S športnim psihologom Matejem Lunežnikom, ki s Tamaro Zidanšek sodeluje zadnje leto in pol, smo se pogovarjali o vzrokih za presenetljive predstave 85. igralke sveta in o tem, kakšne so njene možnosti v polfinalu.

Vaše bivanje v Parizu se je precej zavleklo, kajne?
Res je. Bi se lagal, če bi rekel, da smo to pričakovali.

Kaj je ključno, da je Tamara Zidanšek v Pariz prišla kot igralka, ki bi lahko izvlekla kvečjemu uvrstitev v 2. ali 3. krog, zdaj pa se bo borila za finale?
Za tako vrhunski rezultat je treba sestaviti celoten mozaik. Kar se dogaja zdaj, je le en delček, preostale je sestavila že dolgo prej. Že lani je bila na Roland Garrosu zelo dobro pripravljena, imela je neverjeten dvoboj 1. kroga z Garbine Muguruzo, po več kot treh urah je za las izgubila in to so bile hude solze. Dober tenis je igrala že takrat, a je bilo preveč nihanja. Zdaj je nadgradila svojo psihološko pripravo in točno ve, kako je treba delovati v tem položaju. Vse se je zložilo v pravljico. Ni pa čudežnega recepta. Trudimo se, da je sproščeno vzdušje, da verjame v uspeh. To je ključno: letos je začela verjeti, da lahko premaga najboljše.

In res, v ključnih trenutkih je samozavestna in se ne ustraši priložnosti. Se torej vse to da natrenirati?
Se da. Vsi se učimo v življenju, izkušnje predelamo v neko znanje. Nihče se ni rodil kot šampion. Delamo stvari, ki se potem dogajajo v dvoboju. Seveda moraš vedeti, kdaj je največ težav, kdaj največ nihanj. Na vse to se pripravimo. S pravim pristopom se da vse natrenirati, ne samo v tenisu, tudi v življenju ...

Ste bili med četrtfinalom zelo nervozni, tudi v zadnjem nizu, ko je Badosa povedla z 2:0? Ste ves čas verjeli, da bo vaši varovanki uspelo?
Normalno, da sem bil napet. Nikoli ne veš ... Odločajo centimetri, zato je tenis tako zanimiv. Športniki, pravzaprav vsi ljudje, imamo neko svojo hollywoodsko predstavo, kako naj bi vse teklo, in ko ni tako, pride do občutka, da nismo dobri in da nam uspeh ni namenjen. Takšna razlaga sveta meni ni blizu. Prej se mi zdi, da se je treba ves čas prilagajati na spremembe in biti vedno pripravljen na boj, pa seveda obdržati fokus. Da torej vedno veš, kaj početi. Potem si trd nasprotnik, ki se ne more zlomiti ...

Sorodna novica "Vloga outsiderja me je vedno delala močnejšo"

Kdaj ste se v Parizu najbolj ustrašili?
Najbolj strašljiv trenutek je bil, ko sem bos stopil na steklo, ko sem hodil domov (smeh). Težko reči. V 1. krogu je imela Andreescu že zaključno žogo. Če bi jo izkoristila, se zdajle ne bi pogovarjala. Bistveno je, da se je Tamara borila do konca in je vedela, kaj mora narediti. V četrtfinalu je Paula Badosa že ležala na tleh. Ko je bilo 4:2 in 30:15, bi jo morala Tamara le še pokriti z odejo, a jo je spustila in je dobila šest iger zapored. Takrat je dejansko popustila, Španka pa je zaživela.

V polfinalu jo čaka Anastazija Pavljučenkova. Se je treba na vsako nasprotnico drugače pripraviti tudi iz psihološkega vidika?
Pripravljamo se na vsako igralko posebej, glede na njene lastnosti. Poskusim oceniti, koliko je mentalno močna, kaj lahko pričakujemo od nje, kdaj bi lahko popustila. Ogrodje neke priprave pa je vedno isto in bo tudi v polfinalu. Rusinja je izkušena igralka, ki ve, za kaj gre v tenisu. Psihološko je izredno pripravljena. Za Badoso smo vedeli, da bo nervozna. Da bo ‒ če jo bomo dolgo "držali" ‒ pokazala svoje šibke strani. Pri Rusinji nimam tega občutka. Res bo morala Tamara igrati odlično.

Bo prednost njena neobremenjenost?
Ne bo čisto brez metuljčkov v trebuhu. Želi si zmagati. Ima svoje prednosti, forhend je eden najboljših na turneji. Če bo to znala unovčiti, če bo servis stekel in bo res odločno igrala, bo Pavljučenkovi trda predla.

Se kaj bojite, da bi bil lahko polfinale mentalno prevelik zalogaj, saj je zdaj veliko trušča okrog nje, novinarjev, navijačev ...
Če bi se bal, da tega ne bi zdržala, potem tega ne bi dosegli. Že prej so bili vsi hribi visoki. Polfinale ni nič višji hrib. Novinarske obveznosti ... Da, lahko bi jo to tudi zmotilo, če bi bilo tega preveč, a smo jo precej izolirali in ne pustimo, da bi se novinarji preveč vrteli okrog nje.

Zelo umirjeno deluje Tamara Zidanšek. Kdaj je zadnjič vrgla lopar?
Drži, je bolj umirjena, tako da ‒ kaj dosti loparjev nikoli ni metala. Pred menoj zagotovo ne. Ni to njen modus operandi. Dobro se odzove na stresne trenutke.

Na tribunah vas pogosto vidimo, kako v družbi z vodjo ekipe Marjanom Čukom spodbujate Tamaro ...
Ogromno ji pomeni, da sva ob njej, da jo podpirava in ji z določenimi besedami poveva, kaj naj stori v določeni stopnji dvoboja.

Do zdaj je vedno igrala uvodni dvoboj dneva, kar naj bi bila tudi prednost, saj je točno vedela, kdaj bo stopila na igrišče ...
Po eni strani je to dobrodošlo, po drugi pa je treba za dobro pripravo vstati že ob 6. uri zjutraj. Poleg tega njen urnik odraža stališče organizatorjev, da je Tamara neatraktivna igralka, ki si ne zasluži elitnega termina. Vsekakor verjamem, da se bo to zdaj spremenilo.

Je sodelovanje s Tamaro Zidanšek lažje, ker študira psihologijo?
To ne igra posebne vloge, je pa res, da jo zadeve zanimajo in da je odprta za to področje. In to seveda pomaga, da lažje sprejema in dela mentalne treninge.

Veselje Lunežnika in Novaka Đokovića po torkovem razpletu