Kip je delo japonskega umetnika Seijija Kimota, odkrili so ga ob današnjem kulturnem prazniku.

Enako skulpturo so že leta 2019 odkrili tudi na avstrijski strani predora. Kot je povedal tržiški župan Borut Sajovic, danes na tem mestu govorimo o kulturi povezovanja, sodelovanja, hvaležnosti, kulturi srca in trajnega spomina. "S trudom izkopan predor je nekdaj delil, danes pa združuje in nas povezuje," je povedal.

Predor skozi Ljubelj, to pomembno prometno infrastrukturo za tretji rajh, so gradili jetniki trinajstih različnih evropskih držav, ki so bili zaprti v podružnici nacističnega koncentracijskega taborišča Mauthausen na Ljubelju.

Kot je povedala direktorica Tržiškega muzeja Jana Babšek, se na prostore, ki so jih zaznamovali zločini, tudi po mnogo letih vračamo s tesnobo. "Vendar pa bi brezbrižno odvračanje pogleda povzročilo pozabo. Spominjanje je nujno zaradi spoštovanja žrtev, da opozarjamo na napačne poti, ki privedejo do tako skrajne izgube človečnosti in etike, ter da ohranjamo vrednote, ki so izšle iz druge svetovne vojne – svobodo, demokracijo, človekove pravice," je poudarila.

"Z dovršeno kiparsko govorico daje podobo žrtvam"
Pojasnila je, da se spomin ohranja tudi skozi umetnost, ki se je vedno konstruktivno odzivala na težke razmere in ustvarjanje Seijija Kimota je primer takšne umetnosti. Kot otrok je na Japonskem doživel tragedijo vojne, ki je oblikovala njegovo umetnost. "Z dovršeno kiparsko govorico daje podobo žrtvam, da lahko začutimo njihovo trpljenje," je povedala Jana Babšek in dodala, da hkrati njegova dela vlivajo upanje, poudarjajo nezlomljivost duha, moč upora in pokončnost.

Kimoto je že leta 2016 izdelal lesena kipa, posvečena ljubeljskim jetnikom, in ju podaril Tržiškemu muzeju. Takrat se je tudi utrnila ideja za skulpturi, ki bi stali na slovenski in avstrijski strani predora. Postavitev skulpture sta na slovenski strani finančno omogočila ministrstvo za kulturo in Občina Tržič, podpornica postavitve pa je tudi nemška zvezna dežela Posarje.

"Dvojno vidno znamenje, da bi preprečili pozabo"
Avtor se današnje slovesnosti iz zdravstvenih razlogov ni mogel osebno udeležiti, sta pa besede, ki jih je želel povedati, prebrali njegova hči in vnukinja. Kot je povedal, s spominskim obeležjem usmerjamo pozornost današnjih uporabnikov predora na zločine graditeljev pred skoraj 80 leti.

"V spomin na žrtve, ki so gradile predor, zdaj stoji na severni in južni strani Ljubelja dvojno vidno znamenje, da bi preprečili pozabo. Na obeh straneh predora, skopanega s suženjskim delom, se zdaj vidno spominjamo žrtev in zločinov storilcev pod geslom Nezlomljen - nepozabljen," je poudaril.

Sorodna novica Zgodba internirancev taborišča Ljubelj povedana v njihovih jezikih

Profesor Peter Gstettner iz koroškega odbora za Mauthausen je pojasnil, da nam je umetnik z likovno govorico želel pokazati, do kakšne skrunitve vodita moč in nasilje. Na sredini instalacije se dviga nesorazmerno velika roka, preteča in pripravljena, da poseže po nasilju. Na eni strani roke je upodobljen mučen, v sužnja ponižan človek, bolj podoben hodečemu okostju, katerega uporniški duh živi dalje kvečjemu še v obrisih dvignjene glave.

"Na drugi strani roke prepoznamo vrata. Vendar ne vemo, ali so vrata v pekel ali pa so to vrata, ki vodijo iz predora v svobodo. Toda ta vrata niso resnično odprta, ker zaradi konic v nepremičnih vratnih krilih ni mogoče skozi, ne da bi se poškodoval," je Kimotovo delo interpretiral Gstettner.

Prepričan je, da je mogoče z umetniškimi deli, kakšne izdeluje Kimoto že desetletja in s katerimi je opremil tudi že več koncentracijskih taborišč, v sodelovanju z izobraževalnimi in kulturnimi ustanovami širši javnosti predstaviti pomen ohranjanja spomina. "Če želimo ohraniti spomin na boleče izkušnje druge svetovne vojne, moramo najprej zbuditi in priostriti zavedanje," je poudaril.