Za Marcina Rusaka so rože vir inspiracije, saj jih ima v krvi. Ne dobesedno, a njegov dedek je bil priznani poljski gojitelj cvetja in tudi inovator. Z raziskovalnim pristopom odkriva nove metode, kot je poskus kodiranja DNK-ja rastlin, ki bi hranile določene podatke, informacije, da bi jih zanamci razbrali, recimo, čez sto ali več let. "Elon Musk je oseba, ki tega ne bi smela narediti," meni multidisciplinarni oblikovalec in umetnik, ko si ogledujeva skulpturo Pošastne rože II, izdelano iz biorazgradljivega PLA-ja, plastike, narejene iz rastlin, in ki omogoča prav to – platformo za shrambo informacij kot nekakšen trdi disk ali strežnik.

Zanima ga raziskovanje novih materialov iz rož, seveda, ki jih sploh še ni na trgu, kot tudi zelo uporabnih objektov – od mize, svetilke, komode, stola ali vaze, ki krasijo prostore galerij in zbiralcev po vsem svetu. Revija Architectural Digest ga je leta 2019 uvrstila med Top 100 oblikovalcev sveta.

Njegove stvaritve so lahko nesmrtne ali pa namenoma uničljive, razgradljive. Kot so Pokvarljive vaze (Perishable Vases), ki bi se na žgočem soncu stopile, na dežju pa zgnile, strohnele. A vendar, če vremenskim ekstremom niso izpostavljene neposredno, propadajo počasi kot ljudje, dokler ne pridejo do svojega konca. "Tako pač je v življenju," doda neobremenjeno.

Njegov studio Marcin Rusak Studio, ki ima sedež tako v Varšavi kot v Londonu, sodeluje s 15 sodelavci. "Sprva sem vse delal sam. Bolj kot sem rastel in več kot je bilo projektov, več ljudi začne zanimati tvoje delo," pravi. Najraje dela s smolo, tudi s šelakom, preizkusil se je z urušijem, japonskim lakom, ki zahteva posebno in dolgotrajno tehniko nanašanja. "Vse materiale, s katerimi delamo, pa smo izdelali sami, saj na trgu ne obstajajo. Mešamo jih in vidimo, ali delujejo," pravi.

Sorodna novica 27. BIO postavlja v ospredje arhitekturo in oblikovanje za pravičnejšo prihodnost

Zadnja stvaritev tega kreativca, ki je študiral na univerzi v Eindhovnu na Nizozemskem in na londonskem Royal College of Arts, je Protoplastičnost narave (Protoplasting Nature), srebrnkasto obarvani kovinski kosi, ki jih je oblikoval z industrijskim postopkom metalizacije. Pod 4000 stopinjami Celzija je spremenil strukturo kovine in z njo popršil juto, obdano s cvetjem. Ta je ohranila svojo strukturo do najmanjše podrobnosti.

Večkrat nagrajeni 35-letni Poljak, o katerem je ameriški New York Times pisal kot o umetniku, ki najde lepoto v razkrajanju, pa želi kljub temačni morbidnosti svojega dela vzpostaviti dialog med človekom in naravo. Kaj se zgodi, ko človek tako drastično poseže v nekaj tako primarnega, kot je evolucija, ker lahko, ker mu to pač omogoča tehnologija? Zdi se, kot da želi njegovo delo živeti večno, a hkrati umreti v istem trenutku. Več v pogovoru:

Ste industrijski oblikovalec, ki vstopa v polje umetnosti skozi raziskovanje. Kako to?
Moj dedek je bil ta nori raziskovalec rož. Družina se je s cvetjem ukvarjala več kot sto let in on je bil tisti, ki je križal rastline in ustvarjal nove vrste, izmišljeval si je nove načine gojenja rastlin, novih rastlinjakov. Tako v njegovi kot verjetno v moji krvi je očitno ta želja po ustvarjanju nečesa novega.

S katerimi vrstami se je še posebej ukvarjal?
Z orhidejami, ki jih je še posebej težko razmnoževati.

Se kakšna vrsta imenuje po njem?
Tega ne bi vedel, saj ga niti nisem dobro poznal. Umrl je, ko sem bil zelo majhen, posel pa je zaprl, ko sem se rodil.

Je pa zanimivo, da sploh niste vedeli, da vas rože tako zelo zanimajo, kljub družinski zgodovini. Do tega spoznanja ste prišli veliko pozneje, kako to?
Tema rastlin je v moji družini tabu, saj dedek svojega velikega in zelo uspešnega podjetja, ki je imel cvetličarne po celi Poljski, ni prenesel na svoje otroke. Podjetje je zaprl, saj je menil, da podjetja ne bo mogel nihče voditi tako dobro kot on sam. Preselil se je ob morje, kjer je sadil božična drevesa.

Res?
V moji družini se ni govorilo o rožah, to je bila preteklost. Med študijem pa smo imeli nalogo, da obdelamo kos pohištva, ki nam osebno veliko pomeni, pri čemer smo morali ugotoviti, zakaj. Dojel sem, da je bila to masivna komoda iz 16. stoletja s cvetličnim motivom. Bila je dedkova. Šlo je za neki temačen sprevrženi odnos do objekta, ki ga hkrati občuduješ in se ga bojiš, kakršen je tudi moj odnos z dedkom. Zato sem začel raziskovati, zakaj je tako? Odpravil sem se na tržnico s cvetjem, da bi razumel ta dekorativni vidik cvetja, a sem tam videl odpadno cvetje, s katerim sem začel delati.

Na razstavi imate videoprojekcijo z ene večjih tržnic cvetja v Evropi, in sicer na Nizozemskem, kjer pa vas je zanimalo le zavrženo cvetje. Kakšna je bila izkušnja?
Ker sem hotel razumeti rože, sem si najprej v Londonu ogledal lokalne tržnice, kjer sem videl te velike količine odvrženega in uvelega cvetja. Ker je v Združenem kraljestvu odpad zasebna last, ki je ne smeš vzeti, sem se tja odpravil ob štirih zjutraj in tako začel raziskovati, kako ta industrija sploh deluje.

In tako sem prišel do Aaldmeera, ki izvaja največjo dražbo cvetja v Evropi. Tja pridejo rože z vsega sveta in tam jih porazdelijo lokalnim distributerjem, trgovinam, cvetličarjem. To je nora, štiri milijarde dolarjev težka industrija, ki je zelo kompleksna. Od leta 2014, ko sem začel raziskovanje, se je verjetno veliko spremenilo, a bistvo je bilo, da se sploh ne zavedamo, kako zelo spremenjene so rože. Te sploh nimajo več vonja. Rastlina namreč največ energije porabi za razvoj svojega vonja, zato rožo odrežejo že pred tem procesom z namenom, da v vazi zdrži dalj časa. Kot potrošnik torej tu nimaš besede, saj je ta sprejeta namesto vas. In tako sem s temi odpadlimi rožami začel ustvarjati svoje hibride.

Kot vaš dedek?

Tako je. Na podlagi pridobljenega znanja, kako se obnaša določena roža, sem začel ustvarjati nove.

Recimo?
Ko rožo na letalu pripeljejo iz Afrike, ima ta velik ogljični odtis. Ali ne bi bilo lažje, če bi jih odposlali z ladjo, kar bi bilo nekoliko bolj trajnostno. Če bi torej imeli rože, ki bi lahko v temi živele dlje časa, bi bila to idealna roža.

Kot banane, ki jih odrežejo, ko so še zelene, da dozorijo na ladjah.

Tako je. To je tako, kot če bi DNK-zapis Anthuriuma (flamingovec), ki lahko živi praktično brez sončne svetlobe, vgradili v neko drugo rastlino in s tem dosegli učinkovitejšo rožo za namene transporta.

Sorodna novica Ustvarjeno v Sloveniji: Center za kreativnost predstavi sadove svojega dela

Vonj trohnenja ste razvili prav za to razstavo, kajne?
Imamo vizualni, taktilni in slušni vidik razstave. Vonj pa je zadnji del, ki dopolni to izkušnjo, o njem pa smo razmišljali kot o umetniškem delu. Poskusili smo oblikovati vonj razkroja, pri čemer smo sodelovali s francoskim podjetjem Barnabé Fillion.

In, katere elemente vonja vse ste uporabili?
Čisto vseh ne znam našteti, saj ta vonj vsebuje 18 sestavin. Hoteli smo ustvariti spomin vonj po razkroju. Zemlja, vlaga, klet (…) Začneš s tem, kaj te spominja na nek vonj, sledi vizualizacija in nato izbor sestavin, ki so približek temu.

No, če tega ne bi vedela, bi mislila, da je takšen dejanski vonj …
… razstavnih eksponatov.

Da, ali pa te stare zgradbe.
Da. Zato smo izbrali Palačo Cukrarna, saj je idealna za to razstavo.

Ko sva vstopila v prostor in si ogledovala del kolekcije Flora, sem vas vprašala, ali se zavedate, da se bodo ljudje verjetno tega dotikali, pa ste mi odvrnili: "Nič hudega, jo bomo znova zloščili." So vaši objekti uporabni ali so zgolj razstavni objekti?
Verjetno mi ne pomenijo toliko, saj delam z materiali, ki se jih oblikuje ročno iz nič. Navajeni smo na to, da nekaj v 80-odstotkih ne uspe. Stvari nam ne smejo preveč pomeniti, sicer ne bi ničesar ustvarili. Če se nekaj opraska, bomo to popravili.

Kakšna je zgodba Flore. Uporabili ste posebno tehniko, t. i. Flora temporaria, ki je zelo realistična, zdi se, kot da listi in cvetovi gledajo nad samo površino, a sploh ne!
To je material, ki ga poskušam izumiti. Gre za naravni material iz odpadnega cvetja, ujet v notranjosti, ki smo mu znotraj tega materiala dali novo življenje. Na delih, kjer se cvetovi nekoliko skrčijo, svetloba zapolni te praznine zraka in ustvari srebrnkaste mehurčke ob cvetju. Čez 20 ali 50 let bo njihova podoba nekoliko drugačna. Rad bi bil obkrožen z deli, ki čez čas spreminjajo svojo podobo, da mi jih ne bo treba nadomestiti z novimi (…) Menim, da rastline pokažejo največjo stopnjo življenja, ko umirajo, s tem pokažejo, da so nekoč živele. Zato tudi v tem vidim lepoto.

Spregovoriva še o tem, da poskušate v DNK rastlin vsaditi človeški DNK?
Ne čisto človeški DNK, ampak vstaviti informacijo v sintetični DNK, ki se ga lahko kodira v rastlino.

Bojda ljudje delimo 50 odstotkov DNK-ja z drevesi, 70 odstotkov s polži in 44 odstotkov s čebelami. Kako se je razmišljanje v tej smeri začelo pri vas?
Razstava DNA of Things (DNK stvari) se je začel z Monster Flower II (Pošastna roža). Na tej stopnji smo že raziskovali vidik, kako ljudje manipulirajo z DNK-jem rož, saj te lahko nimajo vonja, lahko hitreje rastejo, imamo vrtnice brez trnjev. Prav tako pa smo naleteli na zanimiva znanstvenika, ki ustvarjata oblak, s katerim želita vzpostaviti utopični svet strežnikov. Velike strežnike za shranjevanje podatkov bi nadomestila s polji cvetja, ki bi imela kodirane podatke. Dokler roža ali rastlina živi, toliko časa imate dostop do teh podatkov. To je sicer zelo abstraktno-utopičen način razmišljanja, ki bi ga kot družba lahko začeli vse bolj razvijati.

No, je pa bioumetnik Edvardo Kac svoj DNK-zapis čisto zares kodirati v petunijo. Delo je poimenoval Edunia (Edvard + petunija), kot hibrid človeka in rože. Umetnikov DNK je v cvetlici izražen skozi rdeče žilice na cvetovih.
Da, to se da izvesti, a vprašanje je, ali bi to naredili in zakaj bi to naredili? Vprašanje je čisto etično.

Elon Musk bi to zagotovo naredil za projekt Mars.
Ne vem, če bi. Je zagovornik umetne inteligence, ki postaja premočna in bi jo morali omejiti. Elon Musk je torej oseba, ki tega ne bi smela narediti, je pa zagotovo kopica drugih, ki bi to storila. Vprašanje torej ostaja zakaj in s kakšnim namenom? In ta projekt, ki se imenuje DNA od Things (DNK stvari) ima dvojni pomen, prvi je ta, o katerem se trenutno pogovarjava, hkrati pa pomeni, da si sposoben vstaviti DNK v sintetičen material.

Kakšen?
V tem primeru je to biorazgradljiv PLA, material, ki nastane iz rastlin, izdelan pa je s 3D-tiskalnikom. Gre torej za organsko plastiko, ki se bo razgradila. Medtem ko tiskamo, pa lahko vgradimo podatke. Čez sto let, če bo tehnologija na tej stopnji, in bo nekdo našel tole delo in vedel, da je informacija notri, jo bo lahko preveril.

In kaj ste kodirali vi?
Za zdaj še nič, saj je ta postopek zelo drag. Na tej stopnji je bolj pomemben pogovor, ali je to pomembno ali ne.

Spregovoriva še o vašem humanitarnem projektu Mednarodni kreativci za Ukrajino, s katerim ste zbrali kar 79.000 evrov.
Na Poljskem je trenutno dva milijona Ukrajincev, to pomeni, da se je naše število z 38 milijonov zvišalo na 40 milijonov. Nekateri so pomagali tako, da so prinesli svoje kavče, drugi so vozili ljudi z meje. Ker pa poznamo vse te industrijske oblikovalce, smo si rekli, zakaj ne bi naredili dražbo in denar dali organizaciji, ki bi vedela, za kaj ga uporabiti, kot je podpora Ukrajincev na Poljskem, ki si iščejo bivališče in delo? Zakaj bi donirali le oblikovalci, zato smo pozvali kolektorje in galerije in to je bil velik uspeh.