"Poosebljal je slovensko nacionalno izkušnjo vsega 20. stoletja," je v svojem nagovoru dejal predsednik republike Borut Pahor.
"Boris Pahor, ta trmasta in premočrtna osebnost z jasno izdelanim moralnim kompasom, človek, ki je poosebljal upor zoper vse tri totalitarizme in buditelj, ki je verjel in živel resnico in pravico, se je prav v tistih prelomnih časih in prav zaradi teh značajskih in vrednostnih kreposti znašel v slovenski kolektivni zavesti kot njeno moralno sidrišče," je še dejal. Nikoli, tudi ne tedaj, ni silil v ospredje, vendar je bil vseskozi tam, je še dejal predsednik.
"Vseskozi je bil tam, praviloma neviden, toda na svoj lasten način zelo vpliven," se je predsednik spomnil uglednega enega najbolj prevajanih slovenskih pisateljev.
"Vse je bilo podvrženo kritičnemu premisleku."
Predsednik je pisatelja, ki je sklenil dolgo življenjsko pot, označil tudi za "tečnega sogovornika", rekoč "če ste mu hoteli laskati s slovenstvom, je opozoril na kontekst Evrope, če ste se mu hoteli prikupiti z evropejstvom, vas je opomnil na nenadomestljivost nacionalne identitete. Če ste hoteli kritizirati pomanjkljivosti demokracije, je strogo opomnil na nevarnost avtokracij in diktatur. Vse je bilo podvrženo kritičnemu premisleku."
Kako je Boris Pahor zares doživljal vrnitev Narodnega doma Slovencem, ne vem, zdi pa se mu, da bi mu moralo to pomeniti eno veliko osebno zadoščenje. "To je bila res velika reč, tudi v stvarnem smislu. Toda kolikor sem osebno poznal Borisa Pahorja, si dovolim reči, da mu je v simbolnem smislu tistega dne pomenila Bazovica enako veliko," je dodal predsednik.
Spomnil je na odlikovanje, ki sta mu ga vročila z italijanskim predsednikom Sergiem Mattarello. Četudi je imel Boris Pahor sprva do tega zadržke, je naposled odlikovanje sprejel in ga posvetil vsem mrtvim in vsem, o katerih je pisal, začenši z Lojzetom Bratužem in štirimi bazoviškimi junaki.
"Skupaj z vsemi generacijami Slovencev, v domovini, tu v zamejstvu in povsod po svetu, na katerih ramenih stojimo, se zdaj spominjamo Borisa Pahorja, mu posvečamo izraze našega najbolj iskrenega občudovanja in hvaležnosti in se poklanjamo njegovemu zgodovinskemu pomenu za naš narodni obstoj in razvoj," je predsednik sklenil govor.
Kjer je stoletje nazaj kot deček pričal tragičnemu dogodku
Od Borisa Pahorja se je javnost poslovila tam, kjer je kot šestletni deček pričal, kako v ognjenih zubljih sovraštva izginja simbol slovenstva. In vsa poznejša leta se mu je spomin vedno znova vračal k temu tragičnemu dogodku požiga Narodnega doma.
Življenje mu je pozneje prineslo še veliko hujše preizkušnje, o katerih je pripovedoval do zadnjega dne, da bi vse, zlasti mlade, opozoril na nevarnost totalitarnih režimov. V tem je prepoznal možnost za spremembo sveta.
Njegovo najbolj znano delo je roman Nekropola, epohalno delo iz leta 1967, v katerem opisuje taboriščno izkušnjo med drugo svetovno vojno v taborišču Natzweiler-Struthof in s katerim je zaslovel tudi po Evropi. Pisatelj je umrl v ponedeljek v 109. letu starosti.
Žalna seja odprta za javnost
Pokojnika se je na žalni seji spomnila tudi senatorka v Rimu Tatjana Rojc, ki je še pred slovesnostjo dejala, da so ga imeli za ikono tako v družini kot v narodni skupnosti: "Njegova beseda, tudi tista najbolj pikra, je bila velik življenjski nauk." Med drugim so se mu poklonili tudi literarna zgodovinarka Marija Pirjevec, publicist Martin Brecelj, pa tržaški prefekt Annunziato Vardè in tržaški župan Roberto Dipiazza.
Slovesnost je bila odprta za javnost in v žalno knjigo so se lahko vpisali prav vsi, ki so se želeli posloviti in pokloniti zavezniku resnice, ki je kljub trpkim izkušnjam ohranil vero v književnost in ljubezen.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje