Zagnanost – to je beseda, ki spremlja ustvarjalce Vala 202, drugega programa Radia Slovenija, zadnjih 50 let. "Prav te dni sem gledal zapiske, ko smo ustvarjali koncept 2. programa oz. Vala 202. Videl vrsto idej – skratka – v teh idejah sem videl določeno zagnanost. Zagnanost v tem, da čim prej ustrežemo željam poslušalcev. Da jim ponudimo dva kompletna programa," je v dokumentarnem filmu o Valu 202 o začetkih razlagal nekdanji odgovorni urednik govornega programa na Radiu Ljubljana med letoma 1964 in 1974 Vojko Novak. Prav on si je v 70. letih prejšnjega stoletja z Marjanom Krišljem, urednikom 2. in 3. programa, zamislil živahno in sproščeno oddajo. Nekakšen svetovalno-servisni program, ki bo družbenoangažiran, a s čim manj politike in čim več življenja. Za vse drugo se zdi, da je zgodovina.

Val 202 je danes v vrhu poslušanosti med radijskimi programi v Sloveniji, s številčno javnostjo komunicira na družbenih omrežjih, široko občinstvo je našel med podkasti, za zmagovalca med radijskimi postajami pa so ga že več let zapored razglasili tudi bralci revije Reader's Digest.

"Naši predhodniki na Valu 202 so se pravočasno zavedali, kako pomembna prepoznavna znamka je. Dovolj pozornosti, časa, truda, partnerskih navezav so namenili tudi temu področju. Ta trud se je s časom obrestoval. Verjamem, da nismo samo lupina z logotipom, ampak to znamko še vedno na nekaj opiramo in smo jo ves čas," je v pogovoru za MMC poudaril Jemec.

Z Jemcem smo ob 50. obletnici potegnili črto pod delo Vala 202, poskušali poiskati odgovor, kdo so njihovi poslušalci, kako se kalijo novi voditelji in novinarji, ali tekmujejo s komercialnimi radijskimi postajami in tudi kako nanje vpliva trenutno stanje na RTV Slovenija.

Koliko radijskih postaj zamenjate, ko se vozite v avtomobilu? Kaj vas prepriča, da se ustavite pri določeni?
Zdaj niso več na izbiro samo radijske postaje, ampak tudi storitve pretočne glasbe in podkasti. Zaradi službe, ki jo opravljam, namenoma menjam radijske postaje in poskušam slišati čim več, četudi nisem v avtu tako pogosto, ker uporabljam javni prevoz. Prisluhnem, kaj počnejo kolegi iz mreže Radia Slovenija. Še večkrat pa namenoma prestavljam po komercialnih in regionalnih radijskih programih, zato da imam vsaj površen stik z aktualnim dogajanjem, produkcijo, trendi.

Kaj me zmoti, da zamenjam radijsko postajo?

Še boljše vprašanje.
Z osebne perspektive lahko navedem monotonost, predvidljivost – naj bo to v glasbi ali govoru. Pri meni je najverjetneje podobno kot pri drugih poslušalcih: ko naletim na skladbo, ki mi absolutno ne ustreza v tistem trenutku in ob neomejeni medijski ponudbi, ki obstaja – ne samo po radiu, ampak na splošno –, preprosto najdem ustreznejšo alternativno. To je danes preprosto. Moram priznati, da to večkrat počnem. Sploh po napornih delovnikih.

Kako dobro poznate svoje poslušalce? Se profil poslušalca v Kopru, Mariboru, Ljubljani ali Šmarju pri Jelšah razlikuje? Obstaja univerzalni odgovor na vprašanje, kdo je poslušalec Vala 202?
Obstaja neki približek, ki pa je v svoji naravi posploševanja pretirano poenostavljen in zato zgrešen. Takšen poslušalec verjetno ne obstaja, zato težko odgovorim.

Ima poslušalec Vala 202 specifiko, ki bi jo lahko navedli?
Če se oprem na empirijo in podatke, ki so nam dostopni, v splošnem velja, da so poslušalci Vala 202 nekoliko nadpovprečno – primerjalno gledano – izobraženi, imajo nekoliko višjo kupno moč, nekoliko višjo formalno izobrazbo.

Tudi regionalno nismo popolnoma razpršeni po Sloveniji. Imamo več poslušalcev v ljubljanskem in severnoprimorskem "bazenu". Pa še kakšnega bi lahko navedel. Nekoliko manj v širšem mariborskem okolju. Ampak nisem vseh navedel. Poslušajo nas nekoliko mlajši poslušalci kot Radio Prvi, nekoliko starejši kot Radio Slovenia International in celo paleto komercialnih programov. Ne bi si pa upal nadaljevati z oceno onkraj teh dostopnih podatkov. Še vedno dobivamo najpomembnejše povratne informacije v klicih, po elektronski pošti, na družbenih omrežjih, na terenu, ko smo prisotni v živo. To so za nas pomembni signali, kaj počnemo in kako, niso pa nujno reprezentativni.

Pod črto pa bi rekel, da je poslušalec Vala 202 zelo zahteven.

Kako pomlajujete svoje občinstvo? Kje ga "lovite"? Koliko pozornosti posvečate temu, da mladi spremljajo zanje pomembne vsebine večinoma na spletu?
Iskreno: trudimo se pomlajevati občinstvo, nam pa ne uspeva vedno. To je zelo pomemben izziv ne samo za nas in Radio Slovenija, ampak za javne radijske postaje po Evropi. Kaj počnemo? Osvežujemo se tudi kadrovsko in pomlajujemo, kar se da znotraj okvira Radiotelevizije Slovenija. Verjamem, da srednjo ali mlajšo generacijo najbolj uspešno nagovarjajo prav avtorji, voditeljice, voditelji, ki sami živijo življenje teh generacij. Zlahka z leti ali z izgubo določenih generacijsko pogojenih interesov izgubiš ta stik. Potemtakem ne moreš biti prepričljiv, iskren govorec tem generacijam.

Glede na to, da smo avdiomedij, ne samo radio, in smo v tem najboljši, se trudimo nagovarjati mlajše tudi s tega izhodišča. Tu so v ospredju podkasti. Zavedamo se, da bomo težko nagovorili mlade, da v avtomobilu sploh vklopijo radio. OK, če jih pridobimo, toliko bolje. Lahko pa jim ponudimo nišne zvočne produkte: podkaste za študente, osnovnošolsko, srednješolsko generacijo. Tam lahko pridobimo nekaj tisoč novih mladih poslušalcev. Na koncu so to poslušalci vsebin Vala 202. Kar nam je dovolj. Na ta način širimo krog občinstva, ki ga s svojimi vsebinami dosežemo. Te vsebine so relevantne, dovolj kakovostne in so skladne z našimi s temeljnim poslanstvom javnega radia.

Sami ste svojo voditeljsko pot začeli v oddaji Generator, v kateri ste mladi sami pripravljali vsebine in jo je potem eden odvodil. Oddaje ni več. Do danes – razen Rožnate doline – ni alternative. Kako "nastajajo" novi novinarji, voditelji?
Res je, da nimamo oddaje, kot si ugotovila. Pozornost posvečamo podkastom, tudi kot kanalu za doseganje mlajšega občinstva, vseeno pa sezonsko ponujamo priložnost potencialnim bodočim voditeljem. Poletje je tak čas, ko se nam zdi smiselno več resursov usmeriti v večerni program ob koncih tednov. Prometna konica: poslušalci so takrat na cestah in ne poslušajo samo prometnih informacij, temveč nekaj, kar bo spremljava med zastoji na cestah. To je priložnost – sezonskost vodenja programa v živo. To je težko primerljivo z vnaprej posnetimi vsebinami, kot so podkasti.

Generator nam ne manjka kot platforma, na kateri se lahko mladi voditelji uveljavijo. Ker jim relativno hitro, hitreje kot včasih, ponujamo, da se pojavljajo glasovno v pomembnejših, bolj poslušanih delih programa. Poleg jutranjega pasu bi rad opozoril še na oddaje, kot so Radiovedni, različne aktualne reportaže, terensko delo in paleta drugih priložnosti.

Prva vstopna točka na Valu 202 je snemanje anket in tako je že od nekdaj. Pomoč voditeljem na programu. Danes želimo ta proces pohitriti v primerjavi s tistim včasih, da postajajo soustvarjalci soproducenti v določenih programskih pasovih. In ko zaznamo voditeljico, voditelja, da je ne samo spretna novinarka oz. spreten novinar, ampak ima še voditeljski "x faktor" potencial, v programu vzpostavimo dodatne priložnosti. Nekoliko bolj smo prilagodljivi.

Omenili ste jutranji pas. Ne bom vas vprašala za primer zadnjih 50 let, ampak za zadnjih 20 let – kako se je spreminjal koncept jutra? Večina delovnega prebivalstva ne vstaja več ob petih zjutraj, da bi se odpravila v službo. Kdaj je za vas "rush hour"?
Ne samo jutranji, ampak na splošno je na navade poslušalcev vplivalo obdobje covida-19. Tudi pri raziskavah poslušanosti se to precej pozna. Že prej se je spremenilo zaradi spremenjenih delovnih urnikov in navad in se premaknilo celo proti deveti uri dopoldne. S covidom-19 se je zgodilo – ker so ljudje ostali in delali doma, se je povečala poslušanost programskemu pasu tudi med 11. in 13. uro. Jutro, skratka, se posluša dlje, kot se je včasih. Včasih je bil značilno bolj poslušan jutranji pas okoli 7. ure, pozneje od 7. do 9. ure, pa seveda popoldanski "drive time" po 15. uri. V času covida-19 se je ta upad med obema vrhovoma znižal. Zadnje raziskave, ki sem jih prebiral, gledal, pa nakazujejo neko vrnitev v "normalnost", če lahko temu tako rečemo.

Svet okoli nas se je radikalno, dramatično spreminja zdaj že vsaj desetletje. To se odraža tudi v radijskem programu. Kadrovsko smo se - če ciljam samo na jutro - pomladili. Drugače smo se organizirali. Vzpostavili smo uredništvo jutranjega programa. Drugače smo strukturirali program: še bolj z vsebinami izhajajoč iz voditeljev. Še vedno se razlikujemo od komercialnih postaj, da imamo vsak dan različnega voditelja. Dnevi pa so vendarle avtorski. Več pozornosti namenjamo glasbi, ki jo izbiramo, in celostni zvočni podobni.

Komercialne radijske postaje so se zatekle v šove in ne bojijo se izpostavljati radijskih osebnosti. Se Val ograjuje od tega? Kakšen je vaš pogled na to?
Menim, da mora radijska ponudba pri nas izhajati iz neke vsebinskosti. Sproščenost je dobrodošla, tudi duhovitost. Nedvomno. Menim pa, da mora biti zasidrana v neko sporočilo. To je izhodišče našega jutranjega programa, ki je od preostanka za odtenek bolj sproščen. Ta mešanica prinašanja dodane vrednosti – naj bo to informativna, izobraževalna, obveščevalna – in podajanje na sodoben, ljudem bližji način, to poskušamo ujeti v jutranjem programu, in tudi v tem se razlikujemo od komercialnih radijskih postaj. Gre za drugačen koncept radia. »Komercialci« so izjemno močni pri zvočni podobi, pri gradnji osebnosti voditeljev, kar je za nas lahko signal – ne za kopiranje, ampak prepoznavanje, katera so tista področja, na katerih smo šibkejši in bi bili lahko boljši. Dejstvo je tudi, da ne bežimo od izpostavljanja osebnosti. Radio je intimen medij. Moč radia je v iskrenosti, čustvu v odnosu med poslušalcem in voditeljem, zato jih tudi mi želimo izpostavljati. Tu ne gre za prijem, ki bi sam po sebi pripadal komercialnim radijskim postajam. One ga bolje uporabljajo in nekatere tudi izrabljajo.

V času vizualne kulture – kako se upirate vizualizaciji? Glede na to, da radio omogoča določen misticizem, ker govorca spremljamo v osnovi prek govora. Se izgublja mističnost govora, s tem ko se izpostavi tudi vizualno?
Ne bi se strinjal. Zvok oz. glas je eden izmed načinov komuniciranja. Če poslušalci vidijo, kako smo videti ljudje na radijski strani, ne vem, ali to kaj zmanjša čar poslušanja, interaktivnosti, zavedanja, da poslušalec in govorec nista sama v tem procesu, ampak z njima še skupina poslušalcev. Gre za neko skupnost. Menim, da ta vizualizacija dodatno odraža samo to, da smo tudi mi ljudje. Ja, tudi s pojavo, nepopolni, z napakami. Ne trdim, da moramo postati video na YouTubu ali na interni hišni platformi. Nisem zagovornik tega, da mora biti vse tudi vidno v živo. Avdio je naša osnova, to znamo, v tem smo najboljši. Ne bi se pa rad neprodušno zaprl v studio med štiri stene in vztrajal kot nekakšen retro radijski blaznež. V tehnologijah, družbenih omrežjih, videih, fotografijah vidim ogromno možnosti za nadgradnjo naše osnovne ponudbe. Potreben pa je dober premislek, kdaj nove tehnološke zmožnosti še pomagajo pri uresničevanju naših ciljev in predvsem pri zadovoljevanju potreb poslušalcev. Ves čas se je treba zavedati, kdo smo, kaj smo, v čem smo najboljši in kdo so naši poslušalci. Tudi mi smo ljudje in nismo neka mistična bitja, zaprta v škatle.

Radio Slovenija na splošno uživa sloves radia, na katerem je visoka kultura govora. Kakšna komponenta je izobraževanje kadrov? Ali delate "air check"? Greste čez program in tudi poveste voditeljem, novinarjem, kaj so naredili narobe? Rečete kdaj na primer Andreju Karoliju: "To pa si naredil narobe."?
(Smeh.) Seveda.

Kar zadeva govorno šolo, še vedno na Radiu Slovenija obstaja skupina strokovno podkovanih izkušenih govorcev, ki skrbijo za izobraževanje. Za teorijo in prakso. In vsak, ki pride k nam in se želi pojaviti ter se pozneje pojavi v etru, mora čez to šolo. To je dolgotrajen proces. Naporna, ampak neprecenljiva izkušnja, ki ostane. Ko mlajši sodelavci to šolo opravijo, ko dobijo zeleno luč za nastopanje v etru, to ni konec tega procesa. Prejemamo tudi povratne informacije profesionalnih govorcev. Denimo, kar zadeva naglasna mesta za imena, ki se zaradi aktualnega družbeno-političnega dogajanja v določenem obdobju pogosteje pojavljajo v etru. Tako nas opozarjajo v primeru ukrajinskih imen, v času Evrovizije, olimpijskih iger na Kitajskem in še bi lahko našteval.

"Air checkov", ki jih omenjaš, v takšni obliki, kot jih poznajo predvsem komercialne radijske postaje, nimamo. Vsaj ne v takšnem obsegu. Občasno, predvsem sodelavci sami, za nazaj poslušajo, kako je program zvenel, in so samokontrolerji sami sebi. Da bi se poslušalo neki programski pas v zvočnosti sodelavca, urednika, kaj šele koga drugega, je bolj redkost. Je. Imamo to. V določenih programskih pasovih, ne pa v takšnem obsegu. Ne bi škodilo, kar priznam, ampak nam enostavno ne znese.

Omenili ste olimpijske igre, omenila sva številne oddaje, glede na to, da je toliko govorne vsebine – kako se glasbeni izbor prilagaja vsebinam dneva, temam, voditeljem? Sprašujem predvsem zato, ker je velik del programa šport.
Zdaj si izpostavila enega izmed nedvomno večjih izzivov upravljanja tega programa s strani uredniške ekipe in sodelavcev. Val 202 ponuja širok nabor govornih in glasbenih vsebin. Smo športni radio. Smo tudi informativni, izobraževalni, kulturni, glasbeni radio ... In še bi lahko našteval. Na neki način je to treba usklajevati. Koliko se prilagaja glasba preostalemu? Se, znotraj okvira glasbene uredniške politike. V zadnjih letih imam občutek, da smo prišli do točke, ko smo mogoče malo bolj fleksibilni in tudi bolj odločno presojamo, kaj je v nekem trenutku, določenem programskem pasu ali časovnem obdobju prioriteta. V času olimpijskih iger, ki jih izpostavljaš, Planice je prioriteta šport. To pomeni, da bo takrat več govora. Več govora o športu, več neposrednih prenosov, s športom povezanih vsebin. Manj glasbe. Glasba, ki bo, bo izbrana z vednostjo, da takrat potekajo športni prenosi in da nas večinoma poslušajo športni navdušenci. Glasbeni uredniki prilagodijo opremo dogodkom ali pa izberemo samo enega, ki izbira vsebino med športnimi dogodki. Po drugi strani poleti, ko so v ospredju glasbeni festivali, ali med letom Izštekani poskrbimo, da v tem času ni športnih oglašanj. Odločamo se glede na prioritete in pomen dogodka, namesto da stremimo, da vse pokrivamo enakovredno. To je stvar presoje, kaj je v določenem trenutku za naše poslušalce pomembno.

Je pa dejstvo, da nam to ne uspe vedno.

Kako gledate na komentarje, ki se pojavljajo ob kakšnih prenosih v živo sočasno na televiziji in radiu, da bi raje poslušali radijskega komentatorja ob spremljanju slike kot televizijskega?
To so mnenja občinstva, poslušalcev ali gledalcev, ki so povsem legitimna. Sam se zavedam bogastva naše športne redakcije in tudi tega, da je delo v javnem mediju privilegij. Mislim, da je naša športna redakcija že dolgo časa ena boljših, bolj podkovanih, sestavljena skozi čas, sestoji iz izjemno izkušenih reporterjev in enako zagnanega podmladka, redno so prisotni na terenu. V naši redakciji obstajajo odlični reporterji, ki jim je vredno prisluhniti. Verjamem, da ko jih poslušaš, športni dogodek večkrat dobi nove razsežnosti. Kot poslušalec občutiš nekaj več. Po drugi strani zelo dobro opravljajo svoje delo tudi televizijski komentatorji. Ko gledam televizijski prenos na Televiziji Slovenija, dobim zelo dober paket komentiranja in vizualizacije.

Vrnila se bom na glasbo. Včasih je glasbeno opremo pripravljal Vlado Kreslin. Andrej Šifrer je prek Vala 202 Sloveniji predstavil punk. Kako pa vi vidite vlogo glasbenega urednika v času, ko nam vsebine vsiljujejo algoritmi?
Ravno v tem, da za izborom stoji človek, oseba, ki poslušalcu za razliko od algoritma ne ponudi zgolj tistega, kar je poslušal ali je sila podobno tistemu, kar je že slišal, ampak ga zna tudi pozitivno presenetiti. Na radiu se še vedno lahko zgodi, da poslušalec neko skladbo ali celo več glasbe v programskem pasu sliši prvič ali pa je že dolgo ni. In bi še poslušal. To je odlika glasbenih urednikov, ki premorejo dovolj širine, da se zavedajo glasbenih korenin in zapuščine, obenem pa sledijo novi glasbeni produkciji. Verjamem, da ta dva svetova dobro združujejo.

Kakšnega pomena so oddaje, kot so Izštekani, za Val 202? To je tudi primer, kako je radijska oddaja našla svoj prostor zunaj svojega naravnega okolja. In to je tudi primer, kako so oddaje postale svoja znamka.
Za nas so izjemnega pomena. Izštekani so ena najbolj prepoznavnih znamk Vala 202, na katerem je glasbenikom ponujena priložnost, ki jo odlično izkoriščajo in redno presenečajo, ko svojo glasbo predrugačijo. Mogoče je bilo to včasih bolj izstopajoče, kot je danes. Zaradi digitalnega okolja ponudbe namreč ne manjka, je neomejena. Še vedno pa menim, da v tem večernem programskem pasu, ko so Izštekani, nagovarjajo pomemben krog našega poslušalstva. Prepričan sem, da se še niso izpeli in da lahko še dolgo časa živijo kot radijska oddaja. Zahvaljujoč predvsem nenadomestljivemu avtorju in celotni produkcijski ekipi.

Na splošno si želimo poglobljen stik s poslušalci ter se trudimo z organizacijo in produkcijo dogodkov pred občinstvom. Takšen je primer Izštekanih 10 in tudi prihajajoči Dan 202. V nedavni preteklosti smo prirejali različne dogodke po Sloveniji, tudi Oder 202 v Planici. Namenoma želimo radijsko ponudbo približati ljudem – tudi prek glasbe. Jih srečevati, se z njimi pogovarjati in prenašati nagovarjati njihove težave, poglede tudi s terena. Izolacija, samoobsodba na studio, računalnik, pisarno, je pogubna za novinarstvo in za nas kot radio.

Omenila sva že jutranji programski pas, dopoldanski, popoldanski, večerni pas. Kaj pa nočni program? Trenutno je vaš nočni program združen z Radiem Slovenia International. Kako vi gledate na nočne vsebine?
Svoje poslanstvo javnega radija uresničujemo dovolj uspešno kot mreža. Poslušalci Radia Slovenija lahko znotraj naših programov najdejo tudi vsebine zase, tudi ponoči. Tisti, ki jim je bližje pogovorna vsebina, intervju, bodo našli te vsebine na Radiu Prvi. Občinstvo, ki si želi sodobnejše glasbene ponudbe z manj govora, a tudi s sprotnimi relevantnimi, aktualnimi informacijami, lahko to najde na frekvencah Vala 202 in Slovenia International. Tu je še program Arsa. Dejstvo pa je, da ob vseh omejitvah, ki vendarle obstajajo, in te so finančne, kadrovske, si še enega vzporednega nočnega vodenega programa ne moremo privoščiti. Če bi imeli možnost ustvarjati radio brez meja, bi imeli program tudi ponoči.

Val 202 je skozi leta postal zaupanja vredna znamka, ki jo ne nujno povezujejo poslušalci z RTV-jem. Vseeno pa je del njega. Kako gledate na trenutne razmere v hiši?
Naši predhodniki na Valu 202 so se pravočasno zavedali, kako pomembna je prepoznavna znamka. Dovolj pozornosti, časa, truda, partnerskih navezav so namenili tudi temu področju. Ta trud se je s časom obrestoval. Verjamem, da nismo samo lupina z logotipom, ampak to znamko še vedno na nekaj opiramo in smo jo ves čas. To je na programsko ponudbo, ponudbo kakovosti, relevantnosti, nivoja, kar smo privzdignili z določenimi prijemi prepoznavnosti. In verjamem, da se pretekli trud obrestuje.

Zavedamo se svoje usidranosti znotraj RTV-ja. To je večkrat prednost. Ker ponuja možnost smiselnih sinergij: izmenjavo vsebin, soustvarjanje vsebin z drugimi radijskimi kolegi znotraj radia, z MMC-jem in navsezadnje s televizijo. In to se ponavadi dogaja od spodaj navzgor.

Zasidranost v velikem sistemu pa je večkrat tudi breme. Mi večkrat izhajamo iz izhodišča, na primer ko snujemo projekte, ko razvijamo oddaje, motrimo ideje, kako nekaj, kar prepoznamo kot prioriteto, bomo uresničili in kaj moramo storiti, da bomo to dosegli. Znotraj hiše pa večkrat zaznam obrnjeno logiko: zakaj vse se nekaj ne da. In večkrat se kaj, tudi zaradi objektivnih okoliščin, resnično ne da. Naj bodo to finančne, kadrovske, vpetost v javni sektor. A v izhodišču se velja potruditi in včasih tudi poskušati ukriviti stvarnost okoli nas. In zaradi te razlike med našo organizacijsko kulturo in širšo je delo tudi kdaj naporno.

Če sklenem s situacijo, v kakršni se nahaja RTV ... Zaskrbljen sem zaradi razmer in malo tudi razočaran. Menim, da to, kar se dogaja na RTV-ju, v zadnjem obdobju škodi vsem. Seveda tudi Valu 202 kot delu Radia. Zato sem zaskrbljen. Menim, da RTV Slovenija v javnosti pada kredibilnost. Sami rušimo zaupanje javnosti. Menim, da ni težko zaznati vedno večjega nezadovoljstva, in kot sem že pred časom izpostavil, me je najbolj strah samouresničujoče se prerokbe. Ideje o neplačevanju RTV-prispevka so že kar stare. Skrbi me, da se vedno večji del javnosti, še dodatni, sprašuje: 'Ampak res, zakaj ga moramo plačevati?' Vse to me skrbi. Razočaran pa sem kot soustvarjalec, ki verjame v javne medije. RTV ni popoln že dolgo časa in menim, da se te nepopolnosti in težav še najbolj zavedamo zaposleni na RTV Slovenija. A brez RTV Slovenija tudi v takšni formi, v kakršni je, bi bila družba danes, bi bila še na slabšem. Prepričan sem, da se je vredno boriti za kakovosten, dober, razvojno usmerjen RTV, ki ni ustrežljiv parcialnim, temveč interesu javnosti.

Kakšen bo radio čez deset let?
Ne vem. Prepričan sem, da se je pri razvoju, ki poteka ves čas, in vpeljevanju sprememb dobro zavedati primerjalnih prednosti in lastnosti radia, načinov ustvarjanja, temeljev, na katerih deluje: živ, pristen, iskren program. In glede na lastne primerjalne prednosti moramo še naprej ustvarjati avdiovsebine, ki bodo dosegale čim širši krog poslušalcev z novimi prijemi. Ohranjati je treba del, ki se je izkazal za dobro delujoč, in se ne bati uvajanja sprememb. Samozavestno naprej – to je način, kako preživeti naslednjih deset let. Prepričan sem, da lahko radio uspeva še kar nekaj časa.