Nekdanji iranski verski in politični voditelj ajatola Homeini je za indijsko-britanskega pisatelja Salmana Rushdieja, avtorja Satanskih stihov, ki naj bi očrnili islam, leta 1989 razglasil fatvo, smrtno obsodbo. Roman je najprej razburil britanske muslimane, za njimi pa tudi muslimane po svetu.

Po več desetletjih od izreka smrtne obsodbe je napadalec Rushdieja avgusta letos v ameriški zvezni državi New York večkrat zabodel. Pisatelj je pred nekaj leti izjavil: "Če verjamete v vrednost svobode govora, potem morate verjeti v vrednost svobode govora, ki vam ni všeč. Če branite samo svobodo govora, ki je v skladu z vašim moralnim okvirom, se temu običajno reče cenzura." V oddaji Panoptikum nas bo zanimalo, kaj pomeni svoboda govora in kaj svoboda umetniške besede? Kje so meje?

"Mislim, da je treba absolutno podpreti svobodo govora in v tem primeru še zlasti svobodo umetniškega izražanja," pravi filozof in pisatelj dr. Mirt Komel. "Je pa zanimivo videti historiat tega problema in tega načela, ki nas popelje na malo bolj spotakljiva tla. Rushdiejeva izjava odmeva v eni zgodnejši Chomskyjevi izjavi, ki je parafraza Voltaira. Ta je bil – kot eden prvih zagovornikov svobode govora – mnenja, da se morda ne bo strinjal s tem, kar nekdo izreče, ampak da bo do smrti branil pravico, da to izreče. Ta francoska (evropska) tradicija svobodo govora pozneje ustoliči tudi z Deklaracijo o pravicah človeka in državljana, ki omenja, da mora vsak tudi odgovarjati za svoje lastne besede."

Satanski stihi, najbrž eno izmed najbolj spornih literarnih del preteklega stoletja, so postmodernistični preplet filozofskega, literarnega, mitološkega in religioznega izročila. Tanja Tuma, predsednica Slovenskega centra PEN razmišlja takole: "Načeloma si mora pisatelj dovoliti vso svobodo. Poznamo Manifest o demokraciji domišljije, ki pravi, da lahko knjižni ustvarjalec ali drug umetnik upodobi vse, tudi sanje." Tuma poudarja, da je Rushdieja napad zelo prizadel in da bo imel hude posledice. "Ampak je precej neomajen in kot tak je tudi simbol nekega gibanja, ki si želi demokratično družbo, svobodo umetniškega ustvarjanja in svobodo govora."

Filozof in literarni komparativist dr. Blaž Zabel meni, da je teorija poljskega filozofa Romana Ingardna nekoliko zastarela in da sta fikcija in vsakdanji svet do neke mere povezana: "Ta roman je imel zelo zelo resne posledice. Določeni ljudje so bili ubiti, ker je bil ta roman izdan. Tako da težko rečemo, da je fikcija popolnoma neodvisna od sveta."

Sorodna novica Imajo tokrat stavnice prav in bo Akademija z nagrado Rushdieju podprla svobodo govora?

Neznanci so pred leti do smrti zabodli japonskega prevajalca Satanskih stihov, z nožem so ranili italijanskega prevajalca romana, v predmestju Osla so v norveškega založnika knjige izstrelili tri krogle, hotel, v katerem je prenočil turški založnik Satanskih stihov, pa je zgorel. Založniku, ki je izdal neavtorizirane odlomke romana, se je na srečo uspelo rešiti.

Politolog in sociolog dr. Primož Šterbenc: "Mislim, da se v načelu seveda moramo strinjati s svobodo govora. Nisem pa prepričan, da ta svoboda govora obsega tudi svobodo do žalitve oziroma do nekega precej negativnega slikanja simbolov neke religije. Če vemo, kaj je Rushdie konkretno govoril o nekaterih zadevah, ki so zelo pomembne za svetovne muslimane, potem se je treba vprašati, ali je bilo to res v redu. Najmanj, kar bi rekel, je: strinjal bi se z Mehdijem Mozaffarijem, da gre za neko nevljudnost nasproti Muslimanom."

Šterbenc pogled razširi na politični oziroma religijski kontekst, saj brez poznavanja precej eksplozivnega položaja v odnosu med Zahodom in muslimanskim svetom ne moremo razumeti, zakaj so se muslimani odzvali tako radikalno odklonilno.