Ampak, kot vam bodo, rahlo zavijajoč z očmi, povedali predstavniki znamke, film je samo to – film. Prava Hiša Gucci pa je nekaj povsem drugega. Zgoraj podpisana je dobila priložnost kot ena redkih tujih novinark vstopiti v za javnost zaprte Guccijeve arhive in prav od blizu spoznati skrivnosti te znamke in zakaj ima v Italiji, še zlasti pa v Toskani, prav poseben pomen.
"Skoraj vsak tu v Toskani pozna koga, ki je nekoč delal za Gucci – tudi zato so arhivi tu, zato je samo en Gucci vrt na svetu in zato je prav tu matična Gucci Osteria," nam razlaga Elisabetta Serra, pri Gucciju zadolžena za razvoj ur in nakita.
Arhiv na 2800 kvadratnih metrih in v petih nadstropjih renesančne palače Settimanni, največji modni arhiv na svetu, so odprli lani, ob 100-letnici Guccija, po temeljitih obnovitvenih delih, za katerimi je stal sam kreativni direktor Guccija Alessandro Michele, katerega vizija pri tem je bila ustvariti dialog med "preteklostjo in sedanjostjo", pri tem pa ga je vodilo prepričanje, da je "starodavna stavba živa stvar. Kot moda".
Palača je od leta 1953 služila kot Guccijeva tovarna in delavnica, za prenovo pa so angažirali samo največje mojstre svoje obrti, ki so bili pozorni na vsak detajl, od kateri kamen so uporabili za tlakovanje do posebnih sob/sefov, v katerih hranijo še posebej dragocene kose.
Čeprav so arhivi zaprti za javnost (vanje spustijo samo izbrane novinarje in posebne VIP-goste, predvsem zvezdnike, fotografiranje je strogo prepovedano), pa si v družbi ne želijo, da bi bil to nekakšen mrtev muzej, ampak je palača eden od osrednjih kreativnih in poslovnih prostorov za Gucci, med arhivske kose pa občasno pomešajo kak kos iz aktualnih kolekcij, "da se vidi, da ne ločujemo".
A predvsem so arhivi nekakšen vpogled v evolucijo in revolucijo znamke, od tistih prvih kosov, kot je orjaški kovček ob vhodu, velik kot omara, v resnici, ker so bila potovanja v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja tako mukotrpna in dolga, da si v resici potreboval na pot vzeti VSE.
Dolga pot Guccia Guccija od postreščka do podjetnika
Gucci je leta 1921 ustanovil Guccio Gucci (1881–1953), ki se je pri 16 letih iz Firenc preselil v London, kjer je delal kot postrešček v luksuznem hotelu Savoy, pri tem pa ob prelaganju kovčkov in ostale prtljage premožnih gostov dodobra spoznal njihov okus za modo, materiale in potovalne navade.
Leta 1921 je Guccio Gucci kupil lastno trgovino in delavnico v Firencah, kjer je sprva prodajal usnjene izdelke lokalnih obrtnikov. Z Mussolinijevo invazijo v Etiopiji in posledičnim trgovinskim embargom Italije leta 1935 je usnje nenadoma postalo redka dobrina, zato je Guccio Gucci posegel po drugih materialih za svoje torbice in ostale izdelke, kot so rafija, les, bombaž in juta – a prepoznavna oblika je ostajala enaka.
Te torbice so danes del arhivov, pri čemer te delno sestavljajo donacije imetnikov tovrstnih arhivskih kosov, delno pa nakupi svojih zgodovinskih kosov s strani Guccija.
Gucci se je zares uveljavil kot mednarodna znamka, simbol italijanske "dolce vite" z Guccijevim sinom Aldom Guccijem na čelu.
"Kakovost ostane v spominu še davno, ko je cena pozabljena," je Aldov najbolj znan citat, ki odlično povzema popolno predanost te modne hiše, ene najstarejših na svetu (starejši sta Balenciaga in Louis Vuitton), absolutni kakovosti.
Od aligatorjev do nojev in bambusa
Nič ni prepuščeno naključju, vsak šiv ima zgodovino, vsak vzorec in potisk zgodbo ter filozofijo, vse ročno delano v Firencah, razen, ko pridemo do sobe z urami, za katere imajo sicer še vedno svoje podjetje, a v Švici. "Zato, ker so tam največji mojstri za urne mehanizme. Ampak kreativa je tista, ki vedno ostaja v Firencah," ponosno pove Serra, ko nam razkazuje prostor za prostorom, nadstropje za nadstropjem.
Znotraj Guccija imajo tudi svoje hčerinsko podjetje, ki se ukvarja samo s krzni in kožami. Tako lahko nadzirajo prav vsak korak, razlaga Serra, ko se sprehajamo mimo vitrine s čudovitimi torbicami iz aligatorja. "Za eno torbico potrebujemo štiri aligatorje, ker se uporabi zgolj prsni del, večinoma jih dobivamo iz Misisipija," pove Serra podatek, ki verjetno ne bo najbolj osrečil društva za zaščito živali.
Uporabljajo tudi nojevo perje, tiste prve Guccijeve torbice pa so iz usnja merjasca, ki pa ga, tako Serra, iz etičnih razlogov ne smejo več uporabljati. Po malce bezanja iz nje izvlečemo, da morda razlog tiči drugje – da je merjaščevo usnje preprosto težje za šivati.
Naslednja vitrina je polna torbic z bambusovim ročajem, ki so jih začeli izdelovati leta 1947, torbica pa je postala eden najbolj prepoznavnih Guccijevih modelov in zvezda linije.
En ročaj ni enak drugemu, ker je vsak bambus drugačen, lakirajo ne, ga pa tretirajo z bambusovim oljem. Za izdelke iz te linije boste odšteli v povprečju med 3000 in 4000 evrov.
Torbice obravnavajo kot žive osebe
Sledijo kosi t. i. "Jackie" torbice z lansiranjem leta 1961, torbice, ki jo je Jackie Kennedy naredila ikonično "že samo s tem, da jo je uporabila". Cena aktualnih modelov? Okoli 2500 evrov. "Sylvie" torbica je poimenovana po francoski pevki Sylvie Vartan. Vse Guccijeve torbice imajo ženska imena, ker, kot pove Serra, "obravnavamo kose kot obravnavamo ljudi".
Rdeča nit Guccijevih kreacij je poklon naravi, potiski živali, rastlin ali cvetlic, na daleč prepoznavni, "da ne rabiš imeti napisa Gucci, ker ljudje takoj vedo, za kaj gre". Druga rdeča nit je Toskana, vzorci Medičejcev in ostalih plemiških in aristokratskih rodbin.
V eni od vitrin nam oko zaide na konjski bič iz 50. let, ki močno spominja na nekaj, kar bi uporabljali na kaki od razvratnih zabav v slogu Kubrickovih Široko zaprtih oči. "Za odganjanje komarjev," nas spusti na (recimo) realna tla Serra.
Pri Gucciju imajo radi duhovitost, pa tudi male nepopolnosti, kar se nadaljuje tudi pod Alessandrom Michelejem, ki je mesto kreativnega direktorja prevzel leta 2015, a je v hiši že od leta 2002, ko je še delal pod Tomom Fordom. So tudi znamka, ki ažurno sledi družbenim spremembam, se prilagaja nanje in postavlja smernice tudi na tem področju. V novi vitrini so na ogled prvi mokasini, Gucci jih je sprva delal samo za moške, pozneje je znamka naredila velik poudarek na uniseks in spolno fluidni modi in pridružili so se tudi ženski modeli.
Kreacije bližje kostumografiji
V spodnjih prostorih arhivov hranijo Gucijeve izdelke iz vsakodnevnega življenja – tu je vse od palic za golf do brivskega pribora, od obešalnikov do šatuljic za cigarete in srebrnega pribora z ročaji, izdelanimi iz živalskih rogov.
Posebna sekcija je namenjena porcelanu, pri katerem so se povezali z enim najbolj znanih proizvajalcev v Italiji – Richardom Ginorijem (Ginori 1735). Gucci je leta 2013 Ginori, ki se je takrat spopadal s hudimi finančnimi težavami, tudi kupili in s tem povezal dve močni firenški hiši.
Ogromen del arhiva je rezerviran za oblačila, ki pa so tudi najbolj očem skrita. Povečini uzrete zgolj sem ter tja lesket pošitih bleščic ali biserčkov na kreacijah, varno pospravljenih v zaščitne vreče in obešene v posebej za to oblikovane omare, ki segajo vse do stropa palače.
"Zadnje dejanje," napove Serra in pritisne na gumb, s katerim odpre prav posebno omaro/sef, v katerem hranijo nekatere neprecenljive kose, oblikovane za posebne priložnosti – in posebne zvezdnice.
Tako je tu od Katarine Medičejske navdahnjena kreacija iz bleščic in izvezenim cvetjem, ki jo je nosila pevka Florence Welch, pa belo-zlata obleka s prebodenim zlatim srcem za Lano del Rey, romantična roza obleka brez naramnic za rdečo preprogo za igralko Dakoto Johnson in predimenzionirana kreacija v celoti iz rožnatih bleščic v obliki cveta za pevko Björk. Michele rad spaja preteklost in tradicije z modernim pridihom, s popom in diskom. Obleke kot kostumi. Michele namreč prihaja iz Rima, njegova mama pa je delala v filmskih studiih Cinecitta.
V vrtu Gucci
Da ima oblikovalec velik občutek za cineastičnost in dramatičnost, je najbolj opazno v Guccijevem muzeju na enem od osrednjih firenških trgov, Piazza della Signoria, ki pa je odprt za javnost. Tudi ta zgodovinska stavba, Palazzo della Mercanzia, je v lasti Guccija že dolgo in je bila včasih sedež kreativne redakcije, leta 2011 pa spremenjena v Guccijev muzej.
Pod Michelejem so ta muzej leta 2018 preuredili v t. i. Gucci vrt (Gucci Garden), ki zajema čudovit butik z unikatnimi kosi v zgolj enem primerku (ne vprašajte za ceno), in matično Gucci Osterio, pod katero je podpisan največji italijanski kuharski mojster, Massimo Bottura (več o Osterii Gucci v okvirčku).
Lani, ob stoletnici, je Michele zgornje prostore preuredil v res impresivno razstavo po imenu "Gucci Archetypes", kjer se sprehajate iz prostora v prostor, vsak posvečen določeni Guccijevi kampanji iz preteklosti.
Tako je tu soba z metuljčki, od tal do stropa polna Guccijevih športnih copat. Pa soba v slogu Tokia z neonskimi lučmi. Soba, postavljena, da daje iluzijo, da ste na vlaku. WC v slogu vročice sobotne noči. Soba nepopolnih nasmeškov, kjer se na desetinah ekranov pred vas vrtijo nasmeški žensk, ki v konvencionalnem smislu verjetno ne bi veljali za zvezdniško popolne. Pa soba z labirintom zrcal …
Razstava bi morala biti začasna, a je bil odziv tako dober, da je postala stalna in je vsekakor vredna ogleda, če ste v Firencah (je pa na spletni strani prav tako na voljo virtualna tura po Gucci Gardnu).
In ne glede na to, da vsi po vrsti, ki delajo za Gucci, film Hiša Gucci odpravljajo kot cenen in rumen fiktivni prikaz družine, ki je v zgodovino italijanske mode zapisana z zlatimi črkami (dobesedno), pa vsaj nekaj zagotovo drži: v stotih letih je Gucci doživel številne vzpone in padce ter zvrhano mero družinske drame in pretresov, tako da po smrti Maurizia Guccija leta 1995, katerega umor je naročila njegova nekdanja soproga, v Gucciju ni niti enega člana družine Gucci več.
Znamko ima od leta 1999 v lasti francoski modni gigant Kering.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje