Sorodna novica Ema Kugler: Kaj več si človek lahko želi, kot to, da ustvari svet po svoji podobi?

Ema Kugler je multidisciplinarna umetnica, ki pri filmu deluje kot režiserka, scenaristka, montažerka, scenografka in kostumografka. Poleg ustvarjanja pri filmu se udejstvuje še v gledališču kot avtorica performansov in občasno tudi scenografij. "Ema Kugler pri svojem delu prevaja svoje notranje podobe in ne sledi trenutnim likovnim in umetniškim smernicam, praviloma jih prehiteva ter presega okvir časa in prostora, v katerem deluje," je zapisala strokovna komisija za uprizoritvene umetnosti.

Herman Gvardjančič je že desetletja ena osrednjih figur slovenske likovne umetnosti. "Je najizrazitejši predstavnik ekspresionističnega kreativnega habitusa, prežetega s severnjaškim nadihom, ki ga dopolnjuje s specifično osebno in lokalno izkušnjo, z mojstrskim obvladovanjem metierja in slikarsko strastjo, vse to pa v svojih delih zaokroži v dovršeno celoto," kot je zapisano v utemeljitvi nagrade.

Nagrade Prešernovega sklada prejmejo:

Sorodna novica Dušan Jelinčič: Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca

– pisatelj in novinar Dušan Jelinčič za roman Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca
Iz utemeljitve nagrade: "Tržaški pisatelj Dušan Jelinčič se v romanu Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca dotika vprašanja preživetja slovenskega človeka sredi skrajnega nasilja, ki ga je udejanjila fašistična genocidna politika. (...) Zaradi nazornega etičnega imperativa, ki prerašča individualno sfero in zaobjema kolektivno držo, se roman vključuje v tradicijo slovenskega romana na Tržaškem, ki od konca vojne dalje ustvarja veliki kolektivni tekst, usmerjen v literarizacijo fašistične ere in druge svetovne vojne. Hkrati pa Jelinčič prenovi tržaško jezikovno paradigmo, ko se oddalji od manieristično dodelanega pisanja in se odloči za direktno in sproščeno izrekanje, za komunikativni model jezika."

– skladatelj filmske in gledališke glasbe Drago Ivanuša, za projekte med letoma 2019 in 2022
Iz utemeljitve nagrade: "Drago Ivanuša je eden najdejavnejših slovenskih skladateljev gledališke in filmske glasbe. (...) Njegove kreacije prepoznavamo kot nepredvidljiva, pogumna dela z značilnim avtorskim podpisom, ki so poleg tega v popolni harmoniji z drugimi elementi predstave. Za to vrsto senzibilnosti ne zadostuje le ‘dober posluh’ niti vrhunsko znanje in odprtost za divergentne glasbene sloge, temveč predvsem sposobnost, da se uprizoritveno delo misli v svoji celovitosti. Drago Ivanuša je, skratka, neulovljivo mnogoplasten ustvarjalec (…). Horizontala njegove umetnosti gre vedno sočasno tudi globoko po vertikali."

– pianist Alexander Gadjiev, za solistične recitale in izvedbe klavirskih koncertov na domačih in tujih odrih v zadnjih treh letih
Iz utemeljitve nagrade: "Umetniška moč Alexandra Gadjieva ni samo v njegovi izpiljeni klavirski tehniki, saj vsak pianist, ki poseže v vrh Chopinovega Varšavskega tekmovanja, obvlada ta nesporni parameter. Njegov apel je v izjemni interpretaciji, ki je njemu lastna, originalna ter poseže v srca poslušalcev klasičnih koncertov. Prav Chopin je skladatelj, kjer je lirična poezija najizrazitejša, vodenje Chopinovih melodičnih linij pa je pri Gadjievu naravni del njegovega iskanja zvoka. Izvedbe teh del (…) so vrhunski umetniški dosežek v svetovnem smislu. Tako je naša kultura z Gadjievim posegla na vse najpomembnejše odre svetovnih glasbenih prestolnic."

– akademski slikar Nikolaj Beer, za cikel slikarskih razstav v letih 2021 in 2022: Vračanje h koreninam (Celje 2021), razstava v galeriji Insula (Izola 2022) in razstava Izbrana dela 1986–2021 (Kranj 2022)
Iz utemeljitve nagrade: "Akademsko izvrstno izšolani slikar in hkrati samoniklo elementarni ustvarjalec je z vsem svojim delom življenjsko zavezan rodni gorički pokrajini, kjer je dolgo živel in v otroštvu tudi sam pomagal pri delu na domači njivi. In prav tamkajšnja njiva je postala njegov osrednji krajinski motiv, zaznamujoč podobo neskončnega sveta; njena značilno slikovita razvihranost pa ni le optična senzacija, marveč je intenzivno dojeta skozi umetnikovo močno doživljajsko izkušnjo, ki razkriva njegov mistično prvinski odnos do zemlje in življenja."

Sorodna novica Luzar: "V Planici imamo praznik za 'orle' - niti besede pa o tem, kaj se medtem dogaja v dolini"

– filmski režiser in scenarist Matevž Luzar, za film Orkester
Iz utemeljitve nagrade: "Filmski jezik je na podlagi jasne, čeprav na mikroravni kompleksne dramaturške strukture do potankosti premišljen na verbalni, vizualni in zvočni ravni. Črno-bela podoba revirjev izriše sicer sliko z estetiko iz češke filmske tradicije socialnih dram, vendar vanjo naseli širok in razgiban spekter stanj. Nagovarja z optimizmom in opominja na grenkobo stvarnosti na inteligenten, a življenju odprt način. Matevž Luzar je z Orkestrom ustvaril filmsko svojevrstno odo slovenskemu malemu človeku."

– arhitekturni atelje Medprostor, za dosežke v preteklih treh letih: lesena hiša Hribljane, Športna dvorana Šentvid, ureditev kompleksa Žičke kartuzije.
Iz utemeljitve nagrade: "Z vsemi naštetimi projekti avtorji zelo jasno izkazujejo svoj poglobljeni analitični pristop ter s premišljenimi rešitvami oblikovan arhitekturni nagovor, s poudarkom na afiniteti in izčiščenosti detajla. (...) Z iskrenim in zadržanim odnosom do obstoječega jim uspe v ateljeju Medprostor ohraniti dostojanstvo slovenske stavbne dediščine, z novimi intervencijami pa poudarijo pomen identitete ter arhitekturne kulture, s čimer ohranjajo in bogatijo slovensko kulturo v najširšem pomenu besede."

Ema Kugler: ime izjeme v slovenskem filmu
Osrednji motiv ustvarjanja Eme Kugler je velikokrat "človek kot bitje, figura in objekt. Človek v vsem svojem razponu, od golega telesa v praznem in opuščenem prostoru ali pokrajini do večplastne, fizično preoblikovane podobe, obdane z materiali in barvo, postavljene v postindustrijske, skoraj nematerialne ali načrtno kreirane volumne. Okolje oblikovno in materialno prehaja v figure, protagonisti se s svojo navzočnostjo in likovno pojavnostjo vključujejo ali kljubujejo prostorom, ki jih obdajajo," je v svojo utemljitev nagrade za Emo Kugler med drugim zapisala strokovna komisija za uprizoritvene umetnosti.

Zaradi umetničine multidisciplinarnosti jo je neodvisno za nagrado predlagala tudi strokovna komisija za avdiovizualne umetnosti, ki navaja: "Ema Kugler je v slovenskem filmu ime izjeme. A ne toliko (...) zato, ker se njen opus celovečernih filmov – Phantom (2004), Le Grand macabre (2005), Za konec časa (2009), Odmevi časa (2013), Človek s senco (2019) – odlikuje z izrazito in izvirno avtorsko poetiko, ampak zato, ker kugler-jevski film ni narativen (...) temveč evokativen: deluje kot polje vznikanja podob ... V običajnem igranem ali pripovednem filmu spremljamo dogajanje v konkretnem času in prostoru, v filmih Eme Kugler pa sta tako čas kot prostor puščava. Toda puščava kot prav poseben, izviren svet, kjer se vsak začetek stika s svojim koncem, kjer so zametki življenja in človeka videti kot ostanki in kjer je edina perspektiva (...) 'slaba' neskončnost.

Podobe v filmih Eme Kugler so rafinirano estetizirane, a naj so še tako fascinantne, so obenem tudi "nelagodne". Ker so tako prepredene z režami, bodisi tako konkretnimi, kot so odprte rane ali zemeljske razpoke in prepadi, ali tako abstraktnimi, kot so časovne in prostorske vrzeli ali vrzeli med heterogenimi podobami. Iz teh rež vznikuje tisto, kar je v kuglerjevskem filmu videti kot "najslabše", če ne kar tragično: nenehno ponavljanje in reproduciranje figur oblasti, prisilnega in prostovoljnega podrejanja ter prežemanja nagona življenja in nagona smrti. Če torej podobe v filmih Eme Kuglerjeve vznikujejo kot presenečenja in fascinacije, tedaj ne toliko zato, ker bi človeške reči (kot so vojne, religija, politika) "mistificirale", marveč zato, ker jih v spektaklu defiguracije in degeneracije naredijo prav nelagodno (...) nazorne."

Herman Gvardjančič: konsistenten, a raznolik opus težkih tonov, ki pa ohranjajo temeljni vitalizem
"Gvardjančič se vpisuje v linijo izjemnih slikarjev krajinarjev, ki so tako značilni za naš prostor, le da ne izhaja iz liričnega, domačijskega odnosa do prostora, ampak v svoje delo vnaša na eni strani skrajno subjektivnost, na drugi pa izrazito ozaveščenost o perečih problemih sodobnega sveta (...). Družbena kritičnost njegovih del je le redko v ospredju. (...) Prav zato je sporočilnost njegovih del še toliko globlja in prepričljivejša," je v obrazložitev nagrade zapisal Robert Lozar.

"V svojih delih Gvardjančič ustvarja temačno, tesnobno atmosfero, ki zaznamuje večino njegovih del. A v tem nikoli ne zaide v nihilistično odpovedovanje, v zanikanje sveta, ampak ohranja držo intenzivnega pritrjevanja življenju. Ohranja tisti temeljni vitalizem, ki je, kot bi rekel Nietzsche, bistvena kvaliteta umetnosti. Kljub prevladujočim težkim tonom njegova dela delujejo katarzično, osvobajajoče, navdihujoče, kar nedvomno kaže, da je ustvarjalcu uspelo preseči lastno subjektivnost in vstopiti v polje univerzalnih vrednot, ki presegajo čas in prostor. (...)

Njegov opus je konsistenten in obenem raznolik, z izrazito rdečo nitjo na eni in edinstvenimi presežki na drugi strani. Kot umetnik ni nikoli izgubil kondicije in intenzivnosti in nikoli ni zapadel v površno, prazno perpetuiranje lastne preteklosti, (...) ampak je kontinuirano postajal vse boljši. V zadnjem obdobju, v svojih zrelih ustvarjalnih letih, je presenetil z novo serijo del, v kateri je na izjemen način zaokrožil svoj opus, se vrnil k lastnim izvirom in hkrati odprl popolnoma nove prostore. Svežina, ustvarjalna energija in brezkompromisna slikarska kakovost so v risbah na velikem formatu prikazale ustvarjalca, ki se kljub jasno izraženi 'lokalnosti' zlahka postavlja ob bok vrhunskim dosežkom svetovne umetnosti."

Nagrajenci potrebujejo vsaj dvetretjinsko podporo
Nagrajence je na tiskovni konferenci na dan pred "veselim dnevom kulture" razkril Jožef Muhovič, predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada, ki ga sestavljajo še podpredsednica Bernarda Fink Inzko ter člani: Rok Andres, Lovrenc Blaž Arnič, Marko Cotič, Barbara Drnač, Igor Grdina, Katarina Klančnik Kocutar, Mateja Komel Snoj, Janko Kos, Ženja Leiler Kos, Jože Možina, Jurij Paljk, Robert Simonišek in Sonja Weiss.

Za pomoč pri izbiri prejemnikov nagrad je upravni odbor imenoval strokovne komisije za posamezna področja umetnosti. Letos je UO Prešernovega sklada obravnaval 109 vlog strokovnih komisij, ki so prispele na javni poziv, tri pa so v skladu s statutom Prešernovega sklada predlagali člani področnih komisij sami. Vsak nagrajenec je bil izbran z najmanj dvotretinjsko večino glasov vseh članov UO-ja.

Prešernova nagrada se podeli ustvarjalki oz. ustvarjalcu, ki je s svojimi vrhunskimi umetniškimi dosežki v okviru svojega življenjskega opusa trajno obogatil slovensko kulturno zakladnico. Nagrada Prešernovega sklada pa ustvarjalki oziroma ustvarjalcu za vrhunske umetniške dosežke, ki so bili javnosti predstavljeni v zadnjih treh letih pred podelitvijo nagrad in pomenijo obogatitev slovenske kulturne zakladnice.

Avtorstvo proslave in podelitve Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada bo v letu 2023 v rokah režiserja Matjaža Fariča.