Dilema okrog tega, ali je treba – in kako je sploh mogoče – ločevati Umetnost od Umetnika, kadar se izkaže, da je Umetnik moralno skrajno oporečna osebnost, je eden najbolj žolčnih in vztrajnih javnih diskurzov v sodobni kulturi. V zadnjih letih in desetletjih se vendarle počasi nakazujejo prve razpoke v nekoč neomajnih strukturah moči, ki smo jih jemali za samoumevne od pamtiveka naprej. Seizmični sunki so s prestolov pometali peščico trinogov, a zadihana poročila o t. i. "kulturi črtanja" (ang. "cancel culture") so brez izjeme prenapihnjena: tako rekoč nihče ne ostane persona non grata za vedno, in skoraj ne mine mesec, ne da bi prebrali česa o novem projektu Kevina Spaceyja / Chrisa Browna / Plácida Dominga ... (seznam se kakopak nadaljuje v nedogled). Točno v tem okviru se da interpretirati tudi sklepni prizor Tára – a ne prehitevajmo.

Sorodna novica Ona ve

Čeprav smo v zadnjem letu dobili korekten, dostojanstven in primerno "na žrtve osredinjen" film o Harveyju Weinsteinu (to je bil rahlo suhoparni Ona ve v režiji Marie Schrader), se je za referenčno delo okrog vprašanj gibanja #JazTudi izkazal Tár – film, v katerem je moralno oporečna veličina kvirovska ženska, režiral pa ga je moški. Ta informacija lahko izvabi ironičen nasmešek ali pa pravičniški bes: Marin Alsop, največjo živečo dirigentko, ki je bila brez dvoma navdih za karierno ozadje lika Lydie Tár, je film po njenih besedah užalil "kot žensko, kot dirigentko in kot lezbijko", češ da namerno spodkopava ženske na vodilnih položajih v družbi. "Obstaja nešteto izpričanih primerov resničnih moških, o katerih bi lahko posneli ta film, a Tár v ospredje postavi žensko in ji pripiše vse atribute teh moških. To se mi zdi mizogino."

Čeprav takega položaja ne gre diskreditirati, je treba povedati, da si Todd Field nikoli ne zastavi nehvaležne vloge, podati dokončen odgovor na vprašanje o ločevanju Umetnika od Umetnosti – vprašanje, ki dokončnega odgovora ne more imeti. Ne poskuša biti kontroverzen v imenu provokacije same in ne poskuša biti pokroviteljsko spravljiv. Prav tako ne ubere edinega "dostojnega" pristopa k problematiki #JazTudi, ki narekuje, da je treba osrediniti žrtve – ali pa njihovim zgodbam vsaj odstopiti več prostora kot storilčevim. Fielda ne zanima moralka o kaznovanem napuhu, zanima ga karakterna študija posameznice, ki verjame, da je s svojim piedestalom dobila tudi carte blanche za grobo ravnanje s soljudmi. Ironične kontradikcije njene osebnosti večinoma ostanejo neubesedene in jih bo gledalec, osredinjen na simplistično dihotomijo med dobrim in zlim, tako ali tako spregledal. Kdor misli, da je Tár nekakšen porog feminizmu oz. domnevni predpostavki feminizma, da ženske niso sposobne zlorabe moči, je tako ali tako že zgrešil bistvo.

Da, Lydia Tar je nedvomno ženska, se pa s pridom okorišča z "moško" avtoriteto, ki ji jo je prinesla dominanca v nefemiziranem poklicu – ko hoče ustrahovati malo osnovnošolsko nasilnico v hčerkinem razredu, se ji predstavi kot "Petrin oče".

Tár je, in to v sezoni nagrad ni zanemarljivo, zaokrožen film z jasnim avtorskim glasom in umetniško intenco, ne pa zgolj razmajano ogrodje, na katerega lahko svoj oskarjevski nastop obesi velika Cate Blanchett – pa čeprav je režiser Field vlogo bojda napisal z njo v mislih. (Primer filma, ki se v tej sezoni nagrad v celoti zanaša na izvrstno glavno vlogo, je denimo Kit Darrena Aronofskega). Pa vendar se ne da pretiravati z opisovanjem, kako maestralna je Blanchett v vlogi pionirske dirigentke Berlinske filharmonije; konec koncev igralka od nekdaj blesti v vlogah obvladanih, hladnih perfekcionistk, ki za svojim oklepom skrivajo bodisi votlo praznino bodisi temo.

A naj bo Blanchett še tako sijajna, njen igralski presežek nikoli ne bi bil mogoč brez cele čete gledalcu nevidnih filmskih tehnikov. Zakaj to omenjam? Ker se 158-minutni Tár začne z odjavno špico – a na platnu se ne zvrstijo pričakovana imena Todda Fielda, Cate Blanchett, Nine Hoss in drugih, ki jim praviloma pritiče debeli tisk. Oni bodo prišli na vrsto šele po koncu filma: na začetku se seznanimo s kostumografi, lučkarji, koloristi, montažerji, mešalci zvoka in mnogimi, mnogimi glasbeniki. Bi lahko dobili še bolj jasen signal, da nas čaka razmislek o hierarhijah moči in o tem, kako samoumevne se nam zdijo v vseh vidikih življenja?

Lydia Tár ne potrebuje gledalčeve naklonjenosti ali pomilovanja: v moškem poklicu je ona tista izbranka, ki je bila varovanka Leonarda Bernsteina; v hermetičnem in elitističnem svetu klasične glasbe je ona tista, ki ima status svetovne zvezdnice – in nosi ga brez kakršne koli lažne skromnosti. Pravkar je izdala avtobiografijo, čaka jo snemanje Mahlerjeve Pete simfonije, ustanovila je štipendijo za mlade glasbenice. Ob vsem tem je tudi kruta, manipulativna in obsedena s konstruiranjem lastnega mita – ampak hej, kdo je popoln?

Lydia je amalgam hipokrizije in zanikanja: po eni strani redno promovira sodobne skladateljice, kot je Hildur Guðnadóttir (da, Islandka je zložila glasbo za Tár, kar je duhovit metafilmski pomežik), a obenem ob vsaki priložnosti svoj lastni uspeh navaja kot kronski dokaz, da je seksizem v klasični glasbi presežen in pokopan (nič je ne razkači bolj kot to, da bi jo kdo poskušal klicati "maestra" namesto "maestro".) Lydia je girlboss, Lydia je živi dokaz meritokracije na delu, Lydia ima vse: sijajno kariero, minimalistično dizajnirano, luksuzno stanovanje, ljubečo partnerko Sharon (Nina Hoss) in prisrčno hčerko, ki sta jo posvojili iz Sirije. Kdo bi ji torej zameril, če je kdaj odrezava in ohola do svoje rigidne, marljive pomočnice Francesce (Noémie Merlant)? Če pa suhoparna birokratka očitno ne razume njenega genija! Tár gledalca skoraj neopazno zmami na dirigentkino stran, v položaj opravičevanja neopravičljivega.

Lydia je pripravljena zavijati z očmi nad "kulturo črtanja", obenem pa izvemo, da je zaradi osebne zamere z nekaj strateškimi e-pismi zminirala kariero nekdanje varovanke. Ko kot gostujoča profesorica na Julliardu naleti na študenta, ki se "zaradi svoje nebinarne, nebelske identitete" ne more pripraviti do tega, da bi spoštoval Bacha, ga Lydia dobeseno razmrcvari s protiargumenti, češ da je "robot", topoumen produkt družbenih medijev in črednega nagona. (Scenarij ji gre sicer "na roko" s tem, da na dan privleče trivialen očitek na račun neizpodbitnega klasika: gotovo bi se dalo to dilemo zastaviti tako, da bi ugovor vesti deloval manj absurdno.)

Velik del filma niza anekdote, ki ilustrirajo Lydijin neizprosni profesionalizem; ta se ves čas giblje v mejnem polju z nasilništvom. Vse pogosteje pa se vrivajo atonalni akordi: na primer serija obupanih e-mailov prej omenjene varovanke, štipendistke Kriste, ki je imela z Lydio očitno več kot samo profesionalen odnos. V svetlo in prijetno stanovanje, kamor se dirigentka umika delat, kar naenkrat pronicajo nenavadni zvoki: ima prisluhe ali jo nekdo sabotira? V hipu jo očara tudi nova članica njenega orkestra, mlada ruska čelistka Olga (Sophie Kauer), ki pa, v maniri generacije Z, ne čuti nobene potrebe po hvaležnosti ali udinjanju avtoriteti. Tár, ki je po zaslugi intelektualističnih pomežikov na trenutke tudi zelo duhovit film, je prežet z nezgrešljivo atmosfero grozljivke, v nemajhni meri po zaslugi pritajene fotografije Floriana Hoffmeisterja in glasbene podlage Hildur Guðnadóttir. (Mimogrede: nepojasnjeni kriki, ki jih Lydia sliši iz gozda, so sposojeni iz kultne Čarovnice iz Blaira.)

Nad vsemi temi gradniki pa se pne pošastni ego Lydie Tár, o katerem priča vsak detajl njene pazljivo prezentirane pojave, od neoporečno krojenih suknjičev do sumničavo zožanega pogleda. Ko v enem od ključnih prizorov dirigira Mahlerjevo Peto, glasbeniki izginejo iz kadra, in zdi se, kot da dirigentka z golo intenziteto svoje volje upogiba zakonitosti fizike ter glasbo izvablja iz konic svojih obtožujoče uperjenih prstov. Kdo bi se upal soditi njej, geniju?

Tár je Ikarova zgodba, je parabola o posamezniku, ki se je skušal dvigniti na oblake in pri tem klavrno strmoglavil – a je obenem tudi veliko več kot to, je zgodba o nikoli dokončno premostljivih razrednih prepadih (Lydia Tár se je, ne pozabimo, rodila kot veliko bolj prozaično zveneča Linda Tarr), zgodba o zamerah in paranoji tistih, ki so se prek trupel povzpeli v višave in zdaj samo čakajo, kateri duh preteklosti bo prvi povzdignil glas.

Ocena: 5