"Tudi najbriljantnejša propagandna tehnika ne bo obrodila sadov, če se ne upošteva stalno eno ključno načelo – treba jo je omejiti na le nekaj točk in jih v nedogled ponavljati."
Preprosto in učinkovito. Je le citat izrekel Hitlerjev propagandni direktor Joseph Goebbels. In nihče ni bil učinkovitejši v propagandi kot prav nacistična Nemčija. Mojstrska pokoritev vodljivih množic, ki je vodila v največje zločine sodobnega sveta.
Propaganda je močno orožje – pogosto učinkovitejše od dejanskega. O tem vedo veliko povedati največji misleci 20. in 21. stoletja, kot sta Hannah Arendt in Noam Chomsky, ki sta oba podrobno preučevala moč propagande, še zlasti, ko gre za vojne čase. Chomsky je še posebej kritičen do ameriške vojaške mašinerije in prijemov, ki jih uporabljajo, da bi obdržali javno podporo na svoji strani, čeprav so se ZDA vpletle v na stotine konfliktov po vsem svetu.
"Bistvo piarovskih sloganov, kot je 'Podpirajte naše čete', je, da ne pomenijo nič. To je celotno bistvo propagande. Želiš si ustvariti slogan, proti kateremu ne bo nihče in verjetno vsi za, ker nihče ne ve, kaj pomeni, ker ne pomeni ničesar. Ampak njegova ključna vrednost je, da odvrne vašo pozornost od vprašanja, ki pa pomeni nekaj – ali podpirate našo politiko? To pa je tisto, o čemer vam ni dovoljeno govoriti," koncept propagandnih sloganov razlaga Chomsky.
Definicija vojne propagande je "uporaba bodisi resničnih bodisi lažnih informacij za manipuliranje mnenj in vzbujanje močnih čustvenih reakcij, kot so strah, jeza, krivda, občudovanje ali ogorčenje", razlaga Paul Baines, profesor političnega marketinga na univerzi v Leicestru. Vojna propaganda se uporablja skozi celotno zgodovino kot ključno orodje vojne in je v vsakem konfliktu postala skorajda "nujna" ter lahko zavzame vrsto oblik.
Kremeljski propagandni stroj
V sklopu ruske invazije v Ukrajini se veliko piše in govori o ruski propagandi in kremeljskem propagandnem stroju. Ne brez razloga – že v zgodnji fazi vojne so ruske oblasti strogo prepovedale prebivalstvu govoriti o "vojni v Ukrajini", saj da gre za "posebno operacijo".
Za vsakršno javno kritiko te operacije so zagrožene najstrožje kazni, prepovedani so protivojni protesti, prepovedano je kritiziranje vlade.
Že teden dni po začetku vojne je EU onemogočil ruske državne medije z RT-jem na čelu, češ da širijo "kampanje dezinformiranja" (beri: propagando).
"EU nujno prekinja radiodifuzne dejavnosti medijskih hiš Sputnik in RT/Russia Today (RT English, RT UK, RT Germany, RT France in RT Spanish), ki predvajata program v EU-ju ali ga usmerjata k EU-ju, dokler se ne konča agresija v Ukrajini in dokler Ruska federacija in z njo povezane medijske hiše ne bodo prenehale izvajati kampanj dezinformiranja in manipuliranja z informacijami, usmerjenih proti EU-ju in njenim državam članicam," so v obrazložitvi zapisali takrat pri Svetu Evrope.
RT, Sputnik in preostali mediji, povezani s Kremljem, so postali in ostajajo zatemnjeni na Zahodu, osrednji zahodni mediji pa vsakršne uradne izjave, ki prihajajo iz Moskve, naglo pripišejo tej isti propagandi – pa naj si gre za število ubitih, obtoževanje druge strani za civilne žrtve in vojne zločine, za ruske zahteve po "denacifikaciji" Ukrajine in obtoževanje genocida nad rusko manjšino v Ukrajini ali pa za kritike na račun približevanja Nata na prag Rusije.
In medtem ko Zahod na ruske navedbe o velikih zmagah nad ukrajinskimi "naciji" gleda s posmehom, raziskovalci pravijo, da so se tovrstne taktike znotraj Rusije in ruskih zaveznic izkazale za skrajno učinkovite, piše avstralski ABC, ki pri tem navaja Bainesa.
Rusija je desetletja izpopolnjevala svoj propagandni stroj, prek nadzora nad mediji, cenzuro in strogo zakonodajo, ki prepoveduje razpečevanje "lažnih informacij" glede ruske vojske.
In medtem ko Ukrajina nedvomno zmaguje na Zahodu, so drugod uspešnejše ruske taktike, trdi Darren Linvill, profesor na univerzi Clemson v Južni Karolini in vodja centra Media Forensics Hub. "Čeprav si radi mislimo, da Ukrajina zmaguje v informacijski vojni, zunaj Zahoda preprosto to ni res. To je neprijetna resničnost, a velik del sveta je na Putinovi strani."
Propaganda podivjana na obeh straneh
Kot poudarja ABC, je propaganda v tej vojni na obeh straneh enako živahna. In če ruska, ki se giblje predvsem okoli uperjanja prsta v Zahod, deluje bolj interno, za poskus dviganja morale in vzbujanja ogorčenja in jeze državljanov, je ukrajinska daljnosežnejša.
Njen cilj ni samo ohranjati podpore dolgi vojni znotraj države, ampak zagotavljanje podpore Zahoda, lobiranje za orožje in logistično pomoč ter konsolidiranje svetovnega javnega mnenja proti Moskvi. Kar jim uspeva.
"Razlaganje o tem, v kako obupnem položaju so in kako trpijo, ni neresnično, a Ukrajinci lahko ta občutek vzbujanja krivde tudi izkoriščajo," razlaga Baines. Ob tem poudarja, da je Zelenski, nekdanji komik in igralec, učinkovito militariziral trpljenje Ukrajincev, da bi okrepil občutke krivde in odgovornosti na Zahodu. "Prizadevanja Zelenskega po vzbujanju krivde na Zahodu so privedla do verjetno enega največjih prenosov vojaškega materiala drugi državi v zgodovini."
Kot poudarja Baines, sta Kijev in sam Zelenski dodatno zgradila podobo "hrabrega Ukrajinca", ki pomaga novačiti v vojsko in dviga moralo. Jeseni so bili zahodni mediji preplavljeni s poročili o Rusih, ki bežijo pred vpoklicem v vojsko, družbena omrežja pa polna tako resničnih kot lažnih posnetkov konvojev bežečih Rusov (ena bolj razširjenih fotografij je bila s festivala Burning Man v ZDA, ne iz Rusije).
Ukrajina se je medtem osredotočila na tisoče Ukrajincev, ki se prostovoljno javljajo za boj. A kot opozarja Baines, vpoklic že dolgo obstaja tudi v Ukrajini, ob začetku ruske invazije pa je ukrajinska vlada prepovedala vsem moškim v starosti od 18 do 60 let zapustiti državo ter jih poslala v boj.
O zgodbah, kako ukrajinski obmejni organi vlečejo iz vozil na meji vse moške, primerne za boj, na Zahodu večinoma niso poročali, eno redkih zgodb o agresivnem novačenju v Ukrajini je ta teden objavil The Economist. Kot poročajo, oblasti vročajo pozive za vpoklic med drugim tudi na vojaških pogrebih, v nakupovalnih središčih in kontrolnih točkah, po družbenih omrežjih pa se Ukrajinci redno obveščajo, kje lahko nanje prežijo častniki za novačenje.
Od Kačjega otoka do videoiger
Najbolj podivjana je bila propaganda sicer v prvem mesecu vojne, še dodatno pa so jo podžigala družbena omrežja, kjer so se na obeh straneh širile najrazličnejše neresnice, natolcevanja, lažni posnetki, inscenirane fotografije in prirejeno gradivo.
Najbolj je v oči bodel takrat primer Kačjega otoka, ko naj bi bilo na prvi dan ruske ofenzive v Črnem morju ubitih 13 junaških ukrajinskih mornarjev. Na posnetku, ki je zaokrožil po spletu, bil objavljen v medijih, kot sta Guardian in Washington Post, in nemudoma postal simbol ukrajinskega odpora, ruske sile ukrajinskim sporočijo, da so obkoljeni in naj se predajo. Z druge strani se nato sliši: "Ruska bojna ladja, j***te se". Sledijo streli.
Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je vojake celo nemudoma posmrtno odlikoval. A kmalu se je v ruskih medijih pojavil posnetek vseh 13 vojakov živih in zdravih. Sprva je bil ta posnetek odpravljen kot ruska propaganda, a so pozneje ukrajinske oblasti potrdile, da so vojaki živi.
"Navedb ni mogoče neodvisno potrditi"
To še zdaleč ni bil edini primer – po spletu so krožili posnetki obstreljenih "ukrajinskih" mest, za katere se je v nekaterih primerih izkazalo, da gre za mesta z rusko manjšino, ki so jih ukrajinske sile obstreljevale med prejšnjimi spopadi leta 2014, ali pa za izraelske napade na Palestino, utrinke iz Sirije in Libije, posnetki ruskih vojaških parad izpred nekaj let, celo posnetki iz videoigre so bili propagirani kot aktualni konflikt.
Stvari so šle tako daleč, da so celo nekatere zahodne agencije in mediji, kot sta Reuters in BBC, nikakor ne znana kot proruska, začeli objavljati redne rubrike za preverjanje dejstev (t. i. fact checking), kar so sicer v poznejših mesecih opustili, so pa njihovi članki še vedno skoraj po pravilu opremljeni z "XY navedb ni mogel neodvisno potrditi".
Pasti družbenih omrežij
Poročanje o ukrajinski vojni je za novinarje postalo izjemno zahteven zalogaj, še zlasti za tiste, ki sedimo v redakcijah po svetu. Ena stran (ruska) je zatemnjena, druga dobiva mesto v medijih pogosto brez kritične distance do navedb, obe pa sta prežeti z vojno propagando, pri čemer na samem terenu ni dovolj neodvisnih novinarjev, da bi informacije preverjali oz. nimajo dostopa do njih.
Dva primera sta bila še posebej pereča – rusko obstreljevanje Mariupolja in pokol v Buči. Oba je zaznamoval močan emocionalni naboj in obilica propagande, ki se je na družbenih omrežjih širila kot gozdni požar.
Buča, kjer naj bi ruske sile marca po navedbah ukrajinskih oblasti pobile približno 458 civilistov, je bila za številne prelomnica v vojni, po navedbah mnogo internih virov, vključno s poročanjem Ukrajinske pravde, pa tudi eden od poglavitnih razlogov, zakaj so rusko-ukrajinska mirovna pogajanja propadla.
Ruske oblasti medtem Bučo označujejo kot t. i. lažno operacijo (false flag), pri tem pa opozarjajo na neskladja v zgodbi, kako so bila trupla "nenadoma" odkrita nekaj tednov pozneje, čeprav oblasti nikdar niso Buče zapustile. Tu je bila na delu tudi ruska spletna propaganda, ki je celoten pokol v Buči odpravila kot "lažno novico" (kar sicer ruske oblasti uporabijo za prav vsak očitani vojni zločin).
Koliko žrtev?
Podobno tudi v Mariupolju, kjer so Rusi praktično vsako civilno žrtev pripisali ukrajinskemu ultranacionalističnemu bataljonu Azov, krožili so posnetki prebivalcev, ki so to potrjevali (nobenega od teh posnetkov se ni dalo neodvisno preveriti), kaj točno se je dogajalo v tem južnem mestu, ki je slovelo kot utrdba omenjenega bataljona Azov, je bilo nemogoče zares ugotoviti in podati neko verodostojno sliko dogajanja.
Po drugi strani so mediji (vključno s slovenskimi, ki so povzemali tuje in ukrajinske navedbe), poročali o 1200 žrtvah ruskega obstreljevanja gledališča, za katero se je pozneje izkazalo, da je prazno, prav tako so bile skrajno nejasne navedbe o tem, ali je sproščen evakuacijski koridor ali ne in kdo ga krši.
Tudi sam bataljon Azov s svojimi nacističnimi afinitetami je predmet intenzivnih razprav in uporabe v propagandne namene – ruska stran ga izkorišča za propagando v slogu pripisovanja simpatiziranja z nacizmom celotni Ukrajini (od tod ideja o "denacifikaciji"), medtem ko ukrajinska stran (in njeni zavezniki) vsakogar, ki izrazi kritičen pomislek do tega, da ima Ukrajina kot edina evropska država v uradni del vojske priključeno neonacistično enoto, odpravlja kot proruskega simpatizerja.
O praznem sloganu, ki mu ne gre oporekati
Če parafraziramo še enkrat Chomskega, ko govori o učinkoviti propagandi in sloganu, proti kateremu nihče ne more oporekati – v rusko-ukrajinski vojni je "Podpirajte naše čete" ("Support our Troops") zamenjal "Podpirajte Ukrajino" ("Stand With Ukraine") – glede na to, da gre za napadeno državo, bi bilo težko temu pozivu oporekati, ne da bi izpadel kot zagovornik ruske agresije in agresije na splošno.
In še vedno je mogoče oboje – izražati podporo napadeni državi, kritizirati agresorja, hkrati pa kot sedma sila izpostaviti tudi, če se v imenu tega slogana in z biankomenico, ki pride z njim, v ozadju izvajajo sporne politike.
In še, kot je v enem od člankov poudarila Al Džazira: v teoriji avtoritarni Rusiji ni zaupati z dejstvi, kaj šele z resnico glede vojne, medtem ko liberalni Zahod vzbuja več kredibilnosti, saj dovoljuje svobodno in neodvisno raziskovanje.
A v resnici, kot je dejal sloviti kitajski vojaški strateg Sunzi, “vse vojskovanje temelji na zavajanju". Nobeni strani ni mogoče brezpogojno zaupati, ko gre za iskanje resnice, saj sta obe v enaki meri vpleteni v psihološko vojskovanje, ki je na koncu tudi ključno za zmago v Ukrajini.
