V podkastu Številke se v deseti sezoni ukvarjamo s srečo. V zadnji letošnji epizodi je gostja pesnica in urednica Anja Zag Golob, ki je govorila o poeziji, knjižnem trgu v Sloveniji, družbi in seveda sreči. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora in/ali branju krajšega povzetka.

Kako blizu/daleč vam je predalčkanje? Na eni strani pomaga pri vzpostavljanju konteksta, na drugi strani pa ukaluplja s stereotipi.
Da, se strinjam. Tudi sama bi si težko želela postavljati znotraj takih okvirov, vse te zamejitve so lahko preveč nasilne. Seveda po drugi strani ti to omogoči, da si jih želiš preiti in so s tem neke vrste motivator. Sama imam že s tem težavo, da si dolga leta nisem mogla sama sebi reči pesnica, ker sem imela občutek, da v poeziji še nisem naredila dovolj, nisem napisala dovolj knjig ... Ne vem, kakšni kvalifikatorji bi bili za to primerni. Koliko čevljev mora narediti čevljar, da si lahko reče, da je čevljar? Nihče mi ni povedal, pri kateri zbirki postaneš pesnik. Tozadevno me zelo moti, da ima družba neko potrebo, da ljudi kar okliče za nekaj, ko oni pravzaprav sploh še niso tam. Nekdo je priznana dramska igralka, pa ima za seboj samo dve vlogi, nekdo je pisatelj, pa je napisal eno knjigo, pa še tista ni leposlovje. To izraža neko družbeno potrebo, da se ljudi tako takoj kvalificira, preden bi sploh bilo treba kar koli pokazati, to kaže na relativizacijo, ki vlada v družbi, kjer je lahko vsak vse – in to takoj. To pa posledično seveda tudi pomeni, da nihče zares ni nič in ne moreš več ločiti.

Sorodna novica Mariborka: knjigarna z dušo in prostor prepotrebnega dialoga

Omenjate pomen in vrednotenje družbe, ampak ali je ta "blagoslov" vedno sploh potreben? Vzemiva recimo ljubiteljskega pesnika.
Seveda se intimno lahko okličeš za kar koli, lahko sem vesoljka ali pa mis. Nekoliko čudno bi bilo, če bi se oklicala za astrofizičarko, ker nimam pojma o fiziki (vsaj ne več od tega, kar smo spoznavali v srednji šoli), ampak bi morala imeti neki dober razlog za to, da bi to želela biti. Verjetno je to povezano s tem, kar ti dejansko počneš. Tudi sama sem se pogosto predvsem na začetku "kariere" spraševala, koliko nekega priznanja ali pa videnja družbe potrebujem, da se bom v tem poklicu počutila vsaj minimalno suvereno. Veliko sem kolebala na tem področju, koliko kritik moram imeti, koliko prisotnosti v javnosti ... Te stvari niso tako zamejene, ne moreš jih postaviti v graf, potegniti črte in reči, to je ta krivulja, to pač ne gre na tak način. Bolj je povezano z nekim skupnim napredovanjem, ki eno drugo podpira. Če pišeš profesionalno, je to seveda popolnoma drugače od ljubiteljskega pisanja. Tudi to pisanje mora seveda biti, a težava nastane, ko ti ljudje zase mislijo, da pišejo profesionalno oziroma se jemljejo kot profesionalce, potem to lahko zelo oteži delo. Nam je seveda jasno, ko izdaš knjigo, moraš seveda pričakovati (oziroma imaš vsaj željo in potrebo), da dobiš neki odziv iz javnosti, tako strokovne v podobi recenzij in kritiki kot ljudi, ki to berejo. Oboje je izjemno dragoceno, to potem vpliva nazaj nate in tako tudi rasteš oziroma se naučiš iz tega dobiti nekaj zase, kar je potrebno, znati sprejeti kritiko, da lahko prek tega napreduješ v svoji pisavi, v mojem primeru v gradnji svoje avtopoetike.

Če vzameva nekega potencialnega pesnika na začetku kariere v najstniških letih. Koliko sreče potrebuje, da na svoji poti sreča pomembne ljudi, mentorje, odrasle, ki mu lahko pomagajo? Precej gostov Številk je namreč govorilo prav o tem pomembnem dejstvu, ko so srečali takega človeka, ki jim je buril radovednost. Koliko tega ste doživeli vi? Koliko je takega pozitivnega poriva sicer v literaturi?
Okolje, kjer živiš, je pač danost, okolje je samo dejavnost. Vpliv okolja je neka dobrotljivost, zanimanje ali pa neka pozitivna nastrojenost do tebe kot mladega človeka, ki se še formira, pa ključna. To je ena od stvari, ki ti najbolj pomagajo in te zaznamujejo v pozitivnem smislu za celotno življenje. Sama sem imela v osnovni šoli srečo, da je na naši Osnovni šoli Franja Goloba Prevalje delovala šolska revija, po nekem čudnem naključju smo v prvem razredu dobili povabilo, da nekaj prispevamo v revijo. Nekako je veljalo pravilo, da so bila upoštevana besedila, ki so bila dovolj zanimiva za učitelje, kar je potem potencialno lahko pristalo v tem glasilu. Pri pouku v prvem razredu smo napisali nekaj vrstic o smučarskih dosežkih. Po nekem naključju oziroma dobrosrčnosti razredničarke, Angelce Kotnik, je moj kratki zapis končal v reviji. Tega sploh nisem vedela, potem pa sem videla svoje objavljeno besedilo in podpis Anja, 1. C. Razredničarka mi je dala tisto glasilo, ki sem ga potem nesla domov. In čutila sem nekaj ... No, ne moreš tega pri sedmih letih imenovati ponos, ampak bil je ta krasni občutek, da je nekdo v tebi prepoznal nekaj, kar si ti naredil kot vredno objave.

To je bil gotovo neki občutek sreče. Ko sva pri sreči, rdeči niti te sezone, moram priznati, da sem vas že nekaj let želel povabiti v oddajo, ker sem vedno mislil, da ustrezate skoraj vsaki rdeči niti (lani smo, denimo, govorili o knjigah). No, sreča najbrž ni ena od tem, ki bi se samoumevno lepila na vas v pogovorih. Sam si to interpretiram, da ko se pojavljate v javnosti, skoraj čutite dolžnost, da opozarjate na nepravilnosti in krivice v družbi.
Družba, v kateri živimo, absolutno ni v redu, to je popolnoma zgrešeno. Civilizacija, ki je izumila in prodaja puhalnik listja, pač mora propasti, to je jasno. To je metastaza, nekaj, kar kaže naše družbeno okolje in kje smo. Tik pred tem, da pademo do skale v nepovrat. Čeprav a priori veš, da ne boš ničesar dosegel ali dosegla, je treba o tem govoriti. Pri svojih štiriminutnih kolumnah vidim, da obstaja neko število ljudi, ki se strinjajo z zapisanim, ampak verjetno je še večje število ljudi, ki mi bodo rekli 'ti si budala' ali še kaj hujšega, tako da v tem pogledu ne upam na neki uspeh. Ne vem, ali kdo, ki sliši moje besede, reče, zdaj bom pa delal drugače, to bi bilo iluzorno, ampak zato ne bomo nehali (smeh).

Kaj pa številke? Kakšen odnos imate do številk?
Ob tej besedi najprej pomislim na naklado, to je pač eden izmed temeljnih kvalifikatorjev, o katerih se pogovarjamo v tem poklicu, ki ga opravljamo, enem izmed njih. Drugače pa, če gledam bolj na široko, jih imam rada, absolutno nimam ničesar zoper njih, imam edino zamero do srednješolske matematike in mi je žal, da takrat nisem bila tako zrela, da bi se lahko dejansko tega učila, ali ker moraš biti na neki stopnji razvoja, da lahko neke stvari vzameš in jih razumeš. Moje sodelavke in sodelavci pravijo, da imam težave z Excelovimi tabelicami, ki so neposredno povezane s številkami, tako da so v veliki meri našli načine, s katerimi si pomagam, in sem jim res hvaležna (smeh).

So pa gotovo res pomembne, ko jih uporabljate kot odgovorna urednica, če želite, da založba deluje in preživi na trgu?
Absolutno, sicer imamo "finančnega direktorja", ki je najboljši človek, ki si ga lahko želim za ta posel. Nekdo, ki jasno reče 'tole je načrtovano konservativno', in takoj vem, kaj to pomeni, na vsa vprašanja odgovarja v več scenarijih ... To delo je absolutno povezano tudi z izborom knjig in se vedno pojavi diskrepanca, po eni strani si odvisen od tega, koliko boš prodal na trgu (mi smo odvisni od prihodka na trgu, še vedno moramo več kot 50 odstotkov zaslužiti sami). Ta metoda nas do neke mere mora omejevati pri izboru, po drugi strani pa ne dovolim, da bi mi to zožilo pogled na knjige oziroma na produkcijo v tujini, ki bi jo uvrstili v program. Ne dovolim si tega in še vedno delujem po tem načelu, da se ne bomo prilagajali. Razumem seveda, kaj kolega Nejc govori in kaj pomenijo vse številke, ampak po drugi strani pa je svoboda pri tem, da vidiš, kaj vse izhaja in bi bilo vredno ponuditi nekaj, kar je relevantno za slovenski trg. To dvoje je treba usklajevati, to se mi zdi ena najtežjih nalog v vlogi urednice založbe.

Potem pride do primera, ko izdate neko knjigo, za katero zagotovo veste, da bo prinesla minus?
Vsako leto imamo vsaj en tak primer, lahko jih je tudi več, za katere na začetku vem, da je to knjiga, ki je za slovenski trg (vsaj kolikor ga poznam) domala neprodajljiva. Mi delamo en segment stripovske produkcije, ne moremo zajeti vsega, imamo neko omejitev, ampak vseeno vem, pri katerih gremo zunaj smernic, ker je to smisel založbe. Ne želim voditi ali pa delati pri založbi, kjer boš predvidljivo vnaprej vedel, katere stvari so 'sipfrji' in katere niso. Še vedno naivno verjamem v to, da se je kakšnim 'zicerjem' treba tudi izogniti, in še vedno verjamem, da je po drugi strani treba izdati stvari, za katere veš, da se bodo slabo prodale ali pa jih bomo imeli dlje v skladišču, kar seveda tudi stane. Kako pa sicer lahko drugače bralce in bralke vzgajamo? Tako, da jim nudimo samo to, česar so navajeni, kar sama imenujem paštete, ljudi ves čas hranimo z grahom in potem postanejo neobčutljivi za vse preostalo. Ko mu boš enkrat prinesel zrezek, pa ga ne bo hotel vzeti. Naša naloga je, da imamo komplet, poskrbeti moram, da do ljudje pridejo tudi stvari, ki so težje prebavljive, recimo brokoli, potem stojimo za tem in rečemo: 'Brokoli je zdrav, treba ga je imeti,' Sicer bi lahko prodajali še več čokolade. Seveda moramo imeti tudi čokolado, a hkrati tudi brokoli.

Ko omenjate čokolado, to najbrž v primeru slovenskega knjižnega trga ta hip predstavljajo različni priročniki, ki govorijo (kako primerno za to sezono) o sreči in se prodajajo tudi v več kot 10.000 izvodih. Kako pa gledate na to drugo stran?
Star pregovor pravi ne sodi knjige po platnicah. Če okrog obrneva, je to isti kovanec, samo pač hrbtna stran. Ni vse knjiga, kar je videti knjiga. Tudi poezija ni vse, kar je videti poezija, nekaj so dnevniški zapisi v verzih, nekaj je svetobolje v prostem verzu, treba je najprej vedeti, o čem se pogovarjamo. Kaj vsak od nas razume pod pojmom knjiga? En del gotovo sestavlja produkcija, nekaj je pač bolj instant (saj poznamo tudi instantkavo). Omenjala sva poezijo, najslabše od vsega, kar lahko narediš, je to, da poskušaš iz poezije delati instant, to je samo slabo, to dela škodo. Na neki normalni, običajni človeški ravni z veseljem o tem debatiramo, moramo se dogovoriti, kaj nam je pomembno oziroma kaj želimo, kaj je moda ... Super je, da na trgu obstaja vse to, da ljudje lahko posežejo po vsem, s tem načeloma nimam težav, imam pa težavo, ko se težišče programa pri neki založbi tendira povsem v to smer. Možganom smo dolžni dati nekaj, od instantnega prehranjevanja ne moremo pričakovati ... S tem izgubljamo mavrico nekih zmožnosti, ki jih imamo, in se zavestno reduciramo na samo nekaj ravni, kot ljudje bi se morali jasno boriti, ker smo sposobni toliko več in je škoda, da zakrnimo, ali ne? Da se knjižni trg podreja zgolj temu, kar prinaša hitre in takojšnje dobičke, je res slabo.

Sorodna novica Podkast Jajca: "Sev belih bermudk"

Se zelo strinjam, ampak tu pridemo do paradoksa. Lani sem v knjižni sezoni ves čas poudarjal statistiko, da polovica odraslih prebivalcev te države v enem letu ne prebere niti ene knjige. Ljudje, ki berejo tovrstne priročnike, vsaj običajno ne berejo česa drugega. S tega vidika pa potem najbrž ni slabo, da obstajajo take knjige? Ni dobro, da se bere vsaj nekaj?
Dobro razumem vprašanje, ni vse zlato, kar se sveti. Ko pride neki človek k nam v knjigarno, mu lahko enkrat prodaš knjige, pravo vprašanje, ki mene zanima, ni to, ali bomo zdaj prodali te knjige, ampak ali se bo ta človek še vrnil? Ali lahko iz njega naredimo bralca? Ali je to nekdo, ki bo razumel, da je to zanj dobro? Mene zanima kontinuiteta, zanima me, ali bo pri sebi čutil to željo. Obstajajo različne ravni branja, obstaja tudi globoko branje, to je tisto, za katero si prizadevamo, ker je kontinuirano in ima blagodejne posledice. Pomembno se mi zdi vprašati, kaj pa delamo za to. Mi ne moremo ignorirati družbe, v kateri živimo, knjig ne izdajamo v vakuumu in jih ne izdajamo za neke x ljudi, ki jih ne poznamo, to je ta družba, mi smo omejeni z jezikom, naše knjige izhajajo v slovenskem jeziku, zgornja omejitev je dva milijona potencialnih bralcev.

Hkrati vem, kam gre družba, ker živim v njej in se vsak dan srečujem s posledicami zaradi kakršnih koli razlogov. Vidim, kaj se dogaja, in vidim, kakšne težave imamo z bralnim opismenjevanjem otrok, mladostnikov in odraslih, kakšne težave imamo s kontinuiteto branja. To je v družbi jasno, zdaj pa se pojavi vprašanje, kaj bomo naredili, na kakšen način bomo podstavili nogo, da ta voz ne bo zdrčal po bregu navzdol. Mene bi zanimalo to postavljanje noge, zanimalo bi me torej, kaj delamo na tem področju, da ne bi izgubljali bralcev in da ne bi ljudje brali samo 'pofla'. Kje so programi, ministrstvo za kulturo, Javne agencije za knjigo in drugi deležniki (se opravičujem za rabo te besede). Kje so javne debate o tem? Kaj delamo na tem področju? Kaj delamo na področju navduševanja ljudi za branje poezije? Ne vidim, da bi nekdo aktivno nasuval pesek v kolesje, ki je vedno glasnejše.

Sorodna novica Manca G. Renko: V Sloveniji izdanih preveč knjig

Vaš odgovor bi povzel z besedo vzgoja. Pred kratkim sem se pogovarjal z ilustratorjem Ivanom Mitrevskim, ki je omenil, da je na področju slikanic ogromno slabe kakovosti, in kdo se bo boril za kakovost, če ne ilustratorji sami, če ne z vzgojo. Kar pa me pripelje do še ene morda radikalne teze. Pred leti je na tem mestu gostovala Manca G. Renko in zatrdila, da v Sloveniji izdamo še preveč knjig. Morda je ta teza radikalna, a če uporabim logiko omejenih zalog (tako v denarju kot pozornosti), bi manj knjig morda (!) pomenilo, da bi bile v povprečju bolj kakovostne in dobile več pozornosti. Kaj menite o tej tezi?
Tukaj bi poudarila eno točko, ki se mi zdi zelo pomembna v tej celotni verigi, in to je mesto urednika. V družbi imamo zelo veliko in zelo kompleksno težavo, da ljudje mislijo, da se na vse spoznajo, kar naenkrat so vsi strokovnjaki za vse. Ta težava je seveda svetovna, ne deluje pač na splošno v družbi, imamo težavo, ko se Janezi Novaki, ker imajo doktorate, spoznajo na vse teme. Zakaj to omenjam? Urednik je nekdo, čigar naloga je presoditi in čigar naloga v tem kolesju je točno to mesto, kjer se odloča. To je nekdo, ki je kompetenten, ima leta izkušenj, obvlada teorijo, prakso in pozna trg, razume tudi navade bralstva in je sposoben razumeti, da mora biti tudi izzivalec bralstva, se pravi, da mora tudi ponujati vedno več, da morajo poskrbeti za to, da so te ovire, ki jih je treba preskočiti, primerno visoke. To je pomembno za mentalni fitnes nacije kot take. Mi nazadujemo, ker smo radikalno relativizirali taka mesta, urednik, urednica je že eno tako mesto.

Naloga urednika je, da naredi vse, kar je v njegovi moči, da knjiga izide v najboljši mogoči obliki. Tudi vi ste urednica, kako pomembno je, da je urednik pri tem 'picajzlast'? Ta izraz sem uporabil, ker ste to lastnost večkrat sami uporabili zase.
Sama sem zavezana občinstvu, bralkam in bralcem, v tem procesu do izida knjige sem neke vrste njihova zastopnica. Zanima me izključno, kako bom lahko za knjigo, ko bo izšla, stala 100-odstotno. Imamo politiko, da smo na sejmih ali pa na nekih prireditvah vsi tam prisotni in vsi prodajamo knjige, vsi smo v komunikaciji z občinstvom, ne sedim v nekem slonokoščenem stolpu, kjer bi visel napis urednica in bi mi bilo treba šestkrat potrkati po pravem zaporedju. Seveda ni potrebe, da smo vedno vsi tam, sicer ne vem, kako bi stopila pred bralca z nekim napol končanim delom, to bi se mi zdelo izdaja zaupanja ljudi. Če se nočem postaviti v tak položaj, potem je moja naloga, da v procesu, ko se še da kaj spremeniti, vztrajam pri nekih visokih merilih. Absolutno imam visoka merila, ampak potem tudi vem, da ljudje, ki pri nas izdajo knjige, gredo z nami skozi celoten postopek. Vsi žal ne gredo, z nekaterimi se razidemo sredi procesa. Ampak to je minimalen standard, polizdelki se z razlogom imenujejo polizdelki. Navsezadnje to ne bi bilo pošteno že do dreves, ki so bila podrta za to knjigo.

Sorodna novica Katarina Šeme: Neštetokrat sem doživela infarkt, ker sem mislila, da me bo kdo povozil

Gotovo se niste razšli s Katarino Šeme, njeno knjigo Sumatra smo predstavili v lanski sezoni. Lep vidik je bil v tem, da je bila izbrana na natečaju. Še poteka kakšen nov natečaj in lahko pričakujemo nove izdelke?
Moram priznati, da nismo tako uspešni, kot smo bili na prvem, ko smo imeli dva zmagovalca – Tik je šel v gozd po drva in Sumatro. Tisto je bil najuspešnejši natečaj, ampak to nam ne jemlje volje, odvisno je, kako se stvari poklopijo, kako odprte roke imaš in seveda razumeš, da gre za proces. Na začetku vsakega leta razpišemo razpis, kjer pozovemo ljudi, ki se ukvarjajo s stripovsko umetnostjo v Sloveniji, da nam pošljejo svoja dela, potem imamo do konca februarja odprt razpis, marca in aprila imamo po navadi srečanja uredniškega odbora, kjer predebatiramo predloge, potem pa potencialno ponudimo izdajo knjige z vso podporo, ki vključuje tudi uredniško delo, nekatere sami povabimo k sodelovanju. Razpis je v bistvu primarno namenjen avtoricam in avtorjem, ki jih mogoče ne poznamo ali jih nismo opazili, so še na začetku poti in še nimajo toliko stvari objavljenih, tak primer je bila prav Katarina. To je primer zelo uspešne zgodbe sodelovanja, na katero sem, moram reči, sama tudi intimno zelo ponosna. Sumatra je bil Katarinin prvenec, ki je naletel na zelo dober odziv, na podlagi tega sem Katarino spoznala, saj sva delali skupaj in sem ji takoj ponudila tudi naslednjo knjigo in zdaj že nastaja, uvrščena bo v našo sezono 2024. Ima delovni naslov Skozi šivankino uho, Katarina je tudi jamarka in je bila ena od ljudi, ki so aprila pomagali pri reševanju jame pri Cerknici. Imela je osebno izkušnjo. To se mi je zdela neka taka tema, ki naravnost kliče po knjigi. Zelo sem vesela, da je Katarina privolila v to in da bomo to knjigo lahko izdali.

Sam Katarine pred njeno knjigo nisem poznal, ampak zgolj po priporočilih znancev. Založba lahko na veliko oglašuje, a zdi se, da je največ še vedno vredna beseda od ust do ust, od nekoga, ki ga poznaš.
Knjiga je dosti intimna stvar. Včasih so v kakšnih revijah spraševali, kaj imate na knjižni polici, to je bilo z nekim razlogom, saj to veliko pove o tebi. Če bi to tezo zelo zaostrila, je to neka stvar, za katero jamčiš, ker si z njo preživel nekaj časa, si jo bral in o njej lahko razpravljaš, to pa zelo veliko pove o tebi. S tega vidika se mi zdi, da so taka priporočila največ vredna, nekdo je pač preživel in investiral čas ter pravi, da je ta knjiga vredna te naložbe, ampak ne v finančnem smislu, ampak z vidika rasti nekega čisto humanističnega izkupička. Mi in naše občinstvo v tem smislu s takimi priporočili rastemo zelo organsko.

Sorodna novica Resnica o pokru: Za vsakim blefiranjem stoji matematika

V rubriki Štafeta vprašanje postavlja zadnji gost. Pokeraš Luka Kovač vas sprašuje, 'ali lahko podate kakšen primer, kjer je sreča odigrala vlogo pri vašem ustvarjalnem delu, oziroma včasih se zdi, da so najvplivnejše pesmi rojene iz trenutkov nesreče kot pa sreče'.
Zdi se mi, da je tako popularno mnenje, da so pesniki a priori nesrečni. Ne bi nujno rekla, da se da pisati prav lepo pesmi tudi čisto uspešno brez bolečine. Imaš obilico različnih tem, s katerimi se v poeziji lahko ukvarjaš. Jasno, da je sreča ali naključje odigralo kar pomembno vlogo pri nekem zagonskem, začetnem momentu, pri pisanju poezije bi rekla, da sem na primer pri nekih stvareh, ki so potem pozneje vplivale name ... recimo, kako sem odkrila nekatere pesnike, ki so bili potem zame zelo formativni, Vasko Popa je že en tak primer. Slišala sem zanj, nisem pa vedela, da je preveden, potem sem res čisto po naključju v knjižnici iskala neko knjigo, pa sem pomotoma prijela "napačno", tako se je začela ta večletna najina romanca.

Ob koncu pogovora, ko so ob božično-novoletnih praznikih mize polne dobre hrane in pijače, moram omeniti, da ste sommelierka.
To je v resnici žalostna zgodba, to je ena od posledic covida, saj sem trajno izgubila velik del čutil, ki so potrebna pri poskušanju vina. Očitno sem dobila covid, ko se je širil eden tistih radikalnejših sevov, ki mi je vzel en pomemben del okušanja in vohanja, ta se je potem sicer vrnil, ampak ne več v taki meri kot prej. To je zame kar tragično, ker ne bom očitno več nikoli na tisti stopnji. Zdaj sem se spomnila občutka čiste sreče. Po covidu zelo dolgo nisem ničesar okušala in vonjala, to je bil zame grozljiv občutek, ker ti umanjka del zaznav, ki si jih navajen. To se je kar vleklo in vleklo, bila sem skrajno zaskrbljena in žalostna. Nakar enkrat sedim v sobi in nekaj delam, bil je grozno mračen in zoprn dan, imela sem slušalke, ničesar nisem slišala, kar naenkrat pa v sobo pride vonj po praženi čebuli! Mesece in mesece nisi nič vonjal, potem pa pražena čebula in sem se zjokala kot otrok. Še zdaj mi gre na jok, ko se spomnim tistega trenutka. Moja žena je nekaj kuhala, ničesar nisem videla ali slišala, nato pa zavoham praženo čebulo. To je bil en tak trenutek čiste sreče.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem je govora še o naslednjih temah:
− Napak in priznanju teh.
− Učiteljici gospe Potočnik v 7. in 8. razredu osnovne šole.
− Primerjava sreče in zadovoljstva.
− Kakšen položaj ima danes poezija.
− #PohvalaNaDan
− Užitek ob igranju namiznega tenisa.
− Kako je poletje preživela kot veterinarska asistentka.