Zanimalo me je, kaj je to, kar konstituira človeka in kaj ubija človečnost v njem, kadar je izpostavljen tolikim pritiskom - cerkve, šole, politike, ideologije, kapitala, pa tudi narave. Zanimal me je še vidik dela v smislu delo za še več dela, delo v duhu protestantizma ali celo kalvinizma. Delo, s katerim se lahko odkupujemo za svoj izvorni greh, delo kot edini smisel življenja.
Boj na požiralniku je besedilo, s katerim se je direktor gledališča Jure Novak ukvarjal vrsto let; ko je razmišljal o potencialnem režiserju, je ugotovil, da ni boljše kombinacije besedila in režiserja kot z Jernejem Lorencijem.
Težaško, izčrpljujoče delo kot edini smisel življenja
Lorenci je, po lastnih besedah, ob branju besedila začel na novo odkrivati svet Prežihovega Voranca, ki je neusmiljen in težak. Uvidel je, da obstaja vez med Vorančevim in današnjim svetom, saj smo večinoma vsi potomci slovenskih kmetov. "Zakaj imam konstantno slabo vest? Od kod v meni občutek, da se moram nenehno dokazovati, biti aktiven," je razmišljal režiser.
Seveda se je ob tem zastavilo vprašanje: Kako? Na eni strani je grozljiva zgodba Dihurjeve družine, ki je z vseh strani stisnjena v primež, a vztraja, da bi preživela. "Zanimalo me je, kaj je to, kar konstituira človeka in kaj ubija človečnost v njem, kadar je izpostavljen tolikim pritiskom – cerkve, šole, politike, ideologije, kapitala, pa tudi narave. Zanimal me je še vidik dela v smislu delo za še več dela, delo v duhu protestantizma ali celo kalvinizma. Delo, s katerim se lahko odkupujemo za svoj izvorni greh, delo kot edini smisel življenja," je pojasnil.
Iz gibanja med tema dvema poloma je izhajalo konkretno vprašanje, kako to ugledališčiti, kaj je delo na odru, je nadaljeval. "Še bolj kot delo dobesedno me je potem začel zanimati fenomen izčrpavanja. Kakšne posledice na človekovi psihi, duši in srcu pušča to, da je neprestano na preži, to težko garanje, in pa seveda kako to vpliva na njegovo zmožnost čustvovanja in empatije," je povedal režiser.
Daljni odmev okoljske tematike
Predstava je nastala v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj. Direktor ptujskega gledališča Peter Srpčič aktualnost uprizoritve vidi v spopadu človeka z naravo. Danes to ni več oddaljena tema, a če se je Dihurjeva družina z njo spopadala iz nuje, danes to počnemo iz objestnosti, je povedal.
Dramaturginja uprizoritve Marinka Poštrak je Vorančevo besedilo opisala kot "strašno brezupno". "Pretresljiva zgodba Dihurjeve družine, ki bije boj za preživetje na težki, blatni zemlji, je dobesedno zapisana v naših genih. V današnjem času iz te kultne zgodbe razbiramo tudi tiste 'spregledane', še ne do konca razkrite plasti. Spregovori nam o krutosti, ki je posledica stiske in nemoči in se kot zla usoda prenaša iz roda v rod. Tako ni le zgodba iz neke daljne ruralne preteklosti, ampak zgodba, ki jo še kako živimo tudi danes, ob socialnih stiskah zmeraj in vsak dan bolj in bolj," so v sporočilu za javnost navedli njene besede. Uprizoritev je po njenem mnenju zelo zahtevna za igralce, opozorila pa je tudi na "neizmerno lepoto Vorančevega jezika".
Igralki Darji Reichman bo, kot je povedala, "najbolj ostalo to delo, delo, delo", češ da so morali res veliko delati. Jezik je težak, a ga je "vzljubila v njegovi klenosti". Zgodba je tragična, vendar je v njej nekakšna čvrstost, je še povedala. V predstavi igrajo še Živa Selan, Blaž Setnikar in Branko Jordan.
Koreograf in asistent režije je Gregor Luštek (ki je na premieri nastopil kot alternacija Blaža Setnikarja), scenograf je Branko Hojnik, kostumografka Belinda Radulović, avtor glasbe in zvoka Branko Rožman, lektorica Maja Cerar, oblikovalec svetlobe Nejc Plevnik.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje