Velika noč pride vsako leto prvo nedeljo po prvi spomladanski polni luni. To je najpomembnejši krščanski praznik, spomin na Jezusovo vstajenje, potem ko je premagal smrt na križu.

Prva sta krščanske bogoslužne tekste v slovanski jezik naših prednikov prevajala grška misijonarja Ciril in Metod v času, ko si se lahko slovanščine naučil v okolici Soluna v Grčiji in z osvojenim znanjem brez večjih težav shajal vse do Alp daleč na severu in še dlje, v tem času, 9.–10. st., so nastali tudi Brižinski spomeniki. Svoj kamenček v mozaik je dodala tudi protestantska tradicija, ki je v 16. stoletju dobila idejo, da je Sveto pismo treba brati v maternem jeziku. Primož Trubar in Jurij Dalmatin sta tu opravila veliko delo, dobili smo Katekizem, Abecednik in Dalmatinovo Biblijo. Medtem ko je bil predzadnji prevod Svetega pisma v slovenščino iz leta 1996 pod "ekumenskim dežnikom", je zdaj izšel čisto nov uraden prevod Katoliške cerkve v Sloveniji, ki je začel nastajati leta 2006. Cilj je bilo ustvariti besedilo, ki se naslanja na slovensko katoliško tradicijo, in je slogovno enak izvornemu besedilu.

Sorodna novica Dobili smo nov prevod Svetega pisma, ki dosedanjega ne ukinja, le dopolnjuje

Novi katoliški prevod ekumenskega iz leta 1996 na noben način ne "ukinja", pač pa zgolj dopolnjuje. "Prevajanje smo naslonili na katoliško tradicijo prevajanja in interpretacije, ki se je povezala v t. i. jeruzalemski izdaji Svetega pisma. Nismo več tako striktno zasledovali tendence, da bi prišli do kompromisnih rešitev, ki bi bile sprejemljive za vse konfesije. Težko je Sveto pismo prevajati akonfesionalno, torej zunaj neke konkretne tradicije," je v velikonočnem intervjuju za MMC dejal celjski škof in profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani Maksimilijan Matjaž, ki je sodeloval pri prevajanju delov Nove zaveze.

Vabljeni k branju intervjuja.

Sodelovali ste s skupino strokovnjakov, ki je od leta 2006 trdo garala pri novem prevodu Svetega pisma v slovenščino, ki je izšel pred kratkim. Zakaj je bil pravzaprav potreben nov uraden prevod Katoliške cerkve v Sloveniji?
V novejšem času se prevodov lotevamo vsakih deset let, iz več razlogov. Eden je, da se v zadnjem času hitro povečuje in širi znanost tekstne kritike, odkrivajo se novi tekstnokritični rokopisi, na podlagi tega raste banka, datoteke najstarejših prevodov, čeprav bistvenih sprememb v samem besedilu glede tega gotovo ni. Največji razvoj je naredil jezik, ekumenski prevod iz leta 1996 je bil ustvarjen zares široko, vse verske skupnosti so bile povabljene k sodelovanju. Vzorec prvega ekumenskega prevoda je bilo francosko ekumensko Sveto pismo, prevod pa je šel v smeri akonfesionalnosti, tako da se prevodi manj ozirajo na tradicionalne pomene v besedilih in interpretaciji, kot se je uveljavila v stoletjih, lahko rečem tudi tisočletjih. V času prvega prevoda leta 1996 je bil po vsej Evropi trend, da poskušajo narediti enotno izdajo Svetega pisma. Mi smo se takrat zelo naslanjali na nemško jezikovno področje, kjer je bilo tako pri protestantih kot katoličanih prisotno močno gibanje, ki je želelo doseči enoten jezikovni in konfesionalni prevod. Vendar pa je nato počasi sledilo spoznanje, da so prevodi vezani na tradicijo! Nemški protestanti so se nato v nadaljnjem razvoju prevajanja vedno bolj naslanjali na interpretacijo, ki je bila zastavljena s prvim Lutrovim protestantskim prevodom. Hkrati pa so se tudi katoličani nekoliko bolj usmerili k interpretaciji, ki se je navezovala na biblično-patristično tradicijo, tako latinsko kot vzhodno. Tudi pri nas se je odprlo vprašanje, da moramo pripraviti prevod, ki bo berljiv in sprejemljiv za bogoslužje. Bogoslužje in bogoslužni jezik veliko bolj upošteva tradicionalne prevode in tradicionalne pomene. Če je prva potreba po novem prevodu izšla iz razvoja jezika, je drugi razlog usmeritev v liturgično uporabo. Zavedati se je treba, da so v izvoru svetopisemski teksti nastajali v kontekstu liturgije. Že napisani so bili tako, da so bili spevni, da so bili recitirani, da so bili namenjeni glasnemu branju! Če beremo, interpretiramo in prevajamo, ne da bi se ozirali na ta vidik, če nam je pomemben zgolj jezikovni, etimološki, pomenski, semantični vidik, potem lahko dobimo tudi besedilo, ki se težje sliši, ko ga beremo glasno. Tudi ta kriterij smo pri prevodu upoštevali, zato so marsikatere besedne oblike dobile nekoliko starinski izraz, vrnili smo se k izrazom in pomenom, ki smo jih poznali že prej.

Korak nazaj ...
Da. Še en argument lahko podam, zakaj je bil potreben nov prevod že po desetih letih, in sicer zgodil se je izredni razvoj digitalne tehnike. Ko so še naši učitelji, moji profesorji, prevajali Sveto pismo, npr. prof. Jože Krašovec, prof. Jurij Bizjak, ta prva generacija, je bil prvi pogoj velik prostor in velika knjižnica. Hkrati je bilo treba imeti odprtih 30, 40, 50 različnih prevodov. Ko sva s kolegom Špeličem (Miran Špelič, op. n.) prevajala, sva pravzaprav imela samo dva računalnika s štirimi ekrani, na katerih je bilo prav vse dosegljivo. Z razvojem tehnike se nam je odprlo enormno število prevodov v vse svetovne jezike, kar nam odpre horizont, hkrati pa predstavlja izziv. Kako nekatere stvari prevajajo in razumejo v Latinski Ameriki? Kako v Indiji? Kako na Zahodu? Kako na Vzhodu? Tudi te stvari je bilo treba upoštevati in morda smo pri kakšnem izrazu, pomenu prišli do ustreznejšega, danes razumljivejšega prevoda.

Računalniki so nam pri delu res dali velik pospešek. Ste se morda naslonili tudi na umetno inteligenco (UI) za iskanje po tisočih in tisočih straneh izvirnikov in prevodov v digitalni obliki?
Ne, to pa še ne. Svoje delo sva končala nekje leta 2022, to je bil še čas, ko umetna inteligenca še ni bila obvezen pripomoček, v bodoče pa očitno bo.

Kje se skriva največja dodana vrednost novega prevoda Svetega pisma v primerjavi s starim?

Poudaril bi predvsem Novo zavezo in pisma. Evangeliji so bili sorazmerno dobro vedno znova prevedeni, pri pismih pa se je videlo, da je bila marsikdaj potrebna korektura. Tudi Pavlova teologija, moramo priznati, je bila dobršen del novejšega znanstvenega časa veliko bolj razvita v protestantskem svetu kakor v katoliškem. V interpretacijo so bili vneseni določeni poudarki, ki so potrebovali prilagoditev, ki so bili katoliškim konceptom tuji. Pri pismih smo res močno upoštevali bogoslužni vidik, večji poudarek pa smo dali tudi značilnostim t. i. biblične grščine, koine grščine (splošna, preprosta, ljudska, pogovorna grščina, op. n.). Poskušali smo ohranjati slog tega ne najbolj idealnega ali pa izdelanega grškega jezika. Jezik, ki so ga v Jezusovem času govorili grški literati, je bil zagotovo drugačen kot jezik, ki so ga govorili preprosti ljudje, ki so govorili različne dialekte od aramejskega do rimskega ali pa grškega. Jezusovi učenci, pisci evangelisti, tudi Pavel, so govorili in pisali zelo semitsko obarvano grščino. To pomeni, da je bil to jezik, ki je dajal veliko večji poudarek podobam, metaforam itd. Vse to smo poskušali dosledno upoštevati pri prevodih. Čeprav slovenščina ne zahteva toliko dodatnih medmetov, smo jih, če smo jih našli v izvirniku, prestavili tudi v slovenski jezik. Veliko smo delali tudi na Apostolskih delih in Razodetju, kjer smo se res potrudili, da smo teološke, bogoslužne poudarke ohranili. Pri pismih priznam, da smo močno upoštevali teološke študije in interpretacije teksta. Sam se na primer poglabljam v določene dele apostola Pavla, v pismo Korintčanom, Galačanom, te študije sem temeljito predelal. Če poznaš ozadje teologije, miselnost avtorja, lahko prevod zazveni drugače! Pomeni besed se s časom spreminjajo, poleg tega je že takrat avtor imel na razpolago celo paleto besed za določen pomen, ki ga je hotel izraziti. Veliko je bilo treba iskati po virih, zakaj ravno ta izraz, zakaj ne tisti drugi? Marsikdaj pa so novozavezni pisatelji ustvarili čisto nove pojme, vzeli so stare besede in z njimi povedali nekaj novega. To je še posebej očitno pri Pavlu, ki je dobro poznal grško kulturo. Ravno govor o veliki noči, o skrivnosti Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja, je bil za grški svet precej nerazumljiv, precej čuden! Zato Pavel celo pravi, da je za grški svet ena velika neumnost, tako govoriti o božanstvih, za semitski svet pa so na drugi strani takšne besede lahko tudi pohujšljive. Trpljenje, smrt boga, kako gre to dvoje lahko skupaj? To se je kazalo v jeziku, uporabljali so skoraj filozofski jezik, zadaj pa se je skrival drug pomen. Recimo beseda agape (brezpogojna ljubezen, op. n.) takrat še ni imela takšnega pomena, kot ga ima ta grška beseda danes.

Zakaj novi prevod ni več ekumenski, kot je bil tisti leta 1996?
Najprej iz razlogov, da smo pri tem prevodu sodelovali samo katoliški strokovnjaki. Prevajanje smo naslonili na katoliško tradicijo prevajanja in interpretacije, ki se je povezala v t. i. jeruzalemski izdaji Svetega pisma. Nismo več tako striktno zasledovali tendence, da bi prišli do kompromisnih rešitev, ki bi bile sprejemljive za vse konfesije. Težko je Sveto pismo prevajati akonfesionalno, torej izven neke konkretne tradicije. Tendenca, da bi bil prevod absolutno neodvisen od tradicije, je bil nekaj časa zelo v ospredju v protestantski tradiciji, ki je znana pod vzdevkom 'sola scriptura' (samo Sveto pismo, op. n.). Že od vsega začetka je bil namreč kriterij tradicije ključen za prepoznanje, ali je bil tekst navdihnjen ali ne. Že od prvih stoletij dalje je bilo tako, da je besedilo, ki so ga brale cerkve v Jeruzalemu, Antiohiji, Aleksandriji, imelo težo in bilo priznano kot kanonično. Besedila, ki niso bila priznana od glavnih cerkva, so se imenovala nekanonična, kar pomeni, da igra tradicija velik pomen pri interpretaciji besedil.

Najnovejši prevod torej sledi katoliški tradiciji, ekumenskega dežnika, če mu lahko tako rečem, ki bi skušal iti širše, ni več ...
Tako! Najnovejši prevod temelji na tekstnokritičnih zgodovinskih in teoloških raziskavah t. i. jeruzalemske biblične šole, zato se tudi imenuje izdaja jeruzalemsko Sveto pismo, jeruzalemska Biblija. Jeruzalemska biblična šola je v svetu ena najbolj priznanih šol, ki so jo v prejšnjem stoletju vodili francoski Dominikanci. Ko se je začel razvoj arheologije, papirologije in vse te te znanosti, so tam zbrali v tistem času največje število rokopisov in so poskušali vpeljati neke vrste judovsko interpretacijo. Eden glavnih principov judovske interpretacije pa je, da besedilo razlaga besedilo. Eno mesto v tekstu nam da razlago drugega mesta. To pomeni, da so bili izredno pozorni na aluzije, citate, uporabo motivov in zato jeruzalemske izdaje nimajo v aparatu teoloških razlag, teoloških interpretacij, ampak imajo veliko večjo težo sorodna biblična mesta, iz katerih lahko razlagamo, kako se je skozi tradicijo, določen motiv, določen pomen razvijal. Konkretno, če v Novi zavezi pri Janezu preberete na primer, da Jezus pravi, da bodo 'sina človeka' v resnici spoznali šele takrat, ko bo povzdignjen, lahko izrezano iz tradicije razumemo, da je to takrat, ko bo križan. Ampak! Kaj pomeni povzdignjen? Interpretacija biti povzdignjen, biti po položen na les, gre dejansko nazaj do zgodovinske eksodusalne Mojzesove tematike, kjer je govora o kači, o raju, o prvem grehu, izhodu, spet o pikanju kače in o tej kači na drogu itd. Ves čas je rasla interpretacija ob takšen ali drugačnem motivu, da do konca dokončno pride. Tudi Pavlova beseda, ko pravi, da je Kristus postal za nas prekletstvo, je izven konteksta aluzij razvoja motiva stare zaveze pravzaprav nerazumljiva!

Prevajali ste iz originalnih jezikov, kaj to pomeni v praksi, ste prevajali Staro zavezo iz hebrejščine in Novo zavezo iz stare grščine?

Stara zaveza se je prevajala iz aramejščine, hebrejščine in grščine. Novejši del Stare zaveze v Septuaginti, modrostne knjige, so že originalno zapisane v grščini, recimo Sirah Pregovori. Večina tekstov, ki jih imamo za Novo zavezo, pa so grški. Velikokrat je pomembno vlogo odigrala tradicija, saj grški teksti, recimo iz četrtega stoletja, niso bili vedno najbolj razumljivi, tudi hebrejski teksti niso vsi najbolj čitljivo izpeljani. Danes imamo morda popolnejša besedila, popolnejšo rekonstrukcijo originalnih tekstov, kakor je to bilo recimo v prvem tisočletju, prav zaradi tekstne kritike in kombinacije, ki nam omogoča, da pridemo bliže temeljnim izvorom tekstov. Zato so si v preteklosti pomagali pravzaprav s patrističnimi prevodi. Eden najbolj znanih patrističnih prevodov, pomočnik za prevod Nove zaveze, je bila Vulgata, Hieronimovo delo, imel je dostop do različnih virov, ki pozneje niso več bili ohranjeni. Kadar so bile grške besede manj razumljive ali pa konstrukcija teksta, se je uporabljala latinščina. Danes se pri prevodih še vedno konzultira tudi Vulgata, hkrati pa se, kar se tiče razvoja slovenskega jezika upoštevajo tudi stari slovenski prevodi in rešitve, ki so bile uporabljene v slovenskih prevodih.

Kakšen zalogaj je bilo prevajanje tekstov v hebrejščini, aramejščini, v kateri niso označeni niti samoglasniki?
Jezik je treba znati. Pogoj za to je biblični inštitut (Papeški biblični inštitut v Rimu, op. n.), gre za osrednji inštitut Cerkve ali pa zahodnega sveta, kjer se študira Sveto pismo. Prva tri, štiri leta študija so posvečena učenju jezikov, šele potem sledi interpretacija.

Za katerega od teh jezikov ste največji specialist?
Posvetil sem se Novi zavezi, torej za staro grščino.

Na kaj vse je treba paziti, da se preveč ne porazgubi med prevodom? Kaj je bil za vas največji izziv med prevajanjem?
Doseganje razumljivosti teksta! Premalo je upoštevati zgolj etimologijo, vključiti je treba tudi literarne oblike, dobro je treba poznati teologijo, nujno pa je tudi poznavanje miljeja takratnega prakrščanstva, prvega krščanstva, da sploh vemo, kje se skrivajo glavni izzivi. Eno takšno težko mesto je zagotovo pismo Tesaloničanom, kjer se Pavel v nekem trenutku zelo razkuri na tiste, ki preganjajo prvo cerkev v Jeruzalemu. To so bili v glavnem Judje, ki niso sprejeli Kristusa. Rimljani se pravzaprav sploh niso ukvarjali s herezijami v judovstvu, dočim judovski pravoverneži pa so imeli pred seboj nasprotnike, ki so ogrožali judovsko identiteto, še posebej v času, ko so bili od zunaj ogroženi od rimske oblasti. Pavel nekajkrat uporablja zelo težke izraze, imenuje Jude in jim grozi z Božjo kaznijo, sodbo, jih izključuje. Če bi tisti stavek, dva stavka tam izrezali in marsikdo je te stavke rezal, lahko pridemo do hudega t. i. teološkega utemeljevanja antisemitizma. Zato moramo biti zelo pozorni v interpretacijah, opombah, kjer gre za razlago Pavlovih besed, da pokažemo na to, da ko govori o Judih on ne misli nacionalnosti, saj je tudi sam Jud. Gre za Pavlov odziv na specifično negativno držo do prve Cerkve, bili so pravzaprav neke vrste neverniki, sovražniki. Etnično ime tukaj ne igra vloge, zato jud, judje napišemo z malo začetnico. Takšnih primerov je kar nekaj, tudi v Matejevem evangeliju, to so teksti, ki so nastajali, ko sta ti dve entiteti (kristjani in judje, op. n.) druga drugo prepričevali o tem, kdo je prepoznal in sprejel pravega mesijo, kdo pa še ne.

Sorodna novica "Protestantizem naj bi prinašal napredek, katolištvo pa naj bi ga zaviralo. Ni tako črno-belo"

Prvi so idejo, da je treba Sveto pismo brati v maternem jeziku, dobili protestanti in leta 1584 smo v slovenščini dobili Dalmatinovo Biblijo. Kako velik vpliv so imeli njihovi prevodi na poznejše katoliške?
To je malo preveč klasična ideološka interpretacija. Prva, ki sta prevajala v slovanski jezik, sta bila Ciril in Metod, sta bila dva Grka. To je bila vzhodna tradicija, ki je k nam prišla, Brižinske spomenike (9.–10. st. n. š.) imamo veliko pred protestantskimi prevodi. Vsa ta zgodba o knezu Koclju, o tem, da so se takrat slovanska plemena v Panoniji upirala vplivom nemške moči, ki je hotela priti tja in da niso klicali apostolov, oznanjevalcev, učiteljev iz zahoda, ampak so jih poklicali raje z vzhoda. Ciril se je učil slovanščine v okolici Soluna v Grčiji prav zato, da bi lahko na tem področju v originalnih jezikih osnovno vero razlagal. Papež Hadrijan je nato leta 865 potrdil liturgične knjige, prevode v slovanski jezik. Katoliška tradicija se je pozneje bolj usmerila na latinščino in jo forsirala. Drugače pa za razvoj slovenskega jezika ima Trubar zagotovo velike zasluge. Ni bil več vezan na tradicijo, na rimsko tradicijo, s tem je dobil neke vrste svobodo. Z lastnim slovanskim jezikom so se potem lahko kristjani tudi osamosvojili in postali veliko bolj enakopravni v okoliščinah nemške prevlade na tem področju. Prvi prevod smo dobili med desetimi najzgodnejšimi slovanskimi narodi, najzgodnejši prevodi so se pa zgodili že veliko prej, recimo armenski prevodi Svetega pisma segajo tja v tretje, četrto stoletje.

Kako aktualno je Sveto pismo za današnji čas? Ali božja beseda, zapisana v antiki, še nagovarja modernega človeka 21. stoletja, ki ga je z vseh strani omrežila tehnologija?
V Svetem pismu je v temelju zbrana vsa modrost. Biblična besedila so živa besedila zaradi navdiha, ki ga takšno besedilo nosi trajno s seboj. Koncil (zbor škofov, op. n.), ki povzema vse stare očete, staro interpretacijo za nazaj vse do judovske interpretacije Svetega pisma, pravi, da Sveto pismo postaja Božja beseda šele takrat, ko se razlaga, ko se uresničuje, ko se sprejema, ko postane besedilo dialoga, ne pa ko je mrtva črka na papiju. V osnovi judovsko-krščanska interpretacija Svetega pisma nikoli ne more biti fundamentalistična. Zakaj? Zato, ker ni tekst sam po sebi svet, ampak je sveta beseda, je sveta navdihnjena beseda, ki v tekstu spregovori. To je tista modrost, ki ostaja vedno znova živa. Svetopisemske besede se vedno razlagajo, interpretirajo, vedno vstopajo, se spoprijemajo s kontekstom, s konkretnim časom, konkretnim prostorom. Ne gre za monolitne tekste, ki bi ostajali zaprti. V Svetem pismu je nekajkrat rečeno, da ni izrekanje svetih besed tisto, kar ustvarja Božjo besedo ali pa kar priklicuje Božjo navzočnost, ampak je Božji duh tisti, ki rojeva besedo in dela besedo živo.

O krizi moralnih vrednot in zatonu družbe so pisali že antični Grki, na primer Platon, tudi rimski zgodovinar Tit Livij, o tem se veliko govori in piše tudi danes. Je občutek moralne krize vrednot vedno prisoten v ljudeh, gre za občutek, ki je večno z nami, ki mu ni moč ubežati?

Če ostanem pri Biblični interpretaciji tega pojava, lahko rečemo, da duh vstopa v človeško naravo in ga preustvarja, recimo Jezus. V Janezouvem evangeliju govorimo o t. i. rojstvu iz duha, rojstvu od zgoraj, ko pravzaprav postane to življenje po mesu, po naravi en prostor, ki se preoblikuje v življenje po duhu. Življenje po duhu je trajnostno življenje, življenje po naravi pa je življenje, ki se spreminja v življenje po duhu, ki je humus življenja po duhu. Če po domače razložim, kot je Jezus razložil z eno priliko, rekel je, če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu. Logika naravnega življenja je, da gre od rojstva v smer umiranja. Da bi človek vstopil nad principe naravnega življenja, kot pravi Jezus, kdor hoče svoje življenje ohraniti, bo sprejel svoj križ in hodil za menoj. Tisti, ki je zmožen delati korake preko principov narave, v logiki duha ustvarja dodano vrednost življenja, kot bi rekli dandanes v govorici sodobnega sveta. Dodana vrednost življenja pa je pravzaprav vse kar v krščanstvu imenujemo ljubezen. Ko moj ego ni več motiv mojega življenja, ampak preseganje ega v smislu logike darovanja. Ravno beseda 'agape', ki sem jo že omenil, je bila ustvarjena na novo takrat v tistem evangeljskem času. Zapoved vam dam, da se ljubite med seboj, kakor sem vas ljubil, pravi Jezus, da se ljubite, da živite med seboj v logiki t. i. darujoče se ljubezni. To je ljubezen, ki jo skuša vsak človek, ki več ne živi zaprtega, ampak živi odprte odnose. Moralna kriza je vedno povezana z zapiranjem človeka v svoj ego, z rastjo individualizma in ko na koncu ostanem samo jaz. Ko se iz tokov sveta, širine človek vedno bolj zapira v svoj popek, počasi v svojo nacijo, povsem v svoj razred, v svojo kasto, v samega sebe, v svoj individuum. Če si tako zaprt, potem dejansko vse okrog tebe mora služiti tebi in ni več nobenih vrednot izven tebe, za katero bi bil pripravljen na dejanje darovanja.

V kakšnem odnosu je pogled na zgodovinskega in evangelijskega Jezusa?
Izhodišče je zgodovina, bistvo krščanstva je konkretizacija boga, je dogodek učlovečenja in dogodek Božje smrti. Kristus vstopa v zgodovino, v konkretnost in v tej konkretnosti Bog ostaja. Med zgodovinskostjo in evangeljskostjo ne more biti nasprotja, to kar ste hoteli morda vi reči, imenujemo historicizem. Ali se je nekaj zgodilo tako ali je bilo malo drugače? To nima strašno osrednjega pomena. Imamo evangelije, ki predstavljajo štiri variante opisa Jezusovega življenja, ki se med seboj dopolnjujejo, so si pa v ključnih vidikih morda tudi različni. S tem tudi demantirajo, da je historicizem pravzaprav tisto, kar je resnično. Resnično ni samo tisto, kar bi se v neki zgodovinskosti tako in tako zgodilo, ker en in isti dogodek lahko že dva prisotna vidita in interpretirata čisto drugače. Zgodovinskost je osnova, krščanstvo ni mit, krščanstvo ni ideja. Interpretacija zakramentov je tisto, kar je srce krščanske vere. Govorimo, da v teh gibih, teh podobah, je vtisnjena Jezusova podoba in Jezusov gib in njegova moč. To predajamo naprej, to ohranjamo, zato tudi imamo duhovništvo v krščanstvu.

Kaj o veliki noči pravi Nova zaveza?
Nova zaveza nadaljuje staro zavezo, velika noč ali pasha je termin stare zaveze. Ključni izziv ali pa motiv tega judovskorščanskega pogleda na svet je, da Bog v zgodovini rešuje svoje ljudstvo iz suženjstva, greha in smrti. Zato so Judje obhajali zgodovinski dogodek rešitve iz judovske sužnosti, v teološkem pomenu, kakor nas je bog takrat rešil na fizični način v zgodovini, tako nas tudi danes rešuje iz stisk. V ta zgodovinski dogodek judovskega praznovanja je nato vstopila Jezusova zgodba, njegovo življenje, ki doseže vrh z njegovim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem. Jezusova smrt, njegovo vstajenje je bilo že od vsega začetka interpretirano kot Božji poseg, Božji sestop v vprašanje človekovega suženjstva, njegovega greha in smrti.

Mimo velikonočnih dobrot ne moreva. Je ljudska kulturna tradicija s pirhi, šunko, hrenom in potico sploh del cerkvenega izročila ali gre bolj za ohranjanje nekaterih poganskih običajev, ko se je praznoval prihod pomladi?
Kaj je zdaj pogansko, kaj je človeško in kaj je Božje? Krščanstvo je pisano od vsega začetka v zelo človeških konturah, oblikah. Kje je višek krščanskega obreda? Miza, na mizi je evharistija, kruh, Kristusova kri je vino. Ljudje so se zbrali k obredu ob mizi, v družini. Kaj je pogansko, kaj je človeško? V človeško vstopa Bog in hrana je primarni odraz človekovega življenja, človekove narave, človekove občestvenosti in zato je tudi hrana zakrament božje navzočnosti. Kar potem ljudska tradicija naredi naprej, se lahko samo veselimo. Če berete Staro zavezo, kako Izaija opisuje prihod Mesije, s kakšnimi pojavi, gotovo ne z racionalnimi, razumskimi, človeškimi. To bo obilje darov, bo tekla tolšča, bo teklo vino in bodo ljudje pili, se veselili, bodo veseli, to je bila pračloveška podoba človeškega blagostanja in polnosti. Ti običaji so nekaj lepega, so del kulture, nimajo pa z vero neke posebne povezave. Zdaj, če nekdo nese nekaj žegnat, to še ne pomeni, da je to veren človek. Škoda bi bilo, če bi praznovanje velike noči ostalo samo pri tem, ker sporočilo velike noči je nekaj drugega. To, kar jemo, je odraz veselja, ki ga imamo v sebi, da ima naše človeško življenje smisel, da smrt ni dokončna usoda človeka, da trpljenje ni nesmiselno, da ima trpljenje izhod. To so teme, ki se jih velika noč dotika in ki odpirajo horizont.

Morda še zaključna velikonočna misel tako za verujoče kot vse ostale bralce?
Glavno sporočilo je odprt grob, to je ikonografsko zelo jasno, kar pomeni, da grob nima zadnje besede. V teologiji krščanstva so grobovi odprti. Vstali Zveličar, vstali Kristus, ki ga lahko še tako lepo naslikamo v baročnih podobah kot nekega popolnega moškega, ki nekako plava po nebu, čeprav je to morda teološko zelo sporno, ima na vseh podobah rane. Torej, Bog ne odpravlja ran, tudi ne odpravlja smrti, pač pa vstopa v rane, vstopa v smrt. To je krščansko oznanilo, ki daje smisel temu, kar živimo, kar človek skozi trpljenje, smrt in stisko poskuša prepoznati kot del človekovega razvoja.