Sodobna umetnost je že pred desetletji postala predvsem velik "biznis". Kupci kupujejo predvsem tisto, kar utegne biti donosno in ne tistega, kar jih nagovori. Tako so stalni spremljevalci umetniških sejmov in razstav razkošni avtomobili, v Benetkah pa jahte. Tako je skoraj toliko pozornosti kot umetnost med predogledom letošnjega beneškega bienala pritegnila razkošna jahta pred vhodom v Giardine. Izkazalo se je, da pripada v Indiji rojenemu indonezijskemu milijarderju Sriju Prakašiju Lohju, ki sam zbira litografije, njegova svakinja pa se ukvarja s sodobno umetnostjo. "Korak" naprej proti trgu sv. Marka seveda sledijo druge razkošne jahte.

To je seveda obstranska informacija, nič kaj pomembna za razumevanje aktualnega bienala, ki ga je obiskala tudi naša ekipa z novinarko Tejo D. Kunst. Treba je seveda omeniti, da je bienale tako razsežen, da si ga nobena novinarska ekipa v skopo odmerjenem času ne more temeljito ogledati. Letos ima svoje paviljone, nekatere tudi na dislociranih lokacijah po mestu, 88 držav, prvič Benin, Etiopija, Tanzanija in Vzhodni Timor. Nikaragva, Panama in Senegal.

Sorodna novica Na dan odprtja slovenskega paviljona tudi propalestinski protest na beneškem bienalu

Fokus na umetniškem centru?
Dneve predogleda je zaznamoval protest proti izraelski operaciji v Palestini, ki se še nadaljuje. Organizatorji protesta menijo, da bienale ohranja evropocentrični pogled na umetnost, kar pa je v resnici pretiravanje. V zadnjih letih so bile umetniške govorice "tretjega" sveta močno izpostavljene in tudi letošnji nagrajenki za življenjsko delo nista del "umetniškega centra. To sta italijansko-brazilska slikarka in kiparka Anna Maria Maiolino ter turška grafičarka in fotografinja Nil Yalter.

Tudi tema letošnjega bienala, ki se je koledarsko začel izrazito zgodaj, torej že aprila, Tujci povsod, izrazito odstopa od evropocentričnega pogleda. Vključenih je tudi več projektov, ki so metafora ali tudi nazorna ponazoritev tegob Palestincev. Mohammed Saleh je leta 2019 začel saditi rastline kot del projekta Urbana kmetija. Dve leti pozneje je vse požgala izraelska vojska. Saleh predstavlja videe, v katerih razlaga, kako poskuša obnoviti uničeno zasaditev.

Sorodna novica Umetniki ne bodo odprli izraelskega paviljona, dokler ne bo dosežen dogovor o ustavitvi spopadov

Ali pa denimo umetnik Shaima Hamad iz Ramale predstavlja instalacijo iz moke in vode, ki se navezuje na ritual čaščenja smrti, ki vključuje pečenje kruha. Vse se začne s prekopavanjem zemlje, da je mogoče zasaditi žito in tako postaviti osnovo za kruh, ob delu pa se razmišlja o smrti in izgubi.

Da je neevropska umetnost zapostavljena, danes gotovo ne moremo govoriti. Kvečjemu je postala norma, vsebinska angažiranost pa je preglasila vidik estetskosti. V resnici smemo reči, da gre za modo, kot denimo v fokusiranosti nekaterih umetnikov na teoretska dela, kar v resnici ne nagovori širšega občinstva, pa tudi sami umetniki brez ustrezne izobrazbe zahtevnih teoretskih besedil ne morejo ustrezno in komunikativno interpretirati.

Navadna klet
Osmi dan bo seveda v središče postavil slovenski paviljon umetnice Nike Špan in kustosa Vladimirja Vidmarja, ki naj bi bil "navadna klet". Zdi se posrečena umestitev projekta Skrivnost vrta zate v javni prostor. Ne le zaradi vidnosti ne "frekventni" lokaciji prehajanja med glavnima prizoriščema bienala Giardini in Arsenali, ampak ker je tudi vsebinsko utemeljeno. Slovenija si sicer prizadeva za dolgotrajnejšo rešitev oziroma za stalno lokacijo paviljona, kar bi morda lahko bilo rešeno že letos.

Leta 2013 je beneškega zlatega leva za življenjsko delo prejela avstrijska umetnica Maria Lassnig. Na nek način bi lahko njeno delo, ki skoraj brutalno upodablja telesa, postavili v kontinuiteto z delom Oskarja Kokoshke, zaradi psihološko ekspresivnih upodobitev pa bi jo lahko povezali tudi s Francisom Baconom.

Lassnig: slikanje občutenja telesa
Leta 1919 rojena umetnica Marii Lassnig se je uveljavila razmeroma pozno, v osemdesetih letih. Zanimivo je, da so njeno delo zaznamovali avtoportreti. Poimenovala jih je Körpergefühlmalerei (Slikanje občutenja telesa). Predvsem od leta 1960 naprej se je docela posvetila slikanju človeškega telesa, ki je bilo upodobljeno tako, da naj bi izražalo psiho upodobljenca.

Več o razstavi in Marii Lassnig boste izvedeli v prispevku Eve Semič.