Skozi vse njeno življenje, od predšolskega obdobja, ko je bila v zelo revni družini in okolju vodnica močno slabovidnim oz. slepim staršem, pa dobesedno do zadnjih ur življenja je bila skrb za druge, iskanje pomoči, spodbujanje, motiviranje in razdajanje vsem njena prioriteta, ki jo je od prvega do zadnjega dne opravljala prostovoljno, brez plačila.
Prostovoljno je bilo njeno delo z vrstniki ob sami ustanovitvi organizacije, ki se je skozi desetletja preoblikovala v najbolj prepoznavno lokalno enoto ZPMS-ja v ZPM LJ Moste - Polje. Vse funkcije v njej je opravljala prostovoljno, tako v času profesionalne kariere, ki jo je preživela na različnih delovnih mestih, tudi kot novinarka, in prostovoljno je bilo vse njeno delo v društvu tudi po zgodnji upokojitvi 1998. Prav zaradi njenega izjemnega dela, prispevka k prepoznavnosti, boja za sistemske spremembe v družbi in zaradi pregovorne izjemne srčnosti pri delu z ljudmi se je ZPM Ljubljana Moste - Polje pred nekaj meseci preimenovala v Zvezo Anita Ogulin in ZPM.
Skozi vse svoje delovanje, sploh pa od prvih javnih zastopanj pravic in stališč otrok v medijih, je v javnosti postala prepoznaven simbol nenehnih in brezkompromisnih prizadevanj za boljše življenje otrok in njihovih družin. Bila je začetnica brezplačne učne pomoči, pobudnica štipendijskih skladov, pobudnica ustanovitve prvega kriznega centra za otroke Palčica, dolgoletna organizatorka Otroškega parlamenta, ki vsako leto daje glas otrokom tudi v parlamentu, pobudnica in sokreatorka številnih humanitarnih akcij, psihosocialne pomoči, celostne obravnave družin. Bila je neizmerno pomembna gonilna sila ustanovitve mreže humanitarne pomoči na različnih koncih države in neutrudna in nepogrešljiva sokreatorka programov Botrstvo, Verige dobrih ljudi in številnih drugih, ob koncu življenja tudi samostojnega Anitinega sklada. Ta je nastal za omogočanje hitre pomoči ljudem v stiskah in bo njeno ime nosil v spomin na njeno poslanstvo, na vzor človečnosti, nesebičnosti, empatije, razdajanja drugim in na neusahljivo vero v to, da je pomagati drugim najvišja možna vrednota in smisel življenja, tudi zasebnega.
Anita je bila ena in neponovljiva, ker je bila unikaten, empatičen, a odločen in brezkompromisen glas najšibkejših, spregledanih in preslišanih. Bila je med redkimi humanitarci, ki je poleg zahtevnih funkcij in organizacijskih del zmogla nenehno biti tudi na terenu in je tako skozi osebne stike in zgodbe spremljala usode ljudi in s tem tudi celotne družbe. Čeprav je nenehno poudarjala pomen ekipe, je vsakomur, ki je poznal njeno delo in življenje, popolnoma jasno: brez nje, natanko takšne, kot je bila, vsega naštetega ne bi bilo ali pa vsaj ne v takšnem obsegu in v takšni obliki.
Reči, da je bila ljudem na voljo nenehno, vse ure dneva, ni prispodoba. Dejansko je tudi noči prebedela s tistimi, ki so bili popolnoma na robu obupa. Bila je tista, ki je osebno odhajala na pristojna ministrstva, centre za socialno delo, zavode, a tudi v najrevnejše in s tragedijami najbolj zaznamovane družine, v družine neozdravljivo bolnih otrok, umirajočih staršev. Prva je tolažila otroke, katerih starši so pred njihovimi očmi naredili samomor, bila je z njimi, ko so tudi sami hoteli poiskati končni beg iz prevelikih stisk. In bila je z družinami, dokler starši niso opustili groženj, da bodo skupaj s seboj s tega sveta odpeljali tudi otroke.
In čeprav je bil njen svet prvenstveno delo z otroki in ljudmi, je kot le redkokdo razumela, da še tako razdajanje sebe, enako mislečih posameznikov in pomoč donatorjev ni vsemogočna rešitev. Da moramo za zares učinkovito pomoč urediti čim bolj domišljen in delujoč sistem, ki bo kot varna mreža ujel vsakogar, ki to potrebuje. Ko bo prav zaradi sistematičnosti znal zaznati in zajeti tudi tiste, ki po pomoč ne zmorejo priti, ne le zaradi sramu in stigme, ampak tudi zaradi slabih izkušenj in razočaranj pri njenem iskanju.
Razočaranj je v vseh letih veliko doživela tudi sama. Še najmanj od ljudi, ki so morda skušali neupravičeno priti do pomoči, saj je lahko razumela psihološke mehanizme, ki posameznike po dolgotrajnem ponižujočem in neuslišanem trkanju na vrata za pomoč in poslušanju birokratskih izgovorov slednjič pripeljejo tudi do poskusa tovrstnih zlorab. Več je bilo razočaranja nad tistimi, ki so imeli v rokah odločevalske moči, da bi družbo z lahkoto naredili boljšo, pravičnejšo in olajšali življenje tistim, ki se že tako morajo z njim nenehno boriti. A so vseskozi s puhlicami in lažnimi obljubami prav najranljivejše puščali na dnu. Ali celo podeljevali nagrade tistim, ki so se s humanitarnimi projekti trudili pomagati žrtvam tistih politik, ki so jih v času odločanja zavozili sami.
Sistemske spremembe, za katere si je prizadevala z različnimi pobudami, peticijami, manifesti, prepričevanji pristojnih in z argumentiranimi nastopi v medijih, so žal v vseh teh letih neprimerno manjše, kot je bil napor, ki ga je skupaj s sodelavci prispevala v upanju nanje. Da ob takem vzoru in entuziazmu, kot ga je prispevala Anita Ogulin, nimamo boljše sistemske pomoči, družbene mreže, medsebojne empatije, solidarnosti, srčnosti in podpore drug drugemu, je poraz vseh vsakokratnih odločevalcev, a tudi nas, njenih sodobnikov, ki zahtev po boljši družbi za vsakogar nismo dovolj odločno terjali ne na volitvah ne v vsakodnevnem življenju.
V desetletjih neutrudnega dela za druge, katerih razsežnosti povprečnemu opazovalcu sploh ne morejo biti dojemljive, se je seveda "naužila" tudi marsičesa, kar v naši družbi čaka vsakogar, ki izstopi iz povprečja. Obilice očitkov, podtikanj, osebnega šikaniranja, laži, pljuvanja, predvsem v brezmejnih poljanah spletne anonimnosti. Kot prostovoljko, brez centa plačila za svoje delo, pa so jo najbolj bolele povsem izmišljene obtožbe, da se je s svojim delom kakor koli okoristila.
Anita je bila ena in neponovljiva tudi v tem, da je nenehno vzgajala in dajala prostor in priložnosti drugim, predvsem mladim, tako tistim, ki so potrebovali pomoč, kot tistim, ki so jo želeli nuditi drugim. Vzgojiteljem prostovoljcem, sodelavcem, študentom in drugim je brez zadržkov in preračunljivosti prenašala znanje, jim bila vzor pri delu z otroki, odraslimi, institucijami, donatorji, odločevalci. Ustvarila je ekipo, ki prav zaradi zaupanja in ugleda, h kateremu je odločilno pripomogla, svoje delo lahko opravlja poklicno. Opravlja ga z veliko odgovornostjo ne le do Zveze Anita Ogulin in ZPM, pač pa tudi do skoraj nedosegljivega vzora, ki ga je ustvarila Anita Ogulin.
Tako kompleksne borke za humanitarnost, ki bi več kot šest desetletij v takem obsegu vse svoje delo opravljala brezplačno, Slovenija ni in je zelo verjetno nikoli več ne bo imela. Tudi zato, ker čas in družba ne rojevata več ljudi, ki bi bili pripravljeni svoje življenje in življenje svoje družine brez sleherne preračunljivosti tako močno podrediti pomoči drugim in zanje dajati ne le čas in energijo, pač pa pogosto tudi zasebna sredstva.
Reči, da je Anita zapustila neizbrisno sled, je mnogo, mnogo premalo. Čas v humanitarnem delu in v izkazovanju človečnosti do ljudi v stiski, se bo v zgodovini delil na čas pred Anito in po njej. Anitina zapuščina je obsežnejša, kot jo popisuje vsa uradna dokumentacija Zveze Anita Ogulin in ZPM in kot so jo zabeležile medijske objave. Ostala bo zapisana v otrocih iz soseščine, ki so v njenem domu odraščali hkrati z njenima lastnima otrokoma, v tistih, ki so se na letovanjih prvič najedli do sitega, se naučili umiti zobke, prvič občutili objem in varnost, ostala bo v desettisočih tistih, ki so dobili priložnost odkrivati svoje veščine in talente in se počutili vredne ljubezni. Ostala bo del že zdavnaj odraslih otrok, ki so dobili življenjske priložnosti prav zaradi nje ali programov in ekipe sodelavcev, ki jih je soustvarila. In ki zdaj včasih tudi že v vlogi babic in dedkov v programe ZPM Moste - Polje vključujejo svoje vnuke.
Naša družba brez Anite ne bo več enaka in izguba je neopisljiva. Pogrešali jo bomo v vseh opisanih vlogah in izjemno jo bomo pogrešali kot prijateljico, zaupnico, Učiteljico, mentorico in velikega človeka. Nepopisno težko je, najbolj zagotovo njeni družini, soprogu, otrokoma, vnukoma in širokemu krogu svojcev, katerim je razdala še zadnje proste trenutke v natrpanih dnevih in koncih tedna.
Ob prejemu prav vseh nagrad in nazivov je opozarjala na pomen ekipnega dela in grajenja skupnega dobrega. Čeprav je bila vesela prav vsake, od Delove osebnosti leta, Slovenke leta po izboru Nedeljskega Dnevnika, naziva častne meščanke Ljubljane, naziva Slovenke za vse čase revije Jana in pred tedni še zlatega reda za zasluge predsednice republike, je priznavala, da ji ogromno pomeni izbor za ime leta 2021 na Valu 202. To je radijski program, ki mu je bila kot poslušalka zvesta vse življenje in program, s katerim je pomagala ustvariti najodmevnejši glas revnih in deprivilegiranih otrok iz revščine – oddaje v podporo programu Botrstvo.
Z boleznijo se je spopadla kot s številnimi drugimi izzivi – na vso moč, brezkompromisno. Izborila si je dve leti in pol življenja, a je prav vsak priborjeni dan še zmeraj, tudi iz bolniške postelje, namenila reševanju težav drugih.
Zdaj je njene bitke konec. Doseganje številnih zastavljenih ciljev smo zdaj dolžni prevzeti vsi mi. Še posebej tisti, ki jim je s svojim delom spremenila življenje, in tisti, ki smo imeli čast biti njeni sodobniki ali celo sodelavci in jo imeli iskreno radi. Za njo ostaja ekipa, ki se zaveda, kako velika sta dediščina in odgovornost, a jo bo nedvomno znala upravljati in nadgraditi, saj je za to veščine imela najboljšo učiteljico, Anito Ogulin. In z vsemi nami ostaja tudi njen neuničljivi moto, s katerim je vsakič spodbujala: Gremo naprej.