V zadnjem času pogosto slišimo, da je medvrstniškega nasilja vedno več. Pa vendar strokovnjaki opozarjajo, da je o pojavnosti nasilja med vrstniki zelo težko presojati, saj smo odvisni od tega, kaj so nam mladi pripravljeni sami povedati in kako normalizirano je nasilje v določenem okolju; torej od tega, kako hitro in ali sploh posamezne dogodke med vrstniki zaznamo kot medvrstniško nasilje. Na težavnost presojanja o tej problematiki na podlagi številčnih podatkov kaže tudi tako imenovani paradoks zdravega okolja, kakor ga imenujejo strokovnjaki v Priročniku za načrtovanje krepitve vključujoče razredne in šolske klime ter preprečevanja in odzivanja na medvrstniško nasilje v osnovni šoli. Paradoks zdravega okolja pomeni, da se stiska tistih učencev, ki nasilje doživljajo, povečuje, kadar je v šoli ali razredu nasilja med vrstniki manj. Na tistih šolah, kjer je nasilja manj, je izkušnja žrtve pogosto še hujša, saj čuti, da je nasilje uperjeno samo proti njej, zaradi česar krivdo za vse, kar doživlja, še bolj pripisuje sebi. Zato zgolj prizadevanje za zmanjševanje pogostosti tovrstnih dogodkov v šolah ne zadostuje, da bi omilili stisko tistih, ki so nasilja deležni. Pomembna so nenehna prizadevanja za krepitev varnega in spodbudnega okolja za vse, kar je v veliki meri odvisno od preventivnega delovanja vzgojno-izobraževalnih ustanov in staršev.

Preprečevanje medvrstniškega nasilja v šolah in odzivanje nanj

Pomembno je, da se sproti, dosledno in odločno odzivamo na stiske in nasilno ravnanje, da smo pozorni na znake in informacije o tem, kar mladi doživljajo, opazijo ali zaznajo kot nasilje, ter da se na to ustrezno odzovemo. Cilj je, da se nasilje konča in da zagotovimo ustrezno pomoč vsem, ki jo potrebujejo.

Najpogostejši znaki in načini vedenja mladih, ki so žrtve medvrstniškega nasilja, so:

• postanejo razdražljivi, vzkipljivi, umikajo se in zapirajo vase, ne želijo v družbo vrstnikov,
  trpijo zaradi nizkega samospoštovanja in imajo na splošno slabo podobo o sebi in okoliščinah, v katerih se znajdejo,
• zavračajo odhod v šolo, spremeni/poslabša se njihov učni uspeh, začnejo neopravičeno izostajati od pouka,
• nimajo niti enega dobrega prijatelja, s katerim bi preživljali prosti čas; v šoli so osamljeni in zavrnjeni,
• pojavijo se nepojasnjene fizične poškodbe, poslabšanje zdravja, psihosomatske težave,
• domov prihajajo s poškodovanimi osebnimi potrebščinami ali drugimi osebnimi predmeti, "izgubljajo" svoje stvari.

Povzročitelje medvrstniškega nasilja je včasih zelo težko opaziti. Pri mlajših otrocih je pogostejše fizično nasilje, pri katerem izstopajo učenci, ki imajo težave z obvladovanjem jeze, se hitro odzovejo na provokacijo, in to običajno nasilno. Tudi tu presoja ni vedno lahka, saj je težko oceniti, kdaj je kdo povzročitelj in kdaj žrtev, pogosto pa najprej opazimo in obsodimo fizično nasilje. Z leti nasilno vedenje postaja čedalje bolj prefinjeno in skrito. Poveča se verjetnost besednega, odnosnega in spletnega nasilja, pri katerih je povzročitelje od zunaj težje zaznati. Pogosto so to priljubljeni učenci, ki jih imajo učitelji radi, saj znajo biti prijetni, všečni, upoštevajo navodila in uživajo ugled razredne skupnosti.

Kako ravnamo, ko opazimo medvrstniško nasilje

Informacijo o medvrstniškem nasilju lahko dobimo od žrtve same, lahko pa od njenih vrstnikov, učiteljev ali staršev, ki so nasilje zaznali. Mladi o tem velikokrat povejo učiteljem ali svetovalnim delavcem, če imajo z njimi dober odnos, nekateri zaupajo tudi staršem. Ko zaznamo medvrstniško nasilje, moramo ukrepati. Pri tem sodelujejo učitelji/razredniki, šolski svetovalni delavci ali oboji. V obravnavo se lahko vključijo tudi zunanje institucije, pogosto je to policija.

Pomembno je, da takoj, ko smo o nasilju obveščeni, zaščitimo žrtev. Če je potrebna celo zdravniška oskrba, pokličemo nujno medicinsko pomoč. Nato pride na vrsto pogovor tako z žrtvijo kot s tistim, ki nasilje izvaja. Pomembno je, da se z njima pogovorimo ločeno. Cilj pogovora z žrtvijo je, da jo pomirimo, ji ponudimo čustveno oporo in omogočimo, da o dogodku govori. Z njo se pogovorimo tudi o nadaljnjih korakih. Pomemben je tudi pogovor s povzročiteljem nasilja. Cilj pogovora s povzročiteljem je, da doume razloge za svoje ravnanje in sprejme odgovornost zanj. Šola lahko pri tem izreče tudi vzgojne ukrepe, pozneje pa pripravi načrt za delo z učencem, predvsem na področju krepitve empatije, obvladovanja čustev itn.

Medvrstniško nasilje, še posebej, če traja daljši čas, močno vpliva tudi na opazovalce, tj. vrstnike, ki so ob tem vsak dan tako ali drugače navzoči. Pri tem lahko zelo pomagajo razredniki, ki na razrednih urah na različne načine poudarjajo pomembno vlogo opazovalcev pri preprečevanju medvrstniškega nasilja.

Zelo pomembno je tudi sodelovanje med šolo in starši. To je temelj za ustrezen načrt pomoči. Pogovor med starši in vzgojno-izobraževalnim zavodom naj bi temeljil na skupnem iskanju ustreznih strategij, ki bodo v oporo otroku, ne glede na to, v kateri vlogi je. Če obravnavano medvrstniško nasilje ustreza tudi opisom prekrškov ali kaznivih dejanj, je nujna tudi prijava na policijo, obvesti pa se tudi center za socialno delo.