Priljubljena igralka in televizijska voditeljica, raper iz Gornje Radgone in olimpijska prvakinja v judu bodo mladim in odraslim poskušali približati sporočila kampanje, s katero želijo pobudniki ustaviti oziroma preprečiti nasilje med vrstniki. Z ambasadorji smo govorili o tem, kaj jim pomeni kampanja in zakaj so se odločili za sodelovanje v njej.

Za začetek: menda znate zaveze na pamet. Je to res?

Gaja: Seveda, tri, štiri, zdaj! Nasilja ne podpiram in pri njem ne sodelujem.

Andreja: Ko opazim medvrstniško nasilje, o tem spregovorim.

Leopold: Nikogar namerno ne izključujem, vsak je pomemben.
VSI: Skupaj lahko odpikamo nasilje.

Ste ambasadorji kampanje Odpikajmo nasilje. Zakaj ste se odločili, da ji boste posvetili svoj čas in pozornost? S čim vas je nagovorila?

Leopold: Predvsem me je nagovorilo to, da bullying v širšem smislu ne obstaja samo med otroki, temveč tudi med odraslimi. In včasih se zdi, da je tovrstno nasilje nekaj normalnega. Pa ni. Nihče ne bi smel živeti v strahu pred nasilneži. Vsak človek si zasluži varnost in dostojanstvo. Zato se mi je zdel ta projekt dober, saj bomo z njim vsem povedali, da nasilje ni sprejemljivo.

Gaja: Za stvari, ki se mi zdijo pomembne, si vedno vzamem čas in verjamem, da je vsaka priložnost, ko lahko pripomorem k boljšemu, prijaznejšemu, nežnejšemu svetu, dobra.

Andreja: Tudi sama se zaradi javne izpostavljenosti ves čas ukvarjam s tem, kaj so moje vrednote in katera stališča želim zagovarjati. Ne želim si samo biti dober zgled, kampanja Odpikajmo nasilje me je prepričala ravno zato, ker spodbuja in zagovarja točno to, kar si želim videti v svetu – sprejemanje, dobroto, sodelovanje.

Kakšni ste bili sami kot otroci, najstniki? Se spominjate kakšnih podobnih izkušenj, o katerih danes ozaveščate mlade?

Leopold: Seveda, bilo je veliko primerov medvrstniškega nasilja. Rekel bi, da ni bilo nič kaj dosti drugače, kot je danes. Spomnim se več primerov, ko sem kaj rekel. Težko gledam proč, ko sem priča nasilju. Zlasti kadar vidim, da se močnejši spravljajo na šibkejše, me to prisili, da nisem samo opazovalec, ampak da poskusim kaj storiti.

Andreja: Tudi jaz sem se v otroštvu srečala z medvrstniškim nasiljem. Ne upam si trditi, da samo v vlogi žrtve, za kar mi je seveda žal, se pa zelo dobro spomnim dogodka, ko sem bila v poletni šoli, kjer se je ena od punc besedno spravila name. Srečo sem imela, da je bila z mano starejša sestra, ki mi je takoj stopila v bran in rešila zadevo, še preden se je iz nje razvilo kaj hujšega. Za to sem ji še zdaj hvaležna, takrat je bila zame prava junakinja.

Gaja: Zanimiv spomin, ki mi ga očitno ni uspelo potlačiti, sega že v obdobje vrtca. V živo se spomnim, da je bila tam moja soimenjakinja, ki je imela pomagačko, in skupaj sta nas, preostale punce, na samem ustrahovali, če se nismo obnašale tako, kot sta onidve želeli. Spomnim se, da sta nekoč zvlekli mene in mojo prijateljico v neki kot in kričali na naju: »Smrklja, smrklj’ca!« Smešno, kako ti take stvari ostanejo v glavi. Ne spomnim se, kako sem se takrat odzvala. Mislim, da sem bila v vrtcu tiho, ampak doma sem staršem povedala, kaj se dogaja. Drugi spomin pa sega v osnovno šolo. Ni bilo prav neposredno nasilje, ampak vem, da je bila tam punca, ki je skušala vse naščuvati proti meni. Izdajala se je za mojo prijateljico, za hrbtom pa je o meni govorila grde stvari in izdajala vse skrivnosti, ki sem ji jih zaupala. Spomnim se, da me je to zelo prizadelo.

Vi zdaj najbrž niste več deležni medvrstniškega nasilja ali pa ga v tem življenjskem obdobju morda samo drugače poimenujemo. Se še srečujete s katero vrsto nasilja?

Gaja: Odkar sem bolj javno prepoznavna, zaznam več nasilja na družbenih omrežjih, prej tega ni bilo toliko. Glede na to, da sem ženska, se komentarji seveda velikokrat tičejo mojega telesa, med drugim pa tudi življenjskega sloga in talenta. Ne morem reči, da ne zaboli, ko preberem sovražno nastrojena sporočila proti sebi. Sem senzibilen človek, sama nisem nikoli počela takih stvari, zato ne razumem vzgibov za taka dejanja oziroma tega, kaj hočejo ljudje s tem doseči. Zavedam se, da to običajno počnejo ljudje, ki ne vedo veliko o tem, kar počnem, ki ne premorejo empatije, miselne širine ter zdravega človeškega odnosa in spoštovanja drugih ljudi. Kdor nima v glavi, ima na jeziku – mislim, da to drži kot pribito. In menim, da je danes zares največja gesta poguma to, da si prijazen. Nesramen je lahko vsak, to je preprosto. Najtežje oziroma največje dejanje poguma je ostati nežen v tem svetu, kjer je krutosti polno vsenaokrog nas in v katerem nas vse sili v to, da tudi sami postanemo pošasti, človek človeku volk.

Leopold: Tudi jaz se pogosto srečujem z negativnimi komentarji na račun svoje glasbe in z napadi na moja načela. Sprašujem se, ali se ljudje res počutijo bolje, če ponižujejo druge. Verjamem, da bi bil svet brez nasilja prijaznejši, lepši in bolj vključujoč za vse nas.

Andreja: Vem, da je tega na spletu ogromno in prevečkrat sem že videla, kako sovražni govor prizadene, ne samo nas športnike, ampak tudi vse druge, ki res veliko vlagajo v to, kar delajo. Moja preventiva je, da se s tem čim manj ukvarjam in obremenjujem, iščem vrednost v sebi, ne pa v mnenju nekih neznancev na spletu. Svet bi bil za vse nas lepši brez spletnega nasilja, ker bi potem lahko bili to, kar smo, in se počutili sprejeti.

Kaj bi želeli sporočiti mladim, ki doživljajo ali opazijo nasilje v šoli ali na spletu, a jih je strah o tem spregovoriti?

Andreja: Verjamem, da je v takih primerih mnogokrat zelo težko kaj storiti. Moj predlog je, da se v bolj varnih okoliščinah žrtvi izkaže podpora in pripravljenost pomagati ter poišče pomoč pri osebi, ki lahko pomaga. Bodite močni in poskusite ostati zvesti sebi in svojim vrednotam.

Leopold: Ko smo priča nasilju, je o tem treba spregovoriti. Najbolje se je posvetovati s kakšnim odraslim, ki mu zaupamo. Pri tem pa je treba tudi staršem povedati, da morajo ravnati premišljeno in ne prenagljeno, saj lahko sicer vse skupaj še poslabšajo.

Gaja: Nikoli ne ostati tiho! Vedno so tu ljudje, ki nam lahko pomagajo in nas zaščitijo. Če hočemo nasilje odpraviti ali ga vsaj zmanjšati, moramo razgaliti nasilneže in jih primerno sankcionirati. Samo tako lahko dosežemo izboljšanje.

Za konec nam povejte še, kako se lahko tudi drugi priključijo kampanji?

Andreja: Tako, da si vsak, ki ga to sporočilo nagovori, na hrbtno stran dlani nariše te pike, sprejme štiri zaveze proti medvrstniškemu nasilju, potem pa objavi fotografijo na družbenih omrežjih in zraven dopiše ključnik #odpikajmonasilje.

Leopold: Pa da se potem seveda tega držimo vedno, ko opazimo medvrstniško nasilje.

Gaja: Skupaj lahko odpikamo nasilje!

S kampanjo želimo odpreti prostor za pogovor o medvrstniškem nasilju in spodbuditi vse vpletene k izražanju jasnega stališča, da medvrstniško nasilje ni sprejemljivo. To sporočajo tudi štiri pike – zaveze, ki jih lahko sprejme vsak in z njimi izrazi nestrinjanje z medvrstniškim nasiljem. Prvi so jih sprejeli naši ambasadorji, ki poskušajo mlade spodbuditi k prijaznejšemu ravnanju, na družbenih omrežjih pa so se jim že pridružili mnogi mladi in odrasli.

Če bi se radi pridružili kampanji, vabljeni, da si narišete pike, sprejmete štiri zaveze in naredite fotografijo ter jo skupaj s ključnikom #odpikajmonasilje objavite na družbenih omrežjih. Zaveze pa naj postanejo tudi vodilo, kako se odzvati, ko opazimo nasilje med vrstniki.