Merjenje moči za položaj v skupini je zato ves čas navzoče, pri čemer mladi pogosto izključujejo druge ali so do njih agresivni. Na kratko: hitro pride do težav, ki jih imenujemo medvrstniško nasilje.

Kaj je medvrstniško nasilje

Tovrstno nasilje je opredeljeno kot namerna uporaba telesnega, besednega, odnosnega, spolnega ali spletnega nasilja nad vrstnikom, pri čemer se vedenje ponavlja ali dogaja dlje časa. Medvrstniško nasilje vedno vključuje vsaj dva udeleženca – tistega, ki nasilje izvaja, in tistega, ki ga doživlja. Pomembno je, da znamo ločiti, kdaj gre zgolj za manjše spore, neškodljivo merjenje moči in zbadanje med enakovrednimi vrstniki, kdaj pa za medvrstniško nasilje. Glavna značilnost slednjega je namreč izrazito neravnovesje moči med tistim, ki nasilje izvaja, in tistim, ki ga doživlja. Nasilnež je močnejši in v skupini vplivnejši ali pa jih je več.

Kdo so žrtve medvrstniškega nasilja

Medvrstniško nasilje lahko doživi vsakdo, celo tisti učenci, ki so v skupini cenjeni, so bistri in priljubljeni. V večini primerov nekomu, ki nam ne ustreza, nekaj pripišemo, ga označimo kot čudnega, neprijetnega, pretiravamo glede kakšne njegove telesne značilnost in podobno.

Tovrstnega nasilja so najpogosteje deležni učenci, ki so manj vključeni v vrstniško skupino ali ne ustrezajo normam skupine. Za učence, ki nasilje izvajajo, so taki učenci najlažja tarča, saj je večja verjetnost, da se zanje ne bo nihče postavil in jih zaščitil. Tako žrtve medvrstniškega nasilja padejo v začarani krog, saj so čedalje bolj osamljene, vsakodnevno spoprijemanje z nasiljem pa jih pogosto pripelje v veliko osebno stisko. Ker nasilje med vrstniki ponavadi dogaja vsak dan javno, žrtvam pa pogosto nihče ne stopi v bran, tak posameznik krivdo za izkušnjo medvrstniškega nasilja sčasoma pripiše sebi. Taka razlaga pa mu onemogoča, da bi poiskal pomoč, saj je prepričan, da je nekaj narobe z njim in mu nihče ne more pomagati.

Pomen odziva vrstnikov pri medvrstniškem nasilju

Izkušnja medvrstniškega nasilja, ki jo odrasli prezrejo ali jo neustrezno obravnavajo, pa ne zaznamuje zgolj tistih, ki nasilje doživljajo, ampak je neprijetna tudi za vse druge, ki so del skupine, v kateri se to dogaja. Medvrstniško nasilje je običajno javno in ga obravnavamo kot skupinski proces, saj so vanj neposredno vključeni tudi vsi, ki ga opazujejo. Prav vrstniki so tisti, ki imajo navadno največ informacij o nasilju v skupini in hkrati s svojim odzivanjem močno vplivajo na oblikovanje nadaljnjih vzorcev. Dokler mladi nasilje na kakršen koli način odobravajo (ga spodbujajo, ob tem navijajo, se smejijo) ali ga tudi samo dopuščajo, je nasilnežu to omogočeno, njegovo vedenje je celo nagrajeno. Če večina razreda tega ne odobrava in to jasno da vedeti, nasilnež postopoma izgubi moč. Zato imajo prav vrstniki odločilno vlogo pri tem, ali se bo nasilje v skupini nadaljevalo ali ne.

Sprememb ni lahko doseči, saj so izvajalci nasilja običajno priljubljeni v skupini in imajo v njej veliko socialno moč. Takšnim se je zelo težko postaviti po robu, saj posameznik s tem tvega, da tudi sam postane žrtev. Ker nihče nič ne reče, si vsi v skupini to sčasoma začnejo napačno razlagati – vsak domneva, da se drugim zdi nasilje sprejemljivo in nasilno vedenje postaja vedno bolj normalizirano. Tudi sicer je priljubljenost v obdobju mladostništva, pa tudi kasneje, zelo pomembna vrednota – v tem obdobju so sprejetost med vrstniki, socialni status in pripadnost skupini izjemno pomembni. Bolj ko se posamezniku priljubljenost zdi pomembna, večja je verjetnost, da bo podprl nasilno vedenje drugih.

Težava, ki zahteva široko obravnavo

Zato imajo odločilno vlogo pri prepoznavanju in reševanju medvrstniškega nasilja prav odrasli – učitelji, svetovalni delavci in tudi starši. Če opazimo, da se med vrstniki dogaja nasilje, je dolžnost odraslega, da ukrepa. Po eni strani moramo govoriti s tistim, ki nasilje doživlja – ga poslušati, podpreti, opolnomočiti in naučiti, kako naj se postavi zase. Na drugi strani moramo delati s tistim oziroma tistimi, ki nasilje izvajajo – jim dati vedeti, da tako vedenje ni ustrezno, in pri njih krepiti empatijo. Mlade, ki poročajo o nasilju, moramo jemati resno, jih pozorno poslušati, pohvaliti njihov pogum, da so o nasilju spregovorili, in se z vso skupino o razmerah in dogajanju pogovoriti tako, da obvarujemo anonimnost tistih, ki so se opogumili in o medvrstniškem nasilju povedali odraslim.

Anonimni viri pomoči za otroke

Po pomoč se lahko mladi obrnejo tudi na organizacije, pri katerih podporo dobijo anonimno.