To je na javni razpravi pred konferenco v Köbenhavnu - Kdo bo pripravljen plačati "podnebni račun"? povedala klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj. Navkljub pomislekom, da 30-odstotno znižanje izpustov v prihodnjih desetih letih ni uresničljivo, sama meni, da je v teoriji to uresničljivo, da pa ni nekih jasnih zavez, kaj vse bomo storili, da bomo to dosegli.

Opozorila je še, da je potrebno večje zmanjšanje emisij, kot je 30 odstotkov. "Te številke so premajhne, tudi zato, ker je treba sprejeti neke jasne zaveze tudi do leta 2050. Do takrat so namreč potrebne številke od okoli 85- do 90-odstotno znižanje izpustov." Če ne začnemo izpustov zniževati takoj, bi se dalo teoretično začeti zmanjševati tudi pozneje in več. A če bi z resnimi ukrepi čakali na leto 2020, potem bi to pomenilo na leto od pet do šestodstotno zmanjševanje izpustov, kar pa je fizikalno nemogoče, je pojasnila Kajfež Bogatajeva.

Pomemben vidik podnebnega dogovora se Kajfež Bogatajevi zdi tudi pomoč državam v razvoju, ki niso krive za onesnaževanje in upa, da se bodo vsaj poglavja v zvezi s to pomočjo v Köbenhavnu zaprla.

Slovenijo bosta podnebni dogovor in kjotski protokol stala skoraj 200 milijonov na leto
Andrej Kranjc z ministrstva za okolje, sicer glavni slovenski pogajalec za nov podnebni dogovor, je pojasnil, da je razlika med kjotskim protokolom in morebitnim novim podnebnim dogovorom, da imajo v prvem obveznosti samo razvite države, v novem dogovoru pa vse države. Razvite države naj bi tistim v razvoju za odpravljanje posledic podnebnih sprememb namenile pomoč. Evropska komisija je ocenila, da bi ta pomoč Evropske unije po letu 2012 znašala 100 milijard evrov na leto, kar je od deset do 30 odstotkov celotnega zneska za pomoč državam v razvoju.

Denar bi pridobili s trga ogljika, trga prodaje emisijskih kuponov, nekaj bi prispevale same države v razvoju, nekaj pa razvite države. Znotraj tega zneska bi morala Slovenija prispevati približno 100 milijonov evrov na leto, od leta 2012 do leta 2020. T. i. hitri štart, ki določene ukrepe predvideva že pred letom 2012, pa predvideva pomoč predvsem najmanj razvitim, Slovenijo pa bi stal desetkrat manj, torej okoli 10 milijonov evrov, je pojasnil Kranjc. Pri tem ne gre pozabiti, da bo morala Slovenija zaradi neizpolnjevanja kjotskih zavez prihodnje leto plačati 80 milijonov evrov. Kranjc je ob tem dejal, da bo vsaka država svoje stroške skušala čim bolj znižati in se bo sklicevala na krizo, a brez finančnega pakta sporazuma ne bo. Kranjc meni, da bi bilo dejansko sprejetje podnebnega dogovora v Köbenhavnu čudež, pričakuje pa sprejetje zaveze, da bo dokončni sporazum sprejet prihodnje leto v Mehiki. Več o tem si lahko ogledate v priloženem videointervjuju z Andrejem Kranjcem.

Ponudniki energije bodo delovali, dokler se jim bo izplačalo
Djordje Žebeljan iz Holdinga Slovenskih elektrarn, ki se prav zdaj pripravlja na gradnjo šestega bloka termoelektrarne Trbovlje, je pojasnil, da poanta konference v Köbenhavnu niso samo klimatske spremembe, pač pa tudi zaščita tehnologij ter delitev dobrobiti. Pojasnil je, da bodo družbe v prihodnje v svoje investicije vračunale tudi morebitne nove predpise v zvezi s podnebnimi spremembami in posamezna družba bo delovala, dokler se ji bo to izplačalo, potem pa se bo zaprla.

Da se okolijske težave zavedamo, a da je udobneje početi to, kar počnemo, še naprej, je opozorila Lidija Živčič iz društva Focus. Dejala je, da razmišljamo samo o izgradnji infrastrukture, ki bi zadovoljila naše potrebe po več energije, ne pa o zmanjševanju porabe in učinkoviti rabi energije. Po mnenju Igorja Pribca s filozofske fakultete pa je reševanje okolijskih vprašanj pomembno predvsem zaradi tega, ker imamo občutek, da lahko to vprašanje preložimo v prihodnost.