Slovenija je v preteklem desetletju zaspala pri obnovljivih virih energije (OVE), pred nami pa je glede oskrbe z elektriko desetletje negotovosti, je v sobotnem intervjuju za Delo dejal minister za okolje, podnebje in energijo Bojan Kumer. Trenutno približno četrtino energije, ki jo porabimo, pridobimo iz obnovljivih virov. Do leta 2030 bi morali delež obnovljivih virov energije v končni rabi povečati na od 30 do 35 odstotkov. Vsaj tako predvideva osnutek nacionalnega energetskega in podnebnega načrta, ki ga bomo konec junija poslali v Bruselj. Daljša časovnica je še bolj rigorozna, saj nas evropski zeleni dogovor zavezuje, da bomo do leta postali 2050 ogljično nevtralna družba.

Minister Kumer pri doseganju večjega deleža OVE-jev stavi predvsem na sončne elektrarne, ki bi jih lahko postavljali tudi na degradiranih območjih. Po podatkih iz leta 2018 naj bi bilo degradiranih površin v Sloveniji kar za 34 kvadratnih kilometrov. Sončne elektrarne imajo tudi to prednost, da se hitro umeščajo v prostor, medtem ko je umeščanje vetrne energije in hidroelektrarn zahtevnejše.

Kar nekaj območij, ki so primerna za uvajanje obnovljivih virov energije iz vetra in vode, se prekriva z območji Nature 2000, ki pokrivajo 37 odstotkov ozemlja. Kot ugotavlja predlog posodobitve nacionalnega energetskega in podnebnega načrta, bo konflikt interesov med ohranjanjem neokrnjene narave in zagotavljanjem zadostnega deleža energije iz OVE-jev (obnovljivi viri energije) v prihodnje neizogiben. 33-odstotni delež OVE-jev v letu 2030 samo z izvedbo projektov zunaj Nature 2000 ni mogoč. "Da bi dosegli ta cilj, bo treba izvesti tudi projekte gradnje hidroelektrarn in vetrnih elektrarn, za katere je verjetno, da bo njihov vpliv na naravo ocenjen kot bistven in bo zato potreben postopek prevlade drugega javnega interesa nad javnim interesom ohranjanja narave," je zapisano v scenariju posodobitve NEPN-a, ki je bil po naročilu ministrstva za infrastrukturo izdelan konec marca. Med konkretnimi primeri umeščanja OVE-jev v območje Nature 2000 so projekti, ki predvidevajo gradnjo 10 hidroelektrarn na srednji Savi in 56 vetrnih elektrarn na Pohorju.

Kako se spoprijeti s konflikti v prostoru?

V prihodnje bodo tako stekli številni postopki umeščanja energetskih objektov v prostor. In kot navaja dokument posodobitve NEPN-a, to pomeni, da bomo postavljeni pred konflikte, v katerih bomo morali presojati o prevladi enega javnega interesa nad drugim. Se bomo morali torej odločati med obnovljivimi viri energije, ki predstavljajo edino pot za ustavitev segrevanja ozračja, in ohranjanjem neokrnjene narave in biotske raznovrstnosti?

Prostorska načrtovalka Maja Simoneti z Inštituta za politike prostora meni, da je zelo pomembno, na kakšen način se spoprimemo z novim in množičnim pojavom umeščanja določenih naprav v prostor. "Uberemo lahko pristop, da ta soočanja predstavimo kot konflikte in čakamo, kdo bo v tem konfliktu zmagal. Lahko pa uberemo drugačen način. In sicer, da ugotovimo, da gre za nekaj, kar neizogibno prihaja, in skušamo ta prihod nekako obvladati."

Na vprašanje, ali je Slovenija zaradi svoje majhnosti in velikega deleža zaščitenih območij pred težjo nalogo kot druge države, Simoneti odgovarja, da Slovenci radi slikamo sebe kot nekaj posebnega, in potem to posebnost izkoristimo za to, da rečemo, da nečesa ne moremo narediti na najboljši možni način. "Projekte je treba izvesti tako, da bo storjene čim manj škode. Vsi vemo, da je visok delež ohranjene narave ena od naših razvojnih prednosti. Hkrati vemo, da slovenski človek zna živeti z naravo, zato je narava tudi tako zelo ohranjena. To se ni zgodilo samo od sebe, tega nismo podedovali od nekih tujih vladarjev. Naravo smo ohranili s svojim načinom življenja v tem prostoru. K temu pa seveda veliko prispeva tudi fizična geografija. Velik del ohranjene narave je v tistih delih dežele, ki niso bili primerni za druge vrste rabo. Pri tem moramo biti pošteni."

Simoneti ob tem dodaja, da so varovana območja, na katerih se križajo različni interesi, precej redkejša od zaščitenih območij, na katerih je primarni interes države in državljanov ohranjanje narave. Morda je dober primer tega nasprotovanje širjenju območij Nature 2000, za katero se po vsakem protestu kmetov zdi, da bo resno ogrozilo slovensko kmetijstvo. Precej manj pa je znano, da je pri predlogu za uvedbo režima za plačila Natura 2000 vsega skupaj le 0,7 odstotka vseh kmetijskih zemljišč, ki so znotraj omrežja Natura 2000 oziroma manj kot 0,2 odstotka vseh kmetijskih zemljišč v Sloveniji. "Napovedane spremembe zavzemajo le dve zelo omejeni področji, del Ljubljanskega barja in Planinskega polja," so med aprilskim protestom kmetov sporočili z ministrstva za naravne vire in prostor.

Imamo v Sloveniji težave s sindromom "ne na mojem dvorišču"?

Izraz "ne na mojem dvorišču" (angleško: Not in my backyard, s kratico NIMBY) označuje pojav, ko ljudje nasprotuje posegom v njihov prostor ali način življenja, čeprav se načeloma strinjajo z razlogi za uvajanje sprememb v družbi. "Sindrom "ne na mojem dvorišču" je kratek povzetek tega, da se ljudje branimo sprememb oziroma imamo odpor do sprememb v svojem okolju. Ljudje smo zelo zavezani rutinam, kar je znano, nas pomirja in nam daje občutek varnosti," pojasnjuje Maja Simoneti.

Spremembe, naj gre za organizacijo prometa, javno razsvetljavo, uvajanje objektov, ki ljudem tehnično in vizualno niso poznani, ali pa zgolj izvajanje določenih dejavnosti v objektih, priselitev delovnih ali socialnih skupnosti, v ljudeh lahko zbudijo odpor. "Ne počutijo se več dovolj udobno v tem, kar poznajo. Sindrom "ne na mojem dvorišču" ni tipično slovenski. Odpor do spremembe je temeljna značilnost človeka. A če se želimo s tem aktivno soočiti in odpor premagati, kar je pri velikih razvojnih projektih, kot so obnovljivi viri energije zagotovo želja države, moramo o tem čim več odkrito govoriti."

Hitre operacije, v katerih bi prišlo do apriorne prevlade enega javnega interesa nad drugim zato nikakor niso dobrodošle, in kot pravi Simoneti tudi niso v skladu s prostorsko-načrtovalsko doktrino. Vsak poseg je treba obravnavati ločeno, saj ima vsak drugačne značilnosti. "Ko se pogovarjamo o naravi in drugih javnih interesih, ki jih ne želimo preveč prizadeti, moramo biti tudi razumni pri tem, kar načrtujemo. Da torej načrtujemo nekaj, kar res potrebujemo in da smo složni glede tega, da to potrebujemo."

Ker gre za pomembne družbene odločitve, ne smemo ponoviti napake, ki smo jo storili med epidemijo, ko so državljani zaradi slabe komunikacije z odločevalci izgubili zaupanje v ukrepe za preprečevanje širjenja virusa.

"Potrebno je na dobro pregleden način, ki ga lahko razume vsak, sprejemati najboljše možne odločitve oziroma najboljše med slabimi. Mislim, da ni velike zgodbe za tem, koliko območij imamo zavarovanih, glavno pozornost bi bilo vredno usmeriti v prostorsko načrtovanje nove infrastrukture na način, da bomo hkrati imeli pričakovane energetske koristi in ohranjeno naravo oziroma dovolj dobro stanje narave, da bomo lahko s tem pomirjeno živeli," še sklene Simoneti.