Ko pride obiskovalec v Škocjan pri Divači izven vrhunca turistične sezone, ga najprej pozdravita mir in spokojnost Krasa z občasnim blejanjem ovac in riganjem osla. Ob mojem prihodu obiskovalcev ni bilo, in da to ni ravno čas za turiste, je nakazovala tudi zaprta in zamrežena restavracija poleg recepcije. Nalašč za osebo, kot sem jaz, ki se poskuša v velikem loku ogniti vsem znamenitostim, ki vključujejo trume ljudi.

Kot mi je malo kasneje povedal moj vodnik iz službe za tehnično vzdrževanje in upravljanje z nepremičninami parka Škocjanske jame, Bogdan Opara, imajo pozimi načeloma le dva termina – ob 10. in 13. uri. Poleti, za primerjavo, jih imajo vsako uro do šestih zvečer.

Tako se v turistično najbolj intenzivnih mesecih v parku na dan zvrsti v povprečju okoli 1.500 obiskovalcev. In letos so imeli rekorden obisk, mi na poti k vhodu v jame v Globočaku pove Opara. Jame je letos obiskalo že okoli 130.000 ljudi, medtem ko jih na običajno leto na obisk pride med 100.000 in 110.000.

K temu je po njegovem mnenju prispeval tudi strah, ki se zaradi politične nestabilnosti širi po svetu, tako da se ljudje bolj odločajo za preživljanje prostega časa v svoji malce bližnji okolici. A poleg več domačih gostov opažajo vse več obiskovalcev tudi iz Azije.

Več kot že stoletje na voljo širši javnosti
Turizem ima sicer v eni izmed najpomembnejših kraških jam na svetu - da gre za izjemno naravno dediščino, potrjuje tudi uvrstitev na Unescov seznam, kamor so uvrščeni Mount Everest, Veliki kanjon, Veliki koralni greben … - dolgo brado. Prve omembe Škocjanskih jam izvirajo že iz antike iz okoli leta 100 pr. n. š., prvo knjigo obiskovalcev pa so začeli voditi že leta 1819, kar je tudi začetek sodobnega turizma v Škocjanskih jamah.

Njihovo resno raziskovanje se je začelo v naslednjih desetletjih, prva etapa pa se je končala do začetka 20. stoletja. Nato je 15. septembra 1991, skoraj 100 let kasneje, prišlo do prvega novega pomembnejšega odkritja, ko je dvema slovenskima jamarjema uspelo preplavati sifona v Marchesettijevem jezeru in sta za sifonoma odkrila velike rove s podzemno reko in jezeri, kar je odprlo priložnosti za nova raziskovanja podzemnih rovov.

Brez aplikacije ne obstajaš več
Nazaj v sedanjost. Obiskovalci v jamo vstopijo skozi umetni rov, ki so ga do jamskega sistema izklesali pred prvo svetovno vojno. Ker časa za ogled vseh delov jame, ki so na voljo turistom, nisem imel, sva se z Bogdanom odpravila le na polovično turo.

Stik z jamo v prvih trenutkih ne pusti pretiranega vtisa – malce klavstrofobičen rov, iz katerega so v preteklosti tako jamarji kot obiskovalci z bližnjega stropa za spomin odlomili manjše stalaktite. Vse pa se obrne na glavo že kmalu, še posebej ko vstopiš v Tiho jamo. Nad teboj se odpre mogočna podzemna kupola z velikanskimi kamninskimi tvorbami, med katerimi kraljuje 15 metrov visok stalagmit, ki so mu nadeli temu primerno ime, Orjak.

Vzdušje je bilo toliko boljše, saj sem lahko v miru, brez čebljanja in šuma skupin turistov, vsrkal prizor, ki ga je zelo prijetno osvetljevala na novo postavljena osvetlitev. To so pred kratkim postavili z denarjem iz Evropskega sklada za regionalni razvoj, s katerim so med drugim obnovili tudi pot (ta je zdaj narejena protizdrsno), uredili nov videonadzorni sistem ter manjši muzej v novi stavbi za zaposlene.
Za uporabnike so ob tem izdelali tudi aplikacijo za pametne telefone, ki nudi virtualne vodiče skozi jamski sistem v več jezikih. Aplikacija se prek bluetootha poveže s posamezno točko ob določeni znamenitosti in začne razlago njenega pomena. Takšnega sistema ne poznajo v nobeni drugi jami, mi ponosno pove moj vodič.

Filmski prizori
Ob pomikanju skozi Tiho jamo se v daljavi že sliši šumenje Reke v Veliki dvorani, ki je bila zame tudi vrhunec obiska parka. V bistvu je malce težko opisati občutek, ko vstopiš vanjo. Pred teboj se odpre ogromna podzemna dvorana, po kateri teče podzemna Reka, v daljavi vidiš vijuganje osvetljene poti in razen tebe in netopirjev ni nikogar. Vse skupaj spominja na nekakšen prizor iz Gospodarja prstanov.

To je pravzaprav tudi prva misel številnih obiskovalcev, mi skozi nasmešek pove Opara. In čeprav je bilo tisti dan vse spokojno, lahko postane pod zemljo zelo divje. Ob obilnem deževju se gladina reke namreč hitro dvigne na 30 metrov, leta 1965 pa je narasla za okoli 80 metrov, tako da je bila skoraj v celoti zalita!

Med najinim sprehodom mi Opara pokaže, kje so v jamo prišli prvi raziskovalci. Pogled je treba dvigniti visoko pod strop, kjer je v steni vidna vhodna odprtina, iz nje pa vodi nekakšni kozji stezi podobna vklesana pot, ob kateri se človek le vpraša, kako za hudiča so sploh lahko kamor koli prišli. Še posebej, ko upoštevaš močno vlago, ki vlada v prostoru.

Istočasno mi razloži, da so z novo razsvetljavo nehali osvetljevati strop jame. Zakaj? Zaradi netopirjev, odgovori. Ampak, ali niso slepi? No, izkaže se, da niso. Več pa si lahko preberete v okvirčku na desni.

Počasi sva že skoraj na površju in v daljavi se že svetlika svetloba dneva, kolikor ga je v zimskem popoldnevu sploh še ostalo. Na površju naju za konec pričaka še ogromen naravno obokan vhod v jamo, ob katerem se počutiš kot palček. Popoln konec sprehoda skozi jamo.
Smeli načrti za prihodnost
Ko se tako pomikava po Veliki dvorani, mi pokaže na nekdanjo pot na dnu jame ob reki, kjer so se nekoč dolga desetletja sprehajali obiskovalci, ki pa so jo odnesle velike poplave. To pot bi radi oživili, skupaj z njo pa tudi manjši mostič, ki se je pel nad Reko.
Nove priložnosti bi prinesla tudi nadaljnja raziskovanja rovov proti Divači, saj bi lahko obiskovalcem ponudili tudi podzemni treking s potapljanjem, našteva Opara. A to so za zdaj le želje, denarja za vse ni, naložbe pa si želijo financirati tudi sami in ne le z evropsko pomočjo, doda.

Medtem ko se vračava nazaj proti recepciji, mi Opara pove, da so bili v času Jugoslavije povezani tudi z Lipico. Ljudje so si tam lahko izposodili konje in lahkotno prijezdili v park, kjer so si ogledali jame, si priredili piknik in nato odkopitljali nazaj. To bi radi obudili, pristavi, a kakšnega pretiranega odziva iz Lipice ni. Glede na to, kaj se tam dogaja v zvezi z državnim lastništvom, imam občutek, da imajo trenutno več opravka sami s seboj, kot s svojim lastnim razvojem.

Po dobrih dveh urah v Škocjanu pri Divači se moj obisk s kratkim obiskom majhnega muzejčka parka približa h koncu. Tudi tu že imajo ideje, kako park pripeljati v 21. stoletje – navidezna resničnost. Trenutno pripravljajo koncept očal za navidezno resničnost, s katerimi bi osebam z motnjami v gibanju prek posnetkov s 360-stopinjsko kamero omogočili sprehod skozi jame.

Prihodnost parka je, vsaj tako se zdi na prvi pogled, v rokah ekipe, kar mi zatrdi tudi Opara, ki z njim zares živi. Vam pa, če še niste bili, ali pa ste bili tam pred dolgimi leti, preostane le, da si ga greste ogledat. Zagotovo ne boste razočarani.