Zadnje naravne nesreče v Sloveniji so pokazale, da ko država ne komunicira, se državljani samoorganizirajo, je na okrogli mizi, ki je potekala v okviru Slovenske konference o odnosih z javnostmi ugotavljal Simon Korez iz Generalštaba Slovenske vojske.

Kot je ocenil, je namreč velikokrat prihajalo do neskladja med potrebami državljanov po informacijah in tem, kar so jim institucije države pripravljene posredovati. Tehnike komuniciranja, ki jih predvideva področna zakonodaja, so zapoznele, ljudje pa jih prehitevajo prek družbenih medijev, je dodal.

Srbska vlada raje poskušala pridobiti politične točke
Tudi drugi sogovorniki so se strinjali, da države na območju nekdanje Jugoslavije ne premorejo strategije komuniciranja v primeru elementarnih nesreč. Tako je predsednik Združenja komunikatorjev javnega sektorja držav jugovzhodne Evrope Krunoslav Vidić iz Hrvaške opozoril, da so prve informacije v primeru zadnjih katastrofalnih poplav prišle od državljanov in ne od institucij, t. i. državljansko novinarstvo pa je iz tega vidika postalo zelo pomembno.

Predsednik upravnega odbora Centra za razvoj modernih veština Miloš Djajić je povedal, da so se v medijih bolj kot informacije o stanju na terenu pojavljali zlasti politiki - srbska vlada tako ne le da ni komunicirala in niti ni želela komunicirati z javnostjo, pač pa je namesto reševanja problema skušala pridobiti politične točke.

"Amerikanizacija novinarstva" - ko čustva nadomestijo dejstva
Po mnenju ustanovitelja regionalne konference Proactive Dragana Močevića iz Bosne in Hercegovine je ena od ključnih težav ta, da je piarovstvo v krizi, dogajanje ob nedavnih naravnih katastrofah pa je zgolj razgalilo težave.

Ob skopem ali nezadostnem informiranju oblasti posledično večji vlogo prevzemajo mediji. Vidić je ob tem opozoril tudi na pomanjkanje odgovornosti, ko mediji v "dirki za objavo" posredujejo tudi nepreverjene in netočne informacije, po njegovem mnenju se izgublja občutek odgovornosti, ki bi ga mediji morali imeti do javnosti. Prav tako je opaziti "amerikanizacijo novinarstva", pri čemer Vidić pogreša relevantna dejstva, ki jih mediji pogosto nadomestijo s čustvi.