Od leta 1970 je v Evropi izginila kar polovica mokrišč. Med vrstami, ki živijo samo v Evropi, jih je kar 28 odstotkov ogroženih. Med temi je na primer 23 odstotkov dvoživk, 37 odstotkov sladkovodnih rib in 33 odstotkov kopenskih rastlin. Kopenska in morska okolja si postajajo vse bolj podobna, raznovrstnost živega sveta pa upada.

Narava v Evropi je v nevarnosti
V Evropi danes živi 750 milijonov ljudi. Težko si predstavljamo Evropo, kakršna je bila še pred tisoč leti. Takrat je tu živelo samo 50 milijonov ljudi. Prostor so si z ljudmi delile številne živalske in rastlinske vrste. V preteklih stoletjih smo na rob izumrtja potisnili številne med njimi. V Sloveniji so tako izginili risi, v Italiji podvrsta evropskega sivega volka, v Španiji pa se je kantabrijski rjavi medved zaradi lova ohranil le v najodročnejših krajih.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja smo v Evropi počasi začeli spreminjati svoj odnos do divjih sosedov. Nekatere države so začele sprejemati zakone, ki ščitijo posamezne živalske vrste. V Sloveniji je na primer leta 1976 stopil v veljavo Odlok o zavarovanju redkih in ogroženih živalskih vrst in njihovih razvojnih oblik. Takrat smo med sesalci zaščitili ježe in polhe. Do zaščite velikih zveri pa je preteklo še nekaj let.

Danes že lahko rečemo, da se stanje v naravi počasi obrača na bolje. V različnih delih Evrope najdemo organizacije in posameznike, ki se borijo za ohranitev legendarnih živalskih vrst stare celine.

Organizacija Golden Eagle na Irskem od leta 2007 znova naseljuje rjavega škarnika. Ptico ujedo so v 19. stoletju popolnoma iztrebili. Na Irskem izumrlo vrsto so priselili iz Walesa. Morda bi rjavi škarniki tudi sami znova naselili svoje stare teritorije na Irskem, vendar bi to lahko trajalo še desetletja. Danes na irskem nebu kraljuje več kot 80 parov, ki se uspešno razmnožujejo.

V osrednji Italiji so znanstveniki z univerze La Sapienza v Rimu odkrili, da se volk vrača na svoja stara ozemlja. Leta 1970 je Italija to zver zakonsko zaščitila – ravno v pravem času, saj je bila vrsta na robu izumrtja. Ker se je povečalo število plenilskih vrst in ker se je predvsem v predelu naravnega parka Abruzzo izboljšalo stanje naravnega okolja, so se volkovi vrnili. Danes je njihovo število v Apeninih ocenjeno na 1500 posameznih živali.

Gorata Švica se na svojevrsten način bojuje za ohranitev flore in favne v tem delu Evrope. Podnebna kriza ima posledice tudi v odmaknjenem visokogorju. Ledeniki v Švici se namreč topijo s hitrostjo 1 metra na leto. Da bi vsaj omilili posledice tajanja ledu, so nekatere ledenike prekrili z velikimi termalnimi odejami, ki tajanja sicer ne ustavijo, ga pa upočasnijo.

Podobno kot na Irskem so tudi na Nizozemskem znova naselili žival, ki je več kot 150 let veljala za izumrlo. Zaradi kožuha in mesa so zadnjega bobra ustrelili leta 1826. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja pa so se v Naravnem parku Biebosch blizu Rotterdama odločili, da bodo tega vodnega inženirja znova naselili. Vse drugo je zgodovina, saj je v naravnem parku danes več kot 300 bobrov, ki so se razširili tudi zunaj parka. Ocenjujejo, da je na ozemlju celotne Nizozemske približno 2000 bobrov.

Na Škotskem so se odločili za nekoliko drugačen pristop k varovanju narave. Cairngorms Connect je dolgoročen projekt varovanja celotnega ekosistema gozda in barja na več kot 60.000 hektarih. K naravovarstvenemu projektu so pristopili štirje lastniki zemljišča in se zavezali, da bodo prihodnjih 200 let tu naravi pustili popolnoma prosto pot.

V Sloveniji pa je najodmevnejši naravovarstveni projekt v zadnjem času gotovo vnovična naselitev risa in rešitev te vrste pred ponovnim izumrtjem. To mačko smo v Sloveniji enkrat že iztrebili. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja smo nekaj živali iz takratne Češkoslovaške znova naselili v gozdove južne Slovenije. Ponovna naselitev je veljala za uspešno, dokler se ni po nekaj desetletjih pokazalo, da se število živali zmanjšuje. Z molekularnimi analizami so znanstveniki ugotovili, da je razlog za upad števila risov parjenje v sorodstvu. Pokazalo se je, da so bili ponovno naseljeni risi sorodniki. V letu 2019 se je začel nov projekt vnovične naselitve z doselitvijo prvega risa iz Romunije. Petletnemu samcu je ime Goru in je opremljen s telemetrijsko ovratnico, ki omogoča sledenje njegovemu gibanju. Goru se že od lani zadržuje na območju samice Teje, ki ima prav tako nameščeno telemetrijsko ovratnico. Posnetki kamer, nameščenih v gozdu, so konec leta presenetili s čudovito novico: ujeli so namreč samico z mladičem. Videti je, da si je Goru s Tejo ustvaril družino in tako se je, dobesedno, rodilo novo upanje za to vrsto pri nas.

Odnos ljudi do divjih živali, do narave, se v Evropi počasi spreminja. Na bolje. Naravo v Evropi moramo ohraniti, tudi zaradi nas samih. Naše življenje je namreč neločljivo povezano z zdravim naravnim okoljem, s čisto pitno vodo in čistim zrakom.