Na MMC-ju smo pridobili in pripravili za knjižno izdajo vojni dnevnik slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone, inženirja, ki je poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte. V treh letih vojskovanja ga je dolžnost vodila na vse tri fronte, ves čas pa je vestno pisal, kaj se mu dogaja.

Njegovo pot lahko spremljate na interaktivnem zemljevidu, v izsekih iz dnevnika jo bomo objavili tudi s prispevki na MMC-ju.
- 1. del: Ločila sva se z veliko bridkostjo v srcu
- 2. del: Dnevno se pričakuje vojno napoved

23. maj 1915
Po bliskovo se je razširila novica, da so nam vendar prokleti Italijani izdajalski napovedali vojno. Torej so na Dunaju dobro vedeli, da pride s tem izdajalcem do vojne, zato že od začetka februarja delamo v raznih odsekih na obrambi naše slovenske zemlje.
Prva obrambna točka bo na Soči, kakor mi je rekel naš inženir nadporočnik Braun, in poveljstvo je prevzel Hrvat Svetozar Borojević. Ako bo sila, moramo tudi mi naprej na Sočo, a to je nej gotovo, ker se mora obrambna črta brezpogojno temeljito zavarovati.
V gostilni "Podmeja" je bilo zvečer vika in krika zoper Italijane, nekateri so hoteli kar pobegniti, drugi so rekli: "Kadar se mi umaknemo, se bodo tudi oni z nami umaknili." Mi pa smo njim zatrjevali, da bo Lah samo preko naših trupel šel naprej v slovenske kraje, tudi smo civiliste pomirjevali s tem, da smo njim rekli, da imamo nepremagljive utrdbe. S tem smo ljudstvo deloma pomirili. Spal pa je nej nihče celo noč, tudi mi smo bili v polni vojni pripravljenosti, pri tem pa pili v gostilni do jutra. Cesto iz Ajdovščine in Lokev pa smo močno zastražili in straže s telefonom zvezali, v slučaju nevarnosti ponoči, in na Čavnu smo imeli stražo.

22. junij 1915
Smo dobili povelje, da moramo jutri odriniti od tukaj v Lohke - Bate. Strelske jarke in cestne zapore smo po večini zagotovili, ampak povsod manjkajo še žične ograje. Na Velem vrhu pa je prava trdnjava, že hrib je zelo skalovit, povrh pa polno strelskih gnezd in na vrhu postojanke za topove. Za prijatelje narave naravnost očarljiv razgled, posebno proti ubogi Gorici na morje.
Zvečer smo se zbrali častniki in podčastniki v gostilni pri pošti ter uglednejši domačini, da se poslovimo od tega blagega in zvestega slovenskega ljudstva. Oh, kakšna strašna čustva samo pri misli, da bi mogli ti ubogi ljudje bežati s svoje rojstne grude. Kdor ne živi med tem dobrim ljudstvom, ne more verjeti, kako iskreno ljubi to revno prebivalstvo to trdo grudo. Samo en strah ima - in ta je, da ne bi prišli pod prekletega Laha. "Vso nesrečo in najhujši glad bomo z veseljem prenašali, samo da ostanemo na svoji zemlji. Ali Bog se nas usmili, tiste strašne ure, če bi k nam Italijan prišel ter nas od doma pregnal." Tako je rekla krasna in plemenita mila hči gostilničarke "pri Pošti". Vsi smo bili globoko ganjeni nad takim žalostnim govorjenjem, posebno še, ako tako govori mlado in nežno dekle. Seveda smo vsi obljubili, da storimo vse, da se ne bo nikdar posrečilo Lahu ugrabiti naše zemlje. Ah, ti nesrečna vojska, ali si bila potrebna, da povzročaš ubogemu ljudstvo toliko skrbi in žalosti. Opolnoči smo se razšli s trdim sklepom, da branimo to ljubo primorsko zemljo do zadnje kaplje krvi.

20. avgust 1915
Z narednikom Žnuderlom sva šla po novi cesti Humerji–Vrh, komaj prideva skozi hosto pod točko 856 na severni strani na plano v sadonosnik, začnejo Italijani na vso moč streljati s šrapneli s Kambreškega, tako da sva imela pač srečo, da sva zdrava pobegla, ker je v bližini naš 30,5-centimetrski možnar, in sicer pri studencu Vrh ob cesti iz Bat. Včeraj in danes se je toliko streljalo s šrapneli, da nas bodo še pregnali.
Popoldne mi reče g. Laudut, da bomo gotovo mi morali iti na Avče–Jelenik delat nove obrambne črte, ker postaja prva črta ob Soči nevzdržna.
Ob ¾ na 4. pride poročnik Laudut k meni in reče dobesedno: "Vaš gospod nadporočnik Mattoni je danes prišel k meni, ravno ko je padla granata. Ustrašil se je in takoj zbežal domov, prekleta reva. Rekel mi je še, da njemu, g. inženirju Radu, ukazuje, naj pride na delo." Od 4^h popoldne so Lahi streljali kakor blazni z granatami in šrapneli po cesti na Mrcinje. V Mrcinjah je udarila med drugim granata v hišo "Mrak", je v prvem nadstropju ležala gospodinja, ki je včeraj porodila sinka in ob postelji je imela mizico ter na njej razne steklenice. Novorojenček pa je bil pri materi v postelji. Omenjena granata je udarila skozi streho v gospodinjino sobo in razbila mizico poleg postelje, udarila skoz strop v pritličje, k sreči ven pri vratih in tam eksplodirala, ne da bi povzročila večjo škodo. Gospodinja in otročiček pa sta ostala zdrava. Je to slučaj ali prst božji?

Nadaljevanje sledi ...

Če bi zanimiv dnevnik slovenskega vojaka z vseh treh front velike vojne radi prebrali v celoti, ga lahko kupite na spletni strani ZKP RTV Slovenija.