Na MMC-ju smo pridobili in pripravili za knjižno izdajo vojni dnevnik slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone, inženirja, ki je poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte. V treh letih vojskovanja ga je dolžnost vodila na vse tri fronte, ves čas pa je vestno pisal, kaj se mu dogaja.

Njegovo pot lahko spremljate na interaktivnem zemljevidu, v izsekih iz dnevnika jo bomo objavili tudi s prispevki na MMC-ju.
- 1. del: Ločila sva se z veliko bridkostjo v srcu
- 2. del: Dnevno se pričakuje vojno napoved
- 3. del: Prenašali bomo nesrečo, samo da ostanemo na svoji zemlji

28. avgust 1915
Ob 9h so uprizorili Italijani na Vrhu in okolici, kjer je naše topništvo, bobneč ogenj, največ z 18- in 21-centimetrskimi havbicami. Zmeraj pa toča šrapnelov in je trajal ta peklenski ogenj celo uro. Ob pol 5h popoldne pa so napadli naše topništvo na Kuku. Komaj smo se malo poskrili, kar udari v začeto kaverno 21-centimetrska granata, treskanje se veča od minute do minute in doseže ob 5h vrhunec bobnenja. Najbolj nas je bilo strah za naš smodnik in dinamit, da ne bi bil zadet od težke granate, ker potem ne bi od nas 100 mož gotovo nobeden ostal pri življenju. Naši tukajšnji bateriji sta streljali z nadčloveškimi močmi in Bog je čuval te junake, dasiravno so krog in krog udarjale granate. Pa je po čudežu vse zdravo ostalo in so vztrajali do konca dvoboja. Tudi naš možnar 30,5 cm je zelo vztrajno streljal na Kambreško–Kostanjevica, kjer so se dvigali strašni oblaki dima, in uspeh je bil gotovo popoln, ker je kmalu od tam pojenjal najtežji topniški boj. Zvečer ob 7h so se Lahi ponovno spravili s topništvom na našo vas oz. 30,5-centimetrski možnar ter smo imeli prvič videti učinek italijanskih 28-centimetrskih havbic. Učinek eksplozije je strašen, ca. 50 m proti sadonosniku vstran od hiše, kjer sem jaz v stanovanju, je takšna granata eksplodirala. Učinek? Vse šipe zdrobljene v prah, vsa vrata so padla s tečajev, vežna vrata pa zlomljena na znotraj in vržena po tleh. Midva z narednikom sva sedela pri oknu, pri mizi pri večerji, in sva padla po tleh, kakor da bi naju kdo ustrelil, ter občutila silen udarec v prsi od zračnega pritiska. Žvižganje ter tuljenje granat je bilo naravnost strašno in ta peklenski ples je trajal do osme ure. Mrtvih sicer ni bilo, en civilist ranjen, ena krava in en konj ubita, moštvo pa se je skrilo nazaj v gozd.

15. september 1915
Tukaj v Čepovanu je menda zbran cvet oficirske gnilobe in tudi vojaki niso boljši. S studom mora človek gledati razuzdanost moškega in ženskega spola. Dekleta, žene, in komaj 14 let stare deklice ter celo stare babe se na najgnusnejši način družijo z vojaki brez trohice sramu, brez ozira na stan in dostojnost. Veseljači se in pije po cele noči ter uganja najostudnejše stvari. Vsak je skoro spolno bolan, redki so tisti, da so zdravi. Ženske so tukaj dobesedno popolnoma pokvarjene v tej vražji dolini. Kaj bo s temi ljudmi po končani vojni, posebno če naj še traja dve ali tri leta, kakor celo nekateri trdijo? Pošteno zakonsko življenje bo uničeno, kdor se je enkrat prepustil tej umazani strasti. Mož ne bo maral žene, žena spet ne moža, nastal bo v družini prepir in potem – tudi umor. Prejšnji junak in branilec domovine pa bo romal v zapor, marsikateri pa na vislice. Otroci bodo brez prave vzgoje in lepega vzgleda, bodo rastli kakor divjaki in kaj bo iz take mladine, ki je vendar naš zarod in potomstvo? Najhujša in najostudnejša zver je gotovo človek – posebno, ako je kulturen.

22. oktober 1915
Vsled silne burje se Italijanom sedaj zadnje tri dni ni posrečilo priti nad Čepovan, dasiravno so skušali nas obiskati. Ker je burja popustila, je nenadoma ob 11.40 priletel velik italijanski zrakoplov od zahodne strani nad Čepovan in vrže mirno 14 velikih bomb, ki so v tej soteski povzročile strahovito eksplozijo. Skoro vse šipe so ubite in pri mojem sosedu je hiša do tal pogorela, ker je imela slamnato streho. Jaz sem stisnjen k zidu pri svojem stanovanju mirno s karabinko streljal na zrakoplov, ki je bil komaj 800 m nad nami. Desno od mene stoječ računski narednik Bibič pa je bil od drobca bombe zadet v nogo pod trebuhom, drobec mu je presekal glavno žilo dovodnico, njegovemu pomočniku Grilcu pa prst na roki; to sta dobila iz radovednosti, ker sta šla iz pisarne gledat zrakoplova.
Nadalje je ranilo dva naša vojaka zelo težko in 12 vojakov iz transportne kolone, več civilistov, smrtna slučaja sta dva. Materialna škoda na skladišču je zelo velika in ljudstvo je silno razburjeno. Druge ne slišiš kakor zmerjanje čez »Stationskomando«, češ da se bolj za ženske briga kakor pa za varstvo Čepovana. Bomo se pritožili na armadno komando.
Po koscih eksplodiranih bomb sodeč morajo biti tozadevne rane zelo nevarne, ker kosci bomb so popolnoma podobni ostri žagi.

27. oktober 1915
Sem imel žalostno nalogo, da sem hodil k ženi Bibiča, računovodskega narednika, v Beljak prvič sporočit smrt njenega moža in drugič izročit ji vse njegove stvari, kovček, obleko in drugo. No, tega pretresljivega dogodka si ne bom podrobneje opisoval, ker si tega popisati ne morem. Včeraj oz. snoči je bila moja četa premeščena iz Čepovana na Breg in to nujnim potom.

Nadaljevanje sledi ...

Če bi zanimiv dnevnik slovenskega vojaka z vseh treh front velike vojne radi prebrali v celoti, ga lahko kupite na spletni strani ZKP RTV Slovenija.