Ena najpomembnejših slovenskih ilustratork vseh časov, akademska slikarka Ančka Gošnik Godec, bi 5. junija praznovala 98 let, a se je žal za vedno poslovila. Ostale pa bodo njene legendarne podobe iz Muce Copatarice, Treh boter lisičic, Zverinic iz Rezije in drugih pravljic, v katere je vnašala vedrino, a kdaj tudi mistično in temačno vzdušje. ''Ko ponoči rišeš in si sam, ko je vse tiho, ti pade vse možno na pamet. A jaz se strahov, divjih mož in velikanov ne bojim. Lahko vzamem radirko in jih izbrišem.'' Tako je nedavno povedala Ančka Gošnik Godec, ki spada v generacijo vélikih: Marlenke Stupica, Marjance Jemec Božič in Jelke Reichman – te, prve diplomantke ljubljanske akademije so v knjižno ilustracijo vnesle slikarski in študiozen pristop: slike so polne podrobnosti, ornamentov in natančnih barvnih prelivov. Lahko bi celo rekli, da so žanr ilustracije na novo izumljale. Pri Ančki Gošnik Godec zasledimo izrazito prepletanje fantastike, tradicije realizma 19. stoletja, srednjeveških iluminacij, etnografije in motiva slovenske pokrajine. A tu in tam se je odločila tudi za abstrakten pristop in tehniko tuša. Ustvarjala je za revije Pionir, Ciciban, Kurirček in Pionirski list, posebej rada je sodelovala s pisateljico Elo Peroci, tudi pri Muci Copatarici, sicer pa ilustrirala še pravljice Za lahko noč, Lukec in njegov škorec, Pestrna, Mamka Bršljanka, Zlata skledica, pa ljudske pripovedi v zbirki Pravljice in druge. In seveda, kdo bi lahko pozabil prizore v Treh botrah lisičicah: starinske avtomobile, pa preprogo, ki se zdi kot ribnik, da se lisica na obisku ne upa stopiti nanjo – in kaj je za otroka ob slikanici lepšega, kot da vsakdanje stvari oživijo. Ob številnih, tudi mednarodnih, je lani Ančka Gošnik Godec prejela še nagrado Riharda Jakopiča za likovno in vizualno umetnost, ob tem pa velja izpostaviti, da so vse od ustanovitve nagrade leta 1969 to za življenjsko delo prej podelili le petim ženskam in še nikoli za področje ilustracije.