Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Edith Stein: Od ateistke do svetnice

13.04.2020


Ta pomembna nemška filozofinja je o svoji življenjski poti izjavila: "Moje iskanje resnice je bilo moja edina molitev".

Kot številni drugi filozofi v prvi polovici 20. stoletja se je tudi Edith Stein ukvarjala z verskimi vprašanji. Zanimalo nas je, kakšno je bilo njeno sodelovanje z utemeljiteljem fenomenologije Edmundom Husserlom. Prav tako smo se spraševali o njenem zgodnjem obdobju, v katerem se je odkrito opredeljevala za ateistko. Kljub temu je vedno ostala odprta za resnico, ki jo je po dolgem iskanju našla v katoliški veri. Po njenem globokem prepričanju si vera in filozofija ne nasprotujeta, marveč se dopolnjujeta. Poleg tega je bila družbeno in politično dejavna, zato smo razmišljali tudi o njeni feministični misli. Pri dvainštiridesetih letih je vstopila v karmeličanski samostan v Kölnu in dobila redovno ime Terezija Benedikta od Križa. Leta 1942 je bila kot žrtev holokavsta umorjena v plinski celici v taborišču Auschwitz-Birkenau. Papež Janez Pavel II. jo je leta 1998 razglasil za svetnico. O življenju in delu Edith Stein sta spregovorila gosta oddaje: filozofinja dr. Beate Beckmann-Zöller iz Münchna, ki je tudi sourednica kritične izdaje njenih zbranih del, in karmeličan Roberto Maria Pirastu iz Linza.


Edith Stein izvira iz verne judovske družine. Vendar se je v mladostni dobi zavestno odločila opustiti tradicionalno vero svoje družine. Kaj vemo o tem obdobju njenega življenja, v katerem se je odkrito opredeljevala za ateistko?  

Pirastu: Znano je, da sama v svojem življenjepisu Iz življenja judovske družine izrecno omeni, da se je, ko je bila stara štirinajst let, zavestno odločila, da ne bo več molila. Do takrat se je udeleževala družinskega verskega življenja, ki ga je še posebno spodbujala mati. Ker v svoji notranjosti ni mogla več slediti tej veri, se je zavestno odločila opustiti molitev, tako rekoč tisto, kar je bilo treba formalno izpolniti. Sama tudi pove, da je nekaj časa preživela kot ateistka. Označi se za ateistko. V tem vidim potezo njene osebnosti, ki jo sama večkrat omeni: in sicer, da hoče v življenju delati samo to, čemur lahko iz globine pritrdi, sledi in kar doživlja, ne da pri tem samo sodeluje. Prav to pa se je dogajalo v njeni družini: pri verskem dogajanju je lahko kvečjemu samo sodelovala, ne da bi bila notranje pri stvari. Edith Stein torej označuje poteza, da je hotela delati stvari zavestno in odločno, se pravi, nekaj je hotela delati iz srca ali pa sploh ne. Torej od štirinajstega do približno sedemindvajsetega leta se označuje za ateistko, za sodobno mišljenje bi lahko rekli, da je bila agnostikinja. Posebno med študijem je ostala odprta za vero, a je ni prakticirala. Prav tako ni bila vključena v nobeno versko skupnost. V omenjenem obdobju torej vere pri njej ni bilo. Pozneje vsekakor poistoveti svoje resno iskanje smisla, resnice z molitvijo. Pravi namreč: »moje iskanje resnice« – torej moja zavzetost zanjo – »je bilo moja edina molitev«.

Beckmann-Zöller: Pomembno se mi zdi še povedati, da je bila takrat, ko se je odvadila moliti, v ateistični družini. Živela je pri svoji starejši sestri in tam vera ni imela nobene vloge več. Od domače družinske vernosti, obredov, šabata itn. je prišla v hišo agnostikov. Njena sestra in njen mož, Ilza in Max Gordon, sta bila kot dermatologa zanjo velik zgled. To je vplivalo nanjo, saj je opazila, da kot sodobna, odprta intelektualca ne verujeta. Mislim, da se za nevero ni le sama odločila, ampak jo je zaznamovalo tudi okolje. Pozneje razmišlja o tem v svojem delu Pota spoznanja Boga, ko govori o tem, kako človek sploh pride do tega, da ne veruje; pravi namreč, da mora pravzaprav že biti navzoča neka podoba o Bogu, ki jo lahko prečrtam. Če hočem torej postati ateist, moram torej že vedeti, v kaj verujoč človek veruje, da potem lahko postanem ateist. Steinova pogosto piše o tem, da neverni ljudje nikakor niso sami krivi za svojo nevero, temveč okolje, ki ni primerno pričevalo o veri. To se mi zdi pomembno. Torej človek lahko najde pot k veri v ateističnem okolju po pričevalcih vere. V svojem življenjepisu tudi opisuje, da je imela judovskega študijskega kolega, ki je bil zelo zvest postavi. Ko je bila v Göttingenu, se je začela ukvarjati z verskimi vprašanji. Pisala mu je v Vróclav, naj ji opiše svojo podobo o Bogu. Ta pa ji je samo odpisal: »Bog je Duh. Več o tem ne morem povedati.« Edith o tem odgovoru zapiše, da je bilo tako, kot če bi človek, ki je prosil kruha, dobil kamen. To je bila zanjo trda beseda. Ona ga je spraševala o njegovi osebni veri, a odgovora ni dobila. Njena osebna vera se je začela z dolgim iskanjem. O tem zelo lepo razmišlja, ko pravi, da je družba pogosto kriva, ker ne pričuje o veri, seveda pa tudi pove, da človek sam pogosto premalo išče. Ker se Bog ne da zlahka spoznati, moramo biti pripravljeni, da – podobno kot pri težjih matematičnih problemih – dalj časa iščemo.

Na Edith Stein in njeno misel je pomembno vplival Edmund Husserl, utemeljitelj fenomenološke smeri v filozofiji. Kakšen je bil njun odnos?

Beckmann-Zöller: Njen prijatelj iz Vróclava jo je prijazno seznanil s Husserlom. Najprej z Reinachom, potem pa še s Husserlom, ki je zanjo slišal na pogovoru za sprejem v svoj seminar. Vprašal jo je: »Ali ste že brali moja dela? Kaj ste prebrali?« In Edith je odgovorila: »Drugi zvezek Logičnih raziskav.« »Ali ste prebrali celoten zvezek?« jo je vprašal. »Seveda,« je odgovorila. Izrazil je zadovoljstvo, da ga je študirala in se ukvarjala z njegovo mislijo. Najprej je bil ta odnos rodoviten. Opazila je, da v njegovih izvajanjih manjka tema o empatiji, zato jih je poskusila poglobiti. Na podlagi doktorske naloge o empatiji, ki jo je Husserl ocenil z najvišjo oceno summa cum laude, si ga je upala vprašati, ali bi lahko pri njem delala kot asistentka. K temu dejanju jo je opogumilo veliko pomanjkanje moških, ki so se takrat bojevali v vojni – divjala je namreč prva svetovna vojna. Leta 1916 je pri njem v Freiburgu študirala le še peščica moških. Tako se je sprostilo eno delovno mesto. Steinova se je financirala iz zasebnih virov, ne prek Univerze. Bila je prva ženska, ki je tam poučevala na oddelku za filozofijo. Husserl jo je spodbujal tako, da ji je priskrbel delovno mesto. Urejala je njegove rokopise. Ko so bili ti urejeni, se je spet ukvarjal z novimi temami. Ni se prilagodil njeni sistematičnosti in njenim mislim. Prehitro je namreč izgubil zanimanje. Bil je deloholik. Zatopljen sam vase je raziskoval naprej in naprej. Bil je premalo potrpežljiv, da bi se posvetil njenemu delu, ki ga je imela o njegovi misli. Postala je nezadovoljna, zato je to delovno razmerje, ki je trajalo približno leto in pol, razdrla. Potem se je bolj posvetila Adolfu Reinachu in njegovim delom, saj se je želela habilitirati. Najprej se je Husserl čutil zapuščenega, a je kmalu dobil namestnika. Na delovno mesto Steinove je prišel Martin Heidegger in Husserlova dela, ki jih je ona uredila, tudi objavil. Njo je omenil samo kot tajnico, ne pa kot sodelavko. Odnos med Steinovo in Husserlom se je z njenim krstom ohladil. Njega je zmedlo to, da so evangeličani postajali katoličani, da so se Judje dajali krstiti. To si je sam pri sebi razlagal tako, da so ljudje slabotni v svoji notranjosti, da so omahljivi. V zraku je bilo veliko iskanje, ne le Steinove, ampak tudi številnih drugih. Veliko fenomenologov je poglobilo svoj odnos z Bogom. Kot Judje ali protestanti so poglobili svojo judovsko oziroma krščansko vero ali pa so kot protestanti postali katoličani z novim odnosom do Boga. In to se je Husserlu zdelo čudno. Tudi krst je razumel kot preziranje filozofije. Zanj je bilo to znamenje nezvestobe, ki zdaj išče vero. Pri Edith Stein tega razlikovanja med vero in mišljenjem ni bilo, saj je vero videla kot poglobitev mišljenja. Odnosu z Bogom je pritrdila tudi s svojim mišljenjem. Pozneje je Husserla obiskala ob njegovi 70-letnici in za jubilejni zbornik tudi napisala članek. Ob tej priložnosti sta se spravila in potem ga je pogosteje obiskovala v Freiburgu, ko se je ponovno poskušala habilitirati. Husserl jo je podprl, pisal celo Alexandru Koyréju, vendar so drugi na Univerzi odločili drugače. Husserl in Steinova sta bila zdaj spravljena. V nekem pismu o njem zapiše: »Vi ste ostali v zgodnjem obdobju fenomenologije, sama pa sem šla naprej, a to sprejemava.«

Pirastu: Rad bi poudaril, da je Edith Stein na začetku Husserla občudovala. Očaral jo je. Zatem ko je v Vróclavu že začela študirati, je prav zaradi njega vsekakor hotela v Göttingen. Potem ji je prišel v roke drugi zvezek njegovih Logičnih raziskav. Pri njem je želela študirati in delati z njim. To navdušenje nad njim je tudi rastlo, šlo skozi razočaranja. Z drugimi fenomenologi ga je klicala »mojster«. Gre za odnos, ki je šel skozi različna obdobja, a kljub težavam pri delu in priznanju zaslug vedno ohranil prisrčno pozornost.

Edith Stein je ena prvih žensk, ki je v Nemčiji doktorirala po izobraževalnem sistemu, kot ga poznamo danes. Kljub temu pa tisti časi ženskam v akademskem svetu niso bili naklonjeni. Večkrat se je poskušala habilitirati, a so jo vedno znova zavrnili. Ali lahko opišete družbene okoliščine, v katerih je delovala?                    

Beckmann-Zöller: Edith Stein se je najprej poskušala habilitirati pri Husserlu v Freiburgu. Rekel ji je, da ni pripravljen podpreti habilitacije žensk. Ženska se po njegovem uresničuje doma. Naj se poroči, rodi otroke in skrbi za družino, ne pa da dela kot profesorica na univerzi. Tak je bil njegov pogled. Priporočil jo je v Göttingenu, kamor se je prijavila, a so jo še pred samo prijavo zavrnili. Zatem je Steinova – to je značilno zanjo – postala politično dejavna. Prijavila se je na prusko ministrstvo za znanost. Ko so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v Nemčiji praznovali 50. obletnico prvih habilitacij žensk, so se izrecno sklicevali na Edith Stein. Svetovno žensko gibanje jo je počastilo s tem, da je bila ona v resnici prva, ki je s svojo prijavo omogočila, da so se ženske v Prusiji lahko habilitirale. Toda za Edith Stein to ni bilo mogoče, ker je bilo tam že dovolj judovskih filozofov. Treba je bilo upoštevati razmerja. Če so bili trije Judje že zaposleni, potem ni bilo mogoče zaposliti še četrtega, ampak so na primer raje zaposlili protestanta ali katoličana. Sicer ni šlo za nastrojenost proti Judom, a ti so teže dobili mesto. Mesto na univerzi je poskušala dobiti v Hamburgu, Vróclavu, Kielu in drugod. Freiburg bi bil zanjo najprimernejši. Tam je bil o njej ustno obveščen Max Müller, pomemben filozof med teologi in hkrati asistent. Poznal jo je še iz Heideggerjevih časov. Povedal ji je, da imajo prednost moški, potem pa je kot ženska na vrsti ona. Čeprav je bilo to zanjo ponižujoče, je to sprejela pozitivno. Ta diskriminacija je ni zagrenila, temveč je to v tem času že izročila na Kristusov križ. Opazila je, da lahko sprejme te omejitve in da bo naprej iskala svojo pot. Ne bo odnehala. Najprej je v Speyerju poučevala učiteljice, pozneje pa je leto dni delovala kot docentka v Münstru. To je bilo zanjo ustrezno mesto, na katerem je kot filozofinja delovala pri dodatnem izpopolnjevanju. Prijavljala se je tudi na pedagoške akademije, ki so nastajale v tistem času, kjer bi prav tako lahko delala kot filozofinja. Tam jo je podprla Görres Gesselschaft. V Münstru je bila povezana z Univerzo in tamkajšnjimi profesorji. Delovala je na Inštitutu za znanstveno pedagogiko. Šlo je za katoliško ustanovo, ki je učiteljem posredovala katoliški svetovni nazor, da bi poučevali v javnih šolah.

Dotaknimo se zdaj teme feminizma. Edith Stein je napisala precej razprav o ženski in njeni vlogi v družbi. Veliko je o tem tudi predavala. Kakšen je njen prispevek k razumevanju ženske in ženskosti?

Beckmann-Zöller: Zanimivo je, da Edith Stein govori tako o edinstvenosti ženske kot tudi o edinstvenosti moškega. Njena feministična misel temelji na razliki med spoloma, hkrati pa na skupnem temelju »biti človek«. Prav tako govori o edinstvenem etičnem prispevku tako ženske kot moškega. In skupna, polna človeškost je mogoča samo, če oba uresničita svoje lastno poslanstvo, hkrati pa morata spoštovati tudi edinstvenost drug drugega. Pri njej torej obstaja polarnost med moškim in žensko, hkrati pa je prepričana, da za žensko ni nobenega področja, kjer ne bi mogla prevzeti poklica moškega. To izvira iz njene izkušnje prve svetovne vojne, ko je veliko moških moralo v boj. Podobno je tudi njena mati, ki ji je že zgodaj umrl mož, morala skrbeti za prodajalno z lesom. Poleg tega je morala preživljati sedem otrok. Edith Stein je torej izkusila, da lahko ženska opravlja vsa mogoča dela. Bila je tudi dejavna v gibanju za volilno pravico žensk v Nemčiji. Leta 1919 so bile prve volitve, na katerih so lahko volile tudi ženske. Edith Stein se je za to dejavno zavzela tudi že med šolanjem. V tem političnem govoru je poudarila, da ima ženska svojo lastno vrednost, ki naj jo uresniči tudi v politiki. Kaj je ta lastna vrednost? Z gledišča fenomenologije ženske in njene telesnosti je ona edina, ki lahko v sebi nosi življenje zaradi možnosti materinstva. Ni nujno, da mora ženska materinstvo tudi zares živeti, toda vsaka ženska ima na podlagi svoje telesnosti možnost, da v sebi nosi življenje. Ženska ima tako poseben odnos do življenja, do nečesa drugega, tujega, do novega življenja. Hkrati ima nekaj, kar ščiti in varuje. Moški pa ima, tako to opredeljuje Edith Stein, bojevito postavo, ki je sposobna preživljati druge. Po drugi strani je zaščitnik ženske in novega življenja. Steinova je orisala edinstvene značilnosti moškosti in ženskosti, sočasno pa je pokazala tudi na možnosti prehajanja. Mislim, da je pri dermatologu Maxu Gordonu brala in iz njegove zdravniške prakse slišala o dvospolnikih, o tako imenovanih »transseksualcih«. O tem tudi piše v svojem delu O moškem in ženski. Iz tega, kar je videla in slišala, je sklepala, da obstajajo ljudje, pri katerih gre za prehajanje med spoloma. Ti imajo sicer oboje spolne organe, a dajejo enim prednost pred drugimi. To ubesedi že v dvajsetih oziroma tridesetih letih, ko pravi, da so ta prehajanja med moškostjo in ženskostjo v telesu mogoča. Kljub temu vztraja, da obstaja bistveno jedro moškosti in ženskosti z vsemi svojim odtenki, ki omogočajo, da tudi moški prevzame nego otroka ali da je ženska dejavna v moških poklicih. Edith Stein dopušča veliko fleksibilnost, pri tem pa jasno poudarja, da obstaja – po načelu anima forma corporis Tomaža Akvinskega – neko bistvo tako v moškem kot tudi v ženski. Kar se mi zdi pri njej še zanimivo, je, da v zvezi s teorijo spola pravi, da ženska lahko prevzame večino moških poklicev, moški pa večino ženskih pod pogojem, da se ne bojujeta proti svojemu telesu. Najprej moramo sprejeti sebe v svojem lastnem telesu, da lahko prevzamemo naloge nasprotnega spola. Biologija nas torej ne omejuje, je samo izhodišče, da jo lahko presegamo navzven. Samo v ljubečem sprejamanju samega sebe lahko rastem navzven. Steinova se tu navezuje na redovnike, ki so razvili žensko nežnost – na primer sv. Benedikt –, pa tudi na redovnice, ki so pogumne in lahko prevzamejo celo drzno moškost, če sprejmejo meje svojega lastnega telesa.

Pirastu: Kar se mi zdi zelo pomembno za današnji diskurz o teoriji spola in na splošno o moškem in ženski, je to lépo in ne samoumevno ovrednotenje telesnosti, ki jo razumemo kot pogoj človeškega bitja, in ne kot suženjsko navezanost, češ da je z mojo telesnostjo že vse odločeno. To ovrednotenje telesnosti se mi zdi bistveno. Gre za katoliški poudarek, in sicer z gledišča učlovečenja, sprejetja svoje lastne telesnosti, to pa je v nasprotju z nekaterimi sodobnimi smermi. V teh namreč obstaja nevarnost stare ločitve med duhom in telesom, kot da bi šlo za neodvisni količini in bi to, kar je telesno, lahko poljubno spreminjali. Edith Stein poskuša vzpostaviti to povezavo med pogojem telesnosti, ki jo moramo spoštovati, in pogojem svobode. Čeprav gre za povezanost obeh, to vendarle ni suženjska navezanost. Če to vzamemo resno, gremo v globino in smo temu zvesti, imamo dobre argumente, ki morda niso argumenti večine, a kljub temu lahko prispevajo k današnji diskusiji.

Beckmann-Zöller: Edith Stein poudarja tudi razliko med tem, da je moški usmerjen na stvari, medtem ko je ženska usmerjena na osebo. Tega ne razume kot nasprotje, temveč kot dopolnitev. Prispevek ženske v politiki je to, da je pozorna na osebe, na družino, moški pa se osredinja na gospodarstvo, učinkovitost, na stvarnost. Cilj Steinove je, da se dopolnjujeta. V svojih predavanjih svetuje, naj ženska ozavesti, da bo prispevala k nekemu poklicu to, česar moški ne bo. In prav to zavedanje je tedaj poskušala vzbuditi v ženskah, to pa se je danes večinoma izgubilo. Ženske namreč posnemajo moške ali pa moški posnemajo ženske. Ne prepoznamo pa, kaj je moč obeh spolov in kje lahko oba spoštujeta tudi prispevek drug drugega. O tem, kako se to kaže v poklicnem delu, bi bilo treba spet razmisliti za naš čas.

Edith Stein je živela tudi svojo ženskost. Najprej se je zaljubila v filozofa Romana Ingardna, potem v fenomenologa Hansa Lippsa. Kakšen je bil njen odnos z Ingardnom, ki razkriva tudi njeno človeško, žensko stran?

Beckmann-Zöller: Zanimivo je, da je Edith Stein v stikih s svojimi prijatelji vedno poudarjala, da želi biti vselej poklicno dejavna. Sicer bi si želela družino, a bi se rada poklicno udejstvovala. Njeni prijatelji pa so se prav tako želeli poročiti in potem prenehati opravljati poklic. Pozneje Edith Stein piše, da je bila končno ona edina, ki je svoj poklic, potem ko je vstopila v samostan, opustila, vsi njeni prijatelji pa so združili družino in poklic. Že zgodaj si je Edith Stein želela družino. Tudi Ingardnu je pisala, da je o tem govorila s Husserlom, in sicer da bi se rada poročila in da bi bil njen mož asistent pri Husserlu. S tem je Ingardnu nekako hotela sporočiti, da je vanj zaljubljena. Zanj se je potegovala, v pismih z njim se pokaže bolj sproščena, česar v pismih z drugimi ne zasledimo. S tem kaže na to, da je bila seveda vanj zaljubljena. V Ingardnu namreč ni videla samo študijskega kolega, temveč tudi potencialnega moža, s katerim bi imela skupen cilj, in sicer da bi se ukvarjala s filozofijo. To se je dogajalo v času, ko se je obrnila k veri, Ingarden pa je kot kristjan, ki se je od vere oddaljil, versko življenje zavračal. Hkrati so ga obhajale samomorilne misli, verjetno je bil nagnjen k malodušju, obupoval je nad sabo – Edith Stein pa se je zanj materinsko zavzela in ga tolažila. Tu je šlo za neravnovesje v ljubezenskem odnosu. Veliko mu je pomagala pri popravljanju nemškega jezika (po rodu je bil namreč Poljak), najprej v doktorski nalogi, potem pa tudi pri pisanju člankov. To podporo in pomoč je seveda sprejel, ni pa gojil vzajemnega odnosa. Po prvi svetovni vojni, ko je bila ona v Vróclavu dejavna v stranki, sta si vsak teden pisala. Nenadoma z Ingardnove strani ni bilo več odgovora. Približno pol leta zatem je izvedela, da se bo poročil. Se pravi, da ji ni nikoli omenil, da je v zvezi z žensko. To tudi kaže, da je vedel, da je Edith Stein vanj zaljubljena, a si je ni upal soočiti s tem, da se je odločil drugače. Edith je bila seveda užaljena, čeprav tega ni kazala navzven. To je gotovo predelala, a takrat je bil to zanjo hud udarec. Opazila je namreč, da z Ingardnove strani tudi prijateljstvo ni bilo povsem odkrito – ker ji tega ni povedal. Vse skupaj jo je zelo razočaralo. Ohranilo se je eno samo pismo, kjer ga imenuje »dragi«. To pomeni, da sta se že zaupno pogovarjala, a trden ljubezenski odnos med njima se ni razvil. Pozneje je doživela nekaj podobnega s Hansom Lippsom. To vemo iz pričevanj. Dolgo je imela njegovo sliko na svoji pisalni mizi v Bad Bergzabernu v hiši svoje krstne botre Hedvike Conrad-Martius. Potem je ta slika izginila s pisalne mizi. Tudi pri Lippsu je upala, da se bo kaj razvilo. Tudi njemu je pomagala pri habilitaciji po posredovanju svojega bratranca Couranta, a se med njima ni nič zgodilo. Tudi nadarjeni filozof Hans Lipps se je zaljubil v drugo žensko. Pozneje, ko mu je žena umrla in je ostal sam z majhnima otrokoma, je sicer Edith Stein zaprosil za roko, a takrat je bila ona že trdno odločena, da bo vstopila v samostan, in je ponudbo zavrnila. Že prej je kot Kristusova nevesta ubrala pot devištva. Zaobljube je opravila zasebno, ko je bila še učiteljica v Speyerju. S svojim duhovnim spremljevalcem Rafaelom Walzerjem se je v pokorščini pogovarjala o teh pomembnih stvareh, a ni vstopila v samostan, ker ji je to odsvetoval, saj je hotel, da bi se družbeno zavzela za katoliške laike. Če bi že takrat šla v samostan, bi po njegovem zapravila svoje talente. To ji je dovolil šele potem, ko so ji nacisti preprečili poklicno dejavnost.

Vemo, da se je Edith Stein ukvarjala z velikimi mističnimi učitelji, na primer z Dionizijem Areopagitom, sv. Terezijo Avilsko in sv. Janezom od Križa. Kakšen je bil njen odnos do mistike in ali je bila tudi sama mistikinja?

Pirastu: Ko se je Husserl ukvarjal s to tematiko – znano je delo z naslovom Sveto Rudolfa Otta –, torej več let prej, preden se je dala krstiti, je bila téma vere in mistikov, teh pomembnih pričevalcev vere, navzoča v njenih mislih in verjetno tudi v njenem srcu. Z Dionizijem Areopagitom se je seznanila, ko je prevajala odlomke njegovih del in o njem napisala daljši strokovni članek, ki je pozneje izšel v knjižni obliki. Glede vprašanja, ali je tudi Steinova mistikinja, bi morali narediti oklepaj in pojasniti, kdo sploh je mistik. Kakor koli vzamemo, je Edith Stein v sebi gotovo imela izkušnjo Boga. Njena posebna ljubezen in navdušenje nad Terezijo Avilsko sta zame najboljša potrditev tega dejstva. Zelo zadržana je pri opisih svoje lastne verske izkušnje, ki jo običajno povezujemo z intenzivnimi mističnimi doživetji, čeprav nekatera tudi omenja: na primer izkušnjo globokega miru ali izkušnjo Božje previdnosti. Mistična izkušnja Terezije Avilske je pristna, in sicer v tem smislu, da je utemeljena na Jezusu Kristusu. V tem kontekstu nikakor ne gre za paramistična doživetja, kot so videnja, temveč za izkustvo odnosa s Kristusom. Gre za globok odnos z Jezusom v veri, Terezija Avilska pravi, da gre za prijateljstvo z njim samim. In Edith Stein je izkusila ta globoki odnos, to prijateljstvo, posebno ko je vstopila v karmeličanski samostan, kjer je našla svojo duhovno domovino. V tem smislu je gotovo mistikinja, in sicer v pravem pomenu besede. Kar zadeva druga, paramistična doživetja, je treba biti previden. Steinova o tem ne govori in zanjo to tudi ni tako pomembno. Edith Stein je vsekakor mistikinja, kot to izrazi Karl Rahner, ki govori, da nekdo goji, neguje odnos z Bogom v smislu srečanja. In končno, v svojem zadnjem delu Znanost križa obširno in prepričljivo piše o nauku sv. Janeza od Križa, v katerem se jasno ukvarja z mistiko. Mislim, da lahko o tem piše samo iz svoje lastne izkušnje.

Beckmann-Zöller: Zanimivo je, da opiše svojo izkušnjo, a ne v osebnih pismih ali svojem življenjepisu, temveč najprej v delu Uvod v filozofijo, kjer tega ne bi domnevali, potem pa v spisu Psihična kavzalnost. Gre za filozofski deli. Zato teologi in njeni življenjepisci najprej teh opisov niso odkrili. Zaupali smo pričevanju njene prijateljice Conrad-Martius, ki je rekla, da je bila Steinova zaprtega značaja, da je to njena skrivnost, zato o tem ne govori. Vendar o tem govori v filozofskih delih, a zelo stilizirano. Ti opisi niso obsežni, ampak zelo premišljeni. Gre za opis doživetja varnosti, ki si ga kot človek v trenutkih obupa ali izgorelosti, ko nenadoma čuti novo moč, sama ne more dati. V tem kontekstu govori o duhovnem prerojenju. Na voljo so nam opisi teh doživetij. Pozneje v nekem pismu Ingardnu uporabi podobo utopljenca. Bila je kot utopljenec, zdaj pa se je znašla na obrežju rešitve. Ko se ozrem nazaj, vidim, da se utapljam in da me valovi premetavajo sem in tja, zdaj pa sem tako hvaležna, da sem rešena. Tu seveda uporabi podobo, da opiše svoje notranje stanje. Zelo malo snovi imamo na razpolago, a kljub temu lahko govorimo o mističnem srečanju, ker Steinova goji odnos. Sicer še ne ve, kdo je tisti Drugi, in ga spozna šele pozneje. Pozneje v knjigi Pota spoznanja Boga, v kateri se ukvarja z Dionizijem Areopagitom, še enkrat razmišlja o tej poti, ki jo vodi od pozitivne k negativni teologiji, potem pa k osebnemu spoznanju Boga. Najprej govori o spoznanju Boga, potem pa o osebnem spoznanju Boga. In pravi, kjer koli srečamo Boga, ali v naravi ali v Božji besedi, ga prepoznamo. Verujoč človek, ki ljubi, prepozna Boga, in njegovo srce se odpre, ko sliši svojega Ljubega. Gre za kakovost odnosa z Bogom, ki bi ga danes opisali kot mističnega, a gre v resnici za prijateljstvo, kot bi rekla Terezija Avilska, ali kot bi rekel Karl Rahner, gre za odnos, ki ga ima lahko kot mistik vsak kristjan. Pri Edith Stein se to zelo jasno izrazi, ker je šla skozi obdobje nevere in je to prijateljstvo z Bogom zavestno sprejela. Ker je to obdobje resnično živela, lahko to opiše tako rekoč za vsakega kristjana. Za vsakega kristjana naj bi obstajala ta pot: znebiti se mora neprimerne predstave o Bogu kot starem možu v nebesih ali oblastniku – gre za to, da se otresemo vseh teh napačnih podob o Bogu ob pomoči negativne teologije. Do teh podob moramo biti kritični, tudi do svojih otroških predstav, ki so preveč naivne. In potem se mora zgoditi ta zavestni prehod od otroške k zreli veri. Podobno kot pri nekom, ki začne verovati, ali pa pri novokrščencu – to je Edith Stein tudi zavestno doživela. Toda veliko ljudi v Cerkvi tega koraka ne doživi zavestno. Steinova nas opogumlja, da postanemo mistiki vsakdanjega življenja; da bi od otroške vere prešli k osebni izkušnji Boga. Ni znano, da bi Edith Stein imela paramistična doživetja. O tem so spraševali njene sosestre v samostanu, a te niso ničesar opazile. Zato o tem tudi ne piše. Najdemo pa v njenih pismih pripombo, kjer pravi, da je še vedno ob vznožju gore Karmel; da se vzpon zanjo šele začenja, kar koli že to pomeni.

Življenjska pot Edith Stein je gotovo edinstvena. Ne samo da velja za eno najpomembnejših filozofinj sploh, ampak je tudi priča, da se filozofija in vera ne izključujeta, marveč se dopolnjujeta. Kaj je pri njej tisto, kar navdihuje ljudi še danes?

Pirastu: Zdi se mi, da njena pot ni pot proč od filozofije k veri, ampak da gre za razvoj, ki ne temelji izključno samo na razumu – kot se to pogosto dogaja danes pri številnih mladih, ki verujejo z razumom. Edith Stein je hotela svet razumeti in ga spremeniti. Na splošno je zelo cenila človeške sposobnosti razumevanja, spreminjanja in izboljševanja. Imela je visoke etične ideale. Čeprav je globoko verjela v te človeške zmožnosti, je vendarle ostala odprta in iskrena v svojem iskanju. V tej intelektualnosti ni zakrknila, ampak je ostala odprta – in to ne samo po zaslugi fenomenološke metode, marveč tudi po zaslugi svojega lastnega značaja – za to, kar se je dogajalo. Zato je na podlagi človeškega zorenja, na primer srečanja s smrtjo in ljudmi, ki so pričevali za vero, iskreno iskala resnico in smisel življenja – in ju tudi našla v veri, ne da bi pri tem žrtvovala filozofijo ali razum. Nikakor ni zapadla iracionalnosti, temveč je poskušala oboje, tako filozofijo kot tudi vero povezati. Tu jasno vidimo, da si razum in vera ne nasprotujeta. Pri njej se lahko učimo te odprtosti mišljenja, ki je vseživljenjska naloga verujočega ali pa neverujočega človeka. Ne smemo se omejiti na predsodke in biti slepi, temveč moramo ostati odprti, potem je Božja previdnost na delu tudi v človeku, ki se izrecno ne opredeljuje za verujočega ali Kristusa ni našel. V tem smislu je njena pot sodobna. Tudi za mlade v našem času bi bilo zaželeno, da bi resno in iskreno iskali in bili odprti. Ideologija je vedno nevarna. In Edith Stein je – to je pred kratkim poudaril tudi papež – v tem smislu velik zgled. Človek naj ne otrdi in naj se ne omejuje samo na eno usmeritev ali na mišljenje, ki izključuje, tako kot to tako pogosto srečamo in vidimo. To nam pri Edith Stein po eni strani vliva upanje, predvsem za starše, ki opažajo, da se njihovi otroci oddaljujejo od vere in iščejo druge poti. Po drugi strani je v tem upanje za vsakogar izmed nas, kajti najpomembnejše je, da iskreno iščemo resnico in smisel, to pa nas bo privedlo tudi k dobremu koncu.

Beckmann-Zöller: Mislim, da se lahko od Edith Stein veliko naučimo. Kar me navdušuje, je njena resnicoljubnost. Ostaja odprta, nobenega področja ne izključuje in se ne omejuje. A je zelo jasna v odnosih. Mislim, da se danes lahko učimo resnicoljubnosti v odnosih. In sicer da vidimo, kaj je primerno za odnos, ki ga imamo z nekom. Kakšen je v tem odnosu ne samo telesni stik, ampak tudi stik dveh duš? In kaj je merilo odnosa? Mislim, da se tega lahko naučimo s samoopazovanjem. To je počela tudi Edith Stein – opazovala se je, premišljevala o sebi in se vzgajala. Biti neodvisen ne pomeni, da se prepuščam svojim občutkom in strastem, kamor koli me te pač vodijo, temveč je bistveno vprašanje: Kakšen je ta odnos? Kako lahko ta odnos z drugim človekom preverim in preizkusim? Gre za opazovanje sebe v tem odnosu. Torej ne gre samo za to, kakšne želje imam, ampak kaj do tega človeka resnično čutim. Edith Stein čudovito razlikuje med enim in drugim, ko zelo jasno sprejema svobodo drugega človeka. V svojem delu Psihična kavzalnost piše, da se lahko v nekoga zaljubimo, a ta lahko našo ljubezen zavrne. Vedno moramo računati s tem, da mi drugi, po katerem hrepenim, reče »ne«. Ta svoboda v odnosu do drugega je mogoča, če imam jasno stališče. Edith Stein poudarja, da moramo biti samostojni, samozavestni, in da moramo sebe tudi vzgajati. Drugi korak pa je, da tega sama ne more uresničiti – potrebuje Božjo pomoč, pomoč Svetega Duha. To je jasno spoznala. Vsa moralna naprezanja so zaman in zapiše, kako jo onstranska moč preoblikuje. O tem lepo piše v spisu Svoboda in milost, in sicer da je maščevanje nekaj povsem naravnega. Če nas je nekdo prizadel, se hočemo maščevati, mu vrniti milo za drago. Ona pa pravi, da lahko to v moči Svetega Duha spustimo in se maščevanju odpovemo. Nenaravno je, da se zavzamemo za šibkega, saj je naravno prav to, da mislimo nase. In ti nenaravni odzivi se sprožijo prav po veri v Jezusa Kristusa in prek odnosa z njim. Torej ne samo da se zavzamem za šibkega, ampak da občutim mir tudi tam, kjer se nenehno prepirajo. Da sem lahko miroljuben in odpuščam, čeprav me je drugi prizadel – to ni naravno. Edith Stein nas opogumlja, da vero vzamemo resneje in jo resnično živimo. Novo varnost lahko doživimo po veri v Jezusa Kristusa, ki nas osvobaja in nam prinaša igrivo lahkotnost. Kar me pri Edith Stein navdušuje, je to, da je lahko med potjo v Auschwitz povsem mirno in tiho molila. Po pričevanjih vemo, da je skrbela za otroke takrat, ko so njihove matere iz obupa postale povsem malodušne. Edith Stein se je tako prepustila Bogu v svoji notranjosti, da se je lahko ukvarjala z otroki in se vživela v njihov položaj.


Ars humana

846 epizod


Pozornost posvečamo predvsem humanistiki, katere plasti nam približajo priznani strokovnjaki. Največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe, intelektualce ali znanstvenike. Poglobljeno predstavljamo in reflektiramo pester nabor znanih ter manj znanih humanističnih vsebin z namenom popularizacije in razmisleka o svetu in družbi.

Edith Stein: Od ateistke do svetnice

13.04.2020


Ta pomembna nemška filozofinja je o svoji življenjski poti izjavila: "Moje iskanje resnice je bilo moja edina molitev".

Kot številni drugi filozofi v prvi polovici 20. stoletja se je tudi Edith Stein ukvarjala z verskimi vprašanji. Zanimalo nas je, kakšno je bilo njeno sodelovanje z utemeljiteljem fenomenologije Edmundom Husserlom. Prav tako smo se spraševali o njenem zgodnjem obdobju, v katerem se je odkrito opredeljevala za ateistko. Kljub temu je vedno ostala odprta za resnico, ki jo je po dolgem iskanju našla v katoliški veri. Po njenem globokem prepričanju si vera in filozofija ne nasprotujeta, marveč se dopolnjujeta. Poleg tega je bila družbeno in politično dejavna, zato smo razmišljali tudi o njeni feministični misli. Pri dvainštiridesetih letih je vstopila v karmeličanski samostan v Kölnu in dobila redovno ime Terezija Benedikta od Križa. Leta 1942 je bila kot žrtev holokavsta umorjena v plinski celici v taborišču Auschwitz-Birkenau. Papež Janez Pavel II. jo je leta 1998 razglasil za svetnico. O življenju in delu Edith Stein sta spregovorila gosta oddaje: filozofinja dr. Beate Beckmann-Zöller iz Münchna, ki je tudi sourednica kritične izdaje njenih zbranih del, in karmeličan Roberto Maria Pirastu iz Linza.


Edith Stein izvira iz verne judovske družine. Vendar se je v mladostni dobi zavestno odločila opustiti tradicionalno vero svoje družine. Kaj vemo o tem obdobju njenega življenja, v katerem se je odkrito opredeljevala za ateistko?  

Pirastu: Znano je, da sama v svojem življenjepisu Iz življenja judovske družine izrecno omeni, da se je, ko je bila stara štirinajst let, zavestno odločila, da ne bo več molila. Do takrat se je udeleževala družinskega verskega življenja, ki ga je še posebno spodbujala mati. Ker v svoji notranjosti ni mogla več slediti tej veri, se je zavestno odločila opustiti molitev, tako rekoč tisto, kar je bilo treba formalno izpolniti. Sama tudi pove, da je nekaj časa preživela kot ateistka. Označi se za ateistko. V tem vidim potezo njene osebnosti, ki jo sama večkrat omeni: in sicer, da hoče v življenju delati samo to, čemur lahko iz globine pritrdi, sledi in kar doživlja, ne da pri tem samo sodeluje. Prav to pa se je dogajalo v njeni družini: pri verskem dogajanju je lahko kvečjemu samo sodelovala, ne da bi bila notranje pri stvari. Edith Stein torej označuje poteza, da je hotela delati stvari zavestno in odločno, se pravi, nekaj je hotela delati iz srca ali pa sploh ne. Torej od štirinajstega do približno sedemindvajsetega leta se označuje za ateistko, za sodobno mišljenje bi lahko rekli, da je bila agnostikinja. Posebno med študijem je ostala odprta za vero, a je ni prakticirala. Prav tako ni bila vključena v nobeno versko skupnost. V omenjenem obdobju torej vere pri njej ni bilo. Pozneje vsekakor poistoveti svoje resno iskanje smisla, resnice z molitvijo. Pravi namreč: »moje iskanje resnice« – torej moja zavzetost zanjo – »je bilo moja edina molitev«.

Beckmann-Zöller: Pomembno se mi zdi še povedati, da je bila takrat, ko se je odvadila moliti, v ateistični družini. Živela je pri svoji starejši sestri in tam vera ni imela nobene vloge več. Od domače družinske vernosti, obredov, šabata itn. je prišla v hišo agnostikov. Njena sestra in njen mož, Ilza in Max Gordon, sta bila kot dermatologa zanjo velik zgled. To je vplivalo nanjo, saj je opazila, da kot sodobna, odprta intelektualca ne verujeta. Mislim, da se za nevero ni le sama odločila, ampak jo je zaznamovalo tudi okolje. Pozneje razmišlja o tem v svojem delu Pota spoznanja Boga, ko govori o tem, kako človek sploh pride do tega, da ne veruje; pravi namreč, da mora pravzaprav že biti navzoča neka podoba o Bogu, ki jo lahko prečrtam. Če hočem torej postati ateist, moram torej že vedeti, v kaj verujoč človek veruje, da potem lahko postanem ateist. Steinova pogosto piše o tem, da neverni ljudje nikakor niso sami krivi za svojo nevero, temveč okolje, ki ni primerno pričevalo o veri. To se mi zdi pomembno. Torej človek lahko najde pot k veri v ateističnem okolju po pričevalcih vere. V svojem življenjepisu tudi opisuje, da je imela judovskega študijskega kolega, ki je bil zelo zvest postavi. Ko je bila v Göttingenu, se je začela ukvarjati z verskimi vprašanji. Pisala mu je v Vróclav, naj ji opiše svojo podobo o Bogu. Ta pa ji je samo odpisal: »Bog je Duh. Več o tem ne morem povedati.« Edith o tem odgovoru zapiše, da je bilo tako, kot če bi človek, ki je prosil kruha, dobil kamen. To je bila zanjo trda beseda. Ona ga je spraševala o njegovi osebni veri, a odgovora ni dobila. Njena osebna vera se je začela z dolgim iskanjem. O tem zelo lepo razmišlja, ko pravi, da je družba pogosto kriva, ker ne pričuje o veri, seveda pa tudi pove, da človek sam pogosto premalo išče. Ker se Bog ne da zlahka spoznati, moramo biti pripravljeni, da – podobno kot pri težjih matematičnih problemih – dalj časa iščemo.

Na Edith Stein in njeno misel je pomembno vplival Edmund Husserl, utemeljitelj fenomenološke smeri v filozofiji. Kakšen je bil njun odnos?

Beckmann-Zöller: Njen prijatelj iz Vróclava jo je prijazno seznanil s Husserlom. Najprej z Reinachom, potem pa še s Husserlom, ki je zanjo slišal na pogovoru za sprejem v svoj seminar. Vprašal jo je: »Ali ste že brali moja dela? Kaj ste prebrali?« In Edith je odgovorila: »Drugi zvezek Logičnih raziskav.« »Ali ste prebrali celoten zvezek?« jo je vprašal. »Seveda,« je odgovorila. Izrazil je zadovoljstvo, da ga je študirala in se ukvarjala z njegovo mislijo. Najprej je bil ta odnos rodoviten. Opazila je, da v njegovih izvajanjih manjka tema o empatiji, zato jih je poskusila poglobiti. Na podlagi doktorske naloge o empatiji, ki jo je Husserl ocenil z najvišjo oceno summa cum laude, si ga je upala vprašati, ali bi lahko pri njem delala kot asistentka. K temu dejanju jo je opogumilo veliko pomanjkanje moških, ki so se takrat bojevali v vojni – divjala je namreč prva svetovna vojna. Leta 1916 je pri njem v Freiburgu študirala le še peščica moških. Tako se je sprostilo eno delovno mesto. Steinova se je financirala iz zasebnih virov, ne prek Univerze. Bila je prva ženska, ki je tam poučevala na oddelku za filozofijo. Husserl jo je spodbujal tako, da ji je priskrbel delovno mesto. Urejala je njegove rokopise. Ko so bili ti urejeni, se je spet ukvarjal z novimi temami. Ni se prilagodil njeni sistematičnosti in njenim mislim. Prehitro je namreč izgubil zanimanje. Bil je deloholik. Zatopljen sam vase je raziskoval naprej in naprej. Bil je premalo potrpežljiv, da bi se posvetil njenemu delu, ki ga je imela o njegovi misli. Postala je nezadovoljna, zato je to delovno razmerje, ki je trajalo približno leto in pol, razdrla. Potem se je bolj posvetila Adolfu Reinachu in njegovim delom, saj se je želela habilitirati. Najprej se je Husserl čutil zapuščenega, a je kmalu dobil namestnika. Na delovno mesto Steinove je prišel Martin Heidegger in Husserlova dela, ki jih je ona uredila, tudi objavil. Njo je omenil samo kot tajnico, ne pa kot sodelavko. Odnos med Steinovo in Husserlom se je z njenim krstom ohladil. Njega je zmedlo to, da so evangeličani postajali katoličani, da so se Judje dajali krstiti. To si je sam pri sebi razlagal tako, da so ljudje slabotni v svoji notranjosti, da so omahljivi. V zraku je bilo veliko iskanje, ne le Steinove, ampak tudi številnih drugih. Veliko fenomenologov je poglobilo svoj odnos z Bogom. Kot Judje ali protestanti so poglobili svojo judovsko oziroma krščansko vero ali pa so kot protestanti postali katoličani z novim odnosom do Boga. In to se je Husserlu zdelo čudno. Tudi krst je razumel kot preziranje filozofije. Zanj je bilo to znamenje nezvestobe, ki zdaj išče vero. Pri Edith Stein tega razlikovanja med vero in mišljenjem ni bilo, saj je vero videla kot poglobitev mišljenja. Odnosu z Bogom je pritrdila tudi s svojim mišljenjem. Pozneje je Husserla obiskala ob njegovi 70-letnici in za jubilejni zbornik tudi napisala članek. Ob tej priložnosti sta se spravila in potem ga je pogosteje obiskovala v Freiburgu, ko se je ponovno poskušala habilitirati. Husserl jo je podprl, pisal celo Alexandru Koyréju, vendar so drugi na Univerzi odločili drugače. Husserl in Steinova sta bila zdaj spravljena. V nekem pismu o njem zapiše: »Vi ste ostali v zgodnjem obdobju fenomenologije, sama pa sem šla naprej, a to sprejemava.«

Pirastu: Rad bi poudaril, da je Edith Stein na začetku Husserla občudovala. Očaral jo je. Zatem ko je v Vróclavu že začela študirati, je prav zaradi njega vsekakor hotela v Göttingen. Potem ji je prišel v roke drugi zvezek njegovih Logičnih raziskav. Pri njem je želela študirati in delati z njim. To navdušenje nad njim je tudi rastlo, šlo skozi razočaranja. Z drugimi fenomenologi ga je klicala »mojster«. Gre za odnos, ki je šel skozi različna obdobja, a kljub težavam pri delu in priznanju zaslug vedno ohranil prisrčno pozornost.

Edith Stein je ena prvih žensk, ki je v Nemčiji doktorirala po izobraževalnem sistemu, kot ga poznamo danes. Kljub temu pa tisti časi ženskam v akademskem svetu niso bili naklonjeni. Večkrat se je poskušala habilitirati, a so jo vedno znova zavrnili. Ali lahko opišete družbene okoliščine, v katerih je delovala?                    

Beckmann-Zöller: Edith Stein se je najprej poskušala habilitirati pri Husserlu v Freiburgu. Rekel ji je, da ni pripravljen podpreti habilitacije žensk. Ženska se po njegovem uresničuje doma. Naj se poroči, rodi otroke in skrbi za družino, ne pa da dela kot profesorica na univerzi. Tak je bil njegov pogled. Priporočil jo je v Göttingenu, kamor se je prijavila, a so jo še pred samo prijavo zavrnili. Zatem je Steinova – to je značilno zanjo – postala politično dejavna. Prijavila se je na prusko ministrstvo za znanost. Ko so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v Nemčiji praznovali 50. obletnico prvih habilitacij žensk, so se izrecno sklicevali na Edith Stein. Svetovno žensko gibanje jo je počastilo s tem, da je bila ona v resnici prva, ki je s svojo prijavo omogočila, da so se ženske v Prusiji lahko habilitirale. Toda za Edith Stein to ni bilo mogoče, ker je bilo tam že dovolj judovskih filozofov. Treba je bilo upoštevati razmerja. Če so bili trije Judje že zaposleni, potem ni bilo mogoče zaposliti še četrtega, ampak so na primer raje zaposlili protestanta ali katoličana. Sicer ni šlo za nastrojenost proti Judom, a ti so teže dobili mesto. Mesto na univerzi je poskušala dobiti v Hamburgu, Vróclavu, Kielu in drugod. Freiburg bi bil zanjo najprimernejši. Tam je bil o njej ustno obveščen Max Müller, pomemben filozof med teologi in hkrati asistent. Poznal jo je še iz Heideggerjevih časov. Povedal ji je, da imajo prednost moški, potem pa je kot ženska na vrsti ona. Čeprav je bilo to zanjo ponižujoče, je to sprejela pozitivno. Ta diskriminacija je ni zagrenila, temveč je to v tem času že izročila na Kristusov križ. Opazila je, da lahko sprejme te omejitve in da bo naprej iskala svojo pot. Ne bo odnehala. Najprej je v Speyerju poučevala učiteljice, pozneje pa je leto dni delovala kot docentka v Münstru. To je bilo zanjo ustrezno mesto, na katerem je kot filozofinja delovala pri dodatnem izpopolnjevanju. Prijavljala se je tudi na pedagoške akademije, ki so nastajale v tistem času, kjer bi prav tako lahko delala kot filozofinja. Tam jo je podprla Görres Gesselschaft. V Münstru je bila povezana z Univerzo in tamkajšnjimi profesorji. Delovala je na Inštitutu za znanstveno pedagogiko. Šlo je za katoliško ustanovo, ki je učiteljem posredovala katoliški svetovni nazor, da bi poučevali v javnih šolah.

Dotaknimo se zdaj teme feminizma. Edith Stein je napisala precej razprav o ženski in njeni vlogi v družbi. Veliko je o tem tudi predavala. Kakšen je njen prispevek k razumevanju ženske in ženskosti?

Beckmann-Zöller: Zanimivo je, da Edith Stein govori tako o edinstvenosti ženske kot tudi o edinstvenosti moškega. Njena feministična misel temelji na razliki med spoloma, hkrati pa na skupnem temelju »biti človek«. Prav tako govori o edinstvenem etičnem prispevku tako ženske kot moškega. In skupna, polna človeškost je mogoča samo, če oba uresničita svoje lastno poslanstvo, hkrati pa morata spoštovati tudi edinstvenost drug drugega. Pri njej torej obstaja polarnost med moškim in žensko, hkrati pa je prepričana, da za žensko ni nobenega področja, kjer ne bi mogla prevzeti poklica moškega. To izvira iz njene izkušnje prve svetovne vojne, ko je veliko moških moralo v boj. Podobno je tudi njena mati, ki ji je že zgodaj umrl mož, morala skrbeti za prodajalno z lesom. Poleg tega je morala preživljati sedem otrok. Edith Stein je torej izkusila, da lahko ženska opravlja vsa mogoča dela. Bila je tudi dejavna v gibanju za volilno pravico žensk v Nemčiji. Leta 1919 so bile prve volitve, na katerih so lahko volile tudi ženske. Edith Stein se je za to dejavno zavzela tudi že med šolanjem. V tem političnem govoru je poudarila, da ima ženska svojo lastno vrednost, ki naj jo uresniči tudi v politiki. Kaj je ta lastna vrednost? Z gledišča fenomenologije ženske in njene telesnosti je ona edina, ki lahko v sebi nosi življenje zaradi možnosti materinstva. Ni nujno, da mora ženska materinstvo tudi zares živeti, toda vsaka ženska ima na podlagi svoje telesnosti možnost, da v sebi nosi življenje. Ženska ima tako poseben odnos do življenja, do nečesa drugega, tujega, do novega življenja. Hkrati ima nekaj, kar ščiti in varuje. Moški pa ima, tako to opredeljuje Edith Stein, bojevito postavo, ki je sposobna preživljati druge. Po drugi strani je zaščitnik ženske in novega življenja. Steinova je orisala edinstvene značilnosti moškosti in ženskosti, sočasno pa je pokazala tudi na možnosti prehajanja. Mislim, da je pri dermatologu Maxu Gordonu brala in iz njegove zdravniške prakse slišala o dvospolnikih, o tako imenovanih »transseksualcih«. O tem tudi piše v svojem delu O moškem in ženski. Iz tega, kar je videla in slišala, je sklepala, da obstajajo ljudje, pri katerih gre za prehajanje med spoloma. Ti imajo sicer oboje spolne organe, a dajejo enim prednost pred drugimi. To ubesedi že v dvajsetih oziroma tridesetih letih, ko pravi, da so ta prehajanja med moškostjo in ženskostjo v telesu mogoča. Kljub temu vztraja, da obstaja bistveno jedro moškosti in ženskosti z vsemi svojim odtenki, ki omogočajo, da tudi moški prevzame nego otroka ali da je ženska dejavna v moških poklicih. Edith Stein dopušča veliko fleksibilnost, pri tem pa jasno poudarja, da obstaja – po načelu anima forma corporis Tomaža Akvinskega – neko bistvo tako v moškem kot tudi v ženski. Kar se mi zdi pri njej še zanimivo, je, da v zvezi s teorijo spola pravi, da ženska lahko prevzame večino moških poklicev, moški pa večino ženskih pod pogojem, da se ne bojujeta proti svojemu telesu. Najprej moramo sprejeti sebe v svojem lastnem telesu, da lahko prevzamemo naloge nasprotnega spola. Biologija nas torej ne omejuje, je samo izhodišče, da jo lahko presegamo navzven. Samo v ljubečem sprejamanju samega sebe lahko rastem navzven. Steinova se tu navezuje na redovnike, ki so razvili žensko nežnost – na primer sv. Benedikt –, pa tudi na redovnice, ki so pogumne in lahko prevzamejo celo drzno moškost, če sprejmejo meje svojega lastnega telesa.

Pirastu: Kar se mi zdi zelo pomembno za današnji diskurz o teoriji spola in na splošno o moškem in ženski, je to lépo in ne samoumevno ovrednotenje telesnosti, ki jo razumemo kot pogoj človeškega bitja, in ne kot suženjsko navezanost, češ da je z mojo telesnostjo že vse odločeno. To ovrednotenje telesnosti se mi zdi bistveno. Gre za katoliški poudarek, in sicer z gledišča učlovečenja, sprejetja svoje lastne telesnosti, to pa je v nasprotju z nekaterimi sodobnimi smermi. V teh namreč obstaja nevarnost stare ločitve med duhom in telesom, kot da bi šlo za neodvisni količini in bi to, kar je telesno, lahko poljubno spreminjali. Edith Stein poskuša vzpostaviti to povezavo med pogojem telesnosti, ki jo moramo spoštovati, in pogojem svobode. Čeprav gre za povezanost obeh, to vendarle ni suženjska navezanost. Če to vzamemo resno, gremo v globino in smo temu zvesti, imamo dobre argumente, ki morda niso argumenti večine, a kljub temu lahko prispevajo k današnji diskusiji.

Beckmann-Zöller: Edith Stein poudarja tudi razliko med tem, da je moški usmerjen na stvari, medtem ko je ženska usmerjena na osebo. Tega ne razume kot nasprotje, temveč kot dopolnitev. Prispevek ženske v politiki je to, da je pozorna na osebe, na družino, moški pa se osredinja na gospodarstvo, učinkovitost, na stvarnost. Cilj Steinove je, da se dopolnjujeta. V svojih predavanjih svetuje, naj ženska ozavesti, da bo prispevala k nekemu poklicu to, česar moški ne bo. In prav to zavedanje je tedaj poskušala vzbuditi v ženskah, to pa se je danes večinoma izgubilo. Ženske namreč posnemajo moške ali pa moški posnemajo ženske. Ne prepoznamo pa, kaj je moč obeh spolov in kje lahko oba spoštujeta tudi prispevek drug drugega. O tem, kako se to kaže v poklicnem delu, bi bilo treba spet razmisliti za naš čas.

Edith Stein je živela tudi svojo ženskost. Najprej se je zaljubila v filozofa Romana Ingardna, potem v fenomenologa Hansa Lippsa. Kakšen je bil njen odnos z Ingardnom, ki razkriva tudi njeno človeško, žensko stran?

Beckmann-Zöller: Zanimivo je, da je Edith Stein v stikih s svojimi prijatelji vedno poudarjala, da želi biti vselej poklicno dejavna. Sicer bi si želela družino, a bi se rada poklicno udejstvovala. Njeni prijatelji pa so se prav tako želeli poročiti in potem prenehati opravljati poklic. Pozneje Edith Stein piše, da je bila končno ona edina, ki je svoj poklic, potem ko je vstopila v samostan, opustila, vsi njeni prijatelji pa so združili družino in poklic. Že zgodaj si je Edith Stein želela družino. Tudi Ingardnu je pisala, da je o tem govorila s Husserlom, in sicer da bi se rada poročila in da bi bil njen mož asistent pri Husserlu. S tem je Ingardnu nekako hotela sporočiti, da je vanj zaljubljena. Zanj se je potegovala, v pismih z njim se pokaže bolj sproščena, česar v pismih z drugimi ne zasledimo. S tem kaže na to, da je bila seveda vanj zaljubljena. V Ingardnu namreč ni videla samo študijskega kolega, temveč tudi potencialnega moža, s katerim bi imela skupen cilj, in sicer da bi se ukvarjala s filozofijo. To se je dogajalo v času, ko se je obrnila k veri, Ingarden pa je kot kristjan, ki se je od vere oddaljil, versko življenje zavračal. Hkrati so ga obhajale samomorilne misli, verjetno je bil nagnjen k malodušju, obupoval je nad sabo – Edith Stein pa se je zanj materinsko zavzela in ga tolažila. Tu je šlo za neravnovesje v ljubezenskem odnosu. Veliko mu je pomagala pri popravljanju nemškega jezika (po rodu je bil namreč Poljak), najprej v doktorski nalogi, potem pa tudi pri pisanju člankov. To podporo in pomoč je seveda sprejel, ni pa gojil vzajemnega odnosa. Po prvi svetovni vojni, ko je bila ona v Vróclavu dejavna v stranki, sta si vsak teden pisala. Nenadoma z Ingardnove strani ni bilo več odgovora. Približno pol leta zatem je izvedela, da se bo poročil. Se pravi, da ji ni nikoli omenil, da je v zvezi z žensko. To tudi kaže, da je vedel, da je Edith Stein vanj zaljubljena, a si je ni upal soočiti s tem, da se je odločil drugače. Edith je bila seveda užaljena, čeprav tega ni kazala navzven. To je gotovo predelala, a takrat je bil to zanjo hud udarec. Opazila je namreč, da z Ingardnove strani tudi prijateljstvo ni bilo povsem odkrito – ker ji tega ni povedal. Vse skupaj jo je zelo razočaralo. Ohranilo se je eno samo pismo, kjer ga imenuje »dragi«. To pomeni, da sta se že zaupno pogovarjala, a trden ljubezenski odnos med njima se ni razvil. Pozneje je doživela nekaj podobnega s Hansom Lippsom. To vemo iz pričevanj. Dolgo je imela njegovo sliko na svoji pisalni mizi v Bad Bergzabernu v hiši svoje krstne botre Hedvike Conrad-Martius. Potem je ta slika izginila s pisalne mizi. Tudi pri Lippsu je upala, da se bo kaj razvilo. Tudi njemu je pomagala pri habilitaciji po posredovanju svojega bratranca Couranta, a se med njima ni nič zgodilo. Tudi nadarjeni filozof Hans Lipps se je zaljubil v drugo žensko. Pozneje, ko mu je žena umrla in je ostal sam z majhnima otrokoma, je sicer Edith Stein zaprosil za roko, a takrat je bila ona že trdno odločena, da bo vstopila v samostan, in je ponudbo zavrnila. Že prej je kot Kristusova nevesta ubrala pot devištva. Zaobljube je opravila zasebno, ko je bila še učiteljica v Speyerju. S svojim duhovnim spremljevalcem Rafaelom Walzerjem se je v pokorščini pogovarjala o teh pomembnih stvareh, a ni vstopila v samostan, ker ji je to odsvetoval, saj je hotel, da bi se družbeno zavzela za katoliške laike. Če bi že takrat šla v samostan, bi po njegovem zapravila svoje talente. To ji je dovolil šele potem, ko so ji nacisti preprečili poklicno dejavnost.

Vemo, da se je Edith Stein ukvarjala z velikimi mističnimi učitelji, na primer z Dionizijem Areopagitom, sv. Terezijo Avilsko in sv. Janezom od Križa. Kakšen je bil njen odnos do mistike in ali je bila tudi sama mistikinja?

Pirastu: Ko se je Husserl ukvarjal s to tematiko – znano je delo z naslovom Sveto Rudolfa Otta –, torej več let prej, preden se je dala krstiti, je bila téma vere in mistikov, teh pomembnih pričevalcev vere, navzoča v njenih mislih in verjetno tudi v njenem srcu. Z Dionizijem Areopagitom se je seznanila, ko je prevajala odlomke njegovih del in o njem napisala daljši strokovni članek, ki je pozneje izšel v knjižni obliki. Glede vprašanja, ali je tudi Steinova mistikinja, bi morali narediti oklepaj in pojasniti, kdo sploh je mistik. Kakor koli vzamemo, je Edith Stein v sebi gotovo imela izkušnjo Boga. Njena posebna ljubezen in navdušenje nad Terezijo Avilsko sta zame najboljša potrditev tega dejstva. Zelo zadržana je pri opisih svoje lastne verske izkušnje, ki jo običajno povezujemo z intenzivnimi mističnimi doživetji, čeprav nekatera tudi omenja: na primer izkušnjo globokega miru ali izkušnjo Božje previdnosti. Mistična izkušnja Terezije Avilske je pristna, in sicer v tem smislu, da je utemeljena na Jezusu Kristusu. V tem kontekstu nikakor ne gre za paramistična doživetja, kot so videnja, temveč za izkustvo odnosa s Kristusom. Gre za globok odnos z Jezusom v veri, Terezija Avilska pravi, da gre za prijateljstvo z njim samim. In Edith Stein je izkusila ta globoki odnos, to prijateljstvo, posebno ko je vstopila v karmeličanski samostan, kjer je našla svojo duhovno domovino. V tem smislu je gotovo mistikinja, in sicer v pravem pomenu besede. Kar zadeva druga, paramistična doživetja, je treba biti previden. Steinova o tem ne govori in zanjo to tudi ni tako pomembno. Edith Stein je vsekakor mistikinja, kot to izrazi Karl Rahner, ki govori, da nekdo goji, neguje odnos z Bogom v smislu srečanja. In končno, v svojem zadnjem delu Znanost križa obširno in prepričljivo piše o nauku sv. Janeza od Križa, v katerem se jasno ukvarja z mistiko. Mislim, da lahko o tem piše samo iz svoje lastne izkušnje.

Beckmann-Zöller: Zanimivo je, da opiše svojo izkušnjo, a ne v osebnih pismih ali svojem življenjepisu, temveč najprej v delu Uvod v filozofijo, kjer tega ne bi domnevali, potem pa v spisu Psihična kavzalnost. Gre za filozofski deli. Zato teologi in njeni življenjepisci najprej teh opisov niso odkrili. Zaupali smo pričevanju njene prijateljice Conrad-Martius, ki je rekla, da je bila Steinova zaprtega značaja, da je to njena skrivnost, zato o tem ne govori. Vendar o tem govori v filozofskih delih, a zelo stilizirano. Ti opisi niso obsežni, ampak zelo premišljeni. Gre za opis doživetja varnosti, ki si ga kot človek v trenutkih obupa ali izgorelosti, ko nenadoma čuti novo moč, sama ne more dati. V tem kontekstu govori o duhovnem prerojenju. Na voljo so nam opisi teh doživetij. Pozneje v nekem pismu Ingardnu uporabi podobo utopljenca. Bila je kot utopljenec, zdaj pa se je znašla na obrežju rešitve. Ko se ozrem nazaj, vidim, da se utapljam in da me valovi premetavajo sem in tja, zdaj pa sem tako hvaležna, da sem rešena. Tu seveda uporabi podobo, da opiše svoje notranje stanje. Zelo malo snovi imamo na razpolago, a kljub temu lahko govorimo o mističnem srečanju, ker Steinova goji odnos. Sicer še ne ve, kdo je tisti Drugi, in ga spozna šele pozneje. Pozneje v knjigi Pota spoznanja Boga, v kateri se ukvarja z Dionizijem Areopagitom, še enkrat razmišlja o tej poti, ki jo vodi od pozitivne k negativni teologiji, potem pa k osebnemu spoznanju Boga. Najprej govori o spoznanju Boga, potem pa o osebnem spoznanju Boga. In pravi, kjer koli srečamo Boga, ali v naravi ali v Božji besedi, ga prepoznamo. Verujoč človek, ki ljubi, prepozna Boga, in njegovo srce se odpre, ko sliši svojega Ljubega. Gre za kakovost odnosa z Bogom, ki bi ga danes opisali kot mističnega, a gre v resnici za prijateljstvo, kot bi rekla Terezija Avilska, ali kot bi rekel Karl Rahner, gre za odnos, ki ga ima lahko kot mistik vsak kristjan. Pri Edith Stein se to zelo jasno izrazi, ker je šla skozi obdobje nevere in je to prijateljstvo z Bogom zavestno sprejela. Ker je to obdobje resnično živela, lahko to opiše tako rekoč za vsakega kristjana. Za vsakega kristjana naj bi obstajala ta pot: znebiti se mora neprimerne predstave o Bogu kot starem možu v nebesih ali oblastniku – gre za to, da se otresemo vseh teh napačnih podob o Bogu ob pomoči negativne teologije. Do teh podob moramo biti kritični, tudi do svojih otroških predstav, ki so preveč naivne. In potem se mora zgoditi ta zavestni prehod od otroške k zreli veri. Podobno kot pri nekom, ki začne verovati, ali pa pri novokrščencu – to je Edith Stein tudi zavestno doživela. Toda veliko ljudi v Cerkvi tega koraka ne doživi zavestno. Steinova nas opogumlja, da postanemo mistiki vsakdanjega življenja; da bi od otroške vere prešli k osebni izkušnji Boga. Ni znano, da bi Edith Stein imela paramistična doživetja. O tem so spraševali njene sosestre v samostanu, a te niso ničesar opazile. Zato o tem tudi ne piše. Najdemo pa v njenih pismih pripombo, kjer pravi, da je še vedno ob vznožju gore Karmel; da se vzpon zanjo šele začenja, kar koli že to pomeni.

Življenjska pot Edith Stein je gotovo edinstvena. Ne samo da velja za eno najpomembnejših filozofinj sploh, ampak je tudi priča, da se filozofija in vera ne izključujeta, marveč se dopolnjujeta. Kaj je pri njej tisto, kar navdihuje ljudi še danes?

Pirastu: Zdi se mi, da njena pot ni pot proč od filozofije k veri, ampak da gre za razvoj, ki ne temelji izključno samo na razumu – kot se to pogosto dogaja danes pri številnih mladih, ki verujejo z razumom. Edith Stein je hotela svet razumeti in ga spremeniti. Na splošno je zelo cenila človeške sposobnosti razumevanja, spreminjanja in izboljševanja. Imela je visoke etične ideale. Čeprav je globoko verjela v te človeške zmožnosti, je vendarle ostala odprta in iskrena v svojem iskanju. V tej intelektualnosti ni zakrknila, ampak je ostala odprta – in to ne samo po zaslugi fenomenološke metode, marveč tudi po zaslugi svojega lastnega značaja – za to, kar se je dogajalo. Zato je na podlagi človeškega zorenja, na primer srečanja s smrtjo in ljudmi, ki so pričevali za vero, iskreno iskala resnico in smisel življenja – in ju tudi našla v veri, ne da bi pri tem žrtvovala filozofijo ali razum. Nikakor ni zapadla iracionalnosti, temveč je poskušala oboje, tako filozofijo kot tudi vero povezati. Tu jasno vidimo, da si razum in vera ne nasprotujeta. Pri njej se lahko učimo te odprtosti mišljenja, ki je vseživljenjska naloga verujočega ali pa neverujočega človeka. Ne smemo se omejiti na predsodke in biti slepi, temveč moramo ostati odprti, potem je Božja previdnost na delu tudi v človeku, ki se izrecno ne opredeljuje za verujočega ali Kristusa ni našel. V tem smislu je njena pot sodobna. Tudi za mlade v našem času bi bilo zaželeno, da bi resno in iskreno iskali in bili odprti. Ideologija je vedno nevarna. In Edith Stein je – to je pred kratkim poudaril tudi papež – v tem smislu velik zgled. Človek naj ne otrdi in naj se ne omejuje samo na eno usmeritev ali na mišljenje, ki izključuje, tako kot to tako pogosto srečamo in vidimo. To nam pri Edith Stein po eni strani vliva upanje, predvsem za starše, ki opažajo, da se njihovi otroci oddaljujejo od vere in iščejo druge poti. Po drugi strani je v tem upanje za vsakogar izmed nas, kajti najpomembnejše je, da iskreno iščemo resnico in smisel, to pa nas bo privedlo tudi k dobremu koncu.

Beckmann-Zöller: Mislim, da se lahko od Edith Stein veliko naučimo. Kar me navdušuje, je njena resnicoljubnost. Ostaja odprta, nobenega področja ne izključuje in se ne omejuje. A je zelo jasna v odnosih. Mislim, da se danes lahko učimo resnicoljubnosti v odnosih. In sicer da vidimo, kaj je primerno za odnos, ki ga imamo z nekom. Kakšen je v tem odnosu ne samo telesni stik, ampak tudi stik dveh duš? In kaj je merilo odnosa? Mislim, da se tega lahko naučimo s samoopazovanjem. To je počela tudi Edith Stein – opazovala se je, premišljevala o sebi in se vzgajala. Biti neodvisen ne pomeni, da se prepuščam svojim občutkom in strastem, kamor koli me te pač vodijo, temveč je bistveno vprašanje: Kakšen je ta odnos? Kako lahko ta odnos z drugim človekom preverim in preizkusim? Gre za opazovanje sebe v tem odnosu. Torej ne gre samo za to, kakšne želje imam, ampak kaj do tega človeka resnično čutim. Edith Stein čudovito razlikuje med enim in drugim, ko zelo jasno sprejema svobodo drugega človeka. V svojem delu Psihična kavzalnost piše, da se lahko v nekoga zaljubimo, a ta lahko našo ljubezen zavrne. Vedno moramo računati s tem, da mi drugi, po katerem hrepenim, reče »ne«. Ta svoboda v odnosu do drugega je mogoča, če imam jasno stališče. Edith Stein poudarja, da moramo biti samostojni, samozavestni, in da moramo sebe tudi vzgajati. Drugi korak pa je, da tega sama ne more uresničiti – potrebuje Božjo pomoč, pomoč Svetega Duha. To je jasno spoznala. Vsa moralna naprezanja so zaman in zapiše, kako jo onstranska moč preoblikuje. O tem lepo piše v spisu Svoboda in milost, in sicer da je maščevanje nekaj povsem naravnega. Če nas je nekdo prizadel, se hočemo maščevati, mu vrniti milo za drago. Ona pa pravi, da lahko to v moči Svetega Duha spustimo in se maščevanju odpovemo. Nenaravno je, da se zavzamemo za šibkega, saj je naravno prav to, da mislimo nase. In ti nenaravni odzivi se sprožijo prav po veri v Jezusa Kristusa in prek odnosa z njim. Torej ne samo da se zavzamem za šibkega, ampak da občutim mir tudi tam, kjer se nenehno prepirajo. Da sem lahko miroljuben in odpuščam, čeprav me je drugi prizadel – to ni naravno. Edith Stein nas opogumlja, da vero vzamemo resneje in jo resnično živimo. Novo varnost lahko doživimo po veri v Jezusa Kristusa, ki nas osvobaja in nam prinaša igrivo lahkotnost. Kar me pri Edith Stein navdušuje, je to, da je lahko med potjo v Auschwitz povsem mirno in tiho molila. Po pričevanjih vemo, da je skrbela za otroke takrat, ko so njihove matere iz obupa postale povsem malodušne. Edith Stein se je tako prepustila Bogu v svoji notranjosti, da se je lahko ukvarjala z otroki in se vživela v njihov položaj.


08.08.2022

Lev Kreft: "Ob spremljanju globalnih športnih spektaklov izgubljamo stik z družbo."

Šport kot totalni spektakel globinsko strukturira vsakdanjik milijardam posameznikov


06.08.2022

Refleksije štirih: Baruch Spinoza 3/4

Nizozemski filozof judovskega rodu Baruch Spinoza, čigar misel tudi po skoraj štirih stoletjih predstavlja enega od temeljev zahodnoevropskega mišljenja, je najbolj poznan po svojem monumentalnem, posthumno izdanem delu Etika (1677), napisanem v latinščini, kot vsa druga njegova dela, in leta 1963 prevedenem v slovenščino. Spinoza, ki se je rodil leta 1632 v Amsterdamu, letos tako beležimo 390 let od njegovega rojstva, je izhajal iz premožne judovske družine. Oče ga je namenil za rabina, zato je študiral Talmud, srednjeveško judovsko filozofijo, pa tudi Kabalo. Pozneje je Spinoza živel odmaknjeno življenje, zato je svoja dela – med kateri je tudi Teološko-politična razprava, ki je tudi prevedena v slovenščino – napisal v podeželski tišini. Preživljal se je z brušenjem leč in zavračal ponudbe univerz za poučevanje, želel je namreč obvarovati svojo filozofsko neodvisnost. Več o tem pomembnem in zanimivem filozofu pa dr. Igor Pribac. foto: Slika Franz Wulfhagen iz leta 1664, vir: Wikimedia Common


01.08.2022

Vednost-oblast-subjekt – Michel Foucault in njegova filozofska dediščina

Michel Foucault (1926 – 1984) – izstopajoči filozof druge polovice 20. stoletja, čigar misel tudi slaba štiri desetletja po njegovi smrti ostaja aktualna za naš čas. Je avtor del, kot so Arheologija vednosti, Besede in reči, Rojstvo klinike, Zgodovina seksualnosti, Nadzorovanje in kaznovanje, Neustrašni govor idr. Čeprav se Foucaulta pogosto omenja kot strukturalista, je sam to oznako odločno zavračal. Vsekakor pa je predstavnik intelektualnega vrenja v Franciji v šestdesetih letih 20. stoletja in neusmiljen kritik nekaterih velikih imen in idej iz zahodnoevropske filozofske tradicije. Središče njegovih razmišljanj je v presečišču treh velikih osi: vednost – oblast – subjekt, skozi katere vzpostavlja svojo kritiko. Več o tem francoskem mislecu pa v pogovoru, ki je bil prvič objavljen leta 2011, razmišljal dr. Mladen Dolar, eden največjih poznavalcev njegovega dela pri nas. foto: Wikimedia Commons


30.07.2022

Refleksije štirih: Denis Diderot 2/4

Denisa Diderota bolj kot po slavni Enciklopediji pomnimo po literarno filozofskem delu Rameaujev nečak in po treh filozofsko literarnih pogovorih pod skupnim naslovom D'Alembertove sanje. Ta pisec filozofskih zgodb je sicer precej poznan tudi pri nas, saj je preveden precej zajeten del njegovega opusa, tudi v delu z naslovom To ni zgodba in druge zgodbe. V oddaji bomo pretresli Diderotovo misel in pomen njegovega dela tako znotraj literature kot tudi filozofije. Gosta sta dr. Primož Vitez in dr. Marko Uršič, oddajo je leta 2013 pripravil Gregor Podlogar. V ciklu Refleksije štirih bomo v prihodnjih dveh tednih ob sobotah ob 13:05 na programu Ars govorili še o Baruchu de Spinozi in Mahatmi Gandhiju.


25.07.2022

Začeti se moramo resno pogovarjati o prihodnjih ljudeh

Kakšna bi bila medgeneracijsko solidarna družba?


23.07.2022

Refleksije štirih: Richard Wagner 1/4

Richard Wagner je bil izrazit nasprotnik monarhizma, ki je verjel, da bi umetnost morala biti dostopna vsem. Genij, za katerega ustvarjanje je prepričani monarh Ludwig II. Bavarski zapravil večino svojega premoženja in mu v Bayreuthu zgradil gledališče, v katerem vstopnica za ogled predstave stane nekaj tisoč evrov. Ob izidu Izbranih spisov Umetnost in družba Richarda Wagnerja smo o življenju in delu enega osrednjih umetnikov 19. stoletja, ki dve stoletji po svojem rojstvu še vedno ponuja bogato snov za razmislek o glasbi, gledališču in družbi, govorili z muzikologom dr. Gregorjem Pompetom in dr. Aldom Milohnićem, predavateljem zgodovine gledališča na AGRFT. Oddajo je leta 2015 pripravila Saška Rakef. V ponedeljek, 25. julija ob 15:50, bo na programu Ars neposredni prenos začetka Slavnostnih iger v Bayreuthu 2022 ter Wagnerjeve opere Tristan in Izolda. Vabljeni k poslušanju. V ciklu Refleksije štirih bomo v prihodnjih tednih ob sobotah ob 13:05 na programu Ars govorili še o Denisu Diderotu, Baruchu de Spinozi in Mahatmi Gandhiju. foto: Pixabay/niki_vogt


18.07.2022

Znanost je človeška, s tem pa boleha za vsemi boleznimi človeštva

“Bistvo rasizma je v razumevanju telesno različnih skupin ljudi kot večvrednih ali manjvrednih. In če naj bi tako pač bilo po naravni, torej biološki nujnosti, potem naj bi bilo tudi povsem pravično zasužnjevanje ali vsaj vladanje nad temnopoltimi in drugimi,” je zapisal na platnico knjige “Je znanost rasistična?” (Aristej, 2019) avtorja Jonathana Marksa njen prevajalec in prof. za kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Rajko Muršič. Kako lahko sploh trdimo, da je znanost rasistična? Kdo si upa razglašati trditve, da je znanost vede ali nevede, hote ali nehote takšna? Še posebej v obdobju, v katerem vesoljski teleskop James Webb kaže, kakšen uspeh za vse človeštvo so sposobni doseči znanstveniki in znanstvenice. Ob nekritičnem sledenju znanstvenim mnenjskim voditeljem ali pa “komunikatorjem znanosti”, ki na podlagi dosežkov na enem področju podajajo sodbe o družbi nasploh, velja opozoriti, da ima znanost nekaj temnih skrivnosti. Prva taka temna skrivnost, ki je kljub sodobnim teleskopom ne opazimo, je predstava o rasi. To je skoraj hkrati s sodobno znanostjo prinesla moderna doba in se v takšni ali drugačni obliki ohranja do danes, čeprav jo biološka antropologija, kot ugotavlja tudi gost Ars humane dr. Rajko Muršič, že desetletja pošilja na smetišče zgodovine.


11.07.2022

Restavriranje likovne dediščine

Društvo restavratorjev Slovenije je nagrado Mirka Šubica za življenjsko delo letos podelilo Ivanu Bogovčiču. Nagrado je prejel za izjemne dosežke na področju raziskovanja, dokumentiranja in popularizacije konservatorsko-restavratorske stroke ter konserviranja in restavriranja v času svojega delovanja pred upokojitvijo. Vodil je tudi Restavratorski atelje Bogovčič, katerega jedro delovanja je restavriranje oltarjev, fresk in stenskih slik, slik na platnu in na lesenih nosilcih ter mozaikov. Pred nekaj desetletji sta se mu pridružila sinova in starejši, Luka Bogovčič, danes vodi družinsko podjetje. Z Ivanom in Lukom Bogovčičem smo se v oddaji Ars Humana pogovarjali o posameznih primerih, ki sta jih sogovornika opisala z izjemnim strokovnim ozadjem in širokim referenčnim poljem, ki sega v umetnostno zgodovino in na področja liturgike ter o izvirnih in inovativnih pristopih k reševanju konkretnih restavratorskih problemov. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Ivan Bogovčič pri delu, vir: www.triptih.com


04.07.2022

Tako kot v pravljici! Mar res?

V času, ko so se pravljice konec sedemnajstega stoletja vzpostavile kot literarni žanr, so pomembno prispevale k vzpostavljanju in delovanju disciplinarne družbe. V devetnajstem stoletju so bile ravno pravljice tiste, ki so odločilno prispevale k utrjevanju narodne zavesti in so gradile narode in nacije. “Pravljice so danes eno od najmočnejših vzgojno-izobraževalnih orodij za otroke z vpeljavo vprašanj takšne vrste, kot se bo človek z njimi srečal v odrasli dobi, in z rešitvami, ki so plastično predstavljene s primeri, ki jih otrok razume in z identifikacijskimi točkami za otroka,” je v časopisu za humanistične in družboslovne študije Studia Historica Slovenica zapisala dr. Polona Tratnik. Pri tem je zanimivo,da pravljice niso bile od nekdaj mišljene za otroke ali pa zgolj za otroke. Znanstvena svetnica na raziskovalnem inštitutu IRIS in redna profesorica za področji filozofije in umetnosti ter dekanja Fakultete za slovenske in mednarodne študije Nove univerze dr. Polona Tratnik je vodila raziskovalni projekt funkcije pravljic. S tem mesecem je začela voditi nov projekt z naslovom Politične funkcije ljudskih pravljic. Je avtorica osmih znanstvenih monografij. Bila je Fulbrightova raziskovalka in gostujoča profesorica na številnih univerzah doma in v tujini. foto: Janko in Metka, ilustrirala Roža Piščanec, 1963


27.06.2022

Resničnost je hujša, kot mislimo, da je – o teorijah zarot

Zemlja kot ravna plošča, nekdo nam vstavlja čipe in oddajniki za brezžična omrežja kot velike mikrovalovne pečice – to so pripovedi, ki so v zadnjem času dobre kandidatke za teorije zarot. S filozofom Tomažem Grušovnikom med drugim razgaljamo vzroke za njihov nastanek, njihovo družbeno vlogo in njihovo pojavljanje skozi zgodovino. FOTO: arhiv RTV SLO


20.06.2022

Od Okre do Albijske gore – Notranjska med prazgodovino in antiko

Gori Nanos in Snežnik sta ključni topografski orientacijski točki in dajeta notranjski pokrajini pomemben pečat. Tako sta tudi njuni antični imeni, Okra za Nanos oziroma Razdrto, in Albion za Snežnik botrovali naslovu arheološke monografije s podnaslovom Notranjska med prazgodovino in antiko, ki jo je nedavno izdal Narodni muzej Slovenije. Njen avtor, muzejski arheolog dr. Boštjan Laharnar, se raziskovalno že dolgo ukvarja s prazgodovino Notranjske, torej z obdobjem železne dobe v prvem tisočletju pr.n.št do rimske zasedbe. Internetni dostop do lidarskih posnetkov celotnega ozemlja države od leta 2015 naprej je arheologom omogočil vnovičen premislek topografije in novih odkritij do takrat nevidnih ostankov arheološke krajine izpred dveh tisočletij. Zato je monografija, s tem premislekom obogatena doktorska disertacija Laharnarja, desetletje po njenem zagovoru izšla prav zdaj. Njegov kolega iz Narodnega muzeja dr. Peter Turk in izr.prof.dr. Matija Črešnar z ljubljanske FF, tudi arheologa železne dobe, z avtorjem pred mikrofonom vmeščajo vlogo tega prostora in daljnosežne kulturne razlike dediščine arheološke krajine zahodnega in vzhodnega dela Slovenije, ki so se že v tem oddaljenem času začele vzpostavljati. Na fotografiji naslovnica monografije Od Okre do Albionske gore vir: Program Ars


11.06.2022

Zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo

"Danes je že povsem razširjena ideja, da so kulturniki tisti, ki so kot pijavke prisesani na državni proračun, s čimer cuzajo davkoplačevalski denar, ki ga s trudom svojih rok in v potu svojega čela prigarajo pravi delavni ljudje. Vse bolj se širi ideja, da je pravi zaslužek mogoč samo na trgu, ki edini lahko pokaže, kdo si zasluži uspeh in kdo ne. Da je trg tisti, ki edini lahko določa kaj je vredno, da uspe in kaj si zasluži propad. Subvencije pa so tisto zlo, ki naš trdo prigarani denar kanalizira k lenuhom, ki ustvarjajo lastne blodnje," premišjuje dr. Blaž Kosovel in dodaja: "Po drugi strani pa so ZDA dežela, ki po celotnem svetu izvažajo svojo popularno kulturo, hkrati pa sploh nimajo ministrstva za kulturo. So dežela, kjer dejansko trg diktira, kaj lahko preživi in kaj ne. ZDA so hkrati tako blizu nas, a hkrati tudi nekaj tako drugačnega. Ker so nas kolonizirale s svojo popularno kulturo, imamo občutek, da vemo vse o njih. In ker je veliko ameriških produktov banalnih, ZDA onkraj političnega sistema in aktualne dnevne politike skorajda niso predmet teoretske analize v slovenskem prostoru." Evropejci se dojemamo kot del zahodnega sveta, a ravno vprašanje o ministrstvu za kulturo kaže, kako različna sta si Stari in Novi svet.  Zakaj torej Združene države Amerike nimajo ministrstva za kulturo in kako to spremeni naivno doživljanje Združenih držav Amerike in Evrope same? Blaž Kosovel je urednik revije Razpotja, kulturni delavec, član Društva humanistov Goriške in festivala Mesto knjige, turistični vodnik in avtor dokumentarne serije Goriški sprehodi. Po duši je filozof in raziskovalec, ki še posebej rad premišlja in predstavlja samoumevnosti okoli nas kot nekaj nesamoumevnega. Kot Fulbrightov štipendist je leto 2013 preživel v New Yorku, zatem doktoriral iz kulturnih študij, disertacijo pa kasneje razširil v predstavljeno knjigo, ki je tudi njegov monografski prvenec.


06.06.2022

Zvok je ranljiv in nas čaka

Zvok izrazito vpliva na človeške možgane – na razvoj otroka, na ustvarjalno mišljenje, ima terapevtske zmogljivosti ali pa nam povzroča stres. Zvoki v našem urbanem okolju nas čakajo. Vsepovsod so. Tudi oni so ranljivi, tako kot mi. Na francoskem inštitutu Cresson, ki deluje na Fakulteti za arhitekturo v Grenoblu, med drugim raziskujejo zvok v javnem prostoru. Akustik dr. Nicolas Remy pove, da pri študijah sodelujejo arhitekti, inženirji, sociologi in filozofi. Vsa ta področja so namreč pomembna v kontekstu zvočnosti. Kako torej zagotoviti prostore pozitivnih zvočnih izkušenj? Enoznačnega odgovora ni, je pa pomembno ozaveščanje o pomenu zvoka in razvijanje občutljivosti zanj. To bi se moralo začeti že v otroštvu. Ko govorimo o pozitivnih učinkih zvoka, namreč večinoma pomislimo na glasbo, sicer pa sta pogosta tema šum, hrup. A to je, še doda Remy, ohlapna in enoznačna opredelitev. V družbi vizualno naravnanih informacij je torej pomembno, da o zvoku govorimo, ga beležimo, opisujemo, načrtujemo. Po eni strani je namreč zvok objektivno dejstvo, merljiv z napravami, po drugi strani pa občuten, subjektivno doživet, kontekstualiziran pojav. Tuje kraje smo po spletu navajeni raziskovati s fotografijami, videoposnetki, članki in potopisi, ogledujemo si zemljevide. Zvok pa nam nudi sicer bolj subtilne, na prvi pogled morda manj izrazite značilnosti prostora, vendar hkrati lahko na nek način zelo veliko pove in zahteva, da se mu skoraj meditativno posvetimo. V različne kraje po svetu nas odpelje tudi spletni projekt Cartophonies – Kartofonije. To so zvočni zemljevidi s posnetki z različnih bolj ali manj urbanih koncev sveta, ki jih raziskovalci posnamejo, opremijo s podatki o času in kraju ter opišejo. Projekt Kartofonij ima torej prav to posebnost, ki ga loči od ostalih zvočnih baz. Raziskovalec zvok pospremi s svojim opazovanjem tako akustičnih značilnosti kot tudi vzdušja in vtisa, pojasnita raziskovalca v Cressonovem laboratoriju Sylvie Laroche in Jul McOisans. Cresson vsako leto organizira mednarodni seminar in delavnice o zvoku – WinterSchool. Z udeleženci – študenti in strokovnjaki razvijajo razne zvočne projekte, ki bi jih lahko pozneje integrirali v urbano okolje. S seminarjem je povezan tudi projekt B-AIR, ki raziskuje vlogo zvoka v razvoju človeka. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio Foto: Jul McOisans (Klop za poslušanje in čutenje zvoka)


30.05.2022

Sedanjost v slovenskem gledališču

Začenja se 57. festival Borštnikovo srečanje. Ob tej priložnosti smo z gosti spregovorili o obdobju zadnjih dveh let, dveh gledaliških sezon, ki ju je močno prizadela epidemična situacija. Z gosti smo se pogovarjali o tem, kako so delali v negotovih in spreminjajočih se razmerah v Lutkovnem gledališču ljubljanskem, Slovenskem stalnem gledališču v Trstu in kako je delovalo društvo Pekinpah, o tem, kako so z ustvarjalnim mišljenjem in izvirnimi rešitvami presegali omejitve ter kako se to obdobje, po besedah selektorice 57. Borštnikovega srečanja, odraža na vsebinski in kakovostni ravni slovenske gledališke pokrajine. Vabimo vas k poslušanju! na snemanju oddaje, od leve proti desni: Žiga Predan, Nika Leskovšek, Petra Tanko, Danijel Malalan, Uroš Korenčan foto: Radio Slovenija


23.05.2022

O pritiskih na novinarje in urednike Radiotelevizije Slovenija

Oddajo Ars humana z naslovom O pritiskih na novinarje in urednike Radiotelevizije Slovenija pripravlja Marko Golja in ugotavlja, da še nikoli ni bilo toliko zadržkov do sodelovanja v oddaji v živo. In ti zadržki so razlog več za oddajo.


16.05.2022

Živaživost – slovenska književnost v Italiji in Avstriji

Skupaj z Radiem Trst A in slovenskim programom ORF Celovec razmišljamo, zakaj je izraz zamejska književnost neprimeren in zastarel, kakšne so skupne značilnosti slovenskih avtoric in avtorjev iz Italije in kakšne so skupne značilnosti slovenskih avtoric in avtorjev iz Avstrije, razgrnemo pa tudi, kaj v kontekstu sodobne literature predstavlja dvojna identiteta, kje so meje slovenske literature in kakšna je podoba slovenske literature v Italiji in Avstriji. O teh temah s prof. dr. Silvijo Borovnik iz Maribora, dr. Miranom Košuto iz Trsta in mag. Dominikom Sriencom iz Celovca.


09.05.2022

Božidar Debenjak: "Ukrajina je del splošnih retrogradnih procesov. Smo v hudi krizi."

Podnebna kriza, vojne in njihovi begunci, vzpenjanje skrajne denice v Evropi in po svetu, ameriško vrhovno sodišče premišljuje o prepovedi pravice do splava, življenje postaja vse dražje... Kaj vse je šlo zadnjih deset let po zlu, da se je svet približal točki vrelišča? Zakaj zgodovina za napovedovanje prihodnosti nima smisla in kako naj sploh poimenujemo silnice dogajanja, ki iz leta v leto vse bolj razosebljajo ljudi? "Občost je nekaj popolnoma drugega kot velika množina, pravi Hegel. In ko vsak čvekne, kar si misli, dobimo veliko množino. To ni razmišljanje, to ni logičen korak naprej, to je evrovizijsko glasovanje publike," pravi dr. Božidar Debenjak o prepirih na družabnih omrežjih in Muskovem nakupu Twitterja. O trenutku sodobnosti, ki jo seveda vedno razlagamo za nazaj, 87-letni filozof premišljuje s panoramskim pogledom na ideje in miselni tok 20. stoletja, a skrbno in natančno sledi trenutnemu dogajanju. Ali je mogoče, da spremljamo dokončen spopad idej, ki so poganjale 20. stoletje in velik poraz razsvetljenskih idej? "Prišli smo v situacijo, v kateri mediji molčijo o določenih stvareh ... O katerih koli. Med pandemijo smo imeli priložnost videti, kako enoumni smo bili. O čem se ni smelo govoriti. Iste stvari, denimo, so bile v vseh medijih, določenih, o katerih bi morali govoriti, pa ni bilo," premišljuje dr. Debenjak in dodaja: "Na levici je na podoben način razpadel intelektualni prostor. Razne 'korektnosti', s katerimi se cenzurira vsako besedo, so grozota." foto: Arhiv RTV SLO/Iz dokumentarnega filma Dr. Božidar Debenjak, filozof v filmu pod mostovi


02.05.2022

Pravljice, ki si jih pripovedujemo odrasli

V trenutkih, ko se začnejo politiki sklicevati na antropologe, pri njih iskati navdih in vplivni blogerji Hararija obtožujejo sodelovanja v globalni ideološki zaroti, je morda čas za miselni premor. Žanr makrozgodovinopisja je namreč v polnem zagonu. Če kdaj, danes človeštvo poskuša razumeti, od kod prihaja in kam bo zašlo? Poskusi, v celoti ubesediti skrivnostno zgodovino človeštva, niso novi. Z razvojem tehnologije in znanosti postajajo zgodbe o nas popolne in totalne. Pripovedujejo jih denimo Yuval Noah Harari, ki je pri nas najbolj znan po delih Sapiens - Kratka zgodovina človeštva, 21. nasvetov za 21. stoletje, Homo deus: kratka zgodovina prihodnosti, Jared Diamond s knjigami Propad civilizacij, Puške, bacili in jeklo in seveda številni drugi. Pod trenutno najbolj zanimivo in razvpito razpravo, ki še ni prevedena v slovenski jezik, sta se podpisala pokojni David Graeber in David Wengrow. Knjigo The Dawn of Everything: A New History of Humanity, torej Svitanje oz. zora vsega: nova zgodovina človeštva, sta pisala kar deset let. Če so naše informacije točne, se za prevod zanimata dve slovenski založbi. O relevantnosti, znanstveni vrednosti in natančnosti totalnih zgodb premišljujeta prof. za kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Rajko Muršič in antropolog dr. Dan Podjed z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU v Ljubljani.


25.04.2022

Pregon 1942 - ob 80-letnici izselitve koroških Slovencev

Druga svetovna vojna je imela usodne posledice za mnoge koroške Slovence. Aprila leta 1942 so jih nacistične enote začele prisilno izseljevati. Tega leta je bilo tako iz avstrijske Koroške v nemška nacistična taborišča pregnanih 227 slovenskih družin. V sodelovanju s slovenskim programom ORF Celovec in Radiem Trst A se spominjamo tega pretresljivega zgodovinskega dogodka, ki je zaznamoval usodo mnogih Slovencev. Pogovor vodi celovška kolegica Daniela Topar, v njem pa sodelujejo: iz Celovca umetnik in arhitekt Karl Vouk in zgodovinar Valentin Sima, iz Ljubljane Ivica Žnidaršič, predsednica Društva izgnancev Slovenije, in iz Trsta zgodovinar Aleksej Kalc.


18.04.2022

Mnogi svetovi - Mnogi svetovi - misliti s filozofijo

Vprašanje mnogih svetov, ki zadeva prav jedro filozofije, pa tudi nekatere vzhodnjaške religijske prakse, je povezano z različnimi razmišljanji, ki se lahko dotikajo na primer časa ali svobodne volje, pa tudi vzdrževanja različnosti, kjer – kar je dandanes še posebej aktualno – ne gre samo za toleranco, temveč za aktivno sprejemanje drugačnosti. O pomenu mnogih svetov razmišljata dr. Marko Uršič in dr. Olga Markič.


Stran 7 od 43
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov