Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Decembra obeležujemo 110. obletnico rojstva satirika, mladinskega pisatelja, pesnika, šansonjerja in še in še bi lahko naštevali Franeta Milčinskega – Ježka (1914–1988). Skozi pogovor, ki je nastal leta 2008, predstavljamo tega vsestranskega družbenokritičnega ustvarjalca, znanega na primer po delu Zvezdica zaspanka. Sodelujejo Tatjana Oblak Milčinski, Julka Vahen, Gregor Tozon in Rok Zavrtanik.
Foto: Arhiv RTV Slovenija
847 epizod
Pozornost posvečamo predvsem humanistiki, katere plasti nam približajo priznani strokovnjaki. Največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe, intelektualce ali znanstvenike. Poglobljeno predstavljamo in reflektiramo pester nabor znanih ter manj znanih humanističnih vsebin z namenom popularizacije in razmisleka o svetu in družbi.
Decembra obeležujemo 110. obletnico rojstva satirika, mladinskega pisatelja, pesnika, šansonjerja in še in še bi lahko naštevali Franeta Milčinskega – Ježka (1914–1988). Skozi pogovor, ki je nastal leta 2008, predstavljamo tega vsestranskega družbenokritičnega ustvarjalca, znanega na primer po delu Zvezdica zaspanka. Sodelujejo Tatjana Oblak Milčinski, Julka Vahen, Gregor Tozon in Rok Zavrtanik.
Foto: Arhiv RTV Slovenija
Blišč kronanja Karla III. nas je spomnil na pomen in vlogo monarhij v sodobnem svetu, pa tudi v preteklosti. Monarhije so zdaj ustavne, monarh je vrhovni predstavnik svoje države. O vlogi monarhij, tudi vplivu Habsburžanov in Karadžordževićev, razmišljata zgodovinar in nekdanji veleposlanik v Avstriji dr. Andrej Rahten z ZRC SAZU in Univerze v Mariboru ter diplomat, veleposlanik Iztok Mirošič. Foto: Wikipedije; cesarske insignije v zakladnici, Hofburg, Dunaj
Ko je leta 1991 razpadla Sovjetska zveza, se je zdelo, da se bo ta neizmerljiv poizkus človeka preobraziti samega sebe in družbo v zgodovino zapisal predvsem po neskončnih žrtvah, ogromnih vojaških izdatkih ter v marsikaterem pogledu zgrešenih ekonomskih politikah. Vendar je sčasoma postalo jasno, da te statistike še zdaleč ne povejo vse resnice o tem, kako so sovjetski svet občutili ljudje, ki so ga dejansko živeli, in še manj o tem, kako so nanj začeli gledati po - vsaj v Rusiji - povsem neuspešnem in podivjanem prehodu v kapitalizem in demokracijo v 90-ih letih. In morda ni nenavadno, da nam tega vpogleda - ki nenazadnje ni ključen le za razumevanje zgodovine Sovjetske zveze, ampak tudi sedanjosti tega nemirnega prostora - nenazadnje ni ponudilo zgodovinopisje, ampak, sicer nekoliko neobičajna, pa vendarle: literatura. Rusko pišoča beloruska pisateljica, Nobelova nagrajenka Svetlana Aleksijevič si je namreč v svojih literarno-dokumentarnih delih zadala prav na videz nemogočo nalogo zarisati veliki sovjetski projekt z vidika bolj ali manj običajnih posameznikov, napisati kroniko sovjetskega človeka: njegovih, nazorov, občutkov, spominov vse od druge svetovne vojne pa do desetletij po njenem razpadu. O tem, kako se nam kaže ta človek in na kakšen način pisateljica sploh pristopa k njegovemu zarisovanju, bomo v tokratni Ars humani govorili ob nedavnem izidu dveh prevodov njenih del: Zadnjih prič, ki so izšle pri založbi Goga in opisujejo drugo svetovno vojno s perspektive otrok, ter Časa iz druge roke, ki je izšel pri Cankarjevi založbi in v katerem so zbrana pričevanja poslednjih sovjetov v času po razpadu imperija. Pred mikrofonom gostimo prevajalko Časa iz druge roke in že pred leti izdane Černobilske molitve, rusistko in etnologinjo Veroniko Sorokin, ter rusistko in literarno kritičarko Ano Geršak, ki je uredila prevod Zadnjih prič. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Z osvoboditvijo izpod jarma nacifašizma se je ovrednotil tudi eden od najbolj neposrednih izrazov ljudskega odpora – partizanska zborovska pesem. Številni pevski sestavi so v svoj repertoar uvrščali vsaj nekaj borbenih pesmi, obstoječi partizanski zbori pa so svojo ponudbo posodabljali segajoč po bogati zakladnici svetovne družbenopolitično angažirane pesmi. Vloga in pomen uporniške pesmi v današnjih časih je izhodišče pogovora, ki je nastal v rednem mesečnem sodelovanju Programa Ars, Radia Trst A in slovenskega programa ORF Celovec. Neposredni vzgib za pogovor pa izhaja iz nedavne 50-letnice neprekinjenega delovanja Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič. V studiu v Trstu ga zastopa dirigentka Pia Cah. Z uporniškimi stihi se med drugim ukvarja tudi sogovornik v ljubljanskem studiu dr. Igor Saksida, urednik antologije H2SO4 – zbirka slovenske uporniške poezije. V celovškem studiu se nam pridružuje dolgoletni pevec v številnih zborih na avstrijskem in slovenskem Koroškem ter pozoren spremljevalec nekajletne izkušnje koroškega partizanskega zbora Franc Kuežnik. Pogovor vodi Pavel Volk. FOTO: Wikipedija
Pater Marko Rupnik se po petih mesecih še vedno ni javno odzval na obtožbe o spolnih zlorabah redovnic; molčijo pa tudi njegovi najbližji sodelavci. Kaj sporoča ta molk? Ali bodo obtožbe sploh kdaj v celoti pojasnjene in kako vse skupaj vpliva na status njegovih mozaikov, ki so postavljeni v več kot 200 cerkvah po vsem svetu? Gostje bodo: psihoterapevt dr. Tomaž Erzar, koordinator zavoda Dovolj je!, ki preiskuje spolne zlorabe v Katoliški cerkvi, Janez Cerar in tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference dr. Gabriel Kavčič.
Germani so bili za Rimljane eni od barbarov, a hkrati tudi najsijajnejša in najtrajnejša stvaritev političnega ter vojaškega ustroja Rimskega cesarstva. Preplet med cesarstvom in germanskimi ljudstvi zunaj rimskih meja – npr. rimski zgodovinar Tacit jih v delu Germanija opisuje več kot štirideset – je zapleten tudi z današnjega vidika. Avstrijski zgodovinar Herwig Wolfram (1934), ki v delu Rimsko cesarstvo in njegovi Germani (Studia humanitatis in Založba ZRC SAZU, 2022) temeljito raziskuje ta odnos, zapiše, da Rimsko cesarstvo izumi svoje Germane. S tem misli, da germanska ljudstva tega pojma niso poznala in da si je cesarstvo samo ustvarilo sliko o njih, saj so o njih poročali samo antični avtorji. Več o tem pa s prevajalcem omenjenega dela in zgodovinarjem doc. dr. Milanom Lovenjakom z Oddelka za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete. FOTO: Wikipedija; prikaz bitke pri Mrzli reki na Valvasorjevem bakrorezu.
Pesnik, pisatelj in esejist Jože Snoj je v svoji zadnji knjigi z naslovom Očetov sin – Sin Očetov. Na novo o Bogu tik pred smrtjo naredil obračun s samim seboj. Ob življenjskih spominih se je spraševal, ali človek izgine v nič, iz katerega je vzniknil, ali vstane v življenje, v novost življenja. Snoj je zapisal: »Ko napoči kriza poslednjih let, se – če že prej ne – v človeku zbudi ali znova obudi prvo izmed poslednjih bivanjskih vprašanj.« Snoj je knjigo dokončal manj kot dva tedna pred smrtjo. Pisal jo je v bolezni, stiski in trpljenju, ko se mu je konec zemeljskega bivanja nezadržno bližal, zato je še toliko bolj pretresljiva. In kot že kaže sam naslov knjige Očetov sin – Sin Očetov. Na novo o Bogu, je ob preteklem odnosu do očeta iskal nov odnos do Boga. Gost oddaje je teolog in filozof dr. Edvard Kovač, ki se je večkrat srečeval z Jožetom Snojem, tudi v zadnjem obdobju njegovega življenja.
V Ars humani (na programu je bila v živo) o socialnem dialogu na Radioteleviziji Slovenija se z Markom Goljo pogovarjajo novinarka Multimedijskega centra RTVS in podpredsednica Sindikata novinarjev Slovenije Ana Svenšek, predsednica Koordinacije novinarskih sindikatov in vodja stavkovnega odbora Helena Milinković ter predsednik Sveta delavcev Radiotelevizije Slovenija Robert Pajek. Vabila v oddajo nista sprejela vršilec dolžnosti generalnega direktorja RTVS Andrej Grah Whatmough in njegov pooblaščenec za socialni dialog Rajko Gerič, še natančneje: na vabilo nista niti odgovorila, je pa strokovna sodelavka vršilca dolžnosti generalnega direktorja Lea Udovč pisno potrdila, da je vabilo posredovala Andreju Grahu Whatmoughu. Nikar ne zamudite.
Zavrtimo uro kakšnih 500 let nazaj in si zamislimo vladarja, ki ima mogočno vojsko, goro zlata in dobro utrjeno dedno pravico do vladanja. Tak vladar bi moral po vsem sodeč vladati izjemno udobno in po mili volji razpolagati s svojo močjo. Pa vendar zgodovinar dr. Sašo Jerše v svoji najnovejši knjigi Sociodiceja predmoderne: Ustvarjanje družbenega smisla v poznem srednjem in zgodnjem novem veku prepričljivo dokazuje, da bi se utegnil tudi takšnemu vladarju prestol majati, če ga kot legitimnega in kraljevskih časti resnično vrednega ne bodo prepoznavali njegovi podložniki. In to ne le tisti s substancialno družbeno močjo in vplivom, na primer škofje, vojvode in najbogatejši trgovci, ampak tudi tisti, ki so na družbeni hierarhični lestvici bistveno nižje. Kako in zakaj so torej vladani v tistem času pristajali na to, da jim vladajo? Kaj so pričakovali od svojih vladarjev? Kako so videli njihovo vlogo in vlogo samih sebe? Na kakšen način so si razlagali morebitne pretrese v tem burnem zgodovinskem času, ko se je trdno utrjeni družbeni smisel marsikdaj zamajal? In nenazadnje, ali nam lahko te zgodbe povedo tudi kaj o današnjem človeku in družbi? To je nekaj vprašanj, s katerimi se bomo ukvarjali v tokratni Ars humani, ko pred mikrofonom gostimo dr. Saša Jeršeta z oddelka za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. foto: izsek iz Velikega voza zmagoslavja Albrechta Dürerja (1518), ki prikazuje cesarja Svtega rimskega cesarstva Maksimilijana I. Habsburškega
Kakšne možnosti imamo, da na celotni družbeni ravni odpravimo neenakost spolov in izključenost žensk? Ženske so danes še vedno za enako delo plačane manj – v svetovnem povprečju za 11 % manj kot njihovi moški kolegi. Zato ukvarjanje s pravicami žensk in enakostjo spolov zgolj na mednarodni dan žensk ne rešuje problemov. Skupaj z Radiem Trst A in slovenskim programom ORF Celovec ob 80-letnici Antifašistične fronte žena, danes Zveze slovenskih žena, pretresamo, kakšen je položaj in status žensk, kako je z enakopravnostjo spolov ter kakšno vlogo so imele Slovenke v preteklosti. V pogovoru, ki ga vodi Miha Pasterk, sodelujejo Daniela Topar, Vida Obid, prof. Dunja Nanut in prof. dr. Marta Verginella. Foto: UN Women
Poljsko-britanski sociolog in filozof Zygmunt Bauman (1925 – 2017) je pozornost namenjal različnim vprašanjem s področja humanistike, kot so modernost, holokavst ali potrošništvo. Kot je sam izpostavil, pa ga je zanimal predvsem odnos med moralnostjo in koristnostjo. Njegova kritična sociološka misel, ki jo je razvijal v več kot petdesetih delih, med katerimi izstopajo na primer Tekoča moderna, Postmoderna etika, Retrotopija ter Modernost in holokavst, je še vedno pronicljiva in aktualna. Ob 60. letnici Programa Ars se spominjamo enega od vrhuncev zadnjih let v oddaji Ars humana, v kateri redno predstavlja tako mislece kot tudi njihova dela. Pogovor z Zygmuntom Baumanom je nastal leta 2016 ob njegovem obisku Ljubljane, ko je predstavljal prevod knjige Postmoderna etika. Bauman je spregovoril o vlogi sociologije v sodobni družbi in se v svojem razmišljanju takrat ni izognil niti begunski krizi. Foto: Borut Krajnc (objavljeno z dovoljenjem avtorja), Zygmunt Bauman ob obisku Ljubljane leta 2011
Prva redna profesorica na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, prva dekanija te fakultete in prva, ki se je pri nas sistematično ukvarjala z zgodovino filozofije. Njeno osrednje delo Zgodovinski razvoj estetskih problemov (1928) pa je še danes vodilo za mnoge, ki se s tem ukvarjajo. Pozornost posvečamo Almi Sodnik (1896 – 1965), ki je kot filozofinja pustila neizbrisen pečat v našem prostoru, tako s poučevanjem kot tudi s pisanjem. O njenem življenju in delu govorita prof. dr. Olga Markič in Helena Koder, ki jo tudi osebno poznala.
Eno leto od začetka vojne v Ukrajini z dr. Andrejem Benedejčičem o ruskem pogledu na lastno zgodovinsko poslanstvo, na ostale slovanske države in na Zahod
Lansko leto je bilo leto Molièra, največjega komediografa vseh časov, saj je minilo 400 let od njegovega rojstva; te dni se spominjamo, da je preminil 17. februarja pred 350. leti. Ob tej obletnici mu posvečamo oddajo Ars humana. O novi knjigi Molièrovih dram: Šola za žene, Kritika Šole za žene in Improvizacija v Versaillesu se bosta prevajalec Aleš Berger in pisec spremne besede Janez Pipan pogovarjala s Tadejo Krečič.
Literatura ima moč, da izreka neizrekljivo. Branko Šömen s knjigo Molitev za Jasenovac izreka šest zgodb smrti, ki so se zgodile v hrvaškem uničevalnem taborišču. V oddaji boste slišali nekaj teh zgodb, njihovo razlago in zgodovinski kontekst delovanja taborišča smrti Jasenovac. Gosta: avtor Branko Šömen in zgodovinar dr. Oto Luthar, ki je knjigo uredil. Odlomke iz knjige bere Renato Horvat, glasbo je izbrala Darja Hlavka Godina, za tehnično izvedbo je poskrbel Miha Klemenčič (foto: Petar Milošević/Wikipedija).
Predstavljajo se letošnji Prešernovi nagrajenci: multidisciplinarna umetnica Ema Kugler in slikar Herman Gvardjančič, prejemnika nagrad za življenjsko delo; in nagrajenci Prešernovega sklada: pisatelj in novinar Dušan Jelinčič, skladatelj Drago Ivanuša, pianist Alexander Gadjiev, slikar Nikolaj Beer, filmski režiser in scenarist Matevž Luzar ter Arhitekturni atelje Medprostor – predstavlja ga arhitekt Rok Žnidaršič.
Konec lanskega leta, natančneje 30. 12. 2022, je minilo sto let od formalne ustanovitve Sovjetske zveze. Ta socialistična veledržava je v marsičem zaznamovala 20. stoletje. V njej je bilo do leta 1991 petnajst sovjetskih socialističnih republik, ki so z razpadom omenjenega leta postale neodvisne države. Za časa obstoja Sovjetske zveze se je v državi zgodilo tudi marsikaj slabega zaradi represivnega vodenja Josifa Visarijonoviča Stalina (1878 – 1953). O vzrokih za nastanek prve socialistične države na svetu, o njenem delovanju in o Stalinovem vzponu na oblast razmišljata gosta v oddaji Branko Soban in Miha Lampreht. Foto: Wiki Commons
Spričo spremenjenih geopolitičnih okoliščin tudi tisti, ki najbolj zaupajo v moč zahodnih držav, ne morejo več spregledovati vzpona Kitajske, ki se je po desetletjih skokovite gospodarske rasti razvila v velesilo, ki bo nedvomno ključna pri oblikovanju prihodnosti našega sveta. Toda če smo se bili zaradi te zelo materialne geopolitične resničnosti prisiljeni začeti vsaj nekoliko ukvarjati z ekonomsko, vojaško in politično razsežnostjo azijske velesile, velikokrat še vedno zelo površno razmišljamo o kitajski kulturi in filozofiji, o njihovem načinu razmišljanja in razumevanja sveta, o vseh tistih miselnih vzorcih in konceptih torej, ki navsezadnje ne pogojujejo le množice kitajskih teoretskih besedil, ampak tudi osnovne paradigme tamkajšnjega razmišljanja nasploh. Toda če je jasno, da je Kitajska ena od velesil 21. stoletja, je nedvomno skrajni čas, da se bolje seznanimo tudi s temelji njihovega mišljenja. O globoko drugačnih dojemanjih sveta, ki so oblikovala kitajsko filozofijo, bomo ob njeni nedavno izdani knjigi z naslovom Zahodna sinologija in metode kitajske filozofije v tokratni Ars humani govorili z eno od ustanoviteljic Oddelka za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete in tamkajšnjo predavateljico, sinologinjo dr. Jano Rošker. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.
"Naključje deluje neprestano," nekje v knjigi Naključje in jaz zapiše dr. Aleš Mendiževec. V kakšnem razmerju pa sta naključje in jaz? Zakaj sploh poskušamo krotiti tisto, česar se krotiti ne da? In ali je naključje, ki se ga največkrat odpravi kot nepomemben nesmisel, res sovražnik filozofije? O tem in drugih konceptih naključja, povezanih tudi z Althusserjevo filozofijo, razmišljamo s sogovornikoma, avtorjem omenjenega dela dr. Alešem Mendiževcem in piscem spremne besede prof. dr. Mladenom Dolarjem. Foto: Gregor Podlogar
Arhitekt, če kaj pomeni, mora biti filozof, je nekje zapisal Edvard Ravnikar (1907 – 1993), desetletja nesporna strokovna avtoriteta, človek, ki je združeval nezdružljivo in hkrati močno zaznamoval nekdanji jugoslovanski, predvsem pa slovenski javni prostor. V letu, ko obeležujemo 30. obletnico njegove smrti in ko je vlada na pobudo Ministrstva za kulturo razglasila za Ravnikarjevo leto, pozornost posvečamo temu vsestranskemu ustvarjalcu – arhitektu, urbanistu, oblikovalcu, teoretiku in dolgoletnemu profesorju na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo, kjer je predaval med letoma 1946 in 1980. V pogovoru, v katerem sodelujeta dr. Aleš Vodopivec in dr. Miloš Kosec, med drugim predstavljamo Ravnikarjeve najpomembnejše arhitekturne projekte, dotaknemo se njegovega oblikovanja in urbanizma ter opozorimo na njegove edinstvene skice. Foto: Edvard Ravnikar
Ko govorimo o Alpah, ne pomislimo takoj na kulturno dediščino tistih, ki so tam živeli pred tisočletji. Zato smo se odpravili po sledeh arheoloških ostankov življenja človeka v našem visokogorju, v Julijcih, Karavankah in v Kamniških Alpah, bolj podrobno pa v neposredni okolici Bohinja. Arheologi so vsaj pri nas visoko ležeča območja bolj temeljito začeli raziskovati pred tremi desetletji. O najstarejših sledovih življenja ljudi v visokogorju bosta pripovedovali arheologinji, Marija Ogrin iz Bohinjske Bistrice in dr. Jana Horvat z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU, o pomenu te najstarejše kulturne dediščine za domačine in za turistično obogatitev pa bo spregovoril vodja občinskega Zavoda za promocijo turizma Bohinj Klemen Langus. Oddaja je bila pripravljena s finančno podporo Evropske komisije v okviru projekt Misija Mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije. FOTO: Arheološka izkopavanja v okolici Bohinja VIR: Marija Ogrin, ArheoAlpe
Neveljaven email naslov