Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Veliko odgovorov na vprašanje, kje smo v tem trenutku, pod kakšnimi pogoji bi danes sprejeli odločitev, da bi imeli električni avtomobil, je ponudila najnovejša raziskava
V svet električne mobilnosti se podajamo vedno bolj pogosto, razmišljamo in debatiramo okoli tega, ugibamo, kako smo daleč, pod kakšnimi pogoji bi bili pripravljeni kupiti, uporabljati električni avtomobil. Odnos do električne mobilnosti se seveda tudi spreminja, prilagaja razvoju tovrstnih vozil, tudi infrastrukturi. Veliko odgovorov na vprašanje, kje smo v tem trenutku, pod kakšnimi pogoji bi danes sprejeli odločitev, da bi imeli električni avtomobil, je ponudila najnovejša raziskava, ki jo je podrobneje predstavil Andrej Brglez. Poglavitne ugotovitve, ki so razvidne iz raziskave, so: avtomobil bi moral biti stoodstotno napolnjen v 31 minutah, doseg bi moral znašati vsaj 470 km, cena pa ne bi smela biti višja od 30 tisoč evrov.
Renault je predstavil paleto hibridnih vozil. A dovolite, da gremo ob tej novici nekoliko v širino in nekoliko v zgodovino. Med proizvajalci, ki so pred dvema desetletjema s krvjo prisegali na električne avtomobile, je Renault eden redkih, ki je svoje zaveze tudi uresničil. Njegovi napori in tudi skupina električnih vozil, predvsem tistih za običajne smrtnike, so pohvalni. Pri tem seveda mislimo na Zoe, ne pozabljamo pa tudi na električnega Kangooja, ki sta vsak na svojem koncu električne mobilnosti orala ledino. In eden izmed osnovnih postulatov elektrifikacije je v tistih dneh bilo zaničevanje hibridov. Kot vmesna postaja, kot zapletena tehnologija, ki poskuša združiti nezdružljivo, kot nepotreben ovinek, kot slepa ulica, je bila hibridnost prepuščena samo Toyoti, ki je iz nje skovala uspešnico. Ostali proizvajalci so se hibridne tehnologije izogibali kot hudič križa, dokler ji niso začeli eden za drugim popuščati. Renaultova pot v hibridnost je tako lahko razumljena iz kar nekaj perspektiv … Seveda ne mislimo, da je francoski gigant izobesil belo zastavo in da se odpoveduje elektrifikaciji, a Captur, Clio in Megan, ki so dobili hibridno tehnologijo, zagotovo govorijo tudi o strateških premikih, oziroma o ponovnem premisleku, kakšna naj bo mobilnost v tretjem desetletju tretjega tisočletja. In zdaj k našim zvezdam. K hibridnim Cliu, Capturju in Meganu ...Uporabili so dva principa. Klasični hibrid in priključni hibrid. Ob tem, da Clio ostaja le kot klasični, preostala pa sta lahko tudi priključna … Ob raznih malenkostih je razlika med obema principoma za laika samo velikost baterije in z njo povezana avtonomija le električne vožnje. Pri priključnem hibridu gre do hitrosti 135 km/h in do dosega dobrih šestdesetih kilometrov, pri klasičnem hibridu pa elektrika samo pomaga atmosferskemu bencinskemu agregatu, nekaj sto metrov pa je mogoče narediti tudi samo s pomočjo elektromotorjev. Ta sta dva. Eden primarni, ki skrbi za pogon, in pomožni, ki napaja ostale električne porabnike v avtomobilu. Zaradi njega je 1,6-litrski bencinski agregat oproščen jermenov in tudi alternator mu ne visi več nad glavo, tako da se lahko posveča svoji osnovni nalogi: nuditi pogon vozilu na daljših razdaljah in odprti cesti. Tehnologija, Francozi trdijo da je bila snovana z roko v roki z ekipo iz Formule 1, je inovativna, zdi se tudi zapletena, a po prvih kilometrih z vsemi tremi vozili se izkaže tudi za precej učinkovito. Seveda sta osnovna – cilja manjša okoljska obremenitev in nizka poraba goriva – dosežena; kaj več pa bo o Renaultovih hibridih mogoče zapisati, ko bodo na voljo za daljšo vozniško izkušnjo. Še več pa bodo o njem povedali prvi lastniki, ki pa se bodo morali na banki zadržati kakšno minuto dlje. Tehnologija recimo pri Cliu velja dodatne tri tisočake, prodajniki pa trdijo, da se jih z uporabo in prihrankom goriva da v življenjski dobi avtomobila prihraniti.
Čeprav seveda tudi mnogi Japonci niso imuni na elektriko, pa bomo danes sedli v Mazdo, ki jo poganja dobri stari bencin. O Mazdi 3, ki živi med nami že četrto generacijo, smo napisali že kar nekaj besed. V obdobju koronavirusa nam je ukradla nekaj pozornosti, tako da jo s tem zapisom poskušamo postavljati na pravo mesto v našem avtomobilskem univerzumu. Zagotovo se spominjate reklame, v kateri voznik, poln stresa, sede v mazdo in histerični svet okoli njega izgine, ker ga zamenja umirjeno z nežno klasično glasbo zapolnjeno okolje. Avtomobilske reklame so praviloma polne pretiravanja, v primeru tega oglasa pa dejstva držijo. Zvočna zatesnjenost kabine je skoraj popolna. Oziroma popolna za ta avtomobilski razred, čeprav trojka tudi po drugih parametrih sili za modrokrvno mizo. Oblika je nenavadna, vsaj evropskemu očesu v tem trenutku. O silhueti se lahko prepiramo, je pa podoba neposredno kriva, da je vidljivost iz avtomobila večkrat omejena. Sicer avto pomaga s senzorji in kamerami, a klasični vozniki imamo še vedno radi, če se lahko na svoje oči prepričamo, kaj se dogaja okoli, predvsem pa za avtomobilom. Zdaj že legendarni Mazdin pogum, ko se je namesto trivaljnikov odločila v hlevu obdržati dinozavre, kot je na primer dvolitrski štirivaljni atmosferski bencinski motor, je v naši redakciji sprejet z aplavzom. Motor nas - vajenih turbo civilizacije - na začetku razočara, mogoče preseneti; a njegova prožnost, prijaznost in verjamemo tudi dolgoživost in uglajenost na koncu pretehtajo. V našem primeru je trojko gnal klasični Skayactiv z oznako »G,« na onega revolucionarnega z oznako »X« pa bomo še malo počakali. In tisti, ki motorju očitate zaspanost… Na povsem prazni in zelo zaviti cesti smo vozilo priganjali do mej dobrega okusa in agregat je v visokih številkah vrtljajev tako odločen, da se kmalu pokaže slabost sedežev, ki dajo premalo bočnega oprijema, oziroma so namenjeni križarjenjem s klasično glasbo v odličnem glasbenem sistemu in je le del siceršnje sodobne elektronike ter asistenčnih sistemov. Slednji pa v takšnih avtomobilih niso več novost, temveč nuja. Mazda 3 bo z nami še kar nekaj poletij in tega se lahko le veselimo.
868 epizod
Avtomobilsko prometne minute so namenjene novostim na avtomobilskem trgu, tako svetovnim predstavitvam, kot tudi novim avtomobilom, ki so na voljo kupcem v Sloveniji.
Veliko odgovorov na vprašanje, kje smo v tem trenutku, pod kakšnimi pogoji bi danes sprejeli odločitev, da bi imeli električni avtomobil, je ponudila najnovejša raziskava
V svet električne mobilnosti se podajamo vedno bolj pogosto, razmišljamo in debatiramo okoli tega, ugibamo, kako smo daleč, pod kakšnimi pogoji bi bili pripravljeni kupiti, uporabljati električni avtomobil. Odnos do električne mobilnosti se seveda tudi spreminja, prilagaja razvoju tovrstnih vozil, tudi infrastrukturi. Veliko odgovorov na vprašanje, kje smo v tem trenutku, pod kakšnimi pogoji bi danes sprejeli odločitev, da bi imeli električni avtomobil, je ponudila najnovejša raziskava, ki jo je podrobneje predstavil Andrej Brglez. Poglavitne ugotovitve, ki so razvidne iz raziskave, so: avtomobil bi moral biti stoodstotno napolnjen v 31 minutah, doseg bi moral znašati vsaj 470 km, cena pa ne bi smela biti višja od 30 tisoč evrov.
Renault je predstavil paleto hibridnih vozil. A dovolite, da gremo ob tej novici nekoliko v širino in nekoliko v zgodovino. Med proizvajalci, ki so pred dvema desetletjema s krvjo prisegali na električne avtomobile, je Renault eden redkih, ki je svoje zaveze tudi uresničil. Njegovi napori in tudi skupina električnih vozil, predvsem tistih za običajne smrtnike, so pohvalni. Pri tem seveda mislimo na Zoe, ne pozabljamo pa tudi na električnega Kangooja, ki sta vsak na svojem koncu električne mobilnosti orala ledino. In eden izmed osnovnih postulatov elektrifikacije je v tistih dneh bilo zaničevanje hibridov. Kot vmesna postaja, kot zapletena tehnologija, ki poskuša združiti nezdružljivo, kot nepotreben ovinek, kot slepa ulica, je bila hibridnost prepuščena samo Toyoti, ki je iz nje skovala uspešnico. Ostali proizvajalci so se hibridne tehnologije izogibali kot hudič križa, dokler ji niso začeli eden za drugim popuščati. Renaultova pot v hibridnost je tako lahko razumljena iz kar nekaj perspektiv … Seveda ne mislimo, da je francoski gigant izobesil belo zastavo in da se odpoveduje elektrifikaciji, a Captur, Clio in Megan, ki so dobili hibridno tehnologijo, zagotovo govorijo tudi o strateških premikih, oziroma o ponovnem premisleku, kakšna naj bo mobilnost v tretjem desetletju tretjega tisočletja. In zdaj k našim zvezdam. K hibridnim Cliu, Capturju in Meganu ...Uporabili so dva principa. Klasični hibrid in priključni hibrid. Ob tem, da Clio ostaja le kot klasični, preostala pa sta lahko tudi priključna … Ob raznih malenkostih je razlika med obema principoma za laika samo velikost baterije in z njo povezana avtonomija le električne vožnje. Pri priključnem hibridu gre do hitrosti 135 km/h in do dosega dobrih šestdesetih kilometrov, pri klasičnem hibridu pa elektrika samo pomaga atmosferskemu bencinskemu agregatu, nekaj sto metrov pa je mogoče narediti tudi samo s pomočjo elektromotorjev. Ta sta dva. Eden primarni, ki skrbi za pogon, in pomožni, ki napaja ostale električne porabnike v avtomobilu. Zaradi njega je 1,6-litrski bencinski agregat oproščen jermenov in tudi alternator mu ne visi več nad glavo, tako da se lahko posveča svoji osnovni nalogi: nuditi pogon vozilu na daljših razdaljah in odprti cesti. Tehnologija, Francozi trdijo da je bila snovana z roko v roki z ekipo iz Formule 1, je inovativna, zdi se tudi zapletena, a po prvih kilometrih z vsemi tremi vozili se izkaže tudi za precej učinkovito. Seveda sta osnovna – cilja manjša okoljska obremenitev in nizka poraba goriva – dosežena; kaj več pa bo o Renaultovih hibridih mogoče zapisati, ko bodo na voljo za daljšo vozniško izkušnjo. Še več pa bodo o njem povedali prvi lastniki, ki pa se bodo morali na banki zadržati kakšno minuto dlje. Tehnologija recimo pri Cliu velja dodatne tri tisočake, prodajniki pa trdijo, da se jih z uporabo in prihrankom goriva da v življenjski dobi avtomobila prihraniti.
Čeprav seveda tudi mnogi Japonci niso imuni na elektriko, pa bomo danes sedli v Mazdo, ki jo poganja dobri stari bencin. O Mazdi 3, ki živi med nami že četrto generacijo, smo napisali že kar nekaj besed. V obdobju koronavirusa nam je ukradla nekaj pozornosti, tako da jo s tem zapisom poskušamo postavljati na pravo mesto v našem avtomobilskem univerzumu. Zagotovo se spominjate reklame, v kateri voznik, poln stresa, sede v mazdo in histerični svet okoli njega izgine, ker ga zamenja umirjeno z nežno klasično glasbo zapolnjeno okolje. Avtomobilske reklame so praviloma polne pretiravanja, v primeru tega oglasa pa dejstva držijo. Zvočna zatesnjenost kabine je skoraj popolna. Oziroma popolna za ta avtomobilski razred, čeprav trojka tudi po drugih parametrih sili za modrokrvno mizo. Oblika je nenavadna, vsaj evropskemu očesu v tem trenutku. O silhueti se lahko prepiramo, je pa podoba neposredno kriva, da je vidljivost iz avtomobila večkrat omejena. Sicer avto pomaga s senzorji in kamerami, a klasični vozniki imamo še vedno radi, če se lahko na svoje oči prepričamo, kaj se dogaja okoli, predvsem pa za avtomobilom. Zdaj že legendarni Mazdin pogum, ko se je namesto trivaljnikov odločila v hlevu obdržati dinozavre, kot je na primer dvolitrski štirivaljni atmosferski bencinski motor, je v naši redakciji sprejet z aplavzom. Motor nas - vajenih turbo civilizacije - na začetku razočara, mogoče preseneti; a njegova prožnost, prijaznost in verjamemo tudi dolgoživost in uglajenost na koncu pretehtajo. V našem primeru je trojko gnal klasični Skayactiv z oznako »G,« na onega revolucionarnega z oznako »X« pa bomo še malo počakali. In tisti, ki motorju očitate zaspanost… Na povsem prazni in zelo zaviti cesti smo vozilo priganjali do mej dobrega okusa in agregat je v visokih številkah vrtljajev tako odločen, da se kmalu pokaže slabost sedežev, ki dajo premalo bočnega oprijema, oziroma so namenjeni križarjenjem s klasično glasbo v odličnem glasbenem sistemu in je le del siceršnje sodobne elektronike ter asistenčnih sistemov. Slednji pa v takšnih avtomobilih niso več novost, temveč nuja. Mazda 3 bo z nami še kar nekaj poletij in tega se lahko le veselimo.
Avtomobilski saloni – vsi vemo, da se jim zadnje čase slabo piše. Letošnja pomladanska Ženeva je odpadla, osredni jesenski evropski salon pa je doživel kar nekaj sprememb. Najprej - ne bo več v Frankfurtu, temveč v Munchnu, manjkala bo kopica avtomobilskih znamk, spremenjena pa bo tudi vsebina. Andrej Brglez razloži, da je logično, da sejmi doživljajo take korenite spremembe, saj se spreminja celotna mobilnost.
Spomnimo se, v nekdanji "Jugi" je pred 40, 50 leti veliko pomenilo, če je nekdo imel recimo golfa, ki je bil nemški. Koliko je dandanes še pomembno, da je recimo golf izdelan v Nemčiji, Fiat v Italiji, pa Renault v Franciji. Je kaj drugače, če so avtomobili izdelani recimo v Španiji, Turčiji, na Poljskem, ali recimo v Južni Ameriki? V bistvu pa gre za to, da določene komponente za vse znamke avtomobilov (ali pa vsaj za večino) izdelujejo ene in iste tovarne, ki so na Tajskem, v Koreji, na Kitajskem. Ali je potem za kupca sploh še pomembna informacija, kje je avtomobil izdelan? Andrej Brglez pravi, da kupce seveda to še vedno zanima, čeprav v resnici vedo, da posamezne komponente avtomobilov prihajajo iz vseh koncev sveta.
Pred dnevi je začela veljati novela Zakona o pravilih cestnega prometa. Sprememb je kar nekaj – o nekaterih se pogovarjamo glasneje, o drugih manj, se nam morda zdijo manj pomembne ali pa bolj sprejemljive. Andrej Brglez o nekaterih, in še razmišljanje o tem, kakšen smisel ima pravzaprav višanje ali pa tudi nižanje kazni.
Pred dnevi je začela veljati novela Zakona o pravilih cestnega prometa. Sprememb je kar nekaj – o nekaterih se pogovarjamo glasneje, o drugih manj, morda se nam zdijo manj pomembne ali pa bolj sprejemljive. Kakšen smisel ima višanje ali pa tudi nižanje predpisanih kazni za prometne prekrške? Kako se bodo slovenski vozniki navadili zavijanja desno ob rdeči luči v križiščih? Gost oddaje je Andrej Brglez iz AMZS.
Olimpijske igre so mimo. Nedvomno velik zalogaj za organizatorje, ob tem pa je treba poudariti, da je tudi transport ena od pomembnih dejavnosti ob takem dogodku. Običajno je, da prevzame nalogo eden izmed avtomobilskih proizvajalcev, najpogosteje je to kakšna od domačih znamk. To je dobrodošel poligon za promocijo znamke ali določenih modelov znamke, poudarjata Janez Martinčič in Andrej Brglez, ki je v potrditev tega segel nekaj olimpijad nazaj v zgodovino.
Električni avti – ko omenimo tovrstna vozila, pravzaprav vedno pomislimo na baterijo, na njeno kapaciteto, na čas polnjenja, na doseg. Pred leti se je že kar na glas govorilo o možnosti, da baterije kupec vozila ne bi kupil, ampak bi se pripeljal na določeno mesto, kjer bi se prazno baterijo odstranilo in jo nadomestilo z novo. Potem je ta ideja zamrla, ta možnost takrat še nekako ni bila realna. Zdaj se je marsikaj spremenilo, možnost take hitre menjave baterij bi lahko bila praktična, razlaga Andrej Brglez.
Imena, nazivi oziroma oznake za modele avtomobilov, to je – lahko bi rekli, kar cela znanost. Zgodovina teh poimenovanj je seveda tudi že zelo dolga, saj je bilo različnih avtomobilov oziroma modelov kmalu toliko, da jih je bilo treba nekako ločevati. Znamke imajo pri tem različne prijeme, različne načine, veliko jih uporablja številke, veliko črke, nekateri različna imena, včasih so poimenovanja manj razumljiva, včasih celo nerodna, vsekakor pa drži, da se oznake oziroma imena določa sistematsko in skrbno, nič ni slučajno.
V občini Kočevje bodo jeseni začeli z izvajanjem zanimivega pilotnega projekta prevozov na zahtevo. Gre za nadgradnjo storitev Sopotnikov, ki je bila namenjena brezplačnim prevozom starostnikov, mobilnostna rešitev Toyota GO pa bo na voljo vsem občanom. Želijo zagotoviti večjo mobilnost in možnost trajnostnega načina potovanja po obsežni občini in številna odmaknjena naselja in vasi bolje povezati z mestom. Ankete so pokazale, da so občani za projekt prevozov na zahtevo zainteresirani.
Vročina deluje na vse, ne samo na motoriste, in vrsta je za vse, ne samo za avtomobiliste.
Počasi se le nekako – vsaj začasno odpirajo možnosti za potovanja, za počitnice, bo pa vseeno način preživljanja dopusta oziroma način potovanja, kot kaže, malo drugačen kot je bil pred korono. Ljudje ne bodo potovali zelo daleč, potovalo pa se bo spet več z avtomobili, avtodomi, prikolicami, motorji.
Kopica asistenčnih sistemov, ki se je v zadnjih letih naselila v osebne avtomobile in počasi najavlja tudi avtonomno vožnjo, se počasi seli tudi v motocikle. Pravzaprav si težko predstavljamo, da motocikel sam stoji in čaka, da sedemo nanj, potem pa povsem sam tudi pelje. Ampak, pustimo zdaj to kar malo futurističnO prihodnost in preverimo, kaj vse nudi današnji najmodernejši motocikel za več udobja, predvsem pa za več varnosti. Andrej Brglez poudarja, da sta zelo dobrodošla recimo aktivni tempomat in pa zavorni sistem, ki omogoča varno zaviranje tudi ko je motocikel nagnjen. Sicer pa je današnji motocikel tudi že sposoben povsem avtonomne vožnje.
Najprej se zapeljemo s še enim "blagim" hibridom - v novi fordovi kugi dizlskemu motorju pomaga električna baterija. Pozdravimo prihod nove električne Škode enyaq iV (njen bratranec pri Volkswagnu je ID.4), zabeležimo nadaljevanje elektrifikacije pri Peugeotu (z modeloma e-208 in e-2008) in še enkrat poudarimo, da so otroški varnostni sedeži vse boljši, a še vedno se najde kakšen z napako.
Zadnjič smo ugotavljali, da električni avtomobili za nekatere uporabnike že danes lahko predstavljajo morda kar najbolj ugodno možnost mobilnosti. Odvisno, koliko in kako se vozimo, pa od možnosti polnjenja in še od česa. Hibridni pogon pa je naslednja možnost, ki je spet za določen krog uporabnikov lahko prava izbira. Hibridni plaz je pravzaprav sprožil en človek, in sicer pred skoraj 30 leti. Še danes pa mnogi kupci gledajo na to kombinacijo pogona nekoliko postrani, ugotavlja tudi Andrej Brglez.
Raziskava Evropske potrošniške organizacije BEUC in devetih nacionalnih organizacij članic, med njimi tudi ZPS, je pokazala, da je lahko električni avtomobil že danes pravzaprav najbolj pravičen pogonski sistem, kot so zapisali. V prihodnjih letih naj bi bilo to še bolj očitno.
Prometni tokovi in navade so se v teh koronskih časih spremenile, mobilnostne navade so se prilagodile situaciji. Ponekod je občasno zamrl tudi javni promet in marsikje se je osebni avtomobil spet izkazal kot nujno, ponekod kar edino prometno orodje. Manj prometnega vrveža so marsikje zaznale tudi živali in se približale naseljem ter prišle tudi na ceste. Čeprav torej pogosto napovedujemo, da se osebni avtomobili počasi umikajo, predvsem ko osebna lastnina, pa se je zdaj pokazalo, da je avtomobil ponekod zaradi posebnih situacij dobil tudi posebno vlogo. Razloži Andrej Brglez. Zapeljemo Evropski avto leta Toyoto yaris.
V minutah, ki jih namenjamo mobilnosti, tokrat pogledamo daleč nazaj v zgodovino. Prvega maja pred 135 leti je v ZDA več kot pol milijona delavcev protestiralo na ulicah in zahtevalo sprejetje osemurnega delavnika. Kasneje se je z razvojem avtomobilske industrije, se pravi najprej v Fordovih tovarnah, začelo dogajati tudi na področju delavskega avtomobilskega gibanja. Andrej Brglez bo še enkrat spomnil, kako poseben in čudaški, tudi rasističen je bil Henrry Ford tudi v odnosu do delavcev. Če kdo v tovarni samo omeni sindikat, bo tekla kri, je rekel. In je tudi zares tekla.
Ko so se pojavili prvi avtomobili, so bili zanimivi predvsem zato, ker so to bila vozila, ki so se lahko sama premikala, so imela lastni pogon. Spreminjala se je tudi oblika, zunanjost, avtomobili so bili vse manj podobni kočijam. Ko je proizvodnja postala hitrejša, ko so se pojavili tekoči trakovi, je bilo treba prilagoditi tudi barvanje avtomobilov. Andrej Brglez nas bo spomnil, da je iz tistega časa zanimiv podatek, da je tudi pri barvanju avtomobilov imel veliko vlogo Henrry Ford. Znana je njegova izjava, da ljudje lahko kupijo kakršnega koli Forda, le da je črn. Šel je celo tako daleč, da je vsem, ki bi morda Forda pobarvali v kakšno drugo barvo kot črno, grozil, da jim ne bo več veljala garancija.
Raziskave kažejo, da kupci avtomobilov še vedno premalo poznajo asistenčne sisteme, pa tudi, da jim še ne zaupajo.
Bojan Križaj trdi, da ga na cesti pač ne more nihče več sprovocirati in da ni nikogar, ki bi se mu moral dokazovati.
V teh dneh imajo spet veliko veselja motoristi. Po dolgi in dolgočasni zimi se je otoplilo in sezona se začenja. Statistika potrjuje, da vsaka motoristična sezona prinese tudi določeno število nesreč; žal vedno beležimo tudi nekaj nesreč s smrtnim izidom, veliko je tudi ponesrečenih. Vzrokov je več, veliko motoristov samih naredi kakšno napako ali neumnost, pogosto pa so krive okoliščine in dogodki, na katere nimajo vpliva. Kar zadeva poškodbe ponesrečencev, travmatolog doktor Uroš Tominc poudarja, da imajo najhujše posledice poškodbe glave in hrbtenice. Motorist Bojan Križaj pa v nekaj besedah strne vso znanost motociklističnega udejstvovanja, pravi, da ga na cesti pač ne more nihče več sprovocirat in da ni nikogar, ki bi se mu moral dokazovati.
Neveljaven email naslov