Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Električni avti – ko omenimo tovrstna vozila, pravzaprav vedno pomislimo na baterijo, na njeno kapaciteto, na čas polnjenja, na doseg. Pred leti se je že kar na glas govorilo o možnosti, da baterije kupec vozila ne bi kupil, ampak bi se pripeljal na določeno mesto, kjer bi se prazno baterijo odstranilo in jo nadomestilo z novo. Potem je ta ideja zamrla, ta možnost takrat še nekako ni bila realna. Zdaj se je marsikaj spremenilo, možnost take hitre menjave baterij bi lahko bila praktična, razlaga Andrej Brglez.
Zdaj se je spremenilo toliko stvari, da postaja realna možnost menjave baterije prazne za polno.
Električni avti – ko omenimo tovrstna vozila, pravzaprav vedno pomislimo na baterijo, na njeno kapaciteto, na čas polnjenja, na doseg. Pred leti se je že kar na glas govorilo o možnosti, da baterije kupec vozila ne bi kupil, ampak bi se pripeljal na določeno mesto, kjer bi se prazno baterijo odstranilo in jo nadomestilo z novo. Potem je ta ideja zamrla, ta možnost takrat še nekako ni bila realna. Zdaj se je marsikaj spremenilo, možnost take hitre menjave baterij bi lahko bila praktična, razlaga Andrej Brglez.
Črka »Q« je recimo zelo pogosta v angleških kriminalnih romanih, na drugi strani pa precej redka v slovenski izreki. In še slabše bi bilo, če ne bi za tega posebneža abecede skrbeli pri Audiju. Njihov nabor vozil, ki jim vlada Q, je zelo impresiven, danes pa si nekoliko pobližje oglejmo dva predstavnika razreda, ki sta pred kratkim doživela in očitno tudi zelo uspešno preživela nekaj malega lepotnih posegov.
Q5 je centralna figura vseh Audijevih Q-jev. So večji in so tudi manjši, a Q5 je tisto vozilo, ki na samem vrhu pooseblja, za kaj pri cestnih terenskih vozilih sploh gre. Impresivna, a še obvladljiva podoba, polna prestiža v vse smeri, suverena tehnika in predvsem popolna vozniška izkušnja.
Novosti so skrite v podrobnostih in kot je navada, so se lotili svetil, maske hladilnika ter nekaterih sprememb v komunikaciji med vozilom in voznikom. Pri tem naj omenimo, da so modro obdržali tudi še nekaj analognih stikal, kar je v tem razredu že bolj izjema kot pravilo. Audi je, vsaj v našem primeru, še vedno dovolj samozavesten, da zaupa dizlu. Preganjana žival tik pred izumrtjem v takem audiju še zadnjič zamahne z repom. Dvolitrski 150-kilovatni TDi, naj nam bo oproščeno, je še vedno ultimativni pogonski agregat. Vožnja je mirna, zanesljiva, ob uporabi vrhunskih materialov tudi tiha, s sedemstopenjsko samodejno menjalniško izkušnjo in seveda z obveznim Quattro dodatkom je lahko voznik kraljična na zrnu graha, pa bo težko med vožnjo našel kakršno koli zamero. Omenimo še dodatno vgrajen generator, ki polni akumulator; ta zagotavlja energijo električnim porabnikom, pomaga pri pospeševanju in omogoča tudi t. i. »jadranje z ugasnjenim motorjem«. Audi Q5 je vrhunsko vozilo, eno redkih, ki navduši že samo ob pogledu nanj, ali ko zapelje mimo; zagotovo je izjemna izkušnja imeti ga, ampak glede na ceno je dovolj prijetna izkušnja samo opazovati ga.
Na srečo pa ima Q-oddelek nekaj tudi za plitvejše žepe. Ne sicer za prazne, zagotovo pa za bolj povprečne. Če od Q5 odštejemo tri Q-je, dobimo Q2.
Tako podoben, a tako drugačen od večjega brata. Prav tako malenkostno prenovljen, prav tako dobro ugnezden v razredu mestnih terencev. Q2 je prišel na trg nekoliko pozno. Medtem ko je konkurenca že na veliko tržila majhne terence, so se pri Audiju obirali in ko smo ga pred petimi leti prvič zagledali, smo Nemcem priznali, da so na zabavo zamujali z razlogom. Na vprašanje »kako narediti običajen avtomobilski razred poseben,« so odgovorili z odliko. Ni jih zaneslo v pretiravanja, avto je obdržal osnovne gabarite vsakdanjih bratrancev, kljub temu pa so ga nezmotljivo dvignili na novo, do takrat še nevideno raven. Od tistih dob je tudi konkurenca začela lišpati svoje mestne terence in od tod nuja po prenovi Q2.
Kot pri Q5 se je prenova dotikala svetil, maske hladilnika in digitalnega okolja. Ampak zato so nam sladkorčke zavili pod pokrovom. 1,5-litrski bencinski agregat s 110 kilovati je pravi mali tehnološki biser. Pred leti smo že poročali o tehnologiji sistema izklapljanja posameznih valjev v agregatu, ko so potrebe po navoru ali zmanjšane, ali pa je navor konstanten. Še natančneje: tehnologija COD, kar bi prevedli kot »cilinder na zahtevo,« občasno izklaplja drugi in tretji valj ter s tem varčuje pri porabi goriva. Tehnologija je za voznika povsem nevidna in še tako tehnološko zaverovan voznik igre valjev pod pokrovom ne opazi. Sploh če je v spregi še samodejni sedemstopenjski S-tronic. Poraba je zato za povsem spodoben kos avtomobila navsezadnje res ugodna, saj se zelo težko in s pretiravanji voznik prebije prek meje sedmih litrov. Q2 je po audijevsko zadržan, a tudi po Audijevsko premišljen in kakovosten avtomobil. Ker spada med tiste avtomobile, katerih nakup je že v dometu racionalne slovenske duše, ima na naših cestah tudi sorazmerno veliko predstavništvo.
868 epizod
Avtomobilsko prometne minute so namenjene novostim na avtomobilskem trgu, tako svetovnim predstavitvam, kot tudi novim avtomobilom, ki so na voljo kupcem v Sloveniji.
Električni avti – ko omenimo tovrstna vozila, pravzaprav vedno pomislimo na baterijo, na njeno kapaciteto, na čas polnjenja, na doseg. Pred leti se je že kar na glas govorilo o možnosti, da baterije kupec vozila ne bi kupil, ampak bi se pripeljal na določeno mesto, kjer bi se prazno baterijo odstranilo in jo nadomestilo z novo. Potem je ta ideja zamrla, ta možnost takrat še nekako ni bila realna. Zdaj se je marsikaj spremenilo, možnost take hitre menjave baterij bi lahko bila praktična, razlaga Andrej Brglez.
Zdaj se je spremenilo toliko stvari, da postaja realna možnost menjave baterije prazne za polno.
Električni avti – ko omenimo tovrstna vozila, pravzaprav vedno pomislimo na baterijo, na njeno kapaciteto, na čas polnjenja, na doseg. Pred leti se je že kar na glas govorilo o možnosti, da baterije kupec vozila ne bi kupil, ampak bi se pripeljal na določeno mesto, kjer bi se prazno baterijo odstranilo in jo nadomestilo z novo. Potem je ta ideja zamrla, ta možnost takrat še nekako ni bila realna. Zdaj se je marsikaj spremenilo, možnost take hitre menjave baterij bi lahko bila praktična, razlaga Andrej Brglez.
Črka »Q« je recimo zelo pogosta v angleških kriminalnih romanih, na drugi strani pa precej redka v slovenski izreki. In še slabše bi bilo, če ne bi za tega posebneža abecede skrbeli pri Audiju. Njihov nabor vozil, ki jim vlada Q, je zelo impresiven, danes pa si nekoliko pobližje oglejmo dva predstavnika razreda, ki sta pred kratkim doživela in očitno tudi zelo uspešno preživela nekaj malega lepotnih posegov.
Q5 je centralna figura vseh Audijevih Q-jev. So večji in so tudi manjši, a Q5 je tisto vozilo, ki na samem vrhu pooseblja, za kaj pri cestnih terenskih vozilih sploh gre. Impresivna, a še obvladljiva podoba, polna prestiža v vse smeri, suverena tehnika in predvsem popolna vozniška izkušnja.
Novosti so skrite v podrobnostih in kot je navada, so se lotili svetil, maske hladilnika ter nekaterih sprememb v komunikaciji med vozilom in voznikom. Pri tem naj omenimo, da so modro obdržali tudi še nekaj analognih stikal, kar je v tem razredu že bolj izjema kot pravilo. Audi je, vsaj v našem primeru, še vedno dovolj samozavesten, da zaupa dizlu. Preganjana žival tik pred izumrtjem v takem audiju še zadnjič zamahne z repom. Dvolitrski 150-kilovatni TDi, naj nam bo oproščeno, je še vedno ultimativni pogonski agregat. Vožnja je mirna, zanesljiva, ob uporabi vrhunskih materialov tudi tiha, s sedemstopenjsko samodejno menjalniško izkušnjo in seveda z obveznim Quattro dodatkom je lahko voznik kraljična na zrnu graha, pa bo težko med vožnjo našel kakršno koli zamero. Omenimo še dodatno vgrajen generator, ki polni akumulator; ta zagotavlja energijo električnim porabnikom, pomaga pri pospeševanju in omogoča tudi t. i. »jadranje z ugasnjenim motorjem«. Audi Q5 je vrhunsko vozilo, eno redkih, ki navduši že samo ob pogledu nanj, ali ko zapelje mimo; zagotovo je izjemna izkušnja imeti ga, ampak glede na ceno je dovolj prijetna izkušnja samo opazovati ga.
Na srečo pa ima Q-oddelek nekaj tudi za plitvejše žepe. Ne sicer za prazne, zagotovo pa za bolj povprečne. Če od Q5 odštejemo tri Q-je, dobimo Q2.
Tako podoben, a tako drugačen od večjega brata. Prav tako malenkostno prenovljen, prav tako dobro ugnezden v razredu mestnih terencev. Q2 je prišel na trg nekoliko pozno. Medtem ko je konkurenca že na veliko tržila majhne terence, so se pri Audiju obirali in ko smo ga pred petimi leti prvič zagledali, smo Nemcem priznali, da so na zabavo zamujali z razlogom. Na vprašanje »kako narediti običajen avtomobilski razred poseben,« so odgovorili z odliko. Ni jih zaneslo v pretiravanja, avto je obdržal osnovne gabarite vsakdanjih bratrancev, kljub temu pa so ga nezmotljivo dvignili na novo, do takrat še nevideno raven. Od tistih dob je tudi konkurenca začela lišpati svoje mestne terence in od tod nuja po prenovi Q2.
Kot pri Q5 se je prenova dotikala svetil, maske hladilnika in digitalnega okolja. Ampak zato so nam sladkorčke zavili pod pokrovom. 1,5-litrski bencinski agregat s 110 kilovati je pravi mali tehnološki biser. Pred leti smo že poročali o tehnologiji sistema izklapljanja posameznih valjev v agregatu, ko so potrebe po navoru ali zmanjšane, ali pa je navor konstanten. Še natančneje: tehnologija COD, kar bi prevedli kot »cilinder na zahtevo,« občasno izklaplja drugi in tretji valj ter s tem varčuje pri porabi goriva. Tehnologija je za voznika povsem nevidna in še tako tehnološko zaverovan voznik igre valjev pod pokrovom ne opazi. Sploh če je v spregi še samodejni sedemstopenjski S-tronic. Poraba je zato za povsem spodoben kos avtomobila navsezadnje res ugodna, saj se zelo težko in s pretiravanji voznik prebije prek meje sedmih litrov. Q2 je po audijevsko zadržan, a tudi po Audijevsko premišljen in kakovosten avtomobil. Ker spada med tiste avtomobile, katerih nakup je že v dometu racionalne slovenske duše, ima na naših cestah tudi sorazmerno veliko predstavništvo.
Kopica stvari je v avtomobilu, ki nas zaposlujejo, nam jemljejo pozornost, in jih lahko upravljamo na različne načine. Lahko jih upravljamo s pomočjo zaslona na dotik, lahko s pomočjo stikal na sredinski konzoli ali na volanski prečki, lahko tudi s pomočjo kretenj ali z glasovnim upravljanjem. To je nedvomno zanimivo in praktično, a lahko prinese tudi dodatne možnosti, da nam sledijo, da vedo, kako razmišljamo o določenih stvareh, opozarja Andrej Brglez.
Statistika pove, da skoraj dve tretjini kupcev izbere avtomobil z očmi in jim je pomembna predvsem oblika. Morda so tudi zato tako imenovani SUV-ji, športni terenci, križanci, kakorkoli jih pač imenujemo, zadnja leta dobesedno zavzeli trg in ga ukradli predvsem enoprostorcem in karavanom. So vseh barv, oblik in velikosti. Kako da so prodrli tako hitro, zakaj, ali so jih hoteli uporabniki, se sprašuje Andrej Brglez.
Andrej Brglez komentirala izjavo prvega moža Kie v Evropi Emilia Herrere, ki pravi, da bo do leta 2030 tržni delež vozil na električni pogon znašal 23 do 25 odstotkov in tak delež naj bi potem obstal tudi v prihodnje. Poudaril je še, da je vodik eden izmed energentov, ki bodo v prihodnjih letih še kako pomembni. Če spomnimo, da je med petimi milijoni električnih vozil na svetu le 11 tisoč takih na gorivne celice, ki potrebujejo za proizvodnjo električne energije vodik, potem je kar težko verjeti, da bi vodik res lahko bil tako pomemben energent v prihodnjih letih. A Andrej razmišlja, da je prednosti pri uporabi vodika kar nekaj – ena zelo pomembna je recimo tudi ta, da ohranja skoraj celotno znano uveljavljeno verigo posrednikov, ki sodelujejo pri proizvodnji oziroma še bolj pri distribuciji, kar iz gospodarskega vidika vsekakor ni nepomembno. Skratka, kaže, da bo vodik v bližnji prihodnosti postal pomemben energent pri pogonu vozil.
Kajenje v avtomobilu, pa da so v njem še otroci, se nam zdi vsaj neokusno, mislim pa, da bi lahko uporabili tudi še kakšen bolj sočen pridevnik. Helena Koprivnikar iz Nacionalnega inštututa za javno zdravje opozarja, da so posledice, če so otroci dlje časa in večkrat izpostavljeni dimu v kabini avtomobila, lahko celo usodne, predvsem za dojenčke. Andrej Brglez pa poudarja, da s tem, če odpremo okno, ko kadimo v avtomobilu, nismo kaj dosti naredili, kajti 80 odstotkov dima je nevidnega. Ob tem, da si s kajenjem tudi zmanjšamo pozornost na dogajanje na cesti, pa bi moralo biti za Slovence še posebej pomembno to, da se zakajeni avtomobili težje prodajajo in za nižjo ceno.
Avtomobilsko prometne minute so namenjene novostim na avtomobilskem trgu, tako svetovnim predstavitvam, kot tudi novim avtomobilom, ki so na voljo kupcem v Sloveniji.
Vsem aktivnostim, ki jih Agencija za varnost prometa še z drugimi deležniki izvaja vsako leto ob začetku šolskega leta za večjo varnost šolarjev, se je letos pridružilo še sporočilo nekaterih najvidnejših politikov s predsednikom vlade na čelu. Pot v šolo je tista, ki jo prvič naredimo sami in za vedno nam ostane v spominu. Takrat dobimo tudi občutek, da smo le majhen delček nekega velikega sveta, ki je ves čas v gibanju in se premika. Nikoli ne smemo pozabiti, da moramo v tem prometnem živžavu skrbeti eden za drugega, poudarja tudi Andrej Brglez.
Evropski parlament je pred meseci sprejel odločitev, da bodo do leta 2024 napredni vozniški asistenčni sistemi postali obvezen del opreme v vozilih – ne samo v osebnih, ampak tudi v kombijih, avtobusih in tovornjakih. To lahko razumemo kot pomemben korak k dojemanju avtonomne vožnje, a za zdaj sta seveda odgovornost in varnost še vedno v rokah voznika. Nakup tovrstnih sistemov bi seveda lahko stimulirale tudi zavarovalnice, a zaenkrat še ne kažejo tega veselja in imajo še vedno svojo matematiko, poudarja Andrej Brglez.
Motorji in motoristi. Zadnjič smo opozarjali, kako določene izboljšave, asistenčni sistemi, ki omogočajo več, lahko hkrati pomenijo, da motoristi iščejo nove meje svojih sposobnosti in sposobnosti motocikla, kar lahko predstavlja dodatno nevarnost. Andrej Brglez poroča o današnjih motociklih, ki so tehnološko izjemno napredni in pobirajo dodatke in opremo iz avtomobilov. Vse to pomeni več varnosti in udobja, a hkrati igračkanje z vsem, kar nudijo moderni motocikli pomeni tudi, da to odvrača koncentracijo motorista od vožnje, kar pa ni dobro. Pa še nekaj; ali lahko motoristi dandanes z motocikli, ki nudijo in omogočajo toliko vsega, lahko sploh še ujamejo take občutke, kot so jih lahko na dveh kolesih občutili nekdaj?
Dejstvo je, da so varnostni sistemi v vozilih izjemno dvignili raven varnosti, a Andrej Brglez je ugotovil, da se nekateri z njimi podajajo v še večje nevarnosti. Med preizkušanjem najmodernejšega motocikla, ki omogoča še hitrejše in tudi zanesljivejše vožnje v ovinkih, je razmišljal, da bo to mnoge izzvalo, da bodo poskušali meje svojih zmogljivosti in zmogljivosti motocikla postaviti še višje. Na ta način bodo s še drznejšo vožnjo izzivali usodo še pri višjih hitrostih.
Prejšnji teden smo se ukvarjali z neprimerno obutvijo za volanom, tokrat bomo »napadli« sovoznike oziroma predvsem sopotnice na prednjem sedežu; namreč, pogosto lahko opazimo, predvsem poleti, kako med vožnjo uživajo, ko dvignejo noge na armaturno ploščo, s stopali vse tja do vetrobranskega stekla. Mislim, da je bolje, da sploh ne razmišljamo, kaj bi se zgodilo, če bi šlo kaj narobe, a narobe žal včasih gre. Tam nekje v višini kolen je skrit varnostni meh, ki se v primeru trka lahko sproži in nas -namesto da bi nas zaščitil, poškoduje, opozarja Andrej Brglez.
Vemo, da mnogi ne premišljujete kaj dosti o tem, kako se boste obuli, preden sedete za volan. Zakon pri nas (in tudi v večini drugih Evropskih držav) tudi ne narekuje premišljevanja in ne obvezuje, da bi za vožnjo bila potrebna kakšna predpisana obutev. Saj kar gre, tudi v coklah, ali tudi brez njih, a morda se vam je vseeno že kdaj zgodilo, da se vam je primerila kakšna nerodnost, da se je natikač morda zataknil, ali da vam je bosa noga malce zdrsnila s pedala, pa ste se nekako rešili, ni bilo panike. Lahko pa kdaj pride do nje, je recimo treba na hitro reagirati, odločno in močno pritisniti na zavoro. Andrej Brglez trdi, smo takrat, če smo neprimerno obuti, veliko bolj nevarni.
Moderno oblikovani avtomobili imajo veliko steklenih površin, kar pomeni, da se poleti kabina še bolj in hitreje segreje. Če nam je v avtomobilu vroče, pomeni to slabo počutje in posledično tudi, da smo nervozni in razdražljivi, naše reakcije pa temu ustrezno počasnejše, vse skupaj pa pomeni, da smo v prometu manj varni oziroma bolj nevarni. Zato je pravilna uporaba klimatske naprave še kako pomembna – tudi pri izstopanju in ohlajenega avtomobila v vroč dan, poudarja Andrej Brglez.
Če bi oblikovalci avtomobilov sledili temperaturnim razlikam, potem bi jih zagotovo oblikovali drugače. Res je, da so tudi stekla precej drugačna kot nekdaj, a avtomobil na toplem soncu vseeno lahko postane – recimo kar topla greda. Temperatura se mimogrede dvigne na 40, 50 stopinj, tudi več. Velike steklene površine, ki sicer prinesejo več svetlobe v kabino in zato prijetnejše vzdušje, so po drugi strani vzrok, da se avtomobil še bolj in hitreje segreje na neznosno temperaturo. Pomembna je tudi barva vozila. Meritve so pokazale, da se pri zunanji temperaturi 25 stopinj notranjost avtomobila bele barve segreje na 60, črnega pa na 80 stopinj Celzija, pove Andrej Brglez.
Posvetimo se vožnji v mestnem vrvežu, kjer se gnete množica različnih prevoznih sredstev, ki jih je vedno več in so vedno hitrejša. Mi pa se ob vsem tem odpovedujemo enemu najpomembnejših varnostnih sistemov. Andrej Brglez se spomni dogodka v džungli, kjer ni mogoče preživeti brez izostrenega sluha. Mi pa v prometni džungli tlačimo v ušesa slušalke in tako ne slišimo, kaj se dogaja…opozoril na to, kako pomembno je, da slišimo, kaj se dogaja okrog nas.
Zapeljal nas je eden redkih pravih terencev, ki mu ni nerodno tudi na avtocesti. Tudi na električna vozila ne pozabimo, potem pa spet povemo nekaj o avtonomnih obetih. Sicer pa je na vrhuncu motociklistična sezona, razpravljanja o varnosti motoristov pa nikoli ne zmanjka. Mitja Gustinčič je napisal nadaljevanje uspešnega priročnika Magisterij vožnje z motorjem.
Tokrat se še enkrat več odpravimo v mestni vrvež, kjer mrgoli množica raznoraznih prevoznih sredstev. Predvsem varnost je tema, ki nas v zvezi s tem zadnje čase zaposluje. To poudarja tudi Andrej Brglez, ki pa ob tem opozarja še na eno težavo, ki jo bomo verjetno kmalu občutili tudi po nekaterih naših mestih. Na Kitajskem, recimo, imajo po mestih že obilico težav, ker uporabniki kolesa, ki si jih izposodijo, potem puščajo vsepovsod. Tudi v Parizu skiroje menda odlagajo čisto povsod, zato je morala zakonodaja že dvigniti glas.
DARS je uvedel posebno signalizacijo, imenujejo jo Interaktivna prometna signalizacija za nadzor in izločanje, ki nagovarja voznike tovornjakov in jih povabi oziroma jim narekuje, da zapeljejo na parkirišče. Tam jih recimo pričakajo pripadniki posebne policijske enote, ki so dobro opremljeni in izurjeni za natančen pregled vozila oziroma tovora, pa lahko seveda tudi voznika. Nadzor zdaj izvajajo na posebno urejenih parkiriščih, ker so bile prej cestninske postaje, recimo na Logu ali na Torovem. Prve tovrstne akcije so bile »uspešne«, če razumemo pod tem število kršiteljev, ki so bili ujeti na delu. Namen tovrstnih nadzorov, ki bodo v bodoče pogosti, je seveda, da se spravi s ceste kršitelje in se posredno poveča varnost tudi za druge udeležence, poudarja Andrej Brglez.
Kar zadeva prometni živžav na cestah, ulicah, pločnikih in tudi površinah za pešce, je v teh dneh na vrhuncu. Tudi prevoznih sredstev je vedno več, tudi vedno več različnih. Kako naj se udeleženci znajdemo v tem? Naši možgani težko ves čas sprejemajo in spremljajo vse, kar se pomembnega dogaja okrog nas. Rešitev, ali pa vsaj del rešitve lahko pomenijo nove tehnologije, ki omogočajo prenašanje informacij med uporabniki, ki lahko napovedo "prihodnost" v prometu. A zato bi morali biti uporabniki pripravljeni posredovati podatke o tem, kje so, kam potujejo, kako hitro. Tako bi lahko naše vozilo sprejelo informacijo, da se bomo čez nekaj sekund recimo srečali z vozilom na nujni poti in bomo obveščeni o tem, še preden zagledamo modre luči ali zaslišimo zvočna opozorila, torej bomo pozorni.
Hibribnih vozil je vedno več, o tem ni nobenega dvoma. Nekateri (recimo Toyota) so prepričani, da je to dandanes najbolj sprejemljiv način pogona. Verjetno vas mnoge zanima, kako se obnašajo, kako je s stroški hibrida v primerjavi z dizlom ali bencinom. Pri sosedih so vzeli pod drobnogled Ford mondeo in naredili natančno primerjavo med vsemi tremi različicami. Ugotovili so, da če voznik v petih letih prevozi povprečno do sto tisoč kilometrov – se pravi do dvajset tisoč na leto, je hibridna različica cenovno najbolj ugodna – s tem seveda, da prodajalec ponudi ugodno nakupno ceno, ki je blizu bencinski različici, tako je bilo v primeru testiranja Fordovega modela mondeo. Če pa uporabnik na leto prevozi recimo povprečno trideset tisoč kilometrov ali celo več, pa je kralj še vedno dizelski model.
Tisti, ki pogosto potujete z avtodomom, veste, da tovrstna potovanja zahtevajo nekaj znanja in priprave, da potem ni kakšnih težav in nevšečnosti. Andrej Brglez opozarja, da je ena od značilnosti avtodomov tudi ta, da njihova konstrukcija ne zagotavlja podobne varnosti za potnike kot recimo tista pri osebnih avtomobilih. Mnogi notranjost avtodoma, opogumljeni z množico odlagalnih površin in predalov ter omaric, pretirano natrpajo in vozilo naložijo preko skrajnosti. Tako še dodatno trpijo zavore, predvsem pri vožnji navzdol. Poleg tega si mnogi še neizkušeni uporabniki avtodoma začrtajo prezahtevne potovalne poti, kar jih lahko utrudi in dodatno ogrozi prometno varnost. Skratka, potovanje z avtodomom je lahko zabavno in prijetno, a treba je upoštevati določena pravila in zakonitosti tovrstnega potovanja.
Neveljaven email naslov