Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni naključje, da je revščina ženskega spola. “Če pogledate podatke o revščini, boste videli, da je vsepovsod razlika med revščino moških in žensk, ženske so vedno na slabšem. In to v vseh starostnih skupinah, najhuje pa je pri starrejših, kjer v revščini po uradnih podatkih živi kar 33,5 odstotkov žensk nad 75. letom starosti. Kar nas posebej opozarja na to, kaj pomeni, če ženske ostanejo doma, ko so otroci majhni in se na trg dela vključijo veliko kasneje kot je povprečje. Na koncu odhajajo v pokoj z izjemno nizkimi pokojninami, s katerimi sploh ne morejo živeti.
Po uradnih podatkih v skupini nad 75. letom starosti v revščini živi kar 33,5% žensk.
“Če pogledate podatke o revščini, boste videli, da je vsepovsod razlika med revščino moških in žensk, ženske so vedno na slabšem. Nekoliko drugače je le pri ‘zaposlenih revnih’, a še to le zaradi statističnih posebnosti, saj veliko žensk ni zaposlenih,” opozarja izr. prof. dr. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo. “Sicer pa so v vseh starostnih skupinah ženske bolj ogrožene od moških. Posebej izstopa skupina žensk nad 75. letom starosti, kjer v revščini po uradnih podatkih živi kar 33,5 odstotka. To so ženske, ki so praviloma ostajale doma, ko so bili njihovi otroci še majhni. To nas posebej opozarja na to, kaj pomeni, če ženske ostanejo doma in se na trg dela vključijo veliko pozneje, kot je povprečje. Na koncu odhajajo v pokoj z izjemno nizkimi pokojninami, s katerimi sploh ne morejo živeti. Pri ženskah, nekoliko starejših od 60 let, je ta odstotek že manjši, saj je to že generacija, ki se je zaposlovala kmalu po rojstvu otrok. Toda tudi zaposlenim ni lahko, ženske so v povprečju zaposlene na delovnih mestih, ki so manj plačana, in tudi te bodo pozneje težko shajale s pokojninami,” sogovornica niza argumente, s katerimi opozarja na neenakosti žensk tudi na področju socialne varnosti.
Podatek, da je več kot 33 % žensk nad 75. letom starosti revnih, da je med 60. in 75. letom revnih 22 % žensk in 12 % moških, je ves čas znan, to niso novi podatki. In znani so bili tudi takrat, ko je prejšnja vlada načrtovala spremembo zakonodaje o socialnovarstvenih pravicah. Vsak, ki je bil takrat načrtovalec, ki je sprejemal zakon v parlamentu, je bil s tem seznanjen. A so kljub temu sprejeli zakonodajo, ki je to revščino še povečala!
“Hkrati govorimo o tem, da moramo zagotavljati enake možnosti in enakost spolov, da je treba ženske opogumljati, naj se zaposlujejo in podobno. Potem pa ista država sprejme zakonodajo, ki razlike le še poglobi in jih tako strašansko poveča, da je iz tega nemogoče izstopiti.”
– dr. Vesna Leskošek
“Pomemben instrument pri tem je bil varstveni dodatek. Veliko žensk ga je dobivalo prav zato, ker zaradi že navedenih razlogov niso dosegale minimalnih pokojnin in so bile upravičene do varstvenega dodatka. Ta je bil morda res le 50 ali 70 evrov, a je bistveno vplival na sposobnost njihovega preživetja. Zdaj so ga izgubile, nekatere zato, ker v premoženje štejejo tudi nepremičnine ali pa moževo premoženje, čeprav morda z možem samo še uradno živijo skupaj (številne so se mu odrekle zaradi strahu pred bremenitvijo dedičev, op. a.), to pa kaže le na to, da so odločevali neobčutljivi za ta problem!”
Ukrepi ženske bolj prizadenejo. Dober primer so ukrepi za enostarševske družine. Pri nas je približno 85 % samohranilk in 15 % samohranilcev. Tistemu, ki ostane sam, se materialno stanje drastično poslabša. Zmanjša se mesečni dohodek z dveh plač na eno, partner pogosto ne plačuje preživnine ali pa je ta zelo nizka.
Pri ustvarjanju zakonodaje smo še posebej okrepili nadzor nad samskimi ženskami, samo zaradi mita, da goljufajo, da gredo s partnerji pogosto narazen le navidezno in zato, da goljufajo državo.
Morda je res nekaj takih primerov, po navadi gre za ljudi iz srednjega ali srednjega višjega sloja, ceno za to pa plačujejo tisti, ki v tem sistemu nimajo nobenih možnost.
“Pri nas imamo dokaze, da je bila celotna kampanja grajena na ustvarjanju sovražnega razpoloženja do prejemnikov denarne pomoči. Njeni ustvarjalci so jo gradili na argumentu, da ljudje izkoriščajo te prejemke in goljufajo, čeprav v Sloveniji nimamo niti enega samega podatka o tem, kdo goljufa, kako goljufa, kaj šele o številu goljufov! Podobno ostra zakonodaja je bila sprejeta tudi drugod po Evropi, še posebej jo je zaostrila konservativna vlada v Angliji, ki je hkrati vzpostavila tudi zelo strog nadzor, ustanovila detektivske agencije, ki sledijo primerom, prijavljenim kot goljufivi. In kaj se je izkazalo? Da je izmed vseh prijav, ki jih je bilo po vsej državi nekaj sto tisoč, v resnici goljufalo le 0,8 %–1 % ljudi! Ti so res goljufali. Vsi drugi pa pridejo po pomoč zato, ker so jo res potrebovali! A bolj ko govorite o goljufanju, bolj začnejo ljudje posploševati to moraliziranje in na koncu tudi izgubljati pravice.”
Kako zelo je tudi nedomišljeno zastavljena in izvedena zakonodaja vplivala na življenje otrok in njihovih družin iz socialno najšibkejših slojev, že natanko tri leta iz tedna v teden opozarjamo na Valu 202. V začetku marca pred tremi leti smo namreč začeli podpirati projekt Botrstvo v Sloveniji. Z nizanjem zgodb otrok, vključenih vanj, pa tudi razmislekov o tem, kaj celotni družbi prinaša revščina, se še vedno iz tedna v teden trudimo opozarjati, da bodo posledice dolgotrajnih stisk veliko daljnosežnejše kot samo trajanje gospodarske krize in da so nujne predvsem sistemske rešitve. Kajti revščina v razvitem svetu je brez dvoma politična odločitev. S tiho privolitvijo vseh nas, ki ji ne nasprotujemo odločneje.
“Toda tudi zaposlenim ni lahko, ženske so v povprečju zaposlene na delovnih mestih, ki so manj plačana, in tudi te bodo pozneje težko shajale s pokojninami.”
– dr. Vesna Leskošek
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Ni naključje, da je revščina ženskega spola. “Če pogledate podatke o revščini, boste videli, da je vsepovsod razlika med revščino moških in žensk, ženske so vedno na slabšem. In to v vseh starostnih skupinah, najhuje pa je pri starrejših, kjer v revščini po uradnih podatkih živi kar 33,5 odstotkov žensk nad 75. letom starosti. Kar nas posebej opozarja na to, kaj pomeni, če ženske ostanejo doma, ko so otroci majhni in se na trg dela vključijo veliko kasneje kot je povprečje. Na koncu odhajajo v pokoj z izjemno nizkimi pokojninami, s katerimi sploh ne morejo živeti.
Po uradnih podatkih v skupini nad 75. letom starosti v revščini živi kar 33,5% žensk.
“Če pogledate podatke o revščini, boste videli, da je vsepovsod razlika med revščino moških in žensk, ženske so vedno na slabšem. Nekoliko drugače je le pri ‘zaposlenih revnih’, a še to le zaradi statističnih posebnosti, saj veliko žensk ni zaposlenih,” opozarja izr. prof. dr. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo. “Sicer pa so v vseh starostnih skupinah ženske bolj ogrožene od moških. Posebej izstopa skupina žensk nad 75. letom starosti, kjer v revščini po uradnih podatkih živi kar 33,5 odstotka. To so ženske, ki so praviloma ostajale doma, ko so bili njihovi otroci še majhni. To nas posebej opozarja na to, kaj pomeni, če ženske ostanejo doma in se na trg dela vključijo veliko pozneje, kot je povprečje. Na koncu odhajajo v pokoj z izjemno nizkimi pokojninami, s katerimi sploh ne morejo živeti. Pri ženskah, nekoliko starejših od 60 let, je ta odstotek že manjši, saj je to že generacija, ki se je zaposlovala kmalu po rojstvu otrok. Toda tudi zaposlenim ni lahko, ženske so v povprečju zaposlene na delovnih mestih, ki so manj plačana, in tudi te bodo pozneje težko shajale s pokojninami,” sogovornica niza argumente, s katerimi opozarja na neenakosti žensk tudi na področju socialne varnosti.
Podatek, da je več kot 33 % žensk nad 75. letom starosti revnih, da je med 60. in 75. letom revnih 22 % žensk in 12 % moških, je ves čas znan, to niso novi podatki. In znani so bili tudi takrat, ko je prejšnja vlada načrtovala spremembo zakonodaje o socialnovarstvenih pravicah. Vsak, ki je bil takrat načrtovalec, ki je sprejemal zakon v parlamentu, je bil s tem seznanjen. A so kljub temu sprejeli zakonodajo, ki je to revščino še povečala!
“Hkrati govorimo o tem, da moramo zagotavljati enake možnosti in enakost spolov, da je treba ženske opogumljati, naj se zaposlujejo in podobno. Potem pa ista država sprejme zakonodajo, ki razlike le še poglobi in jih tako strašansko poveča, da je iz tega nemogoče izstopiti.”
– dr. Vesna Leskošek
“Pomemben instrument pri tem je bil varstveni dodatek. Veliko žensk ga je dobivalo prav zato, ker zaradi že navedenih razlogov niso dosegale minimalnih pokojnin in so bile upravičene do varstvenega dodatka. Ta je bil morda res le 50 ali 70 evrov, a je bistveno vplival na sposobnost njihovega preživetja. Zdaj so ga izgubile, nekatere zato, ker v premoženje štejejo tudi nepremičnine ali pa moževo premoženje, čeprav morda z možem samo še uradno živijo skupaj (številne so se mu odrekle zaradi strahu pred bremenitvijo dedičev, op. a.), to pa kaže le na to, da so odločevali neobčutljivi za ta problem!”
Ukrepi ženske bolj prizadenejo. Dober primer so ukrepi za enostarševske družine. Pri nas je približno 85 % samohranilk in 15 % samohranilcev. Tistemu, ki ostane sam, se materialno stanje drastično poslabša. Zmanjša se mesečni dohodek z dveh plač na eno, partner pogosto ne plačuje preživnine ali pa je ta zelo nizka.
Pri ustvarjanju zakonodaje smo še posebej okrepili nadzor nad samskimi ženskami, samo zaradi mita, da goljufajo, da gredo s partnerji pogosto narazen le navidezno in zato, da goljufajo državo.
Morda je res nekaj takih primerov, po navadi gre za ljudi iz srednjega ali srednjega višjega sloja, ceno za to pa plačujejo tisti, ki v tem sistemu nimajo nobenih možnost.
“Pri nas imamo dokaze, da je bila celotna kampanja grajena na ustvarjanju sovražnega razpoloženja do prejemnikov denarne pomoči. Njeni ustvarjalci so jo gradili na argumentu, da ljudje izkoriščajo te prejemke in goljufajo, čeprav v Sloveniji nimamo niti enega samega podatka o tem, kdo goljufa, kako goljufa, kaj šele o številu goljufov! Podobno ostra zakonodaja je bila sprejeta tudi drugod po Evropi, še posebej jo je zaostrila konservativna vlada v Angliji, ki je hkrati vzpostavila tudi zelo strog nadzor, ustanovila detektivske agencije, ki sledijo primerom, prijavljenim kot goljufivi. In kaj se je izkazalo? Da je izmed vseh prijav, ki jih je bilo po vsej državi nekaj sto tisoč, v resnici goljufalo le 0,8 %–1 % ljudi! Ti so res goljufali. Vsi drugi pa pridejo po pomoč zato, ker so jo res potrebovali! A bolj ko govorite o goljufanju, bolj začnejo ljudje posploševati to moraliziranje in na koncu tudi izgubljati pravice.”
Kako zelo je tudi nedomišljeno zastavljena in izvedena zakonodaja vplivala na življenje otrok in njihovih družin iz socialno najšibkejših slojev, že natanko tri leta iz tedna v teden opozarjamo na Valu 202. V začetku marca pred tremi leti smo namreč začeli podpirati projekt Botrstvo v Sloveniji. Z nizanjem zgodb otrok, vključenih vanj, pa tudi razmislekov o tem, kaj celotni družbi prinaša revščina, se še vedno iz tedna v teden trudimo opozarjati, da bodo posledice dolgotrajnih stisk veliko daljnosežnejše kot samo trajanje gospodarske krize in da so nujne predvsem sistemske rešitve. Kajti revščina v razvitem svetu je brez dvoma politična odločitev. S tiho privolitvijo vseh nas, ki ji ne nasprotujemo odločneje.
“Toda tudi zaposlenim ni lahko, ženske so v povprečju zaposlene na delovnih mestih, ki so manj plačana, in tudi te bodo pozneje težko shajale s pokojninami.”
– dr. Vesna Leskošek
Novoletna zaobljuba Maje Peharc za leto 2018 je bila: vse leto brez novega kosa oblačila, nakita ali obutve. Bilo je leto polno skušnjav, v katerem jo je podpirala in zanjo navijala tudi slovenska tviteraška skupnost. Ta je na 366. dan akcije močno podprla tvit z dokazilom, da je tisoč evrov za projekt Botrstvo že nakazanih. A njena misija se ni končala že z nakupom prvega para nogavic: k (finančni) podpori je povabila prijatelje, dobila nekaj sledilcev, ki se različnim stvarem odpovedujejo letos, skupaj s partnerjem pa sta sprejela za številne presenetljivo odločitev.
Kaja svojega očeta ne pozna, vse otroštvo in tudi življenje pa ji je zaznamoval očim, ki je po letih nasilja pred njenimi oči in očmi mlajšega brata umoril njuno mamo. Takrat sedemletna deklica je klicala policijo in bila edina opora bratcu, s katerim so jo še isti dan poslali v rejništvo k povsem neznanim ljudem, pri katerih sta ostala vrsto let. In imela samo drug drugega. Po spletu naključij zdaj skorajda nimata stikov in tako je Kaja še toliko bolj sama pred naslednjim velikim korakom: morebitno odločitvijo za študij in samostojno življenje.
Odličen in odmeven poletni počitniški poskus - združiti počitniško varstvo otrok in bivanje starostnikov- so v Domu Danice Vogrinec ponovili tudi med zimskimi počitnicami. Brezplačno počitniško varstvo je tudi tokrat pripravil Večgeneracijski center Štajerska. Polona Lah, ki ga vodi, je za svoj družbeni in dobrodelni angažma lani postala Ime meseca na Valu 202, kasneje pa je na izboru revije Zarja prejela naziv Ženska leta 2018. S predstavniki centra, mentorji, prostovoljci in stanovalci Doma Danice Vogrinec ter z otroki - Nejo, Zojo, Mijo, Nejcem in Matevžem - se je pred dnevi družila tudi Irena Kodrič Cizerl. Z njeno pomočjo boste doživeli utrip tega medgeneracijskega druženja, dajanja in sprejemanja, obudili pa bomo tudi nekaj spominov o preživljanju počitnic nekoč.
V družbi je veliko vrst nasilja in vse več se o njem govori. A če mislite, da je bilo o nasilju v družinah povedano že vse in da znamo tudi učinkovito ukrepati – pomislite še enkrat. Nedavno, na še enem od številnih posvetov o nasilju, tokrat v organizaciji društva Beli obroč, smo namreč slišali priznanje: po večini prepričujemo že prepričane. A prišli so jasna diagnoza in pozivi: ker v državi pristojnim prevečkrat zmanjka specifičnih znanj, žrtve ne dobijo pravih informacij in so prepuščene same sebi – zato je nujno vlagati v izobraževanje. Slišali pa smo tudi ljudi, ki se jim je uspelo izviti iz začaranega kroga.
Že tretje leto Dijaški sklad projekta Botrstvo omogoča dijakom subvencioniranje bivanja v dijaških domovih. Več kot 100 se jih letos tudi z njihovo pomočjo lahko šola na želenih šolah, in sicer brez skrbi, da bi plačilo doma obremenjevalo njihove družine.
Štirinajstletni Mitja obiskuje četrti razred osnovne šole s prilagojenim programom. Poleg nepremagljivih učnih težav se zdi, da je nepremagljiva tudi revščina, v kateri živi z brezposelnima staršema. Skoraj stoletje in pol stare kamnite hiše tudi s tremi pečmi ni mogoče ogreti, dež skozi luknjasto streho zamaka prastaro električno napeljavo. Ker so brez kopalnice, se najstnik umiva sredi kuhinje v plastični banjici, v kateri se je kopal že kot otrok. In ker nimajo kopalnice, Mitjev starejši brat, ki zaradi težke motnje v duševnem zdravju živi v posebnem centru, že vrsto let ne more domov, niti na krajši obisk. Njihova zgodba je posebej žalostna zato, ker so z nepopisnim varčevanjem in s pomočjo drugih uspeli kupiti precej gradbenega materiala in opreme, a nimajo denarja za plačilo mojstrov.
Zgodba Žige, Luke in njune mame, predstavljena pred dobrima dvema letoma, je ena tistih, ki kaže, kako zelo dobrodošla in dolgotrajna je pomoč, ki jo poslušalci prispevate ob objavi njihovih zgodb. Zbrana pomoč jim še vedno močno lajša vsakdan, v veliko oporo pa so jim sporočila podpore, ki so jih prejeli. »Vsa pisma znam na pamet, neštetokrat sem jih prebrala, še zdaj mi dajejo moč," pravi mama. Kako živijo danes?
Končala se je nekajdnevna humanitarna akcija v spomin na lani umrlega mladega mariborskega humanitarca Roka Černica. Akcijo je organiziralo mariborsko društvo za pomoč brezdomcem Humanitarček, ki je z Rokom večkrat sodelovalo, med pobudniki pa je bila predsednica društva Ninna Kozorog. Za zbiranje izključno nogavic za brezdomce so se odločili zato, ker si je Rok lani zadal, da bo to zimo zanje zbral vsaj 1000 parov. Žal zime ni dočakal, so pa ljudje iz vseh koncev Slovenije in Evrope z mislijo nanj to delo opravili v preteklih dneh in zbrali več kot 6500 parov nogavic. Nogavice so zbirali na treh mestih v Mariboru in enem v Ljubljani, po pošti pa so pripotovale iz različnih mest, vse od Idrije do Kočevja, paketi so prispeli tudi iz Trsta, Nemčije, Finske, Švedske, Srbije in celo iz Avstralije. Petdeset parov nogavic so napletle članice Združenja pohorskih kmečkih žena. Med donacijami pa se ne znajdejo vedno le stvari, ki so še uporabne, zato so se člani društva Humanitarček odločili, da na to temnejšo plat humanitarnosti opozorijo tudi javno.
Kar nekaj Imen meseca na Valu 202 je bilo izbranih prav zaradi humanitarnih dejanj posameznikov. Med njimi sta tudi mlada zdravnica in vodja društva Humanitarček Ninna Kozorog in nogometni navdušenec in humanitarec Rok Černic. Njune humanitarne akcije na štajerskem koncu so se pogosto prepletale, vse do Rokove nenadne smrti lani poleti. V Humanitarčku so se zato odločili, da bodo vsako leto, ob Rokovem rojstnem dnevu, pripravili spominsko humanitarno akcijo zbiranja izključno toplih nogavic. Rokovanju, ki se začne 16. 1., se z zbirnim mestom za pomoč brezdomcem pridružuje tudi Botrstvo. Rokovanje, humanitarna akcija v spomin Roku Černicu in v opomin, kako kratko je življenje in kako pomembna je humanitarna pomoč. Roka Černica, takrat še dijaka mariborske ekonomske šole in navdušenca NK Maribor, ste na Valu 202 prvič lahko spoznali septembra 2015, ko ste ga poslušalci izbrali za Ime meseca. Rok je namreč na spletni dražbi je prodal dva dresa in kopačke iz svoje velike zbirke in tako zbral 1430 evrov. Kljub socialni stiski, ki sta jo preživljala z mamo, je del izkupička poklonil društvu Žvižgač, ki je pomagalo njemu, del pa namenil otrokom, ki potrebujejo osnovna sredstva za preživetje.
Številne lutkovne in gledališke predstave, plavanje v bazenih ali zdraviliščih, izleti po Sloveniji, koncerti in kino predstave so naredili to zimo čarobnejšo za otroke in njihove družine iz projekta Botrstvo. Cilj akcije Čarobna zima so namreč prav skupna doživetja. Doslej se je dogodkov udeležilo več kot 560 družin in tako so bili praznični in počitniški dnevi lažji in prijetnejši za več kot 2400 tistih, ki si takih doživetij zaradi finančnih stisk nikakor ne bi mogli privoščiti.
Vse leto je izbor Imena tednov, ki prek izbranih imen mesecev pripelje tudi do Imena leta, tesno prepleten tudi s projektom Botrstvo. Tudi imena mesecev letošnjega izbora smo zato povprašali, kakšen je njihov pogled na ta projekt.
Več kot 2300 otrok iz botrstva je skupaj s svojimi družinami že lahko doživelo čarobnost te zime ali pa jih to čaka v prihodnjih dneh. Z zbranimi donacijami so namreč pri Botrstvu kupili vstopnice za različne priredite in jih podarili tistim, ki si skupnih izletov, predstav, športnih užitkov in drugih doživetij nikakor ne morejo privoščiti. Med prostovoljci in spremljevalci, ki so pomemben člen med donatorji in prejemniki, je bila vso lansko zimo tudi Andreja Vrbančič. Geslo BOTER5, poslano na številko na 1919 je le ena od poti, kako lahko podprete akcijo Čarobna zima, ki omogoča prav skupna doživetja staršev in otrok. Donacije v poljubnem znesku je zelo preprosto mogoče podariti tudi prek aplikacije na spletni strani čarobnazima.si
Akcija Čarobna zima je zasnovana tako, da otrokom ogled prireditev, kratke izlete ali sodelovanje v aktivnostih omogoča skupaj z njihovimi družinami. Za vse družinske člane je to velikokrat sploh edina priložnost, da skupaj izkusijo tako prijetna doživetja. Akcija Čarobna zima bo trajala vse do konca zime, več o njej najdete na spletni strani. Tam je na zelo preprost način z le nekaj kliki mogoče donirati poljubni znesek.
V Večgeneracijskem centru Skupna točka ZPM Ljubljana Moste-Polje se je zaključila okrogla miza z naslovom Pravo ali prav
“Ko smo šli na prvo prireditev, gledališko predstavo z obiskom dedka Mraza, so mi tekle solze in imela sem kar kurjo polt. Zato, ker je bilo nekomu mar za nas,” v spominih na prvo akcijo Čarobna zima mamo treh otrok znova oblijejo solze. Možnost, da so skupaj z mamo lahko obiskali prireditve, je bila neizmerna sreča tudi za mlajša otroka, za katerima so burni časi ločitve, selitev, pomanjkanja, stisk in strahov. “Obiskali smo tudi kopališče in sta lahko fanta v šoli povedala, da sta tudi ona bila nekje in sta imela lepe praznike. Hvala vsem donatorjem, ki razumejo, koliko nam to pomeni,” je hvaležna mama, ki sama preživlja tri otroke. In razumevanje tistih, ki donirajo, je res ključno. Čarobno zimo lahko podprete s posebnim nakazilom na spletni strani čarobnazima.si ali s poslanim geslom Boter5 na številko 1919.
Nova spletna stran projekta Botrstvo odslej omogoča tudi ustvarjanje kampanij. To pomeni, da ima vsakdo možnost z nekaj kliki odpreti posebno kampanjo, v kateri se sredstva zbirajo za izbrani namen. Ta možnost je namenjena predvsem tistim, ko bi namesto daril zase želeli raje obdarovati tiste, ki tako pomoč potrebujejo, pa tudi ob trenutkih, ko se družina želi odreči darovanju cvetja in sveč v humanitarne namene.
Skozi leta obstoja tega najbolj prepoznavnega humanitarnega projekta za pomoč otrokom pri nas, je tudi Botrstvo močno razvejalo svojo dejavnost. Začetni ideji, da boter mesečno pomaga svojemu varovancu s 30 evri nakazila, so se prav na pobudo botrov pridružile še možnosti dodatne pomoči, tudi novoletnega obdarovanja otrok. In prav zdaj je najboljši čas, da tisti botri, ki to želijo, svojim varovancem pomagajo tudi na ta način.
Ko je kmalu po 40. letu starosti Gašperjevo in Rokovo mamo zadela možganska kap, je družina ostala brez edine, čeprav minimalne plače. Njun oče kot invalid 3. kategorije s številnimi poškodbami in boleznimi že vrsto let ni zaposljiv. V času nekajmesečne rehabilitacije je mama izgubila pravico do socialne pomoči, ko Gašper zaradi stresa ni zmogel končati letnika, je še sam izgubil štipendijo. Postali so ujetniki sistema socialnih pomoči, ki v še tako tragičnih situacijah ne odstopa od birokratskih pravil. Začeli so se izklopi elektrike in opozorila pred izgubo najemniškega stanovanja, ki je v obupno slabem stanju in nima nobenega ogrevanja. Čeprav je premajhno, razpadajoče, mrzlo in z opremo, ki sodi samo še na odpad, je njihov edini dom. Da bi ga obdržali, so močno varčevali tudi pri hrani, a izvršbe so neusmiljene. Gašper, ki je v nogometu kar preskočil nekaj starostnih kategorij, pa nujno potrebuje pomoč pri nakupu nujne športne opreme.
25-letni študent David Florjančič, ki piše magisterij iz fizike, je mladenič z izjemno misijo. Že vsa študijska leta namreč z inštrukcijami prostovoljno pomaga otrokom iz projekta Botrstvo. Inštruiral je številne otroke, njegova želja pa je vselej bila, da mu dodelijo tiste najbolj socialno izključene, od katerih so vsi dvignili roke in jim pripisali ničelne možnosti za uspeh. David pa je vanje verjel. Tudi zato, ker ni zgolj inštruktor šolskih predmetov, pač pa jim skozi proces inštruiranja postane tudi življenjski mentor. Vsi odpisani otroci, ki so vztrajali, so uspešno izdelali razred, mnogim je dal zalet za pogumnejše nadaljevanje šolanja.
V mesecu, ki se izteka, smo obeležili tudi Svetovni dan revščine. Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi tudi projekt Botrstvo, so zato opozorili na številne posledice, ki jih revščina tudi dolgoročno pušča med vsemi generacijami, še posebej pa med otroki in mladostniki. Med strokovnjaki, ki na njen vpliv že dolgo opozarjajo, je tudi današnji sogovornik doc. dr. Srečo Dragoš iz Fakultete za socialno delo. V pogovoru z Anjo Hlača Ferjančič je najprej navedel podatek, da so evropske države seveda med najbogatejšimi na svetu in da je Sloveniji delež revnih malenkost nižji od evropskega povprečja tudi med njimi med tistimi z manj revščine.
Neveljaven email naslov