14-letno dekle je na taboru kreativnega pisanja skozi svojo zgodbo izpovedalo težki položaj družine. V pesmih, ki jih je pokazala le mentorju, je izlila posledice stiske, ki jih sicer ne more zaupati nikomur.

14-letno dekle je na taboru kreativnega pisanja skozi svojo zgodbo izpovedalo težak položaj družine

Počitnice, ki so pravkar minile, so tudi priložnost, da se otroci udeležijo različnih dejavnosti ali tematskih delavnic; te pripomorejo k razvoju njihovih talentov in morda pomagajo tudi k lajšanju stisk. Na taboru kreativnega pisanja na Pohorju je ena od udeleženk prav skozi kreativno pisanje in pesmi razkrila, kako težko živi in kako razmišlja o temeljnih vprašanjih svojega življenja v socialnih stiskah.

14-letno dekle je na taboru kreativnega pisanja skozi svojo zgodbo izpovedalo težak položaj družine. V pesmih, ki jih je pokazala le mentorju, je izlila posledice stiske, ki jih sicer ne more zaupati nikomur. Strokovni sodelavec in mentor delavnice Drago: “V teh pesmih se pokažejo njene stiske in osnovna vprašanja – zakaj nosim 15 let staro jopico starejše sestre, zakaj so vsi gledali najnovejši film, jaz pa ne, zakaj jaz ne morem na zabavo.”

“Sprašuje se, zakaj smo si ljudje tako različni. Zakaj je nekaterim nekaj tako dostopno in dano, nekomu drugemu pa so to nedosegljive sanje.”

Mentor otroke sicer uči, naj kot poslušalci proze ne enačijo avtorja in lirskega subjekta, vseeno pa vsak izmed njih v pisanje vloži delček sebe, svojega življenja. In prav to jih je najbrž spodbudilo, da so se odprli bolj kot običajno in pisali o temah, ki so jim blizu in o tistih, ki jim ne dajo miru. Ko otroci čutijo pomanjkanje, tudi rešitve iščejo vsak na svoj način. Če jih iščejo v umetnosti, si ustvarjajo povsem svoje svetove.

“Prepričan sem, da v njeni situaciji beseda pomaga. Vse tisto, kar jo teži, privre na dan. Vse to je sposobna dati na papir in se soočiti z bolečino.”

Deklica, ki ji je tabor kreativnega pisanja pomagal najti poti iz stisk, je zagotovo med tistimi, ki jim bo tak način terapije lahko zagotovil trdno oporo tudi v prihodnje. Pisanje deklici seveda ne more odpraviti bolečine, lahko pa zmanjša njeno moč in spremeni dojemanje položaja, v katerem se je znašla predvsem zaradi pomanjkanja dobrin, ki so njenim vrstnicam nekaj povsem običajnega in samoumevnega.

Odkrila je, kako je njena drugačnost tudi pozitivna unikatnost, ki jo je vredno izkoristiti, in da ni edina s težavami; s tem pa je namen dosežen.