Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Presenetljiv in presunljiv je podatek ljubljanskega zavoda Pod streh’co, da je več kot polovica njihovih uporabnikov iz družin, ki imajo mladoletne otroke.
Obiskali smo jih, pa tudi preverili, koliko družin prihaja po tovrstno pomoč v druge javne kuhinje po Sloveniji.
V Mariboru že zdaj več kot 120 na dan, med počitnicami je šolarjev brez ustrezne prehrane še veliko več
“Seveda me je pretreslo. Lahko prebiraš analize in ti je načelno jasno, kakšne so potrebe v mestu, a ko vidiš otroka, ki pride po hrano v javno kuhinjo, se res zamisliš. Kje živimo?” je iskren direktor zavoda Pod streh’co, ki na Zaloški v Ljubljani vodi to kuhinjo, Zvonko Belič. Čeprav je že pred odprtjem prve uradne javne kuhinje v prestolnici analiza pokazala, da pomoč v obliki toplih obrokov najbolj manjka družinam, saj so brezdomci in samski ljudje laže našli pomoč v razdelilnicah hrane, v katere te niso prihajale, je presenetljiv in presunljiv podatek, da prihaja 53 odstotkov uporabnikov ljubljanske kuhinje iz družin z mladoletnimi otroki.
In ljubljanska je samo ena izmed slovenskih javnih kuhinj in razdelilnic hrane. Minuli petek je v javni kuhinji v Mariboru dobilo najbrž svoj edini topli obrok tistega dne 120 otrok. V Celju, v katerem število obrokov za otroke štejejo le med počitnicami, so lani poleti našteli več kot 100 otrok, ki so se lahko med počitnicami do sitega najedli le v javni kuhinji. Številke so vedno večje, povpraševanja pa je vse več tudi v tistih mestih in krajih, v katerih imajo le razdelilnice hrane ali pa ob pomoči humanitarnih organizacij delijo le živila, ki ob koncu poslovanja ostajajo v trgovinah. Topli, zdravi obroki so nedosegljivi tudi številnim družinam v prestolnici.
Čeprav je marsikdo prepričan, da je pri nas za otroke poskrbljeno, da jedo v vrtcih in šolah in da jim paketi, ki jih občasno dobijo pri človekoljubnih organizacijah, zagotavljajo dovolj hrane, v javni kuhinji vsak dan vidijo, kako daleč od resnice je to. In staršem, mladim ljudem, ki bi lahko delali, če bi le dobili delo, je za hrano še posebno težko prositi, pravi Belič. “Vsak dan vidimo njihove stiske, slišimo tragične zgodbe. V strašni zadregi so, ko je treba prositi za hrano. Ne vedo, kakšen bo odziv. Zelo se trudimo, da bi jih pričakali z nasmehom, in skušamo zmanjšati to zadrego, tako da se sčasoma odprejo in morda spoznamo, da jim lahko pomagamo še kako drugače.”
Tako v kuhinji kot pri strežbi se z njimi srečujejo tudi prostovoljci. Med njimi je gospa Vlasta, ki je prostovoljka zato, ker bi bila sicer tudi sama med lačnimi. Zaradi njenega prostovoljnega dela dobi nekaj hrane tudi njen še ne leto dni stari vnuk. Težko je gledati ljudi v stiski, pravi. “Sklonjenih glav so, obupani, pogosto nam kažejo prazne denarnice. Prav včeraj se je pred mano zjokala gospa, ki ima do naslednje socialne pomoči le še 15 evrov. Najraje bi ji sama plačala obrok, če bi ji ga lahko, da bi se vsaj nekaj časa počutila kot človek. Veste, ko si tako na dnu, se težko pobereš …” se ji zatrese glas. Na dnu je tudi veliko družin z majhnimi otroki, a te redko obroke pojedo v tamkajšnji jedilnici. “Pridejo s posodami in odnesejo hrano domov. Najbrž jih je sram, da bi jih kdo videl, in želijo čim prej oditi. A lakota ne bi smela biti sramota,” je prepričana sogovornica.
V vodstvu javne kuhinje, ki jo je s skupnimi močmi in vizijo ustanovilo več človekoljubnih organizacij, prostore zanjo pa je priskrbela ljubljanska mestna občina, so prav zato, da bi k njim brez predsodkov hodili tudi ljudje iz nekdanjega srednjega razreda, med drugimi družine z otroki, pravila zastavili tako, da je kuhinja odprta za vse. Tisti z dokazili o socialni stiski dobijo topel obrok za simboličnih 50 centov, vsi drugi, ki si želijo tudi s svojim obiskom pripomoči k temu, da bo someščani laže živeli, pa lahko tam malicajo za 3 evre. Ves dobiček od polne cene obroka gre v sklad za socialne obroke.
Kritje stroškov poslovanja, tudi nakupa živil, je zelo odvisno od donacij, zato bi zelo pomagalo, če bi večji gostinski obrati, hotelske, bolnišnične, šolske in druge večje kuhinje darovali neoporečna živila, ki jih same ne morejo porabiti. Zanimanje za tako darovanje pa je majhno, saj je dolgo veljalo prepričanje, da zaradi davčnih pravil in strogih standardov HACCP take hrane ni dovoljeno donirati. Zdaj pa se predvsem zaradi vztrajanja novinarke POP TV Eve Kobe – več na povezavi – stvari vendarle premikajo in po letih izgovorov, zakaj se kaj ne da, tudi pristojni pravijo, da je pot odprta. Tako kranjski hotel odvečna neoporečna živila že podarja kranjski razdelilnici hrane, dva hotela iz prestolnice pa jih namenjata ljubljanski Ljudski kuhinji. Pomoč večjih obratov za prehrano po vsej državi bi bila lačnim izjemno dobrodošla, a je poleg pomanjkanja zanimanja donatorjev v nekaterih krajih težava tudi to, da ni organizacije, ki bi živila lahko sprejela in razdelila po strogih predpisih. No, v ljubljanskem zavodu Pod streh’co jo lahko prevzamejo kadar koli.
Čeprav je kuhinja dovolj velika za pripravo 400 obrokov, je zdaj vsak delovnik na voljo le približno 100 obrokov, to pa je za potrebe Ljubljane seveda veliko premalo. Povpraševanja je zelo veliko, kažejo vsakdanje izkušnje direktorja Beliča. “Bojim se, da samo na območju Ljubljane potrebujemo še štiri ali pet takih kuhinj. Te morajo namreč uporabnikom biti tudi blizu, da so jim laže dostopne.”
Pred vrati je poletje, ko bodo otroci, ki so zdaj še preskrbljeni s toplimi obroki v šolah, znova občutili pomanjkanje doma, zato bi si v zavodu v začetku julija ob obletnici delovanja res zelo želeli omogočiti pomoč v hrani več ljudem, tudi otrokom. Tudi zaradi družin so oblikovali posebne “pakete donacij”.
Tudi neka druga zelo mlada prostovoljka vsak dan pride na delo zato, da njena družinica ne bi bila lačna. Če ji ne bi pripadal topel obrok in ne bi smela odnesti domov še nekaj malega ostankov, bi namreč tudi njen osemmesečni otrok lahko jedel samo riž iz humanitarnih paketov, saj socialna pomoč komaj pokriva stroške najemnine in bivanja.
Morda prav zato, ker je pred njeno družino zaradi brezposelnosti tako negotova prihodnost, mlada mamica s težkim srcem gleda druge družine v stiski. “Govorimo, da na mladih svet stoji, v resnici pa … K nam prihajajo otroci, željni jedi, ki jih doma že dolgo niso jedli – neskončno se veselijo mesa, sadja, kakšne lazanje, še posebno pa peciva. Ko vidiš, kako se razveselijo koščka torte …” Mlado prostovoljko oblijejo solze. Brez pomoči javne kuhinje številni otroci o tortici le sanjajo.
Da bi tudi kakšen kos tortice vsaj med počitnicami lahko dobili tudi otroci iz Notranjske, bo poskrbela tudi postojnska občina. Tam namreč prav danes odpirajo “Mojo kuhinjo“, razdelilnico topih obrokov za socialno najbolj ogrožene občane Postojne.
Zgled, kako se da za lačne narediti še več in hkrati tudi izboljšati vsesplošni odnos do hrane, pa je pred dnevi zagotovo postavil francoski parlament: namesto priporočil, želja, interpretacij pravilnikov in drugih izgovorov so namreč parlamentarci sprejeli zakon, po katerem je za večje trgovine metanje hrane v smeti prepovedano. Neprodano, a še vedno užitno hrano morajo darovati v dobrodelne namene ali za krmo za živali in kompostiranje. Če tega ne bodo storile, jim grozi kazen do 75.000 evrov ali dve leti zapora.
Oboje je lahko dober zgled za vodilne v večjih obratih prehrane, naj neporabljeno hrano podarijo humanitarnim društvom, pa tudi za člane parlamenta, naj tako prakso, kot so jo uvedli v Franciji, čim prej uzakonijo tudi pri nas.
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Presenetljiv in presunljiv je podatek ljubljanskega zavoda Pod streh’co, da je več kot polovica njihovih uporabnikov iz družin, ki imajo mladoletne otroke.
Obiskali smo jih, pa tudi preverili, koliko družin prihaja po tovrstno pomoč v druge javne kuhinje po Sloveniji.
V Mariboru že zdaj več kot 120 na dan, med počitnicami je šolarjev brez ustrezne prehrane še veliko več
“Seveda me je pretreslo. Lahko prebiraš analize in ti je načelno jasno, kakšne so potrebe v mestu, a ko vidiš otroka, ki pride po hrano v javno kuhinjo, se res zamisliš. Kje živimo?” je iskren direktor zavoda Pod streh’co, ki na Zaloški v Ljubljani vodi to kuhinjo, Zvonko Belič. Čeprav je že pred odprtjem prve uradne javne kuhinje v prestolnici analiza pokazala, da pomoč v obliki toplih obrokov najbolj manjka družinam, saj so brezdomci in samski ljudje laže našli pomoč v razdelilnicah hrane, v katere te niso prihajale, je presenetljiv in presunljiv podatek, da prihaja 53 odstotkov uporabnikov ljubljanske kuhinje iz družin z mladoletnimi otroki.
In ljubljanska je samo ena izmed slovenskih javnih kuhinj in razdelilnic hrane. Minuli petek je v javni kuhinji v Mariboru dobilo najbrž svoj edini topli obrok tistega dne 120 otrok. V Celju, v katerem število obrokov za otroke štejejo le med počitnicami, so lani poleti našteli več kot 100 otrok, ki so se lahko med počitnicami do sitega najedli le v javni kuhinji. Številke so vedno večje, povpraševanja pa je vse več tudi v tistih mestih in krajih, v katerih imajo le razdelilnice hrane ali pa ob pomoči humanitarnih organizacij delijo le živila, ki ob koncu poslovanja ostajajo v trgovinah. Topli, zdravi obroki so nedosegljivi tudi številnim družinam v prestolnici.
Čeprav je marsikdo prepričan, da je pri nas za otroke poskrbljeno, da jedo v vrtcih in šolah in da jim paketi, ki jih občasno dobijo pri človekoljubnih organizacijah, zagotavljajo dovolj hrane, v javni kuhinji vsak dan vidijo, kako daleč od resnice je to. In staršem, mladim ljudem, ki bi lahko delali, če bi le dobili delo, je za hrano še posebno težko prositi, pravi Belič. “Vsak dan vidimo njihove stiske, slišimo tragične zgodbe. V strašni zadregi so, ko je treba prositi za hrano. Ne vedo, kakšen bo odziv. Zelo se trudimo, da bi jih pričakali z nasmehom, in skušamo zmanjšati to zadrego, tako da se sčasoma odprejo in morda spoznamo, da jim lahko pomagamo še kako drugače.”
Tako v kuhinji kot pri strežbi se z njimi srečujejo tudi prostovoljci. Med njimi je gospa Vlasta, ki je prostovoljka zato, ker bi bila sicer tudi sama med lačnimi. Zaradi njenega prostovoljnega dela dobi nekaj hrane tudi njen še ne leto dni stari vnuk. Težko je gledati ljudi v stiski, pravi. “Sklonjenih glav so, obupani, pogosto nam kažejo prazne denarnice. Prav včeraj se je pred mano zjokala gospa, ki ima do naslednje socialne pomoči le še 15 evrov. Najraje bi ji sama plačala obrok, če bi ji ga lahko, da bi se vsaj nekaj časa počutila kot človek. Veste, ko si tako na dnu, se težko pobereš …” se ji zatrese glas. Na dnu je tudi veliko družin z majhnimi otroki, a te redko obroke pojedo v tamkajšnji jedilnici. “Pridejo s posodami in odnesejo hrano domov. Najbrž jih je sram, da bi jih kdo videl, in želijo čim prej oditi. A lakota ne bi smela biti sramota,” je prepričana sogovornica.
V vodstvu javne kuhinje, ki jo je s skupnimi močmi in vizijo ustanovilo več človekoljubnih organizacij, prostore zanjo pa je priskrbela ljubljanska mestna občina, so prav zato, da bi k njim brez predsodkov hodili tudi ljudje iz nekdanjega srednjega razreda, med drugimi družine z otroki, pravila zastavili tako, da je kuhinja odprta za vse. Tisti z dokazili o socialni stiski dobijo topel obrok za simboličnih 50 centov, vsi drugi, ki si želijo tudi s svojim obiskom pripomoči k temu, da bo someščani laže živeli, pa lahko tam malicajo za 3 evre. Ves dobiček od polne cene obroka gre v sklad za socialne obroke.
Kritje stroškov poslovanja, tudi nakupa živil, je zelo odvisno od donacij, zato bi zelo pomagalo, če bi večji gostinski obrati, hotelske, bolnišnične, šolske in druge večje kuhinje darovali neoporečna živila, ki jih same ne morejo porabiti. Zanimanje za tako darovanje pa je majhno, saj je dolgo veljalo prepričanje, da zaradi davčnih pravil in strogih standardov HACCP take hrane ni dovoljeno donirati. Zdaj pa se predvsem zaradi vztrajanja novinarke POP TV Eve Kobe – več na povezavi – stvari vendarle premikajo in po letih izgovorov, zakaj se kaj ne da, tudi pristojni pravijo, da je pot odprta. Tako kranjski hotel odvečna neoporečna živila že podarja kranjski razdelilnici hrane, dva hotela iz prestolnice pa jih namenjata ljubljanski Ljudski kuhinji. Pomoč večjih obratov za prehrano po vsej državi bi bila lačnim izjemno dobrodošla, a je poleg pomanjkanja zanimanja donatorjev v nekaterih krajih težava tudi to, da ni organizacije, ki bi živila lahko sprejela in razdelila po strogih predpisih. No, v ljubljanskem zavodu Pod streh’co jo lahko prevzamejo kadar koli.
Čeprav je kuhinja dovolj velika za pripravo 400 obrokov, je zdaj vsak delovnik na voljo le približno 100 obrokov, to pa je za potrebe Ljubljane seveda veliko premalo. Povpraševanja je zelo veliko, kažejo vsakdanje izkušnje direktorja Beliča. “Bojim se, da samo na območju Ljubljane potrebujemo še štiri ali pet takih kuhinj. Te morajo namreč uporabnikom biti tudi blizu, da so jim laže dostopne.”
Pred vrati je poletje, ko bodo otroci, ki so zdaj še preskrbljeni s toplimi obroki v šolah, znova občutili pomanjkanje doma, zato bi si v zavodu v začetku julija ob obletnici delovanja res zelo želeli omogočiti pomoč v hrani več ljudem, tudi otrokom. Tudi zaradi družin so oblikovali posebne “pakete donacij”.
Tudi neka druga zelo mlada prostovoljka vsak dan pride na delo zato, da njena družinica ne bi bila lačna. Če ji ne bi pripadal topel obrok in ne bi smela odnesti domov še nekaj malega ostankov, bi namreč tudi njen osemmesečni otrok lahko jedel samo riž iz humanitarnih paketov, saj socialna pomoč komaj pokriva stroške najemnine in bivanja.
Morda prav zato, ker je pred njeno družino zaradi brezposelnosti tako negotova prihodnost, mlada mamica s težkim srcem gleda druge družine v stiski. “Govorimo, da na mladih svet stoji, v resnici pa … K nam prihajajo otroci, željni jedi, ki jih doma že dolgo niso jedli – neskončno se veselijo mesa, sadja, kakšne lazanje, še posebno pa peciva. Ko vidiš, kako se razveselijo koščka torte …” Mlado prostovoljko oblijejo solze. Brez pomoči javne kuhinje številni otroci o tortici le sanjajo.
Da bi tudi kakšen kos tortice vsaj med počitnicami lahko dobili tudi otroci iz Notranjske, bo poskrbela tudi postojnska občina. Tam namreč prav danes odpirajo “Mojo kuhinjo“, razdelilnico topih obrokov za socialno najbolj ogrožene občane Postojne.
Zgled, kako se da za lačne narediti še več in hkrati tudi izboljšati vsesplošni odnos do hrane, pa je pred dnevi zagotovo postavil francoski parlament: namesto priporočil, želja, interpretacij pravilnikov in drugih izgovorov so namreč parlamentarci sprejeli zakon, po katerem je za večje trgovine metanje hrane v smeti prepovedano. Neprodano, a še vedno užitno hrano morajo darovati v dobrodelne namene ali za krmo za živali in kompostiranje. Če tega ne bodo storile, jim grozi kazen do 75.000 evrov ali dve leti zapora.
Oboje je lahko dober zgled za vodilne v večjih obratih prehrane, naj neporabljeno hrano podarijo humanitarnim društvom, pa tudi za člane parlamenta, naj tako prakso, kot so jo uvedli v Franciji, čim prej uzakonijo tudi pri nas.
Med Imeni meseca so bili tudi taki, ki so poslušalce prepričali s svojimi humanitarnimi dejanji, s humanitarnostjo pa je izbor Imena leta povezan že vrsto let
Čeprav gredo v poseben sklad, je neposredna odločitev za izbrano organizacijo še vedno izjemno pomembna. Med okoli 6000 možnimi prejemniki je tudi ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi program Botrstvo v Sloveniji
Demagogija o množičnih zlorabah socialnih pomoči je načrtna in brez dokazov
Plačljiva praznična doživetja so za družine v finančni stiski popolnoma nedosegljiva, Čarobna zima pomaga podariti vsaj kanček čarobnega
Deseto leto je, kar program Botrstvo v Sloveniji s pomočjo več kot 7400 botrov pomaga otrokom v stistki. Botri so z mesečnim nakazilom 30 evrov pomagali že več kot 9200 otrokom, eden izmed njih pa je tudi naš današnji sogovornik. Da bo postal boter kar desetim otrokom, se je naš sogovornik odločil, ko je slišal oddajo s pripovedjo o revščini pri nas. To ni edina humanitarna akcija, v kateri sodeluje, je pa prepričan, da je revščina neodpravljiva samo zato, ker je človeška sebičnost neuničljiva.
"Ko bi ljudje vedeli, kako te lahko osreči vrečka hrane!" - V skladišču ZPM Moste Polje močno primanjkuje hrane za družine in projekta Botrstvo
Dolgoletni spremljevalec otrok na letovanjih, zdravnik Žiga Krušič, opozarja na dolgotrajne posledice psihosomatskih obolenj in stisk revnih otrok
Konzerva mačje hrane, skrbno razdeljena, da skupaj z makaroni omogoča vsaj dva topla obroka, ledeno mrzle sobe, nepopisna osamljenost in še večji strah in sram, da bi kdo izvedel, kako pošastno starost živijo. Starost nekaterih starostnikov je nepredstavljivo slaba celo za tiste, ki so vajeni marsičesa. V Humanitarčku, društvu, ki vrsto let pomaga najranljivejšim ljudem iz skrajnega roba, so se odločili, da s projektom Vida opozorijo na zgodbe starostnikov, ki so jih osebno spoznali. Zanje ne zbirajo neposredne (finančne) pomoči, pač pa z opisom njihove usode opozarjajo na to, da so ljudje, ki potrebujejo raznovrstvo pomoč, vsepovsod okoli nas. Vida je bila starostnica, ki ji »Humiji« niso uspeli pravočasno pomagati. A s projektom Vida, poimenovanem po njej, lahko pravočasno vidimo tiste, ki so še tukaj in ki živijo pod robom vsega znosnega.
Usoda najrevnejših dijakov ostaja odvisna od donacij humanitarnih društev
Polnih devet let je, kar je pri ZPM Ljubljana Moste Polje zaživel projekt Botrstvo v Sloveniji. Njegov namen je bil pomagati otrokom pri razvoju njihovih talentov, kakovostnejšem preživljanju prostega časa ali omogočiti udeležbo na plačljivih obšolskih dejavnosti. V tem času je bilo pomoči deležnih več kot 9000 otrok, zbrali pa so več kot 14,5 milijonov evrov.
Revščina je v najstniškem obdobju ena največjih možnih stigem, zato dijaki praviloma ne prosijo za pomoč
Končala se je 8. večja dobrodelna dražba za pomoč otrokom iz projekta Botrstvo. Tokrat smo ponudili ekskluziven kos zgodovine slovenskega športa. Primož Roglič je namreč rdečo majico zmagovalca Vuelte podaril Botrstvu, da bi z izkupičkom, ki je skupaj dosegel 30.000 evrov, lahko pomagali mladim talentom iz vse Slovenije.
Začenjamo 8. večjo dobrodelno dražbo za pomoč otrokom iz projekta Botrstvo. Tudi tokrat ponujamo ekskluziven kos zgodovine slovenskega športa. Primož Roglič je namreč rdečo majico zmagovalca Vuelte podaril Botrstvu, da bi z izkupičkom lahko pomagali mladim talentom iz vse Slovenije. Tistim talentom, ki ne morejo na kolo, smuči, v plesne, športne dvorane, v bazene ali na stadione. Ki torej potrebujejo pomoč, da bo njihov talent lahko dobil krila in priložnost, da ga bo sploh kdo lahko prepoznal. Podpisana rdeča majica, simbol zmage na dirki po Španiji, s katero je Primož Roglič kolesaril do vrha zmagovalnega odra, je na voljo za izklicno ceno 99 evrov. Je namreč 99. kolesar v zgodovini, ki mu je uspelo osvojiti etapne zmage na vseh treh največjih tritedenskih kolesarskih dirkah – po Italiji, Franciji in Španiji. Izkupiček dražbe bo brez slehernih odbitkov namenjen za razvoj mladih športnih talentov iz projekta Botrstvo.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Osemnajstletnik bo eden od več kot 130 dijakov, ki bodo letos prejemali subvencijo stroškov bivanja v dijaških domovih.
Včeraj popoldne se je z letovanj ob morju ali v gorah vrnila še zadnja izmena otrok iz projekta Botrstvo. Letos ste poslušalci s svojimi donacijami ta odmik od doma in vsakdana omogočili rekordnemu številu otrok, saj se jih je letovanja lahko udeležilo kar 120!
Otroci, ki na letovanje pridejo le z nekaj kosi oblačil, otroci, ki se ne morejo naveličati tople vode, s katero se lahko tuširajo, pa otroci, ki se le tistih nekaj dni lahko do sitega najedo so ostali v spominu prostovoljca ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vrsto let na morje spremlja otroke iz vse Slovenije. Hvala vsem, ki ste tudi to poletje omogočili letovanja otrokom iz projekta Botrstvo. K temu pripomore vsaka donacija v poljubni višini oz. vsak SMS z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslan na št 1919, s čimer podarite 5 evrov. Vse donacije, poslane do konca tega tedna, bodo v celoti in brez odbitkov porabljene za letovanja otrok iz projekta Botrstvo, več informacij pa najdete na naši spletni strani. Hvala vsem za pomoč!
Ob ponedeljkih vas ob pomoči vzgojiteljev, ki na letovanjih kot prostovoljci spremljajo otroke iz Botrstva, spomnimo, kako zelo veliko otrokom pomeni nekajdnevni odmik od njihovega vsakdanjika. Med prostovoljci je tudi Duško. Srečal se je z zgodbo bratca in sestrice, ki sta kljub pravilu, da so otroci v spalnicah razdeljeni po spolu, želela spati v isti sobi.
Precej v drugo polovico so se prevesile šolske počitnice in prav vsak teden tudi z vašo pomočjo ob morju ali v gorah letujejo otroci iz projekta Botrstvo. Spremljajo jih prostovoljci, med katerimi je tudi Živa s številnimi spomini na letovanja. "Z drugimi vzgojiteljicami smo priredile tržnico objemov, vse obleke smo razporedile po mizah in dejale, da se dobrine plačujejo z objemi. Spomnim se fanta, ki me je vprašal, če imamo kakšno majico in koliko stane. Rekla sem mu, da tale majčka stane pet objemov in ko sem videla obraz tega fanta, ki ni mogel pokazati čudenja, da dajemo majico za objeme. Imel je takšen izraz na obrazu kot bi zadel na loteriji. Najlepši prizor pa je bil, ko je na zajtrku pokazal, kako ima lepo majico."
Neveljaven email naslov