Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Opozorjamo na pomen dostopnosti do prostočasnih dejavnosti za otroke iz socialno šibkih okolij, tokrat posebej opozarjamo na šport.
Ali bodo brezposelni ali pa ne bodo zaslužili za minimalno plačo
Toda tudi športno udejstvovanje otrok vse bolj kroji denar. Tako kot so skoraj izumrli nevodeno igranje otrok v domačem okolišu, pa metanje na koš ali brcanje v gol na improviziranih igriščih, so skorajda izumrla tudi splošna neprofesionalna in rezultatsko neambiciozna športna društva, ki bi jim bil osrednji cilj spodbujanje veselja do gibanja in do posameznega športa in bi lahko bila za otroke dostopna brez plačila. Tega niti številne šole ne morejo več zagotavljati, vsaj ne v višjih triadah, zato je vpis v klube vse bolj nujen. To pa poleg prednosti prinaša tudi stroške s članarino in mesečnimi vadninami.
Zato otroci iz socialno ogroženih družin v prostem času pogosto ostajajo doma, čeprav ima redna vadba tako silno veliko dobrih plati, da bi jo vse bolj zasedenim otrokom in mladostnikom morali tako rekoč predpisati na recept, je že pred časom na Valu 202 opozarjal dolgoletni športni strokovnjak Janko Strel, ki je bil pred več kot 30 leti med pobudniki vpeljave športnovzgojnega kartona osnovnošolcev. Ko so ga uvajali, je bilo v Sloveniji otrok, težjih od 100 kilogramov, tako malo, da zanje sploh niso uvajali posebne rubrike za vpis.
“Danes pa komaj najdemo osnovno šolo, ki nima otroka s toliko kilogrami. Še slabše je v poklicnih srednjih šolah, tam jih je s tako preseženo težo tudi po več deset na eni šoli. Imajo precej težav z aerobno zmogljivostjo, mišičnim fitnesom – skratka, ti otroci so na neki način najbolj zapostavljeni in imajo najnižji potencial.”
Že tako ali tako je življenjski slog sodobne družbe otroke zaprl med štiri stene in jih obsodil na občutno manj gibanja. Če pa ob tem upoštevamo, da je hrana, ki je cenovno dostopna nižjim socialnim slojem, po eni strani vse bolj energetsko nabita in po drugi prehransko osiromašena, je to dvoje skupaj tako rekoč avtocesta do debelosti.
Te je med otroki vseh slojev dokazano vse več. In pri tem je estetki vidik, čeprav predvsem za adolescente tako zelo pomemben, še najmanj nevaren, je jasen Janko Strel: “Z zdravstvenega vidika je zame najbolj šokanten podatek, da imamo od 10 do 15 odstotkov otrok, ki so z gibalnega vidika izjemno šibki, debeli, ki so pogosto pri zdravniku. To so izjemno negativni rezultati in zlasti ta skupina mi vzbuja izjemno skrb, saj so to otroci, ki bodo imeli zelo slab učni uspeh, ker nimajo zmogljivosti, da bi bili uspešni. Težko se vključujejo v socialna okolja, ne zmorejo imeti dejavnega življenjskega sloga, kar vodi v pasivno preživljanje prostega časa. Ko bodo odrasli, bodo brezposelni, ker ne bodo imeli ne znanja in ne sposobnosti, če pa bodo službo že dobili, ne bodo zaslužili minimalne plače,” je nedvoumen dolgoletni športni strokovnjak.
Seveda bi morale biti stvari sistemsko urejene, seveda so za gibanje in tudi debelost otrok najodgovornejši starši, seveda se je mogoče gibati tudi, če nisi vključen v katero od športnih dejavnosti, a dejstvo je, da tovrstnega gibanja preprosto ni dovolj. In da nas bo zdajšnja plačljivost dejavnosti, zaradi katere otroci ostajajo doma, namesto da bi trenirali v telovadnicah, naravi, plesnih dvoranah ali kje drugje, čez čas seveda ogromno stala. Ne le v številu izgubljenih talentov, ampak v povsem oprijemljivih stroških za zdravstvo in socialo.
In še nekaj zelo pomembnega daje šport – otrokom, ki so zaradi česar koli precej drugačni od povprečnih sovrstnikov, lahko daje in jih nauči drugačne samozavesti.
Ali kot pravi naš košarkarski reprezentant Miha Zupan, ki se je zaradi težav s sluhom šolal v specializiranem zavodu – košarka je bila večja šola od šole: “Košarka mi je dala ogromno, zame je bila najboljša šola. Govorno sem napredoval, spoznaval nove jezike, nove ljudi, ogromno sem potoval, bil sem motiviran, samozavesten. Zame je bila najboljša šola, dala mi je tako rekoč vse.”
Najstnica Katja, navdušena nad številnimi športi, pa je med tistimi, ki jim zaradi socialne stiske doma košarka pomeni pomemben odmik od vsega hudega: “Med treningom razmišljaš le o taktiki, igri, druge skrbi zelo odmisliš. Veliko pomeni, če se lahko kje tako sprostiš. Jaz bi sicer najbrž le sedela doma in razmišljala, kaj se bo zgodilo z našo družino, košarka pa me odpelje stran …”
In te s tem, ko moraš delovati ekipno, se vživljati v druge, jih znati spodbujati in jim biti partner, zagotovo oblikuje v drugačno osebnost.
Še nekaj je pri športu pomembno: otrokom, ki morda nimajo bleščečega šolskega uspeha, športni uspehi dovoljujejo sanje, da bodo tudi sami v nečem najboljši. Morda bodo kdaj zaigrali z junaki, ki zdaj krasijo plakate v njihovih otroških sobah. Kot je to doživel košarkarski reprezentant Luka Rupnik, ki je imel v otroški sobi v Idriji številne plakate: “Jaka Lakovič, Goran Dragić in podobni so bili na njih. Zdaj pa že nekaj let igram z njimi, zato lahko rečem, da sem del svojih sanj že uresničil!”
Če smo že dopustili, da se celotna otrokova bit enači z rezultati, jim vsaj dovolimo, da jih dosežejo tudi na področjih, ki so zanje zgolj zaradi nekaj deset evrov na mesec postala nedosegljiva.
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Opozorjamo na pomen dostopnosti do prostočasnih dejavnosti za otroke iz socialno šibkih okolij, tokrat posebej opozarjamo na šport.
Ali bodo brezposelni ali pa ne bodo zaslužili za minimalno plačo
Toda tudi športno udejstvovanje otrok vse bolj kroji denar. Tako kot so skoraj izumrli nevodeno igranje otrok v domačem okolišu, pa metanje na koš ali brcanje v gol na improviziranih igriščih, so skorajda izumrla tudi splošna neprofesionalna in rezultatsko neambiciozna športna društva, ki bi jim bil osrednji cilj spodbujanje veselja do gibanja in do posameznega športa in bi lahko bila za otroke dostopna brez plačila. Tega niti številne šole ne morejo več zagotavljati, vsaj ne v višjih triadah, zato je vpis v klube vse bolj nujen. To pa poleg prednosti prinaša tudi stroške s članarino in mesečnimi vadninami.
Zato otroci iz socialno ogroženih družin v prostem času pogosto ostajajo doma, čeprav ima redna vadba tako silno veliko dobrih plati, da bi jo vse bolj zasedenim otrokom in mladostnikom morali tako rekoč predpisati na recept, je že pred časom na Valu 202 opozarjal dolgoletni športni strokovnjak Janko Strel, ki je bil pred več kot 30 leti med pobudniki vpeljave športnovzgojnega kartona osnovnošolcev. Ko so ga uvajali, je bilo v Sloveniji otrok, težjih od 100 kilogramov, tako malo, da zanje sploh niso uvajali posebne rubrike za vpis.
“Danes pa komaj najdemo osnovno šolo, ki nima otroka s toliko kilogrami. Še slabše je v poklicnih srednjih šolah, tam jih je s tako preseženo težo tudi po več deset na eni šoli. Imajo precej težav z aerobno zmogljivostjo, mišičnim fitnesom – skratka, ti otroci so na neki način najbolj zapostavljeni in imajo najnižji potencial.”
Že tako ali tako je življenjski slog sodobne družbe otroke zaprl med štiri stene in jih obsodil na občutno manj gibanja. Če pa ob tem upoštevamo, da je hrana, ki je cenovno dostopna nižjim socialnim slojem, po eni strani vse bolj energetsko nabita in po drugi prehransko osiromašena, je to dvoje skupaj tako rekoč avtocesta do debelosti.
Te je med otroki vseh slojev dokazano vse več. In pri tem je estetki vidik, čeprav predvsem za adolescente tako zelo pomemben, še najmanj nevaren, je jasen Janko Strel: “Z zdravstvenega vidika je zame najbolj šokanten podatek, da imamo od 10 do 15 odstotkov otrok, ki so z gibalnega vidika izjemno šibki, debeli, ki so pogosto pri zdravniku. To so izjemno negativni rezultati in zlasti ta skupina mi vzbuja izjemno skrb, saj so to otroci, ki bodo imeli zelo slab učni uspeh, ker nimajo zmogljivosti, da bi bili uspešni. Težko se vključujejo v socialna okolja, ne zmorejo imeti dejavnega življenjskega sloga, kar vodi v pasivno preživljanje prostega časa. Ko bodo odrasli, bodo brezposelni, ker ne bodo imeli ne znanja in ne sposobnosti, če pa bodo službo že dobili, ne bodo zaslužili minimalne plače,” je nedvoumen dolgoletni športni strokovnjak.
Seveda bi morale biti stvari sistemsko urejene, seveda so za gibanje in tudi debelost otrok najodgovornejši starši, seveda se je mogoče gibati tudi, če nisi vključen v katero od športnih dejavnosti, a dejstvo je, da tovrstnega gibanja preprosto ni dovolj. In da nas bo zdajšnja plačljivost dejavnosti, zaradi katere otroci ostajajo doma, namesto da bi trenirali v telovadnicah, naravi, plesnih dvoranah ali kje drugje, čez čas seveda ogromno stala. Ne le v številu izgubljenih talentov, ampak v povsem oprijemljivih stroških za zdravstvo in socialo.
In še nekaj zelo pomembnega daje šport – otrokom, ki so zaradi česar koli precej drugačni od povprečnih sovrstnikov, lahko daje in jih nauči drugačne samozavesti.
Ali kot pravi naš košarkarski reprezentant Miha Zupan, ki se je zaradi težav s sluhom šolal v specializiranem zavodu – košarka je bila večja šola od šole: “Košarka mi je dala ogromno, zame je bila najboljša šola. Govorno sem napredoval, spoznaval nove jezike, nove ljudi, ogromno sem potoval, bil sem motiviran, samozavesten. Zame je bila najboljša šola, dala mi je tako rekoč vse.”
Najstnica Katja, navdušena nad številnimi športi, pa je med tistimi, ki jim zaradi socialne stiske doma košarka pomeni pomemben odmik od vsega hudega: “Med treningom razmišljaš le o taktiki, igri, druge skrbi zelo odmisliš. Veliko pomeni, če se lahko kje tako sprostiš. Jaz bi sicer najbrž le sedela doma in razmišljala, kaj se bo zgodilo z našo družino, košarka pa me odpelje stran …”
In te s tem, ko moraš delovati ekipno, se vživljati v druge, jih znati spodbujati in jim biti partner, zagotovo oblikuje v drugačno osebnost.
Še nekaj je pri športu pomembno: otrokom, ki morda nimajo bleščečega šolskega uspeha, športni uspehi dovoljujejo sanje, da bodo tudi sami v nečem najboljši. Morda bodo kdaj zaigrali z junaki, ki zdaj krasijo plakate v njihovih otroških sobah. Kot je to doživel košarkarski reprezentant Luka Rupnik, ki je imel v otroški sobi v Idriji številne plakate: “Jaka Lakovič, Goran Dragić in podobni so bili na njih. Zdaj pa že nekaj let igram z njimi, zato lahko rečem, da sem del svojih sanj že uresničil!”
Če smo že dopustili, da se celotna otrokova bit enači z rezultati, jim vsaj dovolimo, da jih dosežejo tudi na področjih, ki so zanje zgolj zaradi nekaj deset evrov na mesec postala nedosegljiva.
Po raziskavi merjenja indeksa enakosti spolov se Slovenija uvršča na 12. mesto med članicami EU, na vrhu lestvice pa so spet nordijske države.
Kako se mladi spominjajo karantene dve leti po tem, ko so bili zaprti med štiri stene svoje sobe?
19 slovenskih nevladnih organizacij, ki delujejo za osebe in z osebami z izkušnjo revščine in izključenosti, je tudi letos pripravilo poročilo o revščini v Sloveniji. To poročilo je sestavni del letnega poročila, ki ga 31 nacionalnih mrež in 13 evropskih organizacij pripravi v okviru Evropske mrežo za boj proti revščini (EAPN). Tudi letošnje poročilo je pokazalo številne sistemske pomanjkljivosti na katere nevladniki opozarjajo že vsaj desetletje. Tem se zdaj pridružuje vse večji problem revnih zaposlenih in pa skokovito naraščanje težav z nasiljem in z duševnim zdravjem. Podrobneje s predstavnikom slovenske EAPN, Goranom Lukićem iz Delavske svetovalnice
Letos zaznamujemo 30. obletnico uvedbe subvencionirane študentske prehrane. V tem času se je z boni marsikaj spremenilo, a razlog za obstoj je še vedno omogočiti študentkam in študentom dostop do tople in zdrave prehrane, ne glede na njihov socialni status. Po obdobju dveletnega zaprtja, ko se povečujejo stroški živil in dela, se število ponudnikov takšne prehrane zmanjšuje, hkrati pa se bosta z novim letom povišali tudi višini cene obroka in subvencije. V oddaji Botrstvo Kaja Ravnak skupaj s študentko inšpektorico Márijo Pávlosko in svetovalcem za področje subvencionirane študentske prehrane na Študentski organizaciji Slovenije Maticem Bérom raziskuje razloge za hipno stanje v ureditvi študentske prehrane.
Letos zaznamujemo 30. obletnico uvedbe subvencionirane študentske prehrane. V tem času se je z boni marsikaj spremenilo, a razlog za obstoj je še vedno omogočiti študentkam in študentom dostop do tople in zdrave prehrane, ne glede na njihov socialni status. Po obdobju dveletnega zaprtja, ko se povečujejo stroški živil in dela, se število ponudnikov takšne prehrane zmanjšuje, hkrati pa se bosta z novim letom povišali tudi višini cene obroka in subvencije. V oddaji Botrstvo Kaja Ravnak skupaj s študentko inšpektorico Márijo Pávlovsko in svetovalcem za področje subvencionirane študentske prehrane na Študentski organizaciji Slovenije Maticem Bérom raziskuje razloge za hipno stanje v ureditvi študentske prehrane.
Kar polovica vseh duševnih motenj se začne že do 14. leta in kar 75 odstotkov pred 25. letom starosti, zato je normalizacija teme duševnega zdravja med mladimi, pa tudi na splošno, ključnega pomena. Če so namreč stiske prepoznane in priznane pravočasno, če o njih lahko govorijo, če dobijo pravočasno pomoč in tisti, ki to potrebujejo, tudi ustrezno zdravljenje, je porast duševnih motenj mogoče preprečiti: Če ne, bo epidemija duševnih stisk in motenj tudi za mlade dolgoročno bistveno usodnejša kot je bila epidemija koronavirusne bolezni.
Z vsako novo in vse višjim zneskom na položnici se poglablja stiska ljudi, ki tudi ob rednih plačah ne zmorejo več poplačevati niti najosnovnejših stroškov. O tem pričajo zgodbe ljudi, ki so se po pomoč prisiljeni obrniti na humanitarne organizacije. Kako jim lahko pri tem pomaga Botrstvo?
Družine tudi s plačo ali dvema ne zmorejo več plačati vseh stroškov.
Skorajšnji začetek novega šolskega leta je zaznamoval tudi delo sodelavcev programa Botrstvo. Vse poletje so namreč prejemali prošnje za pomoč pri nabavi šolskih potrebščin, a tudi za nakup hrane in plačilo vse višjih položnic. Večina paketov in šolskih torb z osnovnimi potrebščinami je že razdeljenih družinam, ki brez te pomoči »brezplačnega šolanja« otrokom ne morejo več zagotoviti. Zbrali smo nekaj utrinkov, razmišljanj in tudi strahov staršev pred jesenjo.
Zbirna oddaja o doživljanju tega študijskega leta in težavah študentskega vsakdana.
Končuje se tretje s koronskimi ukrepi zaznamovano šolsko leto. In čeprav popolnega zapiranja šol ni bilo več, je bilo zelo drugačno od običajnih. Še posebno za tiste dijake, ki so v tem času šolanje začeli na srednjih šolah. Najteže je bilo za tiste, ki so že v osnovni šoli imeli večje učne težave, in za tiste, ki jim je šolanje na daljavo pustilo dolgotrajne posledice na znanju, motivaciji in duševnem zdravju. Kaj je bilo zanje letos najtežje, kako so se počutili, kakšne so pasti šolanja tam, kjer tudi učitelji mislijo, da je v učilnici sedijo dijaki z ogromno znanja in koliko razumevanja so bili deležni?
Kadar govorimo o šolarjih in dijakih, ki so imeli težave s šolanjem na daljavo in imajo še vedno težave s primanjkljaji v znanju, običajno pričakujemo, da gre za tiste z učnimi težavami ali tiste, ki živijo v vsestransko nespodbudnih okoljih. A težave imajo tudi dijaki gimnazij, na katere se vpisujejo le odličnjaki z izjemnimi talenti in ambicijami. Stiske doživljajo predvsem zaradi prevelikih pričakovanj, tudi do sebe, predvsem pa zaradi želje po visokih ocenah, ki jim bodo omogočile tudi izbiro najtežje dostopnih študijskih smeri in fakultet.
Letošnji konec šolskega leta na nekaterih šolah po kar dveh letih premora le organizirajo tudi valete in maturantske plese. Toda stroški zanje so vse višji, nemalokrat sledi še končni ali pa maturantski izlet, valete v razkošnosti vse bolj postajajo podobne maturantskim plesom. In vse to stane, šolski skladi, če na šolah sploh obstajajo, pa niso namenjeni za kritje tovrstnih stroškov. Tudi na ZPM Ljubljana Moste-Polje se zato obračajo družine, ki potrebujejo pomoč pri plačilu teh stroškov. Gre za pomembne prelomnice v življenju učencev in dijakov, a če jim starši tega ne morejo plačati, so že tako ranljivi učenci in dijaki mnogokrat odrinjeni na še bolj skrajni rob družbe.
Ker so iz šol pred nekaj tedni izginile še maske kot zadnji vizualni opomniki na epidemične ukrepe, se zdi, da je konec tudi posledic prilagajanja šolskega procesa v zadnjih dveh letih. A predvsem pri otrocih z učnimi težavami ali posebnimi potrebami, so posledice še zmeraj velike. V zadnjih tednih šolskega leta, ko je ocenjevanje še posebej intenzivno, je na stiske otrok znova vredno spomniti. Gostja: Specialna pedagoginja na OŠ Jožeta Moškriča v Ljubljani Martina Opaka Lešnjak.
Predvsem na začetku kolesarske športne poti je lahko nakup ustreznega vadbenega cestnega kolesa za družine mladih športnikov (pre)velik finančni zalogaj. Zato je kolesarski šampion Tadej Pogačar želel, da bi del izkupička, ki smo ga na dobrodelni dražbi Vala 202 iztržili za njegovo rumeno majico zmagovalca dirke po Franciji, namenili prav nakupu koles. Ob pomoči Fundacije Miroslava Cerarja za športnike iz socialno šibkih okolij in Kolesarske Zveze Slovenije je bila njegova želja pred kratkim izpolnjena in kolesarski klubi po vsej Sloveniji so za svoje mlade kolesarske upe že prejeli nova kolesa za treninge. In da bodo možnosti še nekoliko večje, 14 mladih kolesarjev iz dela preostalega izkupička dražbe Tadejeve zmagovite rumene majice dobiva pomoč za kritje stroškov treningov, priprav in opreme.
Izidi včerajšnjih volitev kažejo, da se bo s področji, ki najpomembneje krojijo usodo najranljivejših in mladih, ukvarjala drugačna ekipa kot v zadnjem mandatu. A ne glede na to, kdo jo bo sestavljal, bo moral razumeti, kakšne posledice so pustili epidemičnih ukrepi in katere so težave, ki so že pred epidemijo krojile otroštva revnejših družin, opozarja predsednica ZPM Moste Polje Anita Ogulin, današnja gostja Jane Vidic.
Zakaj se vsi mladi o poklicni prihodnosti ne morejo odločati le na podlagi svojih želja? Kako bo način šolanja med epidemijo zaznamoval družbo v prihodnosti in kako o družbeno pomembnih temah razmišljajo osnovnošolci in dijaki? Udeleženci 32. Nacionalnega otroškega parlamenta z naslovom Moja poklicna prihodnost opozarjajo, da se zaradi razslojevanja v času izobraževanja krepijo razlike med dostopnostjo različnih gimnazij, srednjih šol in univerz, kar vpliva na izbiro poklica. O skrbeh za poklicno prihodnost po epidemiji, ki izhajajo tudi iz neenake dostopnosti šolanja, razmišljajo Filip Demšar, Iva Čurković in Jon Lampej.
Domijada je vsakoletno športno kulturno srečanje dijaških domov Slovenije in zamejstva, ki se po dveh letih zatišja letos znova odvija, a predvsem na spletu. Dijaki se predstavljajo z likovnimi in fotografskimi izdelki, poteka literarni natečaj, izdelati je mogoče tudi inštalacijo, vsakič pa zbirajo tudi donacije za humanitarne namene.
Še tam, kjer so imeli otroci odlične pogoje za šolanje na domu, je tako šolanje marsikomu povzročalo težave. Toliko večje pa so imeli otroci, ki imajo doma slabe ali nikakršne pogoje in slabo podporo bližnjih za šolanje sploh. Med njimi je tudi veliko romskih otrok. Ti so v času epidemije sicer dobili pomoč svojih šol, nevladnih organizacij, pa tudi 26 romskih pomočnikov, ki so delovali ob pomoči projekta Skupaj za znanje. Tega je na osnovnih šolah organiziral Center šolskih in obšolskih dejavnosti. Romski pomočnici Mateja Kosec z Osnovne šole Metlika in Sandra Rudaš z Osnovne šole Beltinci sta nanizali nekaj izkušenj in razmislekov o tem, kako romske otroke učinkoviteje vključevati v šolsko okolje in jim pomagati tudi do boljše izobrazbe.
Čeprav uradni podatki policije za lansko leto ne kažejo porasta prijav družinskega nasilja, so izkušnje nevladnih organizacij in drugih, ki pomagajo žrtvam, precej drugačne. Nestrpnosti, agresije in nasilja, tudi družinskega, je vse več, podobno velja za medvrstniško nasilje, vse več je nasilja nad strokovnimi delavci, opozarja gostja oddaje, direktorica CSD Pomurje Sandra Fekonja. Porast klicev v svetovalnice in naraščajoče število žensk, ki so poiskale zatočišče v kateri od varnih hiš, beležijo tudi v nevladnih organizacijah. Čeprav se zdi, da so včasih institucije premalo učinkovite, pa prijava nasilja lahko reši življenje. Ena od telefonskih številk, ki deluje 24 ur dnevno, je številka SOS telefona za žrtve nasilja 080 11 55. Na njej svetujejo tako žrtvam kot tistim, ki ne vedo, kako prijaviti opaženo nasilje.
Neveljaven email naslov