Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Omogočimo plačilo obšolskih dejavnosti za otroke!
“Mami mi je umrla v prometni nesreči, ko sem imela dve leti. Živim pri teti in ker živimo bolj skromno, je rekla, da so učne ure plesa predrage. Obljubila pa je, da če bom tudi v tem šolskem letu dosegala tako odlične ocene kot doslej, me bo morda vpisala že prihodnje leto,” pravi osnovnošolka, ki si na plesne vaje želi že nekaj let.
Že ves mesec opozarjamo na to, da so popoldanske obšolske dejavnosti, razvoj talentov in nabiranje novih znanj, zaradi plačljivosti za številne otroke iz socialno šibkih okolij tako rekoč nedosegljivi. Projekt Botrstvo je bil pred skoraj natanko petimi leti ustanovljen prav zato, da bi vsem otrokom, ki si tega želijo, dal enake možnosti in odstranil pogosto zelo nizke finančne ovire, ki otrokom onemogočajo razvoj talentov in pridobivanje novih znanj tudi v prostem času. Želje so res velike. Sabini gre kar na jok: “Zelo rada bi hodila na plesne vaje, pri plesu se sprostim in sploh ne razmišljam o siceršnjih problemih, popolnoma se odklopim. A ker stanejo plesne vaje vsaj 50€ na mesec, je to nemogoče. Starši so brezposelni, oči je bil že dvakrat operiran, mami pa je prav tako poškodovana in komaj zmore samostojno življenje. Saj se trudita, da bi mi nekako omogočila, a ne gre…”
Nekateri otroci so športe ali umetniške zvrsti vzljubili v šolskih krožkih, ki so vsaj v začetnih razredih osnovne šole pogosto brezplačni, nato pa jih je od novih veščin, znanja, športnega razvoja in druženja ločilo nekaj 10 evrov. Tudi Pio, ki živi sama z mamo. Zaradi minimalnih dohodkov in velikih življenjskih stroškov pogosto nimata za primerno hrano: “Rada bi hodila na gimnastiko, ker mi je všeč in ker je zabavno. Vem, ker sem eno leto hodila. Zelo mi je bilo všeč, veliko smo trenirali, rada sem hodila, tudi učiteljica je bila zelo prijazna, najlepše pa je bilo, ko smo nastopili pred starši. Potem pa nisem mogla več, ker nama je zmanjkalo že za položnice. Težko je bilo to opustiti. Toda nisem po pravici povedala, da ne hodim zaradi denarja, pač pa sem samo rekla, da me ne bo več. Težko je povedati po pravici, da nimaš denarja. Joj, kako sem si želela, da bi nama nekako uspelo in bi lahko plačali stroške za vadbo. Zelo, zelo mi je bilo hudo,” s tresočim glasom doda Pia.
Katja se je od svojega tako ljubljenega športa, ki ga je trenirala vrsto let, ločila na način, kot ga ne bi smel doživeti nihče. Zgodilo se je, ko njena brezposelna mama, ki sama preživlja dve srednješolki, tega stroška ni več zmogla: “Poklicala je trenerja in mu povedala, da nimamo denarja in da bomo plačali kasneje, ko bomo lahko. A trener je bil nepopustljiv in je vseskozi vztrajal, čeprav tudi drugi niso več redno plačevali. Potem pa je enkrat, ko smo pred treningom sedeli v krogu, vsem zbranim povedal, da ne plačujemo in zakaj. To me je popolnoma ponižalo in me vrglo iz tira. Takoj sem si rekla, da me nikoli več ne bo na trening. Ko te nekdo tako zelo prizadene, ne moreš več nazaj…”
Včasih se tistim, ki sami nikoli niso izkusili takih finančnih stisk, zdi komaj verjetno, da starši za dobro otrok že nekako napraskajo tistih nekaj deset evrov. A kot pravi brezsposelna mama treh otrok, pri več otrocih v družini je to nemogoče, poleg tega je za marsikoga, ki ne stanuje v mestih ali večjih krajih dodaten nepremostljiv strošek in problem tudi prevoz otroka do dejavnosti: “Sama živim s tremi otroki, brez zaposlitve, njihov oče je samozaposlen, a je že več kot pol leta brez plače, ker tudi njemu ne plačajo. Težko je, vsako leto težje. Nenehno biješ nove bitke. Otroci pa so prikrajšani, še posebno, če si nekaj tako zelo želijo. Hčerki sta izjemno pridni in uspešni v šoli in si zelo želita še k dejavnostim, pa ne gre, ker včasih že za veliko nujnejše stroške preprosto zmanjka denarja. Problem je tudi prevoz, avtobusa pri nas sploh ni, tako da je k stroškom vadbe treba prišteti še strošek, ki bi nastal s prevozi. Ne gre…”
In ker se otroci še kako dobro zavedajo, kako velik družinski strošek so vadbe, marsikdo staršem svojih želja sploh ne pove: “Tako ali tako sem bila prepričana, da moje želje ne bodo uslišane, ker vem, da nimamo denarja. Doma sploh nisem nič rekla, ker vem, da bo zavrnjeno. Sem si pa zelo želela. Velikokrat razmišljam o tem, da vsi hodijo kam, le jaz ne morem. Pa kako bi bilo, če bi tudi jaz lahko šla z njimi… Zelo si želim, da bi lahko tudi jaz plesala ali pa šla k mažoretkam, ker si to res zelo, zelo želim in bi mi veliko pomenilo…”
In včasih, pravi osnovnošolka Varja, je neizmerno težko nehati z nečim, kar si imel tako zelo rad: “Plesala sem od tretjega leta, in to mi je veliko pomenilo. Komaj sem čakala dneve, ko smo imeli treninge, res me je veselilo. Potem starša nista mogla več plačevati. Silno težko mi je bilo, ker me je ples res osrečeval. Grozni občutki so bili, ko so mi sošolke, ki so s treningi nadaljevale, nato kazale, kaj novega so se naučile. Mene pa tam ni bilo, ker sem morala domov, ko so one plesale.”
In če je s cmokom v grlu opisovala, kako težko je bilo, ko je morala pustiti ples, se ji potem, ko jo vprašam, kako je bilo, ko se je smela vrniti v plesne dvorane, solze kar ulijejo. Varja je bila namreč med tistimi otroki, katerim ste lani septembra v podobni akciji omogočili plačilo za vadbe za njihove priljubljene dejavnosti. “To je bil res dober občutek, ker sem vedela, da bom spet počela to, kar počnem najraje na svetu! Že prvi dan smo vadile novo koreografijo in se nato naslednje dni dobivale po pouku in še same malo vadile. To mi je veliko pomenilo! Nikoli več ne bi rada doživela tega, da bi morala prenehati s plesom. Ker mi ples tako zelo veliko pomeni!”
Varja je v lanskem šolskem letu s svojo plesno šolo že dosegla tudi lepe uvrstitve na državnem prvenstvu. Tudi zato, ker je prav zaradi donacij sploh imela možnost sploh biti to, kar si najbolj želi: plesalka.
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih za plačilo obšolskih dejavnosti.
Ali izpolnite položnico:
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Omogočimo plačilo obšolskih dejavnosti za otroke!
“Mami mi je umrla v prometni nesreči, ko sem imela dve leti. Živim pri teti in ker živimo bolj skromno, je rekla, da so učne ure plesa predrage. Obljubila pa je, da če bom tudi v tem šolskem letu dosegala tako odlične ocene kot doslej, me bo morda vpisala že prihodnje leto,” pravi osnovnošolka, ki si na plesne vaje želi že nekaj let.
Že ves mesec opozarjamo na to, da so popoldanske obšolske dejavnosti, razvoj talentov in nabiranje novih znanj, zaradi plačljivosti za številne otroke iz socialno šibkih okolij tako rekoč nedosegljivi. Projekt Botrstvo je bil pred skoraj natanko petimi leti ustanovljen prav zato, da bi vsem otrokom, ki si tega želijo, dal enake možnosti in odstranil pogosto zelo nizke finančne ovire, ki otrokom onemogočajo razvoj talentov in pridobivanje novih znanj tudi v prostem času. Želje so res velike. Sabini gre kar na jok: “Zelo rada bi hodila na plesne vaje, pri plesu se sprostim in sploh ne razmišljam o siceršnjih problemih, popolnoma se odklopim. A ker stanejo plesne vaje vsaj 50€ na mesec, je to nemogoče. Starši so brezposelni, oči je bil že dvakrat operiran, mami pa je prav tako poškodovana in komaj zmore samostojno življenje. Saj se trudita, da bi mi nekako omogočila, a ne gre…”
Nekateri otroci so športe ali umetniške zvrsti vzljubili v šolskih krožkih, ki so vsaj v začetnih razredih osnovne šole pogosto brezplačni, nato pa jih je od novih veščin, znanja, športnega razvoja in druženja ločilo nekaj 10 evrov. Tudi Pio, ki živi sama z mamo. Zaradi minimalnih dohodkov in velikih življenjskih stroškov pogosto nimata za primerno hrano: “Rada bi hodila na gimnastiko, ker mi je všeč in ker je zabavno. Vem, ker sem eno leto hodila. Zelo mi je bilo všeč, veliko smo trenirali, rada sem hodila, tudi učiteljica je bila zelo prijazna, najlepše pa je bilo, ko smo nastopili pred starši. Potem pa nisem mogla več, ker nama je zmanjkalo že za položnice. Težko je bilo to opustiti. Toda nisem po pravici povedala, da ne hodim zaradi denarja, pač pa sem samo rekla, da me ne bo več. Težko je povedati po pravici, da nimaš denarja. Joj, kako sem si želela, da bi nama nekako uspelo in bi lahko plačali stroške za vadbo. Zelo, zelo mi je bilo hudo,” s tresočim glasom doda Pia.
Katja se je od svojega tako ljubljenega športa, ki ga je trenirala vrsto let, ločila na način, kot ga ne bi smel doživeti nihče. Zgodilo se je, ko njena brezposelna mama, ki sama preživlja dve srednješolki, tega stroška ni več zmogla: “Poklicala je trenerja in mu povedala, da nimamo denarja in da bomo plačali kasneje, ko bomo lahko. A trener je bil nepopustljiv in je vseskozi vztrajal, čeprav tudi drugi niso več redno plačevali. Potem pa je enkrat, ko smo pred treningom sedeli v krogu, vsem zbranim povedal, da ne plačujemo in zakaj. To me je popolnoma ponižalo in me vrglo iz tira. Takoj sem si rekla, da me nikoli več ne bo na trening. Ko te nekdo tako zelo prizadene, ne moreš več nazaj…”
Včasih se tistim, ki sami nikoli niso izkusili takih finančnih stisk, zdi komaj verjetno, da starši za dobro otrok že nekako napraskajo tistih nekaj deset evrov. A kot pravi brezsposelna mama treh otrok, pri več otrocih v družini je to nemogoče, poleg tega je za marsikoga, ki ne stanuje v mestih ali večjih krajih dodaten nepremostljiv strošek in problem tudi prevoz otroka do dejavnosti: “Sama živim s tremi otroki, brez zaposlitve, njihov oče je samozaposlen, a je že več kot pol leta brez plače, ker tudi njemu ne plačajo. Težko je, vsako leto težje. Nenehno biješ nove bitke. Otroci pa so prikrajšani, še posebno, če si nekaj tako zelo želijo. Hčerki sta izjemno pridni in uspešni v šoli in si zelo želita še k dejavnostim, pa ne gre, ker včasih že za veliko nujnejše stroške preprosto zmanjka denarja. Problem je tudi prevoz, avtobusa pri nas sploh ni, tako da je k stroškom vadbe treba prišteti še strošek, ki bi nastal s prevozi. Ne gre…”
In ker se otroci še kako dobro zavedajo, kako velik družinski strošek so vadbe, marsikdo staršem svojih želja sploh ne pove: “Tako ali tako sem bila prepričana, da moje želje ne bodo uslišane, ker vem, da nimamo denarja. Doma sploh nisem nič rekla, ker vem, da bo zavrnjeno. Sem si pa zelo želela. Velikokrat razmišljam o tem, da vsi hodijo kam, le jaz ne morem. Pa kako bi bilo, če bi tudi jaz lahko šla z njimi… Zelo si želim, da bi lahko tudi jaz plesala ali pa šla k mažoretkam, ker si to res zelo, zelo želim in bi mi veliko pomenilo…”
In včasih, pravi osnovnošolka Varja, je neizmerno težko nehati z nečim, kar si imel tako zelo rad: “Plesala sem od tretjega leta, in to mi je veliko pomenilo. Komaj sem čakala dneve, ko smo imeli treninge, res me je veselilo. Potem starša nista mogla več plačevati. Silno težko mi je bilo, ker me je ples res osrečeval. Grozni občutki so bili, ko so mi sošolke, ki so s treningi nadaljevale, nato kazale, kaj novega so se naučile. Mene pa tam ni bilo, ker sem morala domov, ko so one plesale.”
In če je s cmokom v grlu opisovala, kako težko je bilo, ko je morala pustiti ples, se ji potem, ko jo vprašam, kako je bilo, ko se je smela vrniti v plesne dvorane, solze kar ulijejo. Varja je bila namreč med tistimi otroki, katerim ste lani septembra v podobni akciji omogočili plačilo za vadbe za njihove priljubljene dejavnosti. “To je bil res dober občutek, ker sem vedela, da bom spet počela to, kar počnem najraje na svetu! Že prvi dan smo vadile novo koreografijo in se nato naslednje dni dobivale po pouku in še same malo vadile. To mi je veliko pomenilo! Nikoli več ne bi rada doživela tega, da bi morala prenehati s plesom. Ker mi ples tako zelo veliko pomeni!”
Varja je v lanskem šolskem letu s svojo plesno šolo že dosegla tudi lepe uvrstitve na državnem prvenstvu. Tudi zato, ker je prav zaradi donacij sploh imela možnost sploh biti to, kar si najbolj želi: plesalka.
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih za plačilo obšolskih dejavnosti.
Ali izpolnite položnico:
Po raziskavi merjenja indeksa enakosti spolov se Slovenija uvršča na 12. mesto med članicami EU, na vrhu lestvice pa so spet nordijske države.
Kako se mladi spominjajo karantene dve leti po tem, ko so bili zaprti med štiri stene svoje sobe?
19 slovenskih nevladnih organizacij, ki delujejo za osebe in z osebami z izkušnjo revščine in izključenosti, je tudi letos pripravilo poročilo o revščini v Sloveniji. To poročilo je sestavni del letnega poročila, ki ga 31 nacionalnih mrež in 13 evropskih organizacij pripravi v okviru Evropske mrežo za boj proti revščini (EAPN). Tudi letošnje poročilo je pokazalo številne sistemske pomanjkljivosti na katere nevladniki opozarjajo že vsaj desetletje. Tem se zdaj pridružuje vse večji problem revnih zaposlenih in pa skokovito naraščanje težav z nasiljem in z duševnim zdravjem. Podrobneje s predstavnikom slovenske EAPN, Goranom Lukićem iz Delavske svetovalnice
Letos zaznamujemo 30. obletnico uvedbe subvencionirane študentske prehrane. V tem času se je z boni marsikaj spremenilo, a razlog za obstoj je še vedno omogočiti študentkam in študentom dostop do tople in zdrave prehrane, ne glede na njihov socialni status. Po obdobju dveletnega zaprtja, ko se povečujejo stroški živil in dela, se število ponudnikov takšne prehrane zmanjšuje, hkrati pa se bosta z novim letom povišali tudi višini cene obroka in subvencije. V oddaji Botrstvo Kaja Ravnak skupaj s študentko inšpektorico Márijo Pávlosko in svetovalcem za področje subvencionirane študentske prehrane na Študentski organizaciji Slovenije Maticem Bérom raziskuje razloge za hipno stanje v ureditvi študentske prehrane.
Letos zaznamujemo 30. obletnico uvedbe subvencionirane študentske prehrane. V tem času se je z boni marsikaj spremenilo, a razlog za obstoj je še vedno omogočiti študentkam in študentom dostop do tople in zdrave prehrane, ne glede na njihov socialni status. Po obdobju dveletnega zaprtja, ko se povečujejo stroški živil in dela, se število ponudnikov takšne prehrane zmanjšuje, hkrati pa se bosta z novim letom povišali tudi višini cene obroka in subvencije. V oddaji Botrstvo Kaja Ravnak skupaj s študentko inšpektorico Márijo Pávlovsko in svetovalcem za področje subvencionirane študentske prehrane na Študentski organizaciji Slovenije Maticem Bérom raziskuje razloge za hipno stanje v ureditvi študentske prehrane.
Kar polovica vseh duševnih motenj se začne že do 14. leta in kar 75 odstotkov pred 25. letom starosti, zato je normalizacija teme duševnega zdravja med mladimi, pa tudi na splošno, ključnega pomena. Če so namreč stiske prepoznane in priznane pravočasno, če o njih lahko govorijo, če dobijo pravočasno pomoč in tisti, ki to potrebujejo, tudi ustrezno zdravljenje, je porast duševnih motenj mogoče preprečiti: Če ne, bo epidemija duševnih stisk in motenj tudi za mlade dolgoročno bistveno usodnejša kot je bila epidemija koronavirusne bolezni.
Z vsako novo in vse višjim zneskom na položnici se poglablja stiska ljudi, ki tudi ob rednih plačah ne zmorejo več poplačevati niti najosnovnejših stroškov. O tem pričajo zgodbe ljudi, ki so se po pomoč prisiljeni obrniti na humanitarne organizacije. Kako jim lahko pri tem pomaga Botrstvo?
Družine tudi s plačo ali dvema ne zmorejo več plačati vseh stroškov.
Skorajšnji začetek novega šolskega leta je zaznamoval tudi delo sodelavcev programa Botrstvo. Vse poletje so namreč prejemali prošnje za pomoč pri nabavi šolskih potrebščin, a tudi za nakup hrane in plačilo vse višjih položnic. Večina paketov in šolskih torb z osnovnimi potrebščinami je že razdeljenih družinam, ki brez te pomoči »brezplačnega šolanja« otrokom ne morejo več zagotoviti. Zbrali smo nekaj utrinkov, razmišljanj in tudi strahov staršev pred jesenjo.
Zbirna oddaja o doživljanju tega študijskega leta in težavah študentskega vsakdana.
Končuje se tretje s koronskimi ukrepi zaznamovano šolsko leto. In čeprav popolnega zapiranja šol ni bilo več, je bilo zelo drugačno od običajnih. Še posebno za tiste dijake, ki so v tem času šolanje začeli na srednjih šolah. Najteže je bilo za tiste, ki so že v osnovni šoli imeli večje učne težave, in za tiste, ki jim je šolanje na daljavo pustilo dolgotrajne posledice na znanju, motivaciji in duševnem zdravju. Kaj je bilo zanje letos najtežje, kako so se počutili, kakšne so pasti šolanja tam, kjer tudi učitelji mislijo, da je v učilnici sedijo dijaki z ogromno znanja in koliko razumevanja so bili deležni?
Kadar govorimo o šolarjih in dijakih, ki so imeli težave s šolanjem na daljavo in imajo še vedno težave s primanjkljaji v znanju, običajno pričakujemo, da gre za tiste z učnimi težavami ali tiste, ki živijo v vsestransko nespodbudnih okoljih. A težave imajo tudi dijaki gimnazij, na katere se vpisujejo le odličnjaki z izjemnimi talenti in ambicijami. Stiske doživljajo predvsem zaradi prevelikih pričakovanj, tudi do sebe, predvsem pa zaradi želje po visokih ocenah, ki jim bodo omogočile tudi izbiro najtežje dostopnih študijskih smeri in fakultet.
Letošnji konec šolskega leta na nekaterih šolah po kar dveh letih premora le organizirajo tudi valete in maturantske plese. Toda stroški zanje so vse višji, nemalokrat sledi še končni ali pa maturantski izlet, valete v razkošnosti vse bolj postajajo podobne maturantskim plesom. In vse to stane, šolski skladi, če na šolah sploh obstajajo, pa niso namenjeni za kritje tovrstnih stroškov. Tudi na ZPM Ljubljana Moste-Polje se zato obračajo družine, ki potrebujejo pomoč pri plačilu teh stroškov. Gre za pomembne prelomnice v življenju učencev in dijakov, a če jim starši tega ne morejo plačati, so že tako ranljivi učenci in dijaki mnogokrat odrinjeni na še bolj skrajni rob družbe.
Ker so iz šol pred nekaj tedni izginile še maske kot zadnji vizualni opomniki na epidemične ukrepe, se zdi, da je konec tudi posledic prilagajanja šolskega procesa v zadnjih dveh letih. A predvsem pri otrocih z učnimi težavami ali posebnimi potrebami, so posledice še zmeraj velike. V zadnjih tednih šolskega leta, ko je ocenjevanje še posebej intenzivno, je na stiske otrok znova vredno spomniti. Gostja: Specialna pedagoginja na OŠ Jožeta Moškriča v Ljubljani Martina Opaka Lešnjak.
Predvsem na začetku kolesarske športne poti je lahko nakup ustreznega vadbenega cestnega kolesa za družine mladih športnikov (pre)velik finančni zalogaj. Zato je kolesarski šampion Tadej Pogačar želel, da bi del izkupička, ki smo ga na dobrodelni dražbi Vala 202 iztržili za njegovo rumeno majico zmagovalca dirke po Franciji, namenili prav nakupu koles. Ob pomoči Fundacije Miroslava Cerarja za športnike iz socialno šibkih okolij in Kolesarske Zveze Slovenije je bila njegova želja pred kratkim izpolnjena in kolesarski klubi po vsej Sloveniji so za svoje mlade kolesarske upe že prejeli nova kolesa za treninge. In da bodo možnosti še nekoliko večje, 14 mladih kolesarjev iz dela preostalega izkupička dražbe Tadejeve zmagovite rumene majice dobiva pomoč za kritje stroškov treningov, priprav in opreme.
Izidi včerajšnjih volitev kažejo, da se bo s področji, ki najpomembneje krojijo usodo najranljivejših in mladih, ukvarjala drugačna ekipa kot v zadnjem mandatu. A ne glede na to, kdo jo bo sestavljal, bo moral razumeti, kakšne posledice so pustili epidemičnih ukrepi in katere so težave, ki so že pred epidemijo krojile otroštva revnejših družin, opozarja predsednica ZPM Moste Polje Anita Ogulin, današnja gostja Jane Vidic.
Zakaj se vsi mladi o poklicni prihodnosti ne morejo odločati le na podlagi svojih želja? Kako bo način šolanja med epidemijo zaznamoval družbo v prihodnosti in kako o družbeno pomembnih temah razmišljajo osnovnošolci in dijaki? Udeleženci 32. Nacionalnega otroškega parlamenta z naslovom Moja poklicna prihodnost opozarjajo, da se zaradi razslojevanja v času izobraževanja krepijo razlike med dostopnostjo različnih gimnazij, srednjih šol in univerz, kar vpliva na izbiro poklica. O skrbeh za poklicno prihodnost po epidemiji, ki izhajajo tudi iz neenake dostopnosti šolanja, razmišljajo Filip Demšar, Iva Čurković in Jon Lampej.
Domijada je vsakoletno športno kulturno srečanje dijaških domov Slovenije in zamejstva, ki se po dveh letih zatišja letos znova odvija, a predvsem na spletu. Dijaki se predstavljajo z likovnimi in fotografskimi izdelki, poteka literarni natečaj, izdelati je mogoče tudi inštalacijo, vsakič pa zbirajo tudi donacije za humanitarne namene.
Še tam, kjer so imeli otroci odlične pogoje za šolanje na domu, je tako šolanje marsikomu povzročalo težave. Toliko večje pa so imeli otroci, ki imajo doma slabe ali nikakršne pogoje in slabo podporo bližnjih za šolanje sploh. Med njimi je tudi veliko romskih otrok. Ti so v času epidemije sicer dobili pomoč svojih šol, nevladnih organizacij, pa tudi 26 romskih pomočnikov, ki so delovali ob pomoči projekta Skupaj za znanje. Tega je na osnovnih šolah organiziral Center šolskih in obšolskih dejavnosti. Romski pomočnici Mateja Kosec z Osnovne šole Metlika in Sandra Rudaš z Osnovne šole Beltinci sta nanizali nekaj izkušenj in razmislekov o tem, kako romske otroke učinkoviteje vključevati v šolsko okolje in jim pomagati tudi do boljše izobrazbe.
Čeprav uradni podatki policije za lansko leto ne kažejo porasta prijav družinskega nasilja, so izkušnje nevladnih organizacij in drugih, ki pomagajo žrtvam, precej drugačne. Nestrpnosti, agresije in nasilja, tudi družinskega, je vse več, podobno velja za medvrstniško nasilje, vse več je nasilja nad strokovnimi delavci, opozarja gostja oddaje, direktorica CSD Pomurje Sandra Fekonja. Porast klicev v svetovalnice in naraščajoče število žensk, ki so poiskale zatočišče v kateri od varnih hiš, beležijo tudi v nevladnih organizacijah. Čeprav se zdi, da so včasih institucije premalo učinkovite, pa prijava nasilja lahko reši življenje. Ena od telefonskih številk, ki deluje 24 ur dnevno, je številka SOS telefona za žrtve nasilja 080 11 55. Na njej svetujejo tako žrtvam kot tistim, ki ne vedo, kako prijaviti opaženo nasilje.
Neveljaven email naslov