Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ločitev staršev, šest selitev v enem letu, nato vrnitev v nekdanje okolje, ki pa ga ni več želelo sprejeti, pa prometna nesreča, zaradi katere je očetovo življenje dolgo viselo na nitki, vse to je bilo preveč za osnovnošolca Adriana, ki je svoje stiske skušal končati na najbolj tragičen način. Zdaj skuša zaživeti na novo, a mu huda finančna stiska grozi, da bo morda že letos moral znova zamenjati šolo in okolje, v katerem se dobro počuti.
Ločitev, nenehne selitve, očetova nesreča in izločenost iz družbe vrstnikov ...
Po ločitvi staršev se je takrat devetletni Adrian z mamo odselil iz rojstnega kraja. Nato je v dobrem letu dni še petkrat zamenjal prebivališče in hkrati petkrat šolsko okolje in sošolce, preden se je vrnil domov k očetu, ki je postal njegov skrbnik. Takrat se je zdelo, da je najhujše za njim, a so se njegove stiske le še poglabljale, priznava oče.
“Ko se je sin vrnil v šolo, so ga popolnoma izločili iz družbe. Dali so mu vedeti, da je nezaželen, ker živi z očetom namesto z mamico, zbadali so ga, zakaj ima raztrgane copate in stara oblačila. Težko mu je bilo, umikal se je pred vsemi. Učiteljica mi je povedala, da se je na stranišču velikokrat zjokal, da je imel pogosto solzne oči …
Velikokrat sem se skušal pogovoriti, kaj ga muči, a se je le zaprl vase in v sebi premleval o vsem, kar ga teži. Vedel je, da nama finančno gre zelo na tesno, in ni mogel na nobeno plačljivo dejavnost, čeprav si je zelo želel. Nikoli ni mogel z vrstniki vsaj na kakšen sok, da bi se tam malo družili, ni šlo. Od danes do jutri nisem vedel, kako bova zmogla, pogosto namreč doma ni bilo niti za hrano, tudi kosila v šoli mu nisem mogel plačati, tako da je bil izločen še tam …”
Oče in sin živita v popolnoma dotrajani hiši, ki tako zunaj kot znotraj kaže, da nikoli ni videla prav dobrih časov. V hiši ali bolje hišici ni kosa pohištva, ki ne bi pred tem menjal že vsaj enega lastnika in ne bi svojega poslanstva že zdavnaj odslužil. Toda vse je še teže, odkar je oče samohranilec, ki ob minimalni plači nekaj sredstev za sina dobiva iz preživninskega sklada, pred dvema letoma doživel še hudo prometno nesrečo.
To je bil velik šok za Adriana, saj nekaj tednov ni bilo jasno, ali bo oče poškodbe sploh preživel. Fant ni imel pravih prijateljev, nikogar ni bilo, ki bi ga zares zanimale fantove stiske, vseskozi pa so se kopičile položnice, prihajali so opomini in izvršbe, opisuje oče. Preveč hudega se je nabralo v duši štirinajstletnika.
“To ga je povsem potrlo, bil je na tleh, ni vedel, kaj naj stori. Vse to ga je pripeljalo do poskusa samomora, ki je tudi mene povsem pretresel in mi spodmaknil tla pod nogami. Bilo mi je nepopisno težko, kdor tega ni doživel, si sploh ne more predstavljati, kakšna bolečina je to! Da se zaveš, da tvoj otrok, takšno majhno srce, nosi tako težko breme! Zaveš se, kako težko mu je moralo biti, da se je odločil za tak korak. Kakšna bolečina se je nabirala v njem! Tega, kar sva preživljala, ne bi privoščil najhujšemu sovražniku, res ne …”
Oče se je več kot dva meseca vsak dan vozil v skoraj sto kilometrov oddaljeno bolnišnico. Izposojal si je denar za gorivo, stroški so se nabirali tudi, ko je sina po odpustu iz bolnišnice redno vozil na terapije. Da bi mu le bilo bolje …
In takrat je v Adrianu dozorela želja, da bi v srednjo šolo hodil daleč od svojega kraja, daleč od okolja, ki je pripomoglo k njegovim stiskam. “Da bi spoznal povsem nov krog ljudi, nove prijatelje, da bi bil daleč stran.”
Po vsem, kar sta preživela, je oče kljub dolgovom, finančni stiski zaradi zmanjšanih dohodkov in lastnemu strahu, kako bo novo okolje vplivalo na čustveno labilnega mladostnika, Adrianu izpolnil željo. Tako je od jeseni dijak šole, ki si jo je zelo želel obiskovati, in je vključen tudi v dijaški dom. “Zelo se razumejo, tako v razredu kot v internatu, lepo mu je tam!” je s tvegano odločitvijo zdaj zadovoljen tudi oče.
Toda stroški takega bivanja, ki Adrianu pomenijo možnost za nov začetek, hkrati zahtevajo skoraj polovico očetove minimalne plače in so se izkazali za neobvladljive že ob prvi položnici.
“In že ta položnica čaka na plačilo. Posebej visoka je zato, ker je Adrian prvi mesec še imel tudi malico v šoli. Toda ko je videl znesek na položnici, se ji je sam odrekel. To je zelo hudo zanj, ne le zato, ker je brez toplega obroka do poznega popoldneva, ampak tudi zato, ker gredo na kosilo vsi sošolci, se tam družijo, poklepetajo … Adrian pa ta čas preživi v garderobi, jih čaka, da bodo pojedli, in gotovo razmišlja o vsem tem.”
Adriana vsaj pozno popoldne čaka obrok v dijaškem domu. Oče pa kljub vsakodnevnemu odhodu v službo poskuša tudi pri svoji prehrani kaj prihraniti.
“Običajno enkrat na dan pojem nekaj kruha s kakšnim namazom, v trgovini kupujem le še stvari z velikim popustom, in če je kaj ugodnega, kupim, a seveda tudi to delim z njim, ko je ob koncu tedna doma. V službi sem se odrekel topli malici, da dobim nekaj več izplačila pri plači, da imam vsaj nekaj centov več za položnice. In za Adriana.
Še vedno si želi imeti topla, nova, vsaj malo modernejša oblačila, pa tople čevlje, da ni tako izstopajoč že na prvi pogled. Zase tako ali tako ne kupim ničesar, zdaj sva približno enake velikosti in ponosim stvari za njim, ko zanj niso več primerne.”
Zagotovo bi bilo lažje, razmišlja oče, če bi tako kot pred nesrečo lahko še dodatno kaj zaslužil. A zaradi neznosnih bolečin, ki jih nobena zdravila ne omilijo, to ne gre več.
“Nepopisno me boli, sploh ne morem opisati, takšna bolečina je to. Hudo je tudi, da ne morem delati, čeprav si zelo želim. Ne morem postoriti stvari doma, kot bi bilo treba, še huje je, ker ne morem ničesar dodatno zaslužiti, kot sem prej, ko sva tako vedno imela zagotovljen kruh, mleko in osnovne stvari. Zdaj pa ne gre, ne zmorem.
To, da ne moreš delati, je strašno – to, da svojemu otroku ne moreš zagotoviti stvari, ki bi jih nujno potreboval, pa še bolj. Rad bi, da bi po vsem, kar sva preživela, sin videl smisel v prihodnosti, da bi lahko šel proti svojemu življenjskemu cilju, da bi se mu uresničile želje in sanje. Srčno si želim, da se ne bi razblinile le zato, ker ne morem poravnati niti najosnovnejših stroškov bivanja, ker preprosto nimam od kod vzeti. Težko je to …”
S POSLANIM SMS: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih Adrianu.
ZPM Ljubljana Moste Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Adrianove družine.
Če bi Adrianu želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket pripišete za Adriana iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njegovega očeta.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Lj. Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Ločitev staršev, šest selitev v enem letu, nato vrnitev v nekdanje okolje, ki pa ga ni več želelo sprejeti, pa prometna nesreča, zaradi katere je očetovo življenje dolgo viselo na nitki, vse to je bilo preveč za osnovnošolca Adriana, ki je svoje stiske skušal končati na najbolj tragičen način. Zdaj skuša zaživeti na novo, a mu huda finančna stiska grozi, da bo morda že letos moral znova zamenjati šolo in okolje, v katerem se dobro počuti.
Ločitev, nenehne selitve, očetova nesreča in izločenost iz družbe vrstnikov ...
Po ločitvi staršev se je takrat devetletni Adrian z mamo odselil iz rojstnega kraja. Nato je v dobrem letu dni še petkrat zamenjal prebivališče in hkrati petkrat šolsko okolje in sošolce, preden se je vrnil domov k očetu, ki je postal njegov skrbnik. Takrat se je zdelo, da je najhujše za njim, a so se njegove stiske le še poglabljale, priznava oče.
“Ko se je sin vrnil v šolo, so ga popolnoma izločili iz družbe. Dali so mu vedeti, da je nezaželen, ker živi z očetom namesto z mamico, zbadali so ga, zakaj ima raztrgane copate in stara oblačila. Težko mu je bilo, umikal se je pred vsemi. Učiteljica mi je povedala, da se je na stranišču velikokrat zjokal, da je imel pogosto solzne oči …
Velikokrat sem se skušal pogovoriti, kaj ga muči, a se je le zaprl vase in v sebi premleval o vsem, kar ga teži. Vedel je, da nama finančno gre zelo na tesno, in ni mogel na nobeno plačljivo dejavnost, čeprav si je zelo želel. Nikoli ni mogel z vrstniki vsaj na kakšen sok, da bi se tam malo družili, ni šlo. Od danes do jutri nisem vedel, kako bova zmogla, pogosto namreč doma ni bilo niti za hrano, tudi kosila v šoli mu nisem mogel plačati, tako da je bil izločen še tam …”
Oče in sin živita v popolnoma dotrajani hiši, ki tako zunaj kot znotraj kaže, da nikoli ni videla prav dobrih časov. V hiši ali bolje hišici ni kosa pohištva, ki ne bi pred tem menjal že vsaj enega lastnika in ne bi svojega poslanstva že zdavnaj odslužil. Toda vse je še teže, odkar je oče samohranilec, ki ob minimalni plači nekaj sredstev za sina dobiva iz preživninskega sklada, pred dvema letoma doživel še hudo prometno nesrečo.
To je bil velik šok za Adriana, saj nekaj tednov ni bilo jasno, ali bo oče poškodbe sploh preživel. Fant ni imel pravih prijateljev, nikogar ni bilo, ki bi ga zares zanimale fantove stiske, vseskozi pa so se kopičile položnice, prihajali so opomini in izvršbe, opisuje oče. Preveč hudega se je nabralo v duši štirinajstletnika.
“To ga je povsem potrlo, bil je na tleh, ni vedel, kaj naj stori. Vse to ga je pripeljalo do poskusa samomora, ki je tudi mene povsem pretresel in mi spodmaknil tla pod nogami. Bilo mi je nepopisno težko, kdor tega ni doživel, si sploh ne more predstavljati, kakšna bolečina je to! Da se zaveš, da tvoj otrok, takšno majhno srce, nosi tako težko breme! Zaveš se, kako težko mu je moralo biti, da se je odločil za tak korak. Kakšna bolečina se je nabirala v njem! Tega, kar sva preživljala, ne bi privoščil najhujšemu sovražniku, res ne …”
Oče se je več kot dva meseca vsak dan vozil v skoraj sto kilometrov oddaljeno bolnišnico. Izposojal si je denar za gorivo, stroški so se nabirali tudi, ko je sina po odpustu iz bolnišnice redno vozil na terapije. Da bi mu le bilo bolje …
In takrat je v Adrianu dozorela želja, da bi v srednjo šolo hodil daleč od svojega kraja, daleč od okolja, ki je pripomoglo k njegovim stiskam. “Da bi spoznal povsem nov krog ljudi, nove prijatelje, da bi bil daleč stran.”
Po vsem, kar sta preživela, je oče kljub dolgovom, finančni stiski zaradi zmanjšanih dohodkov in lastnemu strahu, kako bo novo okolje vplivalo na čustveno labilnega mladostnika, Adrianu izpolnil željo. Tako je od jeseni dijak šole, ki si jo je zelo želel obiskovati, in je vključen tudi v dijaški dom. “Zelo se razumejo, tako v razredu kot v internatu, lepo mu je tam!” je s tvegano odločitvijo zdaj zadovoljen tudi oče.
Toda stroški takega bivanja, ki Adrianu pomenijo možnost za nov začetek, hkrati zahtevajo skoraj polovico očetove minimalne plače in so se izkazali za neobvladljive že ob prvi položnici.
“In že ta položnica čaka na plačilo. Posebej visoka je zato, ker je Adrian prvi mesec še imel tudi malico v šoli. Toda ko je videl znesek na položnici, se ji je sam odrekel. To je zelo hudo zanj, ne le zato, ker je brez toplega obroka do poznega popoldneva, ampak tudi zato, ker gredo na kosilo vsi sošolci, se tam družijo, poklepetajo … Adrian pa ta čas preživi v garderobi, jih čaka, da bodo pojedli, in gotovo razmišlja o vsem tem.”
Adriana vsaj pozno popoldne čaka obrok v dijaškem domu. Oče pa kljub vsakodnevnemu odhodu v službo poskuša tudi pri svoji prehrani kaj prihraniti.
“Običajno enkrat na dan pojem nekaj kruha s kakšnim namazom, v trgovini kupujem le še stvari z velikim popustom, in če je kaj ugodnega, kupim, a seveda tudi to delim z njim, ko je ob koncu tedna doma. V službi sem se odrekel topli malici, da dobim nekaj več izplačila pri plači, da imam vsaj nekaj centov več za položnice. In za Adriana.
Še vedno si želi imeti topla, nova, vsaj malo modernejša oblačila, pa tople čevlje, da ni tako izstopajoč že na prvi pogled. Zase tako ali tako ne kupim ničesar, zdaj sva približno enake velikosti in ponosim stvari za njim, ko zanj niso več primerne.”
Zagotovo bi bilo lažje, razmišlja oče, če bi tako kot pred nesrečo lahko še dodatno kaj zaslužil. A zaradi neznosnih bolečin, ki jih nobena zdravila ne omilijo, to ne gre več.
“Nepopisno me boli, sploh ne morem opisati, takšna bolečina je to. Hudo je tudi, da ne morem delati, čeprav si zelo želim. Ne morem postoriti stvari doma, kot bi bilo treba, še huje je, ker ne morem ničesar dodatno zaslužiti, kot sem prej, ko sva tako vedno imela zagotovljen kruh, mleko in osnovne stvari. Zdaj pa ne gre, ne zmorem.
To, da ne moreš delati, je strašno – to, da svojemu otroku ne moreš zagotoviti stvari, ki bi jih nujno potreboval, pa še bolj. Rad bi, da bi po vsem, kar sva preživela, sin videl smisel v prihodnosti, da bi lahko šel proti svojemu življenjskemu cilju, da bi se mu uresničile želje in sanje. Srčno si želim, da se ne bi razblinile le zato, ker ne morem poravnati niti najosnovnejših stroškov bivanja, ker preprosto nimam od kod vzeti. Težko je to …”
S POSLANIM SMS: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih Adrianu.
ZPM Ljubljana Moste Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Adrianove družine.
Če bi Adrianu želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket pripišete za Adriana iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njegovega očeta.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Lj. Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Donacije BOTER5 in BOTER10, ki bodo v avgustu poslane na številko 1919, bodo v celoti namenjene družinam za saniranje škode po poplavah. V program Botrstvo je trenutno vključenih več kot 6300 otrok iz vse Slovenije, seveda tudi iz močno prizadetih in poplavljenih območij. Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer vodijo programe Botrstvo, Veriga dobrih ljudi in še nekaj podobnih za celostno pomoč otrokom, že od začetka poplav pripravljajo različne načine za pomoč tistim, ki jo bodo potrebovali.
Festivalsko, koncertno in na splošno kreativno-umetniško poletje je na vrhuncu, po treh letih precej okrnjenega dogajanja je tudi želja in potreba občinstva po dogodkih zelo velika. Toda pestrega poletnega dogajanja ne bi bilo brez neštetih ustvarjalnih, pogosto prekarno zaposlenih ustvarjalcev, ki so bili že pred epidemijo na robu preživetja. Epidemija je položaj na kulturno-ustvarjalnem področju močno poslabšala, zato so se štiri raziskave, ki so bile izvedene med začetkom in koncem epidemičnih ukrepov, osredotočale predvsem na vpliv takratnih ukrepov. Vendar so ob tem izrisale še številne druge, precej bolj dolgotrajne in trdovratne težave tega sektorja, ki so soodgovorne za revščino večine ustvarjalcev in s tem tudi njihovih otrok. Če se v takih razmerah sploh odločijo zanje. O usodi ustvarjalcev iz kreativnih dejavnosti in številnih drugih, ki v različnih oblikah delovnih razmerij ne morejo več preživeti, je govorila soustanoviteljica kreativnega centra Poligon in neodvisna raziskovalka Eva Matjaž.
Za tiste, ki imajo med šolskimi počitnicami pestre možnosti za druženje, spoznavanje novih krajev in ljudi, se zdi odhod na letovanja kakšne od humanitarnih organizacij morda manj privlačna možnost, a za številne je to še vedno sploh edina možnost za počitniški oddih zunaj domačega okolja. Letovanja so tudi dragocena učna priložnost, sploh za otroke, ki zaradi različnih razlogov ne morejo živeti doma. Tudi letos jih je v prvih julijskih dneh na letovanju spremljala vzgojiteljica Anja. Da letovanja otrokom veliko daje, kaže tudi to, da veliko tistih, ki so se letovanj udeleževali kot otroci, zdaj pa želijo pomagati tako, da postajajo vzgojitelji prostovoljci. Da bi tudi mlajši lahko dobili bogato življenjsko popotnico iz poletnih letovanj. Hvala vsem, ki jih omogočate tudi z donacijami.
V Strunjanu je v začetku julija letovalo 50 ukrajinskih otrok iz Kijeva in njegove okolice. To je bila druga skupina otrok na letovanju pri nas v okviru projektov Slovenske karitas, ki jih sofinancira Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Letovanje je bilo namenjeno predvsem temu, da se otroci v času počitnic razbremenijo stisk, ki so posledica vojnega dogajanja v domovini. Otroke, stare od osem do šestnajst let, je ob pestrem programu in izletih, pa tudi likovni terapiji, spremljalo več mladih prostovoljcev.
Številni otroci, ki so bili v program Botrstvo vključeni ob njegovih začetkih pred štirinajstimi leti, so zdaj že polnoletni in samostojni ljudje ali pa svojo izobrazbeno pot pravkar končujejo. In vedo, da brez pomoči številnih donatorjev in botrov tega uspeha ne bi mogli doseči. V teh dneh diplomo na eni izmed tehniških fakultet piše tudi sogovornik.
Mama dveh otrok je po nekajletni kalvariji, preživeti v kriznih centrih, varnih hišah in materinskih domovih končno zaživela v najemniškem stanovanju in dobila službo z minimalno plačo. Zagotavljanje počitniškega varstva je brez pomoči bližnjih velikanski finančni zalogaj. Ker pa gre za otroka s čustvenimi in vedenjskimi težavami oz. z avtizmom, pa je iskanje poletnega varstva še bistveno težje. Poletje je kljub počitnicam ali prav zaradi njih za starše lahko zelo stresen čas.
Odkar je mož zbolel za rakom na ledvicah, sama pa se zaradi sina z avtizmom ne more zaposliti, sogovorničina družina ne zmore več plačati vseh stroškov. "Moja mama je delala pri Rdečem križu, tudi doma smo zato imeli 'Rdeči križ', ker je ljudem pomagala kadar koli in jim je nosila tudi stvari od doma. Vse življenje sem tudi sama pomagala drugim, zato je nepopisno težko, ko moraš sam prositi za pomoč, nikoli si nisem predstavljala, da bom kadar koli v takem položaju," je iskrena sogovornica, ki je na ZPM Ljubljana Moste - Polje prišla po šolske potrebščine in drugo pomoč za sina.
Živimo v družbi, ki je vedno bolj prepletena s tehnologijami. Zato je tudi vedno bolj pomembno, kakšne so naše digitalne veščine. Prejšnji teden je na ljubljanski Fakulteti za družbene vede potekal simpozij Digitalne neenakosti v postpandemičnem času, ki ga je organiziral Center za družboslovno informatiko. Na simpoziju so govorci med drugim izpostavili, kako je na digitalne neenakosti vplivala pandemija covida-19, katere so najbolj ranljive skupine v naši družbi in kaj lahko naredimo, da postanemo bolj vključujoča družba.
Da bodo ukrepi ob epidemiji, ki so zahtevali skorajda rekordno dolgo zaprtje vseh šol, pustili posledice tudi na gibalnih sposobnostih otrok, je bilo jasno že kmalu po začetku epidemije. Športnovzgojni karton, ki že več kot 45 let zbira podatke o otrocih, je namreč izjemno dober vir podatkov, in ti so na drastičen upad opozorili že zelo kmalu. Toda kljub jasnim pozivom strokovnjakov, da so nujni hitri ukrepi v šolah, se je zgodilo mnogo premalo. Letošnji rezultati, v katerih so že obdelani podatki več kot 40.000 otrok, to dokazujejo, so pred dnevi potrdili strokovnjaki na javni predstavitvi v organizaciji Slovenske tiskovne agencije.
Med mladimi, ki te dni zaključujejo šolsko leto, tudi letos ni Mojce. Da sta z mamo sploh lahko preživeli, ji je že od 15 leta pomagala delati v kuhinji. Ko je mama zbolela za rakom, je sama prevzela skrb tako za bolno mamo kot za finančno preživetje.
Številne napovedane spremembe v šolskem sistemu bi morale veliko pozornosti nameniti zmanjšanju razslojevanja med otroki in ustvarjanju socialno pravičnejše šole, so prepričani v Socialni zbornici Slovenije, osrednjem strokovnem združenju na področju socialnega varstva pri nas. Ker trenutno kaže, da zastavljene reforme tega ne bodo upoštevale v zadostni meri, so ustanovili posebno Sekcijo za vzgojo v skupnosti, ki bo opozarjala tako na nujne zakonske spremembe v šolstvu kot na težave v izvajanju obstoječe zakonodaje. Pomoči, ki je na papirju na voljo vsem, namreč po njihovem mnenju običajno ne dobijo tisti, ki bi jo najbolj potrebovali.
Petič v zadnjih dveh desetletjih je tudi v Sloveniji potekala mednarodna raziskava bralne pismenosti. Opravljena je med četrtošolci, ki so v 57 državah z vsega sveta reševali identične pisne teste. Po tem, ko je od leta 2001 Slovenija nenehno dobro napredovala, so najnovejši rezultati, ki zajemajo stanje v letu 2021, precej slabši. Skrbi pa tudi podatek, da v šolo hodi vse več utrujenih in lačnih otrok. Kakšno stanje je pokazala raziskava in kaj bo treba ukreniti?
"Kakih deset ali enajstkrat smo se selili," sogovornica, mama dveh otrok, prešteje začasna bivališča, ki jih je z otrokoma zamenjala v nekaj letih po odhodu iz nasilja in alkohola polnega zakona. Prav takrat je bil tudi čas vpisa hčerke v srednjo šolo. Ker sogovornica že dolgo dela v triizmenskem delu v proizvodnji za minimalno plačo, je denarja zmanjkovalo že za plačevanje najemnine, varščine, stroškov življenja in selitev, včasih tudi za hrano… Dilema, ali hčerki kljub temu omogočiti vpis v želeno šolo, zaradi katerega bi bila selitev v dijaški dom najbolj smiselna, a tudi najdražja rešitev, je bila zelo velika, saj subvencij tudi za otroke iz najrevnejših družin ni. In ker je bila hči v dijaškem domu zadovoljna, ker je po neštetih selitvah soba v domu postala ena redkih in pomembnih stalnic v njenem življenju, je bila pridobljena subvencija Dijaškega sklada programa Botrstvo izjemno dragocena in je zanjo hvaležna še sedaj, ko je hči že uspešna študentka.
Dijaški sklad programa Botrstvo v Sloveniji je pred sedmimi leti nastal zaradi slabo urejenega subvencioniranja za bivanje v dijaških domovih za tiste dijake, ki prihajajo iz finančno šibkejših okolij. Ne glede na finančne stiske družin je namreč subvencija za bivanje največ dobrih 85€, kar zadošča za približno četrtino mesečnega stroška bivanja v dijaškem domu. Dijaki že sedmo leto pomoč pri subvencioniranju lahko dobijo pri Dijaškem skladu programa Botrstvo, kjer pa je količina pomoči povsem odvisna od zbranih donacij. Po sedmih letih, v katerih je sklad več kot upravičil svoj obstoj, bi zato bil čas, da subvencije plačil za dijaške domove, ki so v lasti države in v katerih so zaposleni javni uslužbenci, prevzame država, so prepričani pri ZPM LJ Moste Polje. Svoje argumente so naslovili tudi na pristojni ministrstvi.
Društvo Delavska svetovalnica že nekaj let javnost s konkretnimi primeri svojih članov obvešča in ozavešča, kaj vse se v delovnih razmerjih dogaja najbolj podcenjenim in najnižje plačanim zaposlenim pri nas. Pogosto pa za temi zgodbami, skupaj s stiskami svojih staršev, živijo tudi otroci. Kakšna so otroštva tistih, katerih starši delajo za minimalne plače, ki težko dobijo v najem še tako slaba stanovanja, v družinah kjer ob 12-urnih izmenah zmanjka časa in energije in kako vse skupaj poslabšujejo še administrativne ovire in zakonske luknje? Z njimi se skozi včasih res težke življenjske trenutke prebija tudi predsednik Društva Delavska svetovalnica Goran Lukić.
V luči medvrstniškega nasilja, ki se med osnovnošolci zadnje čase žal prepogosto dogaja, zdaj osvetljujemo še eno pomembno osnovnošolsko tematiko. Kako mladi razumejo duševno zdravje, komu sploh zaupajo, kako nanje vpliva klima v razredu in kaj lahko starejši spremenijo, da se bodo počutili sprejete?
Vpis v srednje šole in s tem izbira poklica, morda za vse življenje, je pomembna prelomnica v življenju mladostnikov. Nanjo bi najbolj moralo vplivati predvsem to, kaj bodočega dijaka zanima, navdušuje in v čem bi lahko bil res dober, ne pa to, kako oddaljena je šola in ali starši zmorejo plačati stroške bivanja v dijaškem domu, kadar je to najboljša rešitev. A kot pravita ravnatelja dveh primorskih dijaških domov, so prav finance vse pogosteje odločilne pri tem, ali se otrok lahko vpiše na želeno smer. Ker imajo bodoči dijaki le še nekaj dni časa za morebiten prenos vlog za vpis v srednje šole, znova opozarjajo, da je pomoč Dijaškega sklada programa Botrstvo, lahko pri odločitvi za vpis zares odločilna.
Po statističnih podatkih in v primerjavi z drugimi državami Slovenija ne izstopa po številu revnih ljudi in tudi Ginijev koeficient, ki govori o enakosti pri razporejenosti prihodkov, je ob sicer pomanjkljivih podatkih evropskega statističnega urada med najboljšimi. Toda podrobnejši pregled podatkov pokaže, da je Slovenija pri nekaterih skupinah prebivalcev z izredno visokimi odstotki revščine na samem evropskem repu. Med njimi so enostarševske družine z več otroki, tisti, ki živijo sami in pa starejši, še posebej ženske. Prav podrobnejšemu raziskovanju revščine starejših oseb je namenjena pred kratkim začeta večletna študija, ki bo raziskala, kakšne so bila napake in kaj v trenutnih socialnih politikah lahko spremenimo, da bo več ljudem uspel prehod v višji družbeni sloj.
Planiški četrtek je tradicionalno namenjen otrokom. Tudi letos se ga je udeležilo več tisoč otrok z vseh koncev Slovenije in tudi iz zamejstva, mnogim so obisk omogočili različni donatorji. Med tistimi, ki so glasno spodbujali slovenske skakalce, so bili tudi otroci iz programa Botrstvo. Avtobusi so v dolino pod Poncami prispeli iz Maribora, Velenja, Novega mesta, Cerknega, Idrije, Sevnice, Ljubljane, Šentjurja, Ptuja, Ajdovščine in Metlike. Kako so se imeli in kaj se jim je še posebej vtisnilo v spomin?
Da je brezplačno kosilo za vse šolarje dober cilj, se načeloma strinjajo tako rekoč vsi vpleteni, tudi šole, kjer sicer kosil po zakonu niso dolžni zagotavljati. A imajo jih vse šole, plačujejo pa jih večinoma starši, Iz državega proračuna poravnajo znesek za dobro četrtino vseh h kosilu prijavljenih otrok. Po veljavni zakonodaji so namreč do subvencije upravičeni le otroci katerih družine dosegajo največ 3. dohodkovni razred oz zaslužijo največ 36% povprečne plače na člana. V praksi to pomeni, da v družinah, kjer dohodek na člana presega vsaj cent več kot 442.95 evrov, kosila plačujejo v celoti. Cene se od šole do šole močno razlikujejo in lahko presegajo 80 evrov mesečno za otroka. To je za družine, ki se borijo z revščino, zelo visok znesek. Število otrok, ki do subvencije niso upravičeni, iz leta v leto narašča. Kot so v svoji obrazložitvi sprememb zakona opozorili pri Inštitutu 8. marec, je število upravičencev za subvencije med letoma leta 2016 in 2020 zmanjšalo za skoraj 8 tisoč, čeprav se je v tem času število otrok, vpisanih v osnovno šolo, povečalo za dobrih 16 tisoč. Po svežih podatkih ministrstva pa se je število otrok, ki niso upravičeni do subvencije, v tem šolskem letu povečalo še za skoraj 2 odstotni točki, oz je dodeljenih okoli 3100 subvencij manj, čeprav je šolarjev bistveno več kot leto prej . Med starši, ki ne zmorejo plačati, je tudi mama šolarja, ki je po dolgotrajni bolniški, začasno prekinjeni s 4 urnim delom – v novem izračunu dohodninckega razreda za pičlih 9 evrov ostala brez subvencije za otrokovo kosilo.
Neveljaven email naslov