Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Razmišljanje ene od boter v projektu Botrstvo, ki je bila nekoč tudi sama v socialni stiski, zdaj pa pomaga drugim.
Botra bi nujno potrebovalo več kot 250 otrok
“Spali smo v sobici, veliki 2 krat 3 metre, zeblo nas je zaradi luknjastih oken in vrat, posodo sem pomivala na stranišču in se med kuhanjem hodila pogret v majhen prostor, ker je bilo tam, kjer smo kuhali, tako zelo mrzlo. Izkusila sem nepopisen občutek nemoči, ko nisem vedela, kaj naslednji dan dati v lonec, ker preprosto ni bilo ničesar, tudi otrokom nisem mogla ničesar ponuditi,” o dogodkih izpred dobrih dveh desetletij še danes težko govori naša sogovornica, ena od več kot 4000 boter oziroma botrov iz projekta Botrstvo.
“Nenehno sem otroka opozarjala, da nimam denarja, da jima ne morem ničesar kupiti, zato o svojih željah sploh nista govorila. Nato pa sva s starejšo hčerko šli mimo izložbe, v kateri so bile igračke, in ona je spontano vzkliknila: ‘Joj, mami, poglej, kako lepe igračke,’” se sogovornici zatrese glas in po kratkem premoru s tresočim se glasom nadaljuje: “In takoj nato se je popravila in rekla: ‘Ah, ne, saj niso tako lepe, saj vem, da nimamo denarja …‘”
“Prelagala sem denar z enega na drug konec, pa se nam nikakor ni izšlo s plačili stroškov. Nato sem komaj zbrala pogum, da sem odšla v humanitarno organizacijo prosit, ali bi lahko vsaj deklici peljali na morje. Takrat letovanja niso bila povsem brezplačna, kot so lahko zdaj, zato se spomnim, s kakšno težavo sem zbirala denar, da sem plačevala po obrokih, kar je bilo še treba doplačati. Ampak sem, ker sem vedela, koliko jima bo to pomenilo.
Spomnim se, s kako težkimi koraki sem šla po stopnicah po to pomoč, kako me je bilo sram, vmes sem nekajkrat zastala, se opogumljala. Nikomur prej še nisem povedala, kako težko nam je, še moji domači niso nikoli izvedeli. Le midva z možem sva vedela, kako težko živimo. Vem, kako težko je narediti tak korak, premagati ponos, kako težko je zaprositi nekoga, naj ti pomaga.”
Na svojega botra v tem hipu še vedno čaka več kot 250 otrok. Več informacij, kako lahko postanete boter ali botra enemu izmed njih, je na spletni strani www.boter.si.
Prav zato sogovornica tako zelo razume ljudi, ki zaradi sramu ne pridejo po pomoč, čeprav bi jo močno potrebovali: “Seveda razumem! Saj prav to sem živela, ne eno, ampak vsaj deset let, preden smo toliko zlezli na zeleno vejo, da smo zaživeli kolikor toliko normalno. Seveda jih razumem. Po drugi strani pa ne razumem ljudi, ki bi lahko pomagali, a nočejo. Jih ne! Umaknem se jim, ker ne razumem ljudi, ki imajo preveč, pa ne uvidijo, da so ob njih ljudje, ki bi pomoč potrebovali. Ničesar nočem imeti s takim človekom.”
“In takrat sem si prisegla, da ko bom imela dovolj denarja, bom tudi jaz pomagala nekomu. Botrstvo je prav to, pomagam lahko otrokom, ki tako pomoč potrebujejo. Poznam sicer samo ime otroka, ki sem mu botra, nikoli se nismo srečali, vendar imamo posredne stike, vsako leto mu pošljem kakšno malenkost in ne da se opisati besed hvaležnosti, ki jih dobim od njegove mame. Nekajkrat je napisala, da ne ve, ali vem, koliko jim pomenita moja pomoč in pozornost. Jaz pa vem, še kako dobro vem. Trideset evrov, ki jih dajem vsak mesec, je preračunano približno toliko, kot sem morala takrat plačati za obrok za počitnice svojih deklet, in vem, kako zelo težko sem jih takrat prihranila.”
“Vsako leto mu pošljem tudi posebno darilce, takšno, ki si ga res sam izbere, in ne tisto, kar bi potreboval. Letos smo lahko kupili nekaj, kar mu je res veliko pomenilo in ga je res osrečilo, in mama mi je sporočila, da je plesal in skakal po sobici od veselja …”
“Trenutno se mi zdi politika anonimnosti, da ne jaz ne družina ne poznava identitete drug drugega, pravilna, saj se lahko na eni ali na drugi strani pojavijo deviacije. Nekoč pa si želim spoznati tega fantka, da bi se srečala, da bi on spoznal mene in jaz njega. Morda čez nekaj let.”
Naša sogovornica je ena od več kot 4000 botrov in boter, nepogrešljiv del projekta Botrstvo, ki se ta mesec spominja pete obletnice ustanovitve.
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Razmišljanje ene od boter v projektu Botrstvo, ki je bila nekoč tudi sama v socialni stiski, zdaj pa pomaga drugim.
Botra bi nujno potrebovalo več kot 250 otrok
“Spali smo v sobici, veliki 2 krat 3 metre, zeblo nas je zaradi luknjastih oken in vrat, posodo sem pomivala na stranišču in se med kuhanjem hodila pogret v majhen prostor, ker je bilo tam, kjer smo kuhali, tako zelo mrzlo. Izkusila sem nepopisen občutek nemoči, ko nisem vedela, kaj naslednji dan dati v lonec, ker preprosto ni bilo ničesar, tudi otrokom nisem mogla ničesar ponuditi,” o dogodkih izpred dobrih dveh desetletij še danes težko govori naša sogovornica, ena od več kot 4000 boter oziroma botrov iz projekta Botrstvo.
“Nenehno sem otroka opozarjala, da nimam denarja, da jima ne morem ničesar kupiti, zato o svojih željah sploh nista govorila. Nato pa sva s starejšo hčerko šli mimo izložbe, v kateri so bile igračke, in ona je spontano vzkliknila: ‘Joj, mami, poglej, kako lepe igračke,’” se sogovornici zatrese glas in po kratkem premoru s tresočim se glasom nadaljuje: “In takoj nato se je popravila in rekla: ‘Ah, ne, saj niso tako lepe, saj vem, da nimamo denarja …‘”
“Prelagala sem denar z enega na drug konec, pa se nam nikakor ni izšlo s plačili stroškov. Nato sem komaj zbrala pogum, da sem odšla v humanitarno organizacijo prosit, ali bi lahko vsaj deklici peljali na morje. Takrat letovanja niso bila povsem brezplačna, kot so lahko zdaj, zato se spomnim, s kakšno težavo sem zbirala denar, da sem plačevala po obrokih, kar je bilo še treba doplačati. Ampak sem, ker sem vedela, koliko jima bo to pomenilo.
Spomnim se, s kako težkimi koraki sem šla po stopnicah po to pomoč, kako me je bilo sram, vmes sem nekajkrat zastala, se opogumljala. Nikomur prej še nisem povedala, kako težko nam je, še moji domači niso nikoli izvedeli. Le midva z možem sva vedela, kako težko živimo. Vem, kako težko je narediti tak korak, premagati ponos, kako težko je zaprositi nekoga, naj ti pomaga.”
Na svojega botra v tem hipu še vedno čaka več kot 250 otrok. Več informacij, kako lahko postanete boter ali botra enemu izmed njih, je na spletni strani www.boter.si.
Prav zato sogovornica tako zelo razume ljudi, ki zaradi sramu ne pridejo po pomoč, čeprav bi jo močno potrebovali: “Seveda razumem! Saj prav to sem živela, ne eno, ampak vsaj deset let, preden smo toliko zlezli na zeleno vejo, da smo zaživeli kolikor toliko normalno. Seveda jih razumem. Po drugi strani pa ne razumem ljudi, ki bi lahko pomagali, a nočejo. Jih ne! Umaknem se jim, ker ne razumem ljudi, ki imajo preveč, pa ne uvidijo, da so ob njih ljudje, ki bi pomoč potrebovali. Ničesar nočem imeti s takim človekom.”
“In takrat sem si prisegla, da ko bom imela dovolj denarja, bom tudi jaz pomagala nekomu. Botrstvo je prav to, pomagam lahko otrokom, ki tako pomoč potrebujejo. Poznam sicer samo ime otroka, ki sem mu botra, nikoli se nismo srečali, vendar imamo posredne stike, vsako leto mu pošljem kakšno malenkost in ne da se opisati besed hvaležnosti, ki jih dobim od njegove mame. Nekajkrat je napisala, da ne ve, ali vem, koliko jim pomenita moja pomoč in pozornost. Jaz pa vem, še kako dobro vem. Trideset evrov, ki jih dajem vsak mesec, je preračunano približno toliko, kot sem morala takrat plačati za obrok za počitnice svojih deklet, in vem, kako zelo težko sem jih takrat prihranila.”
“Vsako leto mu pošljem tudi posebno darilce, takšno, ki si ga res sam izbere, in ne tisto, kar bi potreboval. Letos smo lahko kupili nekaj, kar mu je res veliko pomenilo in ga je res osrečilo, in mama mi je sporočila, da je plesal in skakal po sobici od veselja …”
“Trenutno se mi zdi politika anonimnosti, da ne jaz ne družina ne poznava identitete drug drugega, pravilna, saj se lahko na eni ali na drugi strani pojavijo deviacije. Nekoč pa si želim spoznati tega fantka, da bi se srečala, da bi on spoznal mene in jaz njega. Morda čez nekaj let.”
Naša sogovornica je ena od več kot 4000 botrov in boter, nepogrešljiv del projekta Botrstvo, ki se ta mesec spominja pete obletnice ustanovitve.
Nekdanji košarkar Goran Dragić je minuli petek uradno zaključil ambasadorsko leto, v katerem je z dobrodelnimi akcijami zbral 886.000 evrov za pomoč športnikom iz socialno šibkih okolij. Večji del donacij je namenjen programu Botrstvo v športu, štafetno palico pa je predal dvakratni olimpijski prvakinji Janji Garnbret. Z novo ambasadorko smo se pogovarjali o pomenu spodbujanja mladih športnikov in o soočanju z izzivih, ki jo bodo čakali na poti dobrodelnosti.
Zgodi se, kar se še malo pred tem zdi nepredstavljivo: iz stabilnega, čeprav skromnega življenja se človek naenkrat znajde v situaciji, ko mora otrokom začeti odrekati hrano in na cente preračunavati, kako preživeti mesec brez odklopov elektrike. To je bil čas, ko sem lagala kot nikoli prej v življenju, da ja nihče ne bi vedel, kako težko živimo. In čeprav je bilo hudo, obstaja še hujša reč: zavedanje, da bo treba za pomoč prositi, pravi sogovornica, mama dveh šolarjev z zdravstvenimi in razvojnimi težavami, ki je po 18 letih izgubila službo. Zakaj je kar nekaj mesecev odlašala s pošiljanjem prošnje, kako težko se je soočiti s finančno stisko, kaj ta pomeni za otroke? Koliko ji je pomagala že osnovna pomoč humanitarnih organizacij in zakaj sama vse opogumlja, naj gredo po pomoč prej, kot je to storila sama?
Oktober je mesec ozaveščanja o ADHD. Kratica, sicer zapisana v angleščini, pomeni primanjkljaj pozornosti in motnjo hiperaktivnosti, imela pa naj bi ga skoraj desetina otrok. Otroci z ADHD so praviloma zelo težko pri miru, težko se osredotočijo na dejavnosti, naloge težje dokončajo in lahko imajo tudi vedenjske težave. Zato je pot skozi šolski sistem zanje lahko zelo težka, pogosto potrebujejo prilagoditve in odločbe, ki jim omogočajo dodatno pomoč. A pot do pomoči ni preprosta in zahteva veliko starševskega truda in znanja. In kaj je z otroki, katerih starši tega ne zmorejo?
Raziskava Mladi v Sloveniji 2024 pri nas že od leta 2000 raziskuje številne vidike družbenih razmer in razmišljanj mladih o različnih temah. Letošnja razkriva, podobno kot še nekatere druge študije, slabšanje duševnega zdravja med slovenskimi mladimi, stalno naraščanja občutkov stresa, odtujenosti in pesimizma glede lastne prihodnosti in prihodnosti slovenske družbe, čeprav je materialna blaginja družbe kot celote objektivno boljša.
Srčni zastoj letno doživi več kot 1500 oseb. V prvih kritičnih minutah so očividci pogosto edini prisotni, zato je njihovo hitro in pravilno ukrepanje ključno za preživetje osebe, ki je doživela srčni zastoj. Na Medicinski fakulteti v Mariboru že vse od leta 2007 deluje društvo študentov medicine Maribor Za življenje. Kako pomembno je znanje prve pomoči? Kako dostopna je ta različnim družbenim skupinam in kako pomembno je, da se odločamo nekaj svojega prostega časa nameniti prostovoljstvu, se Kaja Ravnak pogovarja s tremi mariborskimi študenti medicine Natašo Ozvetič, Janom Bitežnikom in Tajdo Špes.
Oktober je tisti mesec v letu, ko se, vsaj po večini, malo več pogovarjamo o svojem počutju in duševnem zdravju. Maja, Frida in Tijan so trije različni mladi posamezniki, ki imajo skupno željo – da bi jih odrasli jemali resno, prisluhnili njihovim idejam in se večkrat odkrito pogovorili z njimi.
Oktober je mesec duševnega zdravja in v tokratno Botrstvo povabimo študentki psihologije in vodji študentskega projekta Kako si? Tejo Žugman in Leo Figelj. Kljub dobrim pobudam in vse večji prisotnosti centrov za krepitev zdravja so ponekod čakalne vrste za psihološko pomoč ob duševnih stiskah še vedno predolge. Kako prisotne so v družbi stigme o duševnih težavah, iskanju pomoči in staranju? Kako dostopna se mladim zdi psihološka podpora? Kako gledajo na duševne stiske starejših? Imajo vsi družbeni razredi enako dostop do pomoči v stiski?
September je mesec Alzheimerjeve bolezni in letos poteka pod sloganom "Čas za ukrepanje proti demenci, čas za ukrepanje proti Alzheimerjevi bolezni". Čas je pri tej diagnozi izjemno pomemben - prej ko jo odkrijemo, prej lahko ukrepamo.
Komajda so družine tudi s pomočjo humanitarnih organizacij, občin in centrov za socialno delo v začetku šolskega leta uspele otrokom zagotoviti šolske potrebščine, že se starši soočajo z drugimi stroški, ki jih morajo delno ali v celoti prispevati sami. Kakšni so stroški na osnovnošolski ravni, kako je s subvencijami in kako bi bilo mogoče sistem sofinanciranja izboljšati?
Že več kot dve tretjini vseh prosilcev za pomoč v humanitarnih programih Zveze Anita Ogulin in ZPM je (redno) zaposlenih, ki s plačami ne obvladujejo niti najnujnejših življenjskih stroškov. In kljub brezplačnemu osnovnemu šolstvu, zagotovljenemu z ustavo, to šolanje starše še vedno veliko stane. Brez pomoči humanitarnih organizacij in programov, kot je Botrstvo, številni tega stroška kljub varčevanju zanj sploh ne bi zmogli.
Urška in Jaša sta bila letos prvič v vlogi vzgojiteljev- spremljevalcev otrok na humanitarnem letovanju Zveze Anita Ogulin in ZPM. In čeprav sta sama odraščala v pomanjkanju, Urška je kot otrok prvič videla morje šele takrat, ko jo je na letovanje peljala humanitarna organizacija, Jaša pa je bil vrsto let deležen brezplačne učne pomoči, sta bila zelo pretresena nad stiskami otrok, s katerimi sta se srečevala. Otroci se niso mogli načuditi, da je hrane dovolj in nikakor se niso mogli zasititi objemov, katerih nekateri med njimi doma niso nikoli deležni.
"Pri srcu mi je bilo lepo, ker sem videl, da tudi ona enkrat za spremembo uživa ob nas, ne pa samo otroci," je po celodnevnem družinskem kopanju v bazenskem kompleksu povedal sogovornik, ki z mamo in bratom že dolgo živi v pomanjkanju. Mama, ki je bila zaradi posebnosti v razvoju mlajšega sina že kmalu po njegovem rojstvu prisiljena pustiti službo in po ločitvi z njima živi sama, se zadnjih nekaj let bori še z rakom. Vsak strošek je preračunan do zadnjega centa, celo osnovno hrano hvaležno dobivajo iz donacij. "Mi za denar, ki bi ga porabili za en dan na kopališču, živimo dva tedna." Zato so bili neizmerno hvaležni za podarjene vstopnice iz akcije Čarobno poletje Zveze Anita Ogulin in ZPM, ki je namenjena prav temu, da bi čim več otrok lahko skupaj s starši odšlo na izlet za vsaj en počitniški dan.
Poletna letovanja otrok, ki jih omogočajo različne humanitarne organizacije, so za otroke neprecenljiva izkušnja, a to niso doživetja, ki bi jih izkusili skupaj s svojo družino. Zato so se na Zvezi Anite Ogulin in ZPM odločili za poletno različico akcije Čarobna zima, ki je namenjena prav temu, da družine dogodke doživijo skupaj. In pred dnevi so s sredstvi, zbranimi za akcijo Čarobno poletje, brezskrben dan doživetij v Gardalandu izkusile družine z vseh koncev Slovenije.
Anita. Velika učiteljica, vsestranski vzor, humanitarka, motivatorka, prijateljica. Včasih je težko ubesediti velika dejanja, še bolj velike ljudi. Vseeno smo poskušali zbrati nekaj spominov, zgodb in nepozabnih življenjskih lekcij, ki jih je Anita Ogulin predajala svojim sodelavkam in sodelavcem na Zvezi Anite Ogulin in ZPM.
"So otroci, ki se zbujajo ponoči, jokajo, ki jih je treba potolažiti, z nami je deklica, ki je neutolažljiva, vendar ne zaradi domotožja, pa fantek, ki je pred kratkim izgubil mamico. Zgodbe so presunljive in težke, nikoli ne drezamo in ne sprašujemo, dajemo jim le občutek varnosti, da lahko spregovorijo in njihove zgodbe so res težke," o izkušnjah s prvega letošnjega letovanja pravi Nina Balent iz Zveze Anita Ogulin in ZPM. Poletni tabori so ob zabavi, sprostitvi in uživanju v počitniškem času dobra priložnost tudi za učenje življenjskih veščin, prepoznavanje in pomoč otrokom v stiskah, žal včasih tudi za to, da se otroci lahko do sitega najedo. In še vedno jih ni malo, ki na tabore prihajajo brez najosnovnejših potrebščin. In ki se najraje nikoli ne bi vrnili domov.
"Nič zato, če gre za le en dan, nekdo je nekaj podaril zato, da smo lahko en dan z otroki nekje na lepšem. In bodimo hvaležni za vsako minuto, ki jo lahko tam preživimo," o možnosti, da v okviru akcije Čarobno poletje s svojima otrokoma odide na enodnevno doživetje, razmišlja samohranilka, ki zaradi skrajšanega delovnika in nizke plače z otrokoma komajda preživi mesec. Zato je pomoč akcij, ki jim lepšajo počitnice, sploh edina, ki jo imajo za preživljanje kakovostnih počitniških dni. Letovanja otrok, ki jih omogočajo različne humanitarne organizacije, so za otroke neprecenljiva izkušnja, a to niso doživetja, ki bi jih izkusili skupaj z družino. In čeprav je to morda le enodnevni izlet, obisk bazena, prireditve, ogled predstave, za družine pomeni več kot bi si lahko predstavljali. To se je velikokrat pokazalo v akciji Čarobna zima, zato bo to poletje akcija dobila še poletno različico. S sredstvi, zbranimi za Čarobno poletje bodo vsaj en brezskrbni dan doživetij lahko izkusile družine z vseh koncev Slovenije.
Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj OECD je poleg bralne, matematične in naravoslovne pismenosti v letu 2022 v 64 državah prvič preverjala tudi ustvarjalno mišljenje 15-letnikov, pri tem so sodelovali tudi slovenski dijaki in dijakinje. Pedagoški inštitut je sicer rezultate raziskave PISA 2022 s področja matematične in naravoslovne pismenosti predstavil že decembra lani.
Opozorili smo že na križe in težave, ki jih imajo pri najemanju zasebnih nepremičnin revnejše družine, še posebej tiste z več otroki ali z majhnimi otroki. Da bi ob katastrofalnih razmerah na zasebnem najemnem trgu država vsaj nekoliko pomagala, je bila pred leti uvedena možnost subvencije, a je pot do nje precej zapletena. Deloma zato, ker je postopek kar zapleten, kot tudi zato, ker lastniki nepremičnin njeno uveljavljanje lahko odklanjajo.
Revne družine so pri iskanju najemnega stanovanja brez kakršne koli pogajalske moči, praviloma jih ponudniki stanovanj zavrnejo takoj, že zato, ker sploh imajo otroke, kaj šele, če jih imajo več ali če so ti še majhni. Če pa stanovanje uspejo najeti, pa pogosto dneve načrtno preživljajo čim več zunaj doma, samo zato, da ne bi bilo karkoli narobe, da se ne bi nad čim pritoževali sosedje in bi zato izgubili dom, kažejo izkušnje strokovnih sodelavk programa Botrstvo pri delu z družinami, ki svoj dom iščejo na zasebnem najemnem trgu nepremičnin. Iskanje je za družine, še posebej, če imajo omejena finančna sredstva, izrazito stresna izkušnja, ki jih sili tudi v najemanje bistveno premajhnih in za bivanje skrajno neprimernih stanovanj. Ki so zanje kljub temu edini dom. S čim se soočajo, zakaj je prepričanje, da družine ni mogoče izseliti, precej napačno in na kaj morajo tako najemniki kot najemodajalci paziti pri sklepanju pogodb?
Dijakinja 3. letnika srednje šole si srčno želi doseči izobrazbo, saj jo izbrani poklic zelo veseli, z vsakim letom, preživetim v šoli, bolj. A njen dom je od šole oddaljen vsaj uro do uro in pol vožnje v vsako smer, zato jo je plačilo dijaškega doma ob vpisu v to šolo močno skrbelo. Ob ločenih starših, očetu invalidskemu upokojencu in mami, ki opravlja javna dela, bi bilo plačilo bivanja v dijaškem domu komajda izvedljivo ali sploh ne. Zdaj ima v dijaškem domu zagotovljeno varno bivanje, prehrano in učno pomoč. Čas, ki bi ga porabila za vožnjo, pa lahko porabi za učenje snovi, za petje in za šport. Brez pomoči dijaškega sklada programa Botrstvo, bi najbrž srednješolska leta preživljala zelo drugače, velikansko olajšanje in hvaležnost pa čuti tudi njena mama.
Neveljaven email naslov