Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Razmišljanje ene od boter v projektu Botrstvo, ki je bila nekoč tudi sama v socialni stiski, zdaj pa pomaga drugim.
Botra bi nujno potrebovalo več kot 250 otrok
“Spali smo v sobici, veliki 2 krat 3 metre, zeblo nas je zaradi luknjastih oken in vrat, posodo sem pomivala na stranišču in se med kuhanjem hodila pogret v majhen prostor, ker je bilo tam, kjer smo kuhali, tako zelo mrzlo. Izkusila sem nepopisen občutek nemoči, ko nisem vedela, kaj naslednji dan dati v lonec, ker preprosto ni bilo ničesar, tudi otrokom nisem mogla ničesar ponuditi,” o dogodkih izpred dobrih dveh desetletij še danes težko govori naša sogovornica, ena od več kot 4000 boter oziroma botrov iz projekta Botrstvo.
“Nenehno sem otroka opozarjala, da nimam denarja, da jima ne morem ničesar kupiti, zato o svojih željah sploh nista govorila. Nato pa sva s starejšo hčerko šli mimo izložbe, v kateri so bile igračke, in ona je spontano vzkliknila: ‘Joj, mami, poglej, kako lepe igračke,’” se sogovornici zatrese glas in po kratkem premoru s tresočim se glasom nadaljuje: “In takoj nato se je popravila in rekla: ‘Ah, ne, saj niso tako lepe, saj vem, da nimamo denarja …‘”
“Prelagala sem denar z enega na drug konec, pa se nam nikakor ni izšlo s plačili stroškov. Nato sem komaj zbrala pogum, da sem odšla v humanitarno organizacijo prosit, ali bi lahko vsaj deklici peljali na morje. Takrat letovanja niso bila povsem brezplačna, kot so lahko zdaj, zato se spomnim, s kakšno težavo sem zbirala denar, da sem plačevala po obrokih, kar je bilo še treba doplačati. Ampak sem, ker sem vedela, koliko jima bo to pomenilo.
Spomnim se, s kako težkimi koraki sem šla po stopnicah po to pomoč, kako me je bilo sram, vmes sem nekajkrat zastala, se opogumljala. Nikomur prej še nisem povedala, kako težko nam je, še moji domači niso nikoli izvedeli. Le midva z možem sva vedela, kako težko živimo. Vem, kako težko je narediti tak korak, premagati ponos, kako težko je zaprositi nekoga, naj ti pomaga.”
Na svojega botra v tem hipu še vedno čaka več kot 250 otrok. Več informacij, kako lahko postanete boter ali botra enemu izmed njih, je na spletni strani www.boter.si.
Prav zato sogovornica tako zelo razume ljudi, ki zaradi sramu ne pridejo po pomoč, čeprav bi jo močno potrebovali: “Seveda razumem! Saj prav to sem živela, ne eno, ampak vsaj deset let, preden smo toliko zlezli na zeleno vejo, da smo zaživeli kolikor toliko normalno. Seveda jih razumem. Po drugi strani pa ne razumem ljudi, ki bi lahko pomagali, a nočejo. Jih ne! Umaknem se jim, ker ne razumem ljudi, ki imajo preveč, pa ne uvidijo, da so ob njih ljudje, ki bi pomoč potrebovali. Ničesar nočem imeti s takim človekom.”
“In takrat sem si prisegla, da ko bom imela dovolj denarja, bom tudi jaz pomagala nekomu. Botrstvo je prav to, pomagam lahko otrokom, ki tako pomoč potrebujejo. Poznam sicer samo ime otroka, ki sem mu botra, nikoli se nismo srečali, vendar imamo posredne stike, vsako leto mu pošljem kakšno malenkost in ne da se opisati besed hvaležnosti, ki jih dobim od njegove mame. Nekajkrat je napisala, da ne ve, ali vem, koliko jim pomenita moja pomoč in pozornost. Jaz pa vem, še kako dobro vem. Trideset evrov, ki jih dajem vsak mesec, je preračunano približno toliko, kot sem morala takrat plačati za obrok za počitnice svojih deklet, in vem, kako zelo težko sem jih takrat prihranila.”
“Vsako leto mu pošljem tudi posebno darilce, takšno, ki si ga res sam izbere, in ne tisto, kar bi potreboval. Letos smo lahko kupili nekaj, kar mu je res veliko pomenilo in ga je res osrečilo, in mama mi je sporočila, da je plesal in skakal po sobici od veselja …”
“Trenutno se mi zdi politika anonimnosti, da ne jaz ne družina ne poznava identitete drug drugega, pravilna, saj se lahko na eni ali na drugi strani pojavijo deviacije. Nekoč pa si želim spoznati tega fantka, da bi se srečala, da bi on spoznal mene in jaz njega. Morda čez nekaj let.”
Naša sogovornica je ena od več kot 4000 botrov in boter, nepogrešljiv del projekta Botrstvo, ki se ta mesec spominja pete obletnice ustanovitve.
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Razmišljanje ene od boter v projektu Botrstvo, ki je bila nekoč tudi sama v socialni stiski, zdaj pa pomaga drugim.
Botra bi nujno potrebovalo več kot 250 otrok
“Spali smo v sobici, veliki 2 krat 3 metre, zeblo nas je zaradi luknjastih oken in vrat, posodo sem pomivala na stranišču in se med kuhanjem hodila pogret v majhen prostor, ker je bilo tam, kjer smo kuhali, tako zelo mrzlo. Izkusila sem nepopisen občutek nemoči, ko nisem vedela, kaj naslednji dan dati v lonec, ker preprosto ni bilo ničesar, tudi otrokom nisem mogla ničesar ponuditi,” o dogodkih izpred dobrih dveh desetletij še danes težko govori naša sogovornica, ena od več kot 4000 boter oziroma botrov iz projekta Botrstvo.
“Nenehno sem otroka opozarjala, da nimam denarja, da jima ne morem ničesar kupiti, zato o svojih željah sploh nista govorila. Nato pa sva s starejšo hčerko šli mimo izložbe, v kateri so bile igračke, in ona je spontano vzkliknila: ‘Joj, mami, poglej, kako lepe igračke,’” se sogovornici zatrese glas in po kratkem premoru s tresočim se glasom nadaljuje: “In takoj nato se je popravila in rekla: ‘Ah, ne, saj niso tako lepe, saj vem, da nimamo denarja …‘”
“Prelagala sem denar z enega na drug konec, pa se nam nikakor ni izšlo s plačili stroškov. Nato sem komaj zbrala pogum, da sem odšla v humanitarno organizacijo prosit, ali bi lahko vsaj deklici peljali na morje. Takrat letovanja niso bila povsem brezplačna, kot so lahko zdaj, zato se spomnim, s kakšno težavo sem zbirala denar, da sem plačevala po obrokih, kar je bilo še treba doplačati. Ampak sem, ker sem vedela, koliko jima bo to pomenilo.
Spomnim se, s kako težkimi koraki sem šla po stopnicah po to pomoč, kako me je bilo sram, vmes sem nekajkrat zastala, se opogumljala. Nikomur prej še nisem povedala, kako težko nam je, še moji domači niso nikoli izvedeli. Le midva z možem sva vedela, kako težko živimo. Vem, kako težko je narediti tak korak, premagati ponos, kako težko je zaprositi nekoga, naj ti pomaga.”
Na svojega botra v tem hipu še vedno čaka več kot 250 otrok. Več informacij, kako lahko postanete boter ali botra enemu izmed njih, je na spletni strani www.boter.si.
Prav zato sogovornica tako zelo razume ljudi, ki zaradi sramu ne pridejo po pomoč, čeprav bi jo močno potrebovali: “Seveda razumem! Saj prav to sem živela, ne eno, ampak vsaj deset let, preden smo toliko zlezli na zeleno vejo, da smo zaživeli kolikor toliko normalno. Seveda jih razumem. Po drugi strani pa ne razumem ljudi, ki bi lahko pomagali, a nočejo. Jih ne! Umaknem se jim, ker ne razumem ljudi, ki imajo preveč, pa ne uvidijo, da so ob njih ljudje, ki bi pomoč potrebovali. Ničesar nočem imeti s takim človekom.”
“In takrat sem si prisegla, da ko bom imela dovolj denarja, bom tudi jaz pomagala nekomu. Botrstvo je prav to, pomagam lahko otrokom, ki tako pomoč potrebujejo. Poznam sicer samo ime otroka, ki sem mu botra, nikoli se nismo srečali, vendar imamo posredne stike, vsako leto mu pošljem kakšno malenkost in ne da se opisati besed hvaležnosti, ki jih dobim od njegove mame. Nekajkrat je napisala, da ne ve, ali vem, koliko jim pomenita moja pomoč in pozornost. Jaz pa vem, še kako dobro vem. Trideset evrov, ki jih dajem vsak mesec, je preračunano približno toliko, kot sem morala takrat plačati za obrok za počitnice svojih deklet, in vem, kako zelo težko sem jih takrat prihranila.”
“Vsako leto mu pošljem tudi posebno darilce, takšno, ki si ga res sam izbere, in ne tisto, kar bi potreboval. Letos smo lahko kupili nekaj, kar mu je res veliko pomenilo in ga je res osrečilo, in mama mi je sporočila, da je plesal in skakal po sobici od veselja …”
“Trenutno se mi zdi politika anonimnosti, da ne jaz ne družina ne poznava identitete drug drugega, pravilna, saj se lahko na eni ali na drugi strani pojavijo deviacije. Nekoč pa si želim spoznati tega fantka, da bi se srečala, da bi on spoznal mene in jaz njega. Morda čez nekaj let.”
Naša sogovornica je ena od več kot 4000 botrov in boter, nepogrešljiv del projekta Botrstvo, ki se ta mesec spominja pete obletnice ustanovitve.
Na pobudo “treh dobrih botrov je več kot 1000 prostovoljcev pomagalo pripraviti darila uza več kot 1000 otrok!
Na pobudo “treh dobrih botrov je več kot 1000 prostovoljcev pomagalo pripraviti darila uza več kot 1000 otrok!
Z donatorji in koordinatorji projekta Botrstvo smo se pogovarjali o preteklem delu in napovedih za prihodnost.
Tari, osemletni svetlolasi tretješolki, že od zgodnjega otroštva življenje kroji predvsem bolezen. Ta ji vse bolj odvzema sposobnost gibanja, zdaj ne zmore več stati, roke vse bolj izgubljajo moč, prstki pa spretnost … Tara je vse bolj je odvisna od pomoči mame in očeta, ki pa bijeta bitko ne le z boleznijo, pač pa tudi s hudim pomanjkanjem. Oče je zdravje pustil na gradbišču, mama ob tako bolnem otroku službe sploh ni našla, zdaj je brezposeln še Tarin starejši brat …
Tri mlade mame Alia, Ana in Vanja so že lani s pomočjo prostovoljcev pomagale na poseben način obdarovati otroke v stiski, čeprav ne one, ne darovalci, otrok osebno niso spoznali. Akcija, ki so jo v sodelovanju s CSD-ji in območnimi organizacijami ZPMS z vseh koncev države, je bila res velik organizacijski zalogaj, a je zadovoljstvo ob dejstvu, da so razveselile več kot 500 otrok, res odtehtalo ves trud. Letos se jim spet obetajo neprespane noči in še večji organizacijski podvig, saj je že prispelih pisemc veliko več kot lani. Hkrati pa so pisma tudi drugačna, razpon želja otrok je veliko večji kot lani. In tudi same so si ob tem morale zastaviti vprašanje: imajo otroci iz socialnega dna “pravico” do razkoš(nejš)ih daril? Smejo vsaj božične želje preseči vsakdan, v katerem so otroku nedosegljivi že čokolino, pašteta in topli škorenjčki? Si sme otrok vsaj pri dedku mrazu zaželeti nekaj, kar je zanj povsem nedosegljivo, za sošolce pa samoumevno? In kaj bi pravzaprav pomenilo, če bi si otroci v socialni stiski še pri pisanju iskrenih želja dobrim možem želeli le še hrano?
Leto po objavi zgodbe Leona in Maje družine še ni uspela rešiti prav vseh težav, ki so jih pripeljale tako daleč, da so bili takrat brez hrane, pred vnovičnim izklopom elektrike in ogrevanja, pa tudi pred izgubo stanovanja, vendar prav zaradi pomoči poslušalcev lahko živijo nekoliko mirneje. Ker njun oče zdaj kot prostovoljec sam pomaga drugim, je zelo zanimiv tudi njegov pogled na revščino.
Leto po objavi zgodbe Leona in Maje družine še ni uspela rešiti prav vseh težav, ki so jih pripeljale tako daleč, da so bili takrat brez hrane, pred vnovičnim izklopom elektrike in ogrevanja, pa tudi pred izgubo stanovanja, vendar prav zaradi pomoči poslušalcev lahko živijo nekoliko mirneje. Ker njun oče zdaj kot prostovoljec sam pomaga drugim, je zelo zanimiv tudi njegov pogled na revščino.
Med 55.000 otrok, ki jih statistični podatki potiskajo pod prag revščine in na stisko katerih te dni še posebej opozarjajo humanitarne organizacije, sodijo tudi Nika, Katja in Uroš. Zaradi pogosto bolne Nike je mama brezposelna, z očetom stikov skorajda nimajo več, socialni dohodki in 80 evrov preživnine za vse tri otroke pa pomeni, da položnice že dolgo niso plačane. Ko smo jih obiskali, jih je najbolj skrbelo, da bodo izgubili stanovanje, nekaj dni kasneje pa so že prejeli nalog za deložacijo: majhno podstrešno stanovanje morajo zaradi dolgov izprazniti prav danes ...
Nedavno je Unicef predstavil poročilo o naraščujoči revščini med otroki v skupini 41 najrazvitejših držav. Revščina ponekod, tudi v Sloveniji, narašča.V najrazvitejših državah je kar 76,5 milijona otrok, ki živijo v revščini.
Nedavno je Unicef predstavil poročilo o naraščujoči revščini med otroki v skupini 41 najrazvitejših držav. Revščina ponekod, tudi v Sloveniji, narašča.V najrazvitejših državah je kar 76,5 milijona otrok, ki živijo v revščini.
Nedavno je Unicef predstavil poročilo o naraščujoči revščini med otroki v skupini 41 najrazvitejših držav. Revščina ponekod, tudi v Sloveniji, narašča.V najrazvitejših državah je kar 76,5 milijona otrok, ki živijo v revščini.
V okviru Tedna otroka je Zveza prijateljev mladine Moste - Polje organizirala brezplačni kopalni izlet v vodni park Bohinj.
V zaključni oddaji o pomenu obšolskih dejavnosti, ki jih otrokom lahko financirate v okviru projekta Botrstvo, smo ponovno opozorili na zgodbo mladega nadebudnega smučarja Davida ter opozorili, da ste zagotovili sredstva za dejavnosti kar 21 otrok. Hvala vsem, ki pomagate!
Težko otroštvo je pogosta označba razmer, ko otroci živijo bistveno slabše od vrstnikov zatradi hudih materialnih stisk, bolezni ali smrti staršev ali drugih bližnjih, lastnih bolezni, pomanjkanja družinske podpore, ljubezni, vse pogosteje celo osnovnih dobrin kot so hrana, ogrevanje in potrebščine za šolanje. Na srečo imamo tudi pozitivne vzglede ...
Uršina družina živi brez očeta, a tako rekoč tudi brez mame, ki vseskozi v več izmenah dela slabo plačana dela, da bi le lahko zaslužila dovolj za preživetje svojih deklet. Ne morejo si privoščiti, da bi deklici obiskovali obšolske dejavnosti.
Davida, trinajstletnika iz socialnega dna, so v šolskem športnem krožku poznali predvsem kot tistega, ki se je vanj vpisal zato, da bo tudi tam nagajal in motil druge kot je to počel pri šolskem pouku. Odkar se je prvič postavil na smuči, pa je povsem drugačen – izjemno discipliniran in uspešen smučar tudi na državnih tekmah, ki je veliko uspešnejši tudi v šoli. Za učitelje je njegov primer dokaz, kako zelo lahko šport pomaga otroku v socialni stiski. Smučanje mu pomeni ne le izjemno veselje in razvijanje nedvomnega talenta, pač pa tudi beg od vsega hudega, kar se je dogajalo doma.
V oddajah Botrstva bomo v prihodnjih tednih, v času, ko potekajo vpisi v raznolike, a žal vse pogosteje tudi plačljive obšolske dejavnosti , nekoliko bolj intenzivno opozarjali na to, da je udejstvovanje otrok iz socialnega dna v takih dejavnosti izjemno pomembno in daleč od razkošja oz. luksuza. Za otroke, ki iz dneva v dan čutijo neenakost v šoli in ki pogosto doma nimajo prav nobene pomoči pri šolskih obveznosti in so tudi zato v šoli včasih manj uspešni kot bi lahko bili, je to namreč priložnost, da so v nečem pa le boljši tudi od premožnih vrstnikov... Danes pojasnimo, kako je mogoče pomagati nekaterim otrokom, ki po mnenju strokovnih sodelavcev ZPM Ljubljana Moste Polje zaradi že izkazanih talentov ali res hudih socialnih stisk še posebej potrebujejo pomoč pri plačilu dejavnosti.
Kakšen je bil uspeh zbiranja sredstev za počitnice otrok, vključenih v projekt Botrstvo v Sloveniji? Koliko jih je lahko prav zaradi številnih poslanih SMS-ov in res uspešne dobrodelne dražbe dresa (zdaj tudi uradno) najboljšega evropskega, po mnenju mnogih pa tudi svetovnega nogometaša Cristiana Ronalda, letos prvič videlo morje ter preživelo nekaj počitniških dni v gorah?
V Sloveniji je veliko otrok, ki zaradi materialne stiske ne morejo na počitnice, v šolo v naravi ali na tabor. Nekateri med njimi sploh še niso videli morja. Zveza prijateljev mladine Slovenije se je (v sodelovanju z Valom 202) zato domislila projekta Botrstvo v Sloveniji. 131 otrok je tako minuli teden letovalo v Zambratiji v hrvaški Istri. Med temi so bile tudi žrtve poplav iz Obrenovca. V Zambratijo se je odpravila Jana Samsa.
"Prvi dan je najpomembneje, kakšne znamke mobilni telefon je kdo prinesel s seboj. Čez nekaj dni pozabijo ne le, kdo ima najboljšega, ampak tudi, da jih sploh imajo s seboj," opisuje vzgojiteljica Jana enega od pomenov, ki jih ima združevanje otrok iz različnih socialnih okolij na letovanjih, t.i. kolonijah, ki jih organizirajo številna društva, tudi ZPM.
Neveljaven email naslov