Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Vsi štirje smo morali stati v vrsti in gledati, kako je oči žalil mamo in jo tepel. Nas sicer ni, je pa kakšna prestregla udarec, ko smo branile mamo,” pripovedujejo sestrice Nina, Nuša in Naja o nasilju, ki so ga živele še lani ob tem času. “Vsakogar, ki je prišel na obisk, sem se oklenila in ga prosila, naj nas kam odpelje, ker ne bi rade več živele tukaj,” pove petletna Naja.
Letos je mama le zmogla toliko moči, da je kljub grožnjam s smrtjo pred nasilnim partnerjem z otroki uspela pobegniti. A so se v iskanju stalnejšega in varnejšega doma morali seliti daleč stran, letos so se selili že štirikrat, najstarejši Žiga pa je moral v dijaški dom. Tega si skuša sam plačevati tudi z nočnim honorarnim delom, saj mama zaradi operacije, s katero so ji komaj rešili življenje, ostaja brez zaposlitve. In vse je najbolj strah, da bi jih zdaj, ko so končno našle prijetno najemniško stanovanje, prav pomanjkanje denarja prisililo v vnovično selitev …
"Prosim, odpelji nas stran, ne moremo več …"
“Vsi štirje smo morali stati v vrsti in gledati, kako je oči žalil mamo in jo tepel. Nas sicer ni, je pa kateri od nas prestregel udarec, ko smo branili mamo. Mene in starejšega brata je odrinil in nato zabijal v zid, pa zadel nas je stol, ki ga je vrgel čez mizo v nas. Ko je bila najmlajša stara eno leto in je v hojci prišla do njega, da bi jo stisnil v naročje, jo je za lase potegnil iz nje in jo odrinil, češ, naj izgine, ker da ga moti pri gledanju televizije,” pripovedujejo sestrice, osemletna Nina, desetletna Nuša in petletna Naja, ter njihova mama o nasilju, ki so ga preživljale še lani ob tem času.
“Ko je delal v tujini, so bile že v četrtek popolnoma nervozne in v strahu, ali so vse dobro pospravile, ali so vse prav naredile, da ga ne bi s čim vznemirile. Noč prej niso spale in bruhale so od strahu, kaj bo, ko bo prišel domov, kdaj se bo začel tepež. Imele so izdelane prave strategije, kako ga zadržati čim dlje stran, da le ne bi začelo takoj padati po meni …”
“Moji starši so se ločili, ko sem bila majhna, in nikakor nisem želela, da bi bili tudi moji otroci otroci ločenih staršev. Želela sem, da imajo mamo in očeta, ne le enega,” razloge za to, zakaj je toliko časa vztrajala v tako nasilja polnem zakonu, utemeljuje mama štirih otrok.
Čeprav so jo prav ti otroci prosili za čimprejšnji odhod iz zakona: “Vsakogar, ki je prišel na obisk, sem se oklenila in ga prosila, naj nas kam odpelje, ker ne bi rade več živele tukaj, ker ata tako tepe mamo, da smo me jokale,” pove petletna Naja.
“Ko sem omenjala odhod, mi je grozil, da me bo razsekal na kose in vrgel v vodo. Ukazal mi je, da moram na kolena, on pa je šel po macolo, da mi bo razbil glavo. Na srečo me je takrat rešil sosed,” opisuje mama, “potem pa nam je zato, da ne bi mogli oditi, popolnoma razbil avto.”
Letos je mama le zmogla toliko moči, da ji je kljub grožnjam s smrtjo uspelo z otroki pobegniti. Toda selitev, ki so jo izvedli v nekaj urah in s seboj vzeli le najnujnejše, ni takoj prinesla olajšanja: “Najteže je bilo prvi teden. Vsi smo bili zmedeni, hudo mi je bilo, ker smo izgubili dom in šli v neznano, novo je bilo okolje, novi so bili sošolci, vse je bilo drugače. Dodatna težava je bila, ker Nine sošolci v novi šoli nikakor niso sprejeli.«
“Niso me sprejeli, ker sem govorila z drugačnim naglasom in v drugačnem narečju kot oni. Potiskali so me stran in me tepli. Učiteljica pa je samo gledala in ni nič rekla. Občutek sem imela, da me ne marajo in da me še dolgo ne bodo marali,” je žalostna Nina. “Ko imajo v šoli prosti čas, se nihče ne igra z njo, odrinejo jo in zmeraj se igra sama. Zelo je prizadeta in žalostna,” še doda mama.
Vrstniki so bili le ena od težav v novem življenju, letos so se namreč selili še trikrat. Samohranilki brez zaposlitve pač ni lahko najti stanovanja zase in za štiri otroke …
Zdaj upajo, da so vendarle našli ne le najemniško stanovanje, v katerem bodo lahko ostali dlje časa, ampak tudi okolje, v katerem bodo deklice bolje sprejete med vrstniki. In največja skrb zdaj, ko niso več ustrahovani, je plačilo stroškov tako za stanovanje kot za dijaški dom, saj v bližini zdajšnjega bivališča ni šolskega programa, v katerega bi se lahko prešolal dijak Žiga: “Najemnina je dokaj visoka, stroški tudi, čeprav zelo pazimo in nimamo niti interneta, a ko vse nujno plačamo, nam za hrano in druge potrebne stvari ostane le približno 150 evrov. Ker je morala Nina na dieto za celiakijo, mora biti njena hrana zelo prilagojena in je tudi zelo draga, zato nam s tem zneskom nikakor ne uspe preživeti meseca. Položnice se kopičijo …” skrbi mamo.
“Želeli smo si ostati skupaj, a v bližini zdajšnjega doma ni podobnega programa, kamor bi se Žiga lahko brez težav prešolal, zato je bil prisiljen oditi v dijaški dom in ostati na isti šoli. To pa seveda stane …” skrbi mamo. Zato še ne polnoletni Žiga s honorarnim delom poskuša pomagati tako pri plačilu dobrih 200 evrov stroškov za dijaški dom kot tudi pri plačilu drugih družinskih stroškov.
“Kadar le lahko, ponoči honorarno dela. Pogosto se zgodi, da se zjutraj le stušira, vzame torbo in gre k pouku. Me je že razredničarka opozorila, da najbrž dolgo tega ne bo zmogel, a za zdaj gre. Ocene ima dobre in sploh se zelo trudi, da bi lahko pomagal tudi meni, si pa seveda želi več prostega časa.”
“Veste, kako grozen občutek je to, ko otroci delajo namesto tebe? Vem, da bi morala jaz skrbeti zanje, a v tem hipu to ni mogoče. Nimam službe in za zdaj je tudi ne morem dobiti, ker so mi pred kratkim zdravniki z operacijo komaj rešili življenje in bom še dolgo okrevala. Stroški pa se kopičijo in tudi selitve so veliko stale, vsepovsod je bilo treba plačati vnaprej, ljudje so nezaupljivi do samohranilke s toliko otroki …”
Deklice pomagajo na svoj način, opisuje Nuša: “Imamo hranilnik, v katerega vse tri damo denar, ki ga dobimo od zobne miške ali za rojstni dan. Potem zelo pazimo, da ga ne porabimo in da ga damo mamici, kadar potrebuje za hrano.”
“Vse to, kar smo preživeli, je na vseh pustilo posledice, največ na Nušinem zdravju. Še veliko časa in strokovne pomoči bo potrebovala, da bo lahko zaživela običajno življenje. Nina pa ima poleg diete zaradi celiakije veliko težav še s prirojenimi zdravstvenimi težavami, najbrž bo kmalu morala tudi na zahtevnejšo operacijo, okrevanje bo trajalo najmanj tri mesece. Kar seveda pomeni, da bo znova veliko manjkala v šoli in da bo tudi doma potrebovala nego,” med drugim skrbi mamo.
“Praznovali bomo prvi božič, ki ga bomo preživeli sami v drugem okolju, v novem življenju. Rada bi jim omogočila lepe praznike, pa jim ne morem dati nič, res nič. Ves teden bomo doma in bo treba kaj skuhati, sicer jedo v šoli in je lažje. Kar groza me je praznikov,” je iskrena.
Čeprav je stanovanje, kjer zdaj živijo, novejše in delno opremljeno, bi nujno potrebovali novejši pralni stroj, ki jim med pranjem ne bi več trgal oblačil. A ker dekleta vedo, da mama nima niti za to, so svoje praznične želje raje naslovila na dobre može, ki bi jim morda lahko pomagali: “Božičku smo pisale za televizijo, ki jo zelo pogrešamo, posebno ker se sošolci nenehno pogovarjajo o kakšnih oddajah, jaz pa sploh ne vem, o čem govorijo,” v imenu vseh pove že tako iz vrstniške družbe izločena Nina.
Dedku Mrazu pa so zaupale vsaka svoje želje: “Zelo si želim slikarsko stojalo in pribor za slikanje in risanje, ker zelo rada rišem,” sramežljivo pove Nuša. “Jaz pa grad in pa krila na baterije, da bom zares lahko letela,” prepričano doda petletna Naja, Nina pa mu je pisala za jahačico Barbi, škatle, v katere bi lahko spravile svoje stvari, ker za omare v majhni sobici ni več prostora, novo žogo, pa toplo bundico in nove škorenjčke, ker je tiste iz prejšnje zime že prerasla.
Največja želja prav vseh pa je, da bi lahko ostali v stanovanju, ki je sicer majhno, a lepo opremljeno, jim je zelo všeč in se v njem zelo dobro počutijo. “Strašno me skrbi, da bi se zdaj, ko smo le našli primeren dom, morali znova seliti zgolj zato, ker ne bi zmogla plačevati najemnine in stroškov zanj. Otroci si po vsem, kar so preživeli, zaslužijo biti na toplem in varnem.”
Doniranje s pomočjo SMS sporočil za to družino ni več mogoče, lahko pa kadarkoli nakažete sredstva na:
ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Če bi Nini, Nuši, Naji in Žigi želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Nino, Najo, Nušo in Žigo iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si, in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
“Vsi štirje smo morali stati v vrsti in gledati, kako je oči žalil mamo in jo tepel. Nas sicer ni, je pa kakšna prestregla udarec, ko smo branile mamo,” pripovedujejo sestrice Nina, Nuša in Naja o nasilju, ki so ga živele še lani ob tem času. “Vsakogar, ki je prišel na obisk, sem se oklenila in ga prosila, naj nas kam odpelje, ker ne bi rade več živele tukaj,” pove petletna Naja.
Letos je mama le zmogla toliko moči, da je kljub grožnjam s smrtjo pred nasilnim partnerjem z otroki uspela pobegniti. A so se v iskanju stalnejšega in varnejšega doma morali seliti daleč stran, letos so se selili že štirikrat, najstarejši Žiga pa je moral v dijaški dom. Tega si skuša sam plačevati tudi z nočnim honorarnim delom, saj mama zaradi operacije, s katero so ji komaj rešili življenje, ostaja brez zaposlitve. In vse je najbolj strah, da bi jih zdaj, ko so končno našle prijetno najemniško stanovanje, prav pomanjkanje denarja prisililo v vnovično selitev …
"Prosim, odpelji nas stran, ne moremo več …"
“Vsi štirje smo morali stati v vrsti in gledati, kako je oči žalil mamo in jo tepel. Nas sicer ni, je pa kateri od nas prestregel udarec, ko smo branili mamo. Mene in starejšega brata je odrinil in nato zabijal v zid, pa zadel nas je stol, ki ga je vrgel čez mizo v nas. Ko je bila najmlajša stara eno leto in je v hojci prišla do njega, da bi jo stisnil v naročje, jo je za lase potegnil iz nje in jo odrinil, češ, naj izgine, ker da ga moti pri gledanju televizije,” pripovedujejo sestrice, osemletna Nina, desetletna Nuša in petletna Naja, ter njihova mama o nasilju, ki so ga preživljale še lani ob tem času.
“Ko je delal v tujini, so bile že v četrtek popolnoma nervozne in v strahu, ali so vse dobro pospravile, ali so vse prav naredile, da ga ne bi s čim vznemirile. Noč prej niso spale in bruhale so od strahu, kaj bo, ko bo prišel domov, kdaj se bo začel tepež. Imele so izdelane prave strategije, kako ga zadržati čim dlje stran, da le ne bi začelo takoj padati po meni …”
“Moji starši so se ločili, ko sem bila majhna, in nikakor nisem želela, da bi bili tudi moji otroci otroci ločenih staršev. Želela sem, da imajo mamo in očeta, ne le enega,” razloge za to, zakaj je toliko časa vztrajala v tako nasilja polnem zakonu, utemeljuje mama štirih otrok.
Čeprav so jo prav ti otroci prosili za čimprejšnji odhod iz zakona: “Vsakogar, ki je prišel na obisk, sem se oklenila in ga prosila, naj nas kam odpelje, ker ne bi rade več živele tukaj, ker ata tako tepe mamo, da smo me jokale,” pove petletna Naja.
“Ko sem omenjala odhod, mi je grozil, da me bo razsekal na kose in vrgel v vodo. Ukazal mi je, da moram na kolena, on pa je šel po macolo, da mi bo razbil glavo. Na srečo me je takrat rešil sosed,” opisuje mama, “potem pa nam je zato, da ne bi mogli oditi, popolnoma razbil avto.”
Letos je mama le zmogla toliko moči, da ji je kljub grožnjam s smrtjo uspelo z otroki pobegniti. Toda selitev, ki so jo izvedli v nekaj urah in s seboj vzeli le najnujnejše, ni takoj prinesla olajšanja: “Najteže je bilo prvi teden. Vsi smo bili zmedeni, hudo mi je bilo, ker smo izgubili dom in šli v neznano, novo je bilo okolje, novi so bili sošolci, vse je bilo drugače. Dodatna težava je bila, ker Nine sošolci v novi šoli nikakor niso sprejeli.«
“Niso me sprejeli, ker sem govorila z drugačnim naglasom in v drugačnem narečju kot oni. Potiskali so me stran in me tepli. Učiteljica pa je samo gledala in ni nič rekla. Občutek sem imela, da me ne marajo in da me še dolgo ne bodo marali,” je žalostna Nina. “Ko imajo v šoli prosti čas, se nihče ne igra z njo, odrinejo jo in zmeraj se igra sama. Zelo je prizadeta in žalostna,” še doda mama.
Vrstniki so bili le ena od težav v novem življenju, letos so se namreč selili še trikrat. Samohranilki brez zaposlitve pač ni lahko najti stanovanja zase in za štiri otroke …
Zdaj upajo, da so vendarle našli ne le najemniško stanovanje, v katerem bodo lahko ostali dlje časa, ampak tudi okolje, v katerem bodo deklice bolje sprejete med vrstniki. In največja skrb zdaj, ko niso več ustrahovani, je plačilo stroškov tako za stanovanje kot za dijaški dom, saj v bližini zdajšnjega bivališča ni šolskega programa, v katerega bi se lahko prešolal dijak Žiga: “Najemnina je dokaj visoka, stroški tudi, čeprav zelo pazimo in nimamo niti interneta, a ko vse nujno plačamo, nam za hrano in druge potrebne stvari ostane le približno 150 evrov. Ker je morala Nina na dieto za celiakijo, mora biti njena hrana zelo prilagojena in je tudi zelo draga, zato nam s tem zneskom nikakor ne uspe preživeti meseca. Položnice se kopičijo …” skrbi mamo.
“Želeli smo si ostati skupaj, a v bližini zdajšnjega doma ni podobnega programa, kamor bi se Žiga lahko brez težav prešolal, zato je bil prisiljen oditi v dijaški dom in ostati na isti šoli. To pa seveda stane …” skrbi mamo. Zato še ne polnoletni Žiga s honorarnim delom poskuša pomagati tako pri plačilu dobrih 200 evrov stroškov za dijaški dom kot tudi pri plačilu drugih družinskih stroškov.
“Kadar le lahko, ponoči honorarno dela. Pogosto se zgodi, da se zjutraj le stušira, vzame torbo in gre k pouku. Me je že razredničarka opozorila, da najbrž dolgo tega ne bo zmogel, a za zdaj gre. Ocene ima dobre in sploh se zelo trudi, da bi lahko pomagal tudi meni, si pa seveda želi več prostega časa.”
“Veste, kako grozen občutek je to, ko otroci delajo namesto tebe? Vem, da bi morala jaz skrbeti zanje, a v tem hipu to ni mogoče. Nimam službe in za zdaj je tudi ne morem dobiti, ker so mi pred kratkim zdravniki z operacijo komaj rešili življenje in bom še dolgo okrevala. Stroški pa se kopičijo in tudi selitve so veliko stale, vsepovsod je bilo treba plačati vnaprej, ljudje so nezaupljivi do samohranilke s toliko otroki …”
Deklice pomagajo na svoj način, opisuje Nuša: “Imamo hranilnik, v katerega vse tri damo denar, ki ga dobimo od zobne miške ali za rojstni dan. Potem zelo pazimo, da ga ne porabimo in da ga damo mamici, kadar potrebuje za hrano.”
“Vse to, kar smo preživeli, je na vseh pustilo posledice, največ na Nušinem zdravju. Še veliko časa in strokovne pomoči bo potrebovala, da bo lahko zaživela običajno življenje. Nina pa ima poleg diete zaradi celiakije veliko težav še s prirojenimi zdravstvenimi težavami, najbrž bo kmalu morala tudi na zahtevnejšo operacijo, okrevanje bo trajalo najmanj tri mesece. Kar seveda pomeni, da bo znova veliko manjkala v šoli in da bo tudi doma potrebovala nego,” med drugim skrbi mamo.
“Praznovali bomo prvi božič, ki ga bomo preživeli sami v drugem okolju, v novem življenju. Rada bi jim omogočila lepe praznike, pa jim ne morem dati nič, res nič. Ves teden bomo doma in bo treba kaj skuhati, sicer jedo v šoli in je lažje. Kar groza me je praznikov,” je iskrena.
Čeprav je stanovanje, kjer zdaj živijo, novejše in delno opremljeno, bi nujno potrebovali novejši pralni stroj, ki jim med pranjem ne bi več trgal oblačil. A ker dekleta vedo, da mama nima niti za to, so svoje praznične želje raje naslovila na dobre može, ki bi jim morda lahko pomagali: “Božičku smo pisale za televizijo, ki jo zelo pogrešamo, posebno ker se sošolci nenehno pogovarjajo o kakšnih oddajah, jaz pa sploh ne vem, o čem govorijo,” v imenu vseh pove že tako iz vrstniške družbe izločena Nina.
Dedku Mrazu pa so zaupale vsaka svoje želje: “Zelo si želim slikarsko stojalo in pribor za slikanje in risanje, ker zelo rada rišem,” sramežljivo pove Nuša. “Jaz pa grad in pa krila na baterije, da bom zares lahko letela,” prepričano doda petletna Naja, Nina pa mu je pisala za jahačico Barbi, škatle, v katere bi lahko spravile svoje stvari, ker za omare v majhni sobici ni več prostora, novo žogo, pa toplo bundico in nove škorenjčke, ker je tiste iz prejšnje zime že prerasla.
Največja želja prav vseh pa je, da bi lahko ostali v stanovanju, ki je sicer majhno, a lepo opremljeno, jim je zelo všeč in se v njem zelo dobro počutijo. “Strašno me skrbi, da bi se zdaj, ko smo le našli primeren dom, morali znova seliti zgolj zato, ker ne bi zmogla plačevati najemnine in stroškov zanj. Otroci si po vsem, kar so preživeli, zaslužijo biti na toplem in varnem.”
Doniranje s pomočjo SMS sporočil za to družino ni več mogoče, lahko pa kadarkoli nakažete sredstva na:
ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Če bi Nini, Nuši, Naji in Žigi želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Nino, Najo, Nušo in Žigo iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si, in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
"Velikokrat slišimo, da socialni transferji ne gredo k pravim ljudem in deloma to, žal, drži. Mi vsaj 27 % ljudi, ki bi jim s socialnimi transferji morali pomagati, "ne najdemo" ali pa so se pomoči sami odrekli, ker se bojijo sankcij," na eno od ugotovitev iz najnovejšega letošnjega UMARjevega Poročila o razvoju opozarja sourednica dr. Marta Gregorčič, vodja Sektorja za socialne politike UMAR. Kljub nizki brezposelnosti in socialnim transferjem še vedno več kot 100.000 ljudi potrebuje tudi materialno pomoč kot so riž, olje, sol. Vsaj 123.000 jih puščamo v dolgotrajni revščini, ta vse bolj postaja generacijska. Pogovarjamo se le o dohodkovni revščini, a nanjo močno vplivajo stanovanjska, prometna in energetska revščina, ki predvsem ljudem z najnižjimi dohodki močno krojijo življenje.
Poročilo o razvoju, ki ga vsako leto pripravi Urad za makroekonomske analize in razvoj, je verjetno najbolj celovita analiza razvoja države z vidika gospodarskega razvoja, produktivnosti, socialnega razvoja, okoljskega vidika in z vidika upravljanja države pri nas. Iz kompleksnih podatkov iz najrazličnejših baz, raziskav in statistik se med drugim izrisujejo tudi socialna slika, kakovost življenja ter pomanjkljivosti in trendi, ki bi jih tako vlada kot družba v celoti morali jemati kot jasne opozorilne znake za čim hitrejše ukrepanje.
53 let po ustanovitvi ena najbolj prepoznavnih humanitarnih organizacij za pomoč otrokom pri nas, ZPM Ljubljana Moste Polje, dobiva novo ime. Po več pobudah in nekajletnih pripravah so organi upravljanja soglasno sklenili, da bo sprememba imena, ki po novem obsega tudi ime dolgoletne sekretarke in zdaj predsednice Anite Ogulin, pripomogla k večji prepoznavnosti, poudarila vseslovenskost vseh dejavnosti, s katerimi pomagajo otrokom in družinam po vsej državi, in preprečevala zamenjavo z organizacijami s podobnim imenom.
Dijakinje in dijaki so letošnji spomladanski izpitni rok včeraj odprli z esejem pri slovenščini, sledi pa še dober mesec in pol reševanja maturitetnih pol. Že tako zelo stresno obdobje pa je še nekoliko stresnejše za tiste, ki jim konvencionalni okvir mature ni pisan na kožo: tako imenovani zrelostni izpit bi namreč uspešneje reševali s prilagoditvami, kot so uporaba barvnih folij, posebnih LOOP slušalk, ki blažijo motnjo pozornosti, in podobnega. Gre za vizualno majhne predmete, ki pa lahko znatno zmanjšajo vrzel diskriminacije.
Rekordno nizko stopnjo brezposelnosti in veliko povpraševanje po kadrih bi zlahka lahko razumeli kot znak, da zaposleni ljudje s svojo plačo lahko živijo vsaj znosno življenje, tudi zato, ker se je minimalna plača v zadnjem času vendarle nekoliko zvišala. Toda pri humanitarnih organizacijah opozarjajo, da je vse več prosilcev za pomoč zaposlenih in to za polni delovni čas, ne nujno z nizko izobrazbo in ne na najnižjih delovnih mestih, pa vendar ne zmorejo več plačevati osnovnih življenjskih stroškov. Pri ZPM Moste, kjer vodijo tudi program Botrstvo, opažajo, da se še posebej izrazito stiske kažejo v enostarševskih družinah in da zaposleni še težje priznavajo, da ne zmorejo preživeti. Takšna je tudi zgodba mame osnovnošolca, ki se je zaradi zelo nizke plače z otrokom v zadnjih štirih letih že petič prisiljena seliti. Nekaj podatkov o tem, koliko zaposlenih prejema minimalno plačo in kakšne so plačne razlike v javnem in zasebnem sektorju, poda analitik za področje trga dela in plač z Urada za makroekonomske analize in razvoj RS Mitja Perko.
Amerikanizacija, vsakodnevni novi trendi na Instagramu in TikToku ... Po besedah mladih vse več težav osnovnošolk in osnovnošolcev izhaja iz družbenih omrežij, kjer je sprejeto celo zahrbtno obnašanje drug do drugega. Pri tem pa še vedno, kljub zavedanju, vse aplikacije s težavo izbrišemo. "Med sabo se primerjamo v skoraj vsem; kdo je boljši v športu, kdo lepše izgleda, kdo je višji, ima lepše oči, lase, ocene," povedo devetošolci z ljubljanskih in okoliških osnovnih šol.
Po maminem nenadnem odhodu sta Lana in njen brat živela z očetom in bolno babico in čeprav ji je bilo le sedem let, je oče vse več gospodinjskih in drugih bremen prelagal nanjo. "V bistvu si že celo sredno šolo želim in komaj čakam, da bo prišel trenutek, ko se ne bom več rabila vrniti domov, v to kričanje, ko ne vem, ali bom morala klicati policijo ali ne, ali bom morala bežati ali ne. In to mi je največja motivacija, da delam šolo, ker vem, da hočem čim prej iti na svoje," pravi dijakinja Lana, odličnjakinja, ki z bratom in očetom živi na propadajoči kmetiji. Po maminem odhodu je kljub mladosti vrsto let sama skrbela za nepokretno babico in prenašala vse večje nasilje. Obupno slabe so tudi bivanjske razmere, živi v mrzli podstrešni sobi nad garažo, v objektu, ločenem od hiše, brez sanitarij, vode in zadostnega ogrevanja. Vsak konec tedna se iz dijaškega doma vse težje vrača domov: "Vse me mine, res, tako mi je težko, ko se spomnim, da ni hrane, da ni tople vode, da pridem po celem tednu v sobo, ki je mrzla, pozimi je tudi samo dve stopinji in rabi veliko časa, da se zgreje, da ne vem, koliko odej naj še dam nase, ker se zbudim premražena…"
Tokratna sogovornica je z odliko končala tako srednjo strokovno šolo in tudi poklicno maturo, a ker si je izbrala študij, na katerem je pogoj za vpis splošna matura, se je vpisala v celoletni maturitetni tečaj, ki je uradna priprava na ta zrelostni izpit. Tečaj je sicer brezplačen, a je za dijake, ki doma nimajo finančne podpore, vseeno težko dosegljiv, ker za leto takega izobraževanja niso upravičeni do štipendije, subvencija za bivanje v dijaških domovih pa ne glede na socialno-ekonomsko stanje in na dolgoletno opozarjanje na ta problem, še vedno sploh ne obstaja. Na pristojnem ministrstvu trdijo, da to ni težava, saj da so tečaji vsakomur dosegljivi z dnevno vožnjo, pa tudi zanimanja zanje ni prav veliko. Velik pa je osip med vpisanimi dijaki, ki ob nerednem obiskovanju tečaja takoj izgubijo status dijaka.
Epidemija lova na petice, vse večja razslojenost srednješolcev, upad števila gimnazijcev iz družin z nižjim socialno-ekonomskim statusom, v dve- in triletnih srednješolskih programih vpisanih le odstotek najbogatejših otrok. To so skrb zbujajoče teme, o katerih smo že poročali, tokrat pa pred 34. nacionalnim Otroškim parlamentom o njih ter žal marsikateri drugi debatiramo z devetošolkami in devetošolci iz ljubljanskih in okoliških osnovnih šol. Kako bi mladi zmanjšali stres v šolah, kako bi izboljšali svoj odnos s starši in sovrstniki?
Predvsem delo na terenu z družinami, z obiski njihovih domov, z osebno oceno stanja in s pogovorom, veliko lažje odkrije nakopičene težave družin. Starši namreč v prošnjah za pomoč pogosto navajajo le del težav, stik z njimi pa lahko za začetnimi problemi počasi naplavi še mnogo skritih. Če strokovni sodelavci ZPM Moste Polje takrat lahko takoj pomagajo, s tem velikokrat preprečijo povečevanje nastalih stroškov in predvsem stisk in težav. Prav takim hitrim pomočem bo odslej namenjen poseben Anitin sklad.
Nekdanji košarkar Goran Dragić s svojo ekipo zavzeto pripravlja dobrodelni dogodek, ki ga je naznanil v začetku letošnjega leta. Na tem se bodo v prijateljskem duhu pomerili številni košarkarski zvezdniki iz lige NBA. Zlati kapetan slovenske reprezentance bo del zbranih sredstev, iz naslova prodanih vstopnic, namenil svoji fundaciji preko katere obnavlja košarkarska igrišča po Sloveniji, večji del pa programu Botrstvo v športu, kjer je kot ambasador nasledil kolesarskega zvezdnika Primoža Rogliča.
Odhod iz nasilnega razmerja je zelo zahteven korak, ki ga zmorejo redke žrtve, praviloma ženske, življenje po njem pa je pogosto zelo težko. Sogovornica se je z dvema otrokoma najprej umaknila v varno hišo, po odhodu iz nje pa se je spoprijemala z neštetimi težavami, tudi sistemskimi, najtežje je pri iskanju stanovanja in varstvu otrok. Ker je zaradi višjih dodatkov prisiljena delati skoraj same nočne izmene, dnevno spi le nekaj ur, kljub popolni izčrpanosti pa druge rešitve kot življenje v premajhnem in plesni polnem stanovanju in nenehnem odrekanju sploh nima.
Od oskrbe lastnih otrok, nato do lastnih staršev. Vzdrževanje članov družine v večini primerov pade na ženske. V duhu praznovanja mednarodnega dneva žensk je tokratna oddaja Botrstvo namenjena vedno bolj aktualni problematiki skrbstvenem dela kot nevidnega dela žensk. Zakaj ostaja nevidno in neplačano? Tradicija pravi, da preprosto zato, ker ženske skrbijo iz dobrosrčnosti. O razsežnostih in posledicah skrbstvenega dela smo se pogovarjali z dolgoletno raziskovalko na tem področju dr. Majdo Hrženjak.
Smo sredi akcije 40 dni brez alkohola, ki je izraz solidarnosti z vsemi, ki trpijo zaradi njega. Zaradi stigme je pogosto težko poiskati pomoč, alkoholizem v družini pa zaznamuje otroke tudi v njihovi odrasli dobi. Stroka opozarja, da imamo dva skrajna profila mladih, ki živijo v družini, kjer čezmerno pijejo - pridne, tihe, zelo motivirane dijake in učence, ki prikrivajo družinsko sramoto, in tiste, ki z različnimi oblikami prestopniškega vedenja kričijo po pomoči.
Tudi za tretjino slabše gibalne sposobnosti šolarjev in dijakov, ki bodo drastično zmanjšale njihovo uspešnost predvsem v slabše plačanih in storitvenih poklicih, slabši so učni dosežki, vse več otrok je kljub gibanju zasedenih, mnogi so treniranje športov zamenjali za igranje igric, štejemo že vsaj štiri izgubljene generacije, ki primanjkljajev v gibalni sposobnosti ne bodo več nadomestile, ker se ne šolajo več.
Pred izobrazbeno oziroma poklicno odločitvijo bo v prihodnjih tednih nova generacija osnovnošolcev in dijakov. V pomoč jim bodo informativni dnevi, ki bodo na srednjih šolah in fakultetah potekali ta konec tedna. Vpisnih mest je za vse dovolj, a možnosti za vpis na katero izmed bolj zaželenih šol je vse manj. Najprej zato, ker je generacija devetošolcev zelo številna, drugič pa, ker vse višje povprečne ocene v šolah in s tem pridobljene točke vse bolj omejujejo vpis na zahtevnejše poklicne šole, predvsem pa na gimnazije. Recimo na ljubljanskih prostora za otroke z uspehom, ki smo mu nekoč rekli prav dober, tako rekoč ni več. Še večja težava je, da se v srednji šoli otroci že močno razslojijo in da je med gimnazijci zelo malo otrok iz družin z nižjim socialno ekonomskim statusom, v dve- in triletnih srednješolskih programih pa je vpisan le odstotek najbogatejših otrok. To je problem, na katerega že vrsto let opozarjajo tudi pri Državnem izpitnem centru.
V več kot desetletju srečevanja z otroki in mladostniki iz programa Botrstvo smo le redko naleteli na tako nepopisno slabe bivanjske razmere, kot so v hiši, v kateri z očetom živita najstnika Lovro in Anže. Če bi temu sploh lahko rekli hiša. Med lesenimi deskami zunanjih sten skoraj stoletje stare, pretežno lesene stavbe, so ponekod špranje tako široke, da je videti zunanjo svetlobo. Tudi skozi podnice in strop pronica ledeno mrzel zrak. Fanta, ki jima je pred desetletjem umrla mama, odraščata v skrajno bednih razmerah, zato si - skupaj z očetom - silno želijo prenove. Večino del skušajo postoriti sami, a čeprav oče dela v tovarni v štirih izmenah in občasno opravi še kakšno honorarno delo, priznava, da je dohodkov premalo za nakup vsaj najosnovnejšega materiala.
Čeprav se morda ob spremljanju medijev zdi oddaljeno, pa nasilje ni le pred našim pragom, ampak je žal še preveč zakoreninjeno v naši družbi. Predstavimo osebno zgodbo mame verbalno nadlegovanega otroka. Na podlagi občutkov, ki jih doživljajo nadlegovani otroci, je na Fakulteti za družbene vede nastala njena razstava z naslovom Lej, kakšen si – seveda v odrasli interpretaciji otroških čustev. Zakaj je kljub medijski izpostavljenosti nasilja v šolah in izobraževanju to še vedno prisotno? Kaj lahko naredi starš, če prepozna stisko svojega otroka in kaj lahko nenazadnje naredi družba, da bi se vsi naučili strpno sobivati z mnogimi medsebojnimi razlikami?
"Ko sem gledala posnetke juda, sem si rekla, da mene že nihče ne bo tako metal po tleh," svoje prve vtise po povabilu, naj se pridruži skupini za opolnomočenje žensk skozi trening juda, pove Ana, ena tistih, ki se je pred dobrim letom prvič v življenju znašla na tatamiju. Ob njej je bila skupina žensk, ki so šle skozi trpke življenjske izkušnje, izkusile begunstvo, nasilje v partnerskih zvezah ali kakšno od zlorab.
Včasih je res nepredstavljivo, kako lahko en sam dogodek za vedno spremeni življenje družine, da iz uspešnega poslovnega življenja sčasoma zdrsne do točke, ko iz donatorjev sama postane prejemnica pomoči. A pot je k sreči lahko tudi obratna in naša sogovornika sta po nekaj letih prejemanja pomoči za svoja otroka zdaj lahko postala botra majhnemu fantku ter se tako pridružila več kot 10.000 botrom v projektu Botrstvo v Sloveniji.
Neveljaven email naslov