Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Dolgotrajna kriza povsem poruši partnersko in družinsko življenje

15.02.2016

“Vse pogosteje se pri svojem terapevtskem delu srečujem s starši, predvsem mladimi mamicami, ki obupujejo, ki ne zmorejo več, ki ne verjamejo več, da je iz stiske še mogoče najti izhod. Skoraj vsak teden se srečujem z glasnimi razmišljanji, namigovanji, skoraj grožnjami, da bi bilo najbolje vse to končati, a tako, da bi “s seboj” vzeli še otroke. Da bi odšla celotna družina,” pove psihoterapevtka Branka Strniša, ki vrsto let svetuje družinam v socialni in finančni stiski in je pomagala tudi številnim staršem otrok iz projekta Botrstvo.

Če jim bomo pomagali zdaj, bodo kot odrasli težko skrbeli že zase, kaj šele za druge

Vse pogosteje se pri svojem terapevtskem delu srečujem s starši, predvsem mladimi mamicami, ki obupujejo, ki ne zmorejo več, ki ne verjamejo več, da je iz stiske še mogoče najti izhod. Skoraj vsak teden se srečujem z glasnimi razmišljanji, namigovanji, skoraj grožnjami, da bi bilo najbolje vse to končati, a tako, da bi “s seboj” vzeli še otroke. Da bi odšla celotna družina,” pove psihoterapevtka Branka Strniša, ki vrsto let svetuje družinam v socialni in finančni stiski in je pomagala tudi številnim staršem otrok iz projekta Botrstvo.

Na srečo do poskusa samomora še ni prišlo, vsaj ne med tistimi, ki so še pravočasno prišli po pomoč, ki so nam zaupali, se odprli, se počutili varne in se izpovedali. Dlje časa trajajoča kriza namreč močno načne vse vrste odnosov, zato ljudje na koncu s svojimi stiskami in razmišljanji pogosto ostanejo povsem sami.

Najpozneje po pol leta krize se partnerska zveza skrha

Že tako vsaka negativna sprememba vpliva na običajno partnersko razmerje, če pa gre za hudo eksistenčno krizo, je verjetnost, da bo prišlo do temeljitih pretresov zveze, veliko večje, pravi psihoterapevtka: “Seveda je odvisno od posameznega para, kako bo problem in krizo reševal. Če se jo da rešiti v razmeroma kratkem času, lahko to njuno zvezo celo okrepi, kadar pa traja in ji ni videti konca, pa se počasi pojavljajo občutki nemoči, zelo veliko je medsebojnega obtoževanja, sploh, kadar je eden od parterjev veliko tvegal in s tem ogrozil družinsko eksistenco.

Zelo veliko partnerjev, še posebej moških, se počuti odgovorne. Ne vedo, kako priti iz krize, zapadejo v neke vrste apatijo, kar pa žene pogosto razumejo kot pomanjkanje volje, nezainteresiranost, imajo občutek, da samo one iščejo rešitve, da se samo one trudijo. In dolgotrajna kriza zagotovo načne partnersko razmerje in poruši celotno družinsko dinamiko. Ker ne dobijo nobene potrditve, da bodo uspeli, da sploh obstaja izhod iz situacije.

Veliko poskusov reševanja je, a če vedno znova padeš, ne verjameš več, da ti bo enkrat uspelo. Približno tri mesece do pol leta po tem, ko je družina padla v krizo in rešitve kljub trudu ni na vidiku, se večini parov skoraj zagotovo zgodi tudi partnerska kriza. Pogosto se zgodi, da se mož umakne iz družine zaradi občutka krivde, ker ni mogel poskrbeti zanjo.

Res so doma, a se ne zmorejo kakovostno ukvarjati z otroki

In ne le partnerska, tudi družinska razmerja se kmalu povsem spremenijo: “Starši za otroke skrbijo na drugačen način, nimajo se ne časa ne volje ukvarjati z njihovim šolskim delom, imajo nižjo toleranco za vsako trmo, težko prenašajo zahteve otrok. Vse se fokusira na preživetje.

Zato je prepričanje, da je vsaj ena prednost brezposelnosti možnost imeti več časa za otroke, velikokrat povsem zgrešeno, tudi če gre, denimo, za mame, ki so se pred krizo veliko ukvarjale z otroki: “Res so doma, a njihovi možgani nenehno “meljejo”, kaj storiti, primerjajo s “preteklim življenjem”, ko so bile uspešne in dejansko tonejo v apatičnost, lahko tudi depresijo. Veliko je depresivnih stanj, to pa seveda niso zdrava stanja in takrat človek ne more dobro funkcionirati. Veliko ljudi reče celo, da več kot imajo dela, bolje funkcionirajo. Da lažje zmorejo narediti vse potrebno doma, če so bili v službi ustvarjalni. Če pa si samo doma, se zdi, kot da si ujet v neko mlakužo, močvirje. Bredeš in bredeš, pa ne moreš ven …

Kdo pa dandanes ne bi skrival revščine?

Od tod pasivnost tudi drugod, pogosto se zgodi, da starši kljub prijaznim povabilom otrok ne pripeljejo na brezplačne predstave ali druge dogodke, ne hodijo z njimi po praznično okrašenem mestu ali na brezplačne javne prireditve. In ker pri nas tako obširne revščine, sploh pa ne srednjega sloja, nekaj desetletij skoraj nismo poznali, je ta zdaj precej stigmatizirana. Zato se družine zelo težko odločijo za iskanje humanitarne pomoči, pač pa veliko energije vložijo v to, kako revščino in pomanjkanje skriti pred drugimi:

Še posebej otroci to prikrivajo. Kdo pa si želi biti reven, vsi si želimo stvari, ki jih imajo drugi. Še posebej v tej potrošniški blaznosti, ko se vse vrti okoli tega, kaj imaš in česa ne in se otroci med sabo nenehno primerjajo. Številni prav zaradi pomanjkanja tudi prej odrastejo in že v srednješolskih letih skušajo čim več delati in zaslužiti, da lahko tako pomagajo družini. Nekateri družino dobesedno vzdržujejo.

Pari ostajajo s svojo stisko pogosto sami

Velika težava je, ker s svojo stisko pari in družine pogosto ostanejo povsem sami, razblinijo se prijateljstva, ki niso bila res trdna, tudi širša družina ne zmore v nedogled reševati njihovega preživetja. Zato bi socialni sistem moral imeti res dobro sistemsko pomoč, ki bi družinam celostno pomagala: najprej z razbremenjevanjem krivde in stigme neuspeha, potem pa kmalu še z izobraževanjem. Da bi bili sposobni poiskati drugačen pogled na situacijo, ki ni zmeraj tako brezupna, kot se zdi človeku, ki je v njej ujet. In iskanju drugačnih zornih kotov, drugačnih vzorcev, drugačnih rešitev.

Ti otroci bodo v odrasli dobi težko skrbeli že zase, kaj šele za koga drugega

Je pa za takšno življenjsko spremembo vzorcev in ravnanja pogosto treba veliko časa, ki pa ga kratki roki pri plačilih osnovnih življenjskih stroškov, hitre izvršbe in rubeži vsaj v našem okolju sploh ne dopuščajo: “To je najtežje videti, ko starši ne zmorejo poskrbeti za rešitve in se bojijo, da bodo morali otroke dati v rejo, to je velikanska stiska. In to ne za razvoj otrok, ne za razvoj družbe ni dobro! Dobili bomo čustveno zelo obremenjene ali prizadete ljudi, ki bodo v odrasli dobi težko skrbeli že zase, kaj šele za koga drugega!

Nujna vsestranska, a časovno omejena pomoč

Pomoč bi zato morala biti povsem drugačna, kot je sedanja skromna finančna pomoč. Da bi se čim prej spet postavili nazaj na lastne noge, pa bi po mnenju Branke Strniša ljudi morala spodbuditi tudi časovna omejitev take pomoči. Izkušnje iz tujine nas namreč učijo, kako velik problem je, kadar družine povsem otopijo, se naučijo živeti na popolnem minimumu in v tako nespodbudnem okolju vzgajajo drugo ali celo tretjo generacijo potomcev, ki otopeli in neambiciozni živijo samo od socialne pomoči. To so namreč izgubljene generacije, ki bi lahko družbi veliko dale, če bi jih ta znala pravočasno rešiti pred ohromelostjo.

Kakšne generacije prihodnosti vzgajamo?

Pri teh otrocih se že zdaj razvijata pomanjkanje samozavesti in nizka samopodoba. “Da so drugačni, da so slabši, da ne zmorejo, da nimajo nikogar, ki jim bo pomagal. Nimajo občutka varnosti, ta pa je v obdobju otroštva in mladosti najpomembnejši! Če ga bo otrok imel, si bo v odrasli dobi upal poskusiti, tvegati, če ga pa nima, bo ves čas tesnoben in prestrašen. Zelo me skrbi, kakšne generacije prihodnosti vzgajamo s tem, ko jim ne pomagamo zdaj, ko to najbolj potrebujejo,” je še dodala psihologinja in psihoterapevtka Branka Strniša.


Botrstvo

552 epizod


Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.

Dolgotrajna kriza povsem poruši partnersko in družinsko življenje

15.02.2016

“Vse pogosteje se pri svojem terapevtskem delu srečujem s starši, predvsem mladimi mamicami, ki obupujejo, ki ne zmorejo več, ki ne verjamejo več, da je iz stiske še mogoče najti izhod. Skoraj vsak teden se srečujem z glasnimi razmišljanji, namigovanji, skoraj grožnjami, da bi bilo najbolje vse to končati, a tako, da bi “s seboj” vzeli še otroke. Da bi odšla celotna družina,” pove psihoterapevtka Branka Strniša, ki vrsto let svetuje družinam v socialni in finančni stiski in je pomagala tudi številnim staršem otrok iz projekta Botrstvo.

Če jim bomo pomagali zdaj, bodo kot odrasli težko skrbeli že zase, kaj šele za druge

Vse pogosteje se pri svojem terapevtskem delu srečujem s starši, predvsem mladimi mamicami, ki obupujejo, ki ne zmorejo več, ki ne verjamejo več, da je iz stiske še mogoče najti izhod. Skoraj vsak teden se srečujem z glasnimi razmišljanji, namigovanji, skoraj grožnjami, da bi bilo najbolje vse to končati, a tako, da bi “s seboj” vzeli še otroke. Da bi odšla celotna družina,” pove psihoterapevtka Branka Strniša, ki vrsto let svetuje družinam v socialni in finančni stiski in je pomagala tudi številnim staršem otrok iz projekta Botrstvo.

Na srečo do poskusa samomora še ni prišlo, vsaj ne med tistimi, ki so še pravočasno prišli po pomoč, ki so nam zaupali, se odprli, se počutili varne in se izpovedali. Dlje časa trajajoča kriza namreč močno načne vse vrste odnosov, zato ljudje na koncu s svojimi stiskami in razmišljanji pogosto ostanejo povsem sami.

Najpozneje po pol leta krize se partnerska zveza skrha

Že tako vsaka negativna sprememba vpliva na običajno partnersko razmerje, če pa gre za hudo eksistenčno krizo, je verjetnost, da bo prišlo do temeljitih pretresov zveze, veliko večje, pravi psihoterapevtka: “Seveda je odvisno od posameznega para, kako bo problem in krizo reševal. Če se jo da rešiti v razmeroma kratkem času, lahko to njuno zvezo celo okrepi, kadar pa traja in ji ni videti konca, pa se počasi pojavljajo občutki nemoči, zelo veliko je medsebojnega obtoževanja, sploh, kadar je eden od parterjev veliko tvegal in s tem ogrozil družinsko eksistenco.

Zelo veliko partnerjev, še posebej moških, se počuti odgovorne. Ne vedo, kako priti iz krize, zapadejo v neke vrste apatijo, kar pa žene pogosto razumejo kot pomanjkanje volje, nezainteresiranost, imajo občutek, da samo one iščejo rešitve, da se samo one trudijo. In dolgotrajna kriza zagotovo načne partnersko razmerje in poruši celotno družinsko dinamiko. Ker ne dobijo nobene potrditve, da bodo uspeli, da sploh obstaja izhod iz situacije.

Veliko poskusov reševanja je, a če vedno znova padeš, ne verjameš več, da ti bo enkrat uspelo. Približno tri mesece do pol leta po tem, ko je družina padla v krizo in rešitve kljub trudu ni na vidiku, se večini parov skoraj zagotovo zgodi tudi partnerska kriza. Pogosto se zgodi, da se mož umakne iz družine zaradi občutka krivde, ker ni mogel poskrbeti zanjo.

Res so doma, a se ne zmorejo kakovostno ukvarjati z otroki

In ne le partnerska, tudi družinska razmerja se kmalu povsem spremenijo: “Starši za otroke skrbijo na drugačen način, nimajo se ne časa ne volje ukvarjati z njihovim šolskim delom, imajo nižjo toleranco za vsako trmo, težko prenašajo zahteve otrok. Vse se fokusira na preživetje.

Zato je prepričanje, da je vsaj ena prednost brezposelnosti možnost imeti več časa za otroke, velikokrat povsem zgrešeno, tudi če gre, denimo, za mame, ki so se pred krizo veliko ukvarjale z otroki: “Res so doma, a njihovi možgani nenehno “meljejo”, kaj storiti, primerjajo s “preteklim življenjem”, ko so bile uspešne in dejansko tonejo v apatičnost, lahko tudi depresijo. Veliko je depresivnih stanj, to pa seveda niso zdrava stanja in takrat človek ne more dobro funkcionirati. Veliko ljudi reče celo, da več kot imajo dela, bolje funkcionirajo. Da lažje zmorejo narediti vse potrebno doma, če so bili v službi ustvarjalni. Če pa si samo doma, se zdi, kot da si ujet v neko mlakužo, močvirje. Bredeš in bredeš, pa ne moreš ven …

Kdo pa dandanes ne bi skrival revščine?

Od tod pasivnost tudi drugod, pogosto se zgodi, da starši kljub prijaznim povabilom otrok ne pripeljejo na brezplačne predstave ali druge dogodke, ne hodijo z njimi po praznično okrašenem mestu ali na brezplačne javne prireditve. In ker pri nas tako obširne revščine, sploh pa ne srednjega sloja, nekaj desetletij skoraj nismo poznali, je ta zdaj precej stigmatizirana. Zato se družine zelo težko odločijo za iskanje humanitarne pomoči, pač pa veliko energije vložijo v to, kako revščino in pomanjkanje skriti pred drugimi:

Še posebej otroci to prikrivajo. Kdo pa si želi biti reven, vsi si želimo stvari, ki jih imajo drugi. Še posebej v tej potrošniški blaznosti, ko se vse vrti okoli tega, kaj imaš in česa ne in se otroci med sabo nenehno primerjajo. Številni prav zaradi pomanjkanja tudi prej odrastejo in že v srednješolskih letih skušajo čim več delati in zaslužiti, da lahko tako pomagajo družini. Nekateri družino dobesedno vzdržujejo.

Pari ostajajo s svojo stisko pogosto sami

Velika težava je, ker s svojo stisko pari in družine pogosto ostanejo povsem sami, razblinijo se prijateljstva, ki niso bila res trdna, tudi širša družina ne zmore v nedogled reševati njihovega preživetja. Zato bi socialni sistem moral imeti res dobro sistemsko pomoč, ki bi družinam celostno pomagala: najprej z razbremenjevanjem krivde in stigme neuspeha, potem pa kmalu še z izobraževanjem. Da bi bili sposobni poiskati drugačen pogled na situacijo, ki ni zmeraj tako brezupna, kot se zdi človeku, ki je v njej ujet. In iskanju drugačnih zornih kotov, drugačnih vzorcev, drugačnih rešitev.

Ti otroci bodo v odrasli dobi težko skrbeli že zase, kaj šele za koga drugega

Je pa za takšno življenjsko spremembo vzorcev in ravnanja pogosto treba veliko časa, ki pa ga kratki roki pri plačilih osnovnih življenjskih stroškov, hitre izvršbe in rubeži vsaj v našem okolju sploh ne dopuščajo: “To je najtežje videti, ko starši ne zmorejo poskrbeti za rešitve in se bojijo, da bodo morali otroke dati v rejo, to je velikanska stiska. In to ne za razvoj otrok, ne za razvoj družbe ni dobro! Dobili bomo čustveno zelo obremenjene ali prizadete ljudi, ki bodo v odrasli dobi težko skrbeli že zase, kaj šele za koga drugega!

Nujna vsestranska, a časovno omejena pomoč

Pomoč bi zato morala biti povsem drugačna, kot je sedanja skromna finančna pomoč. Da bi se čim prej spet postavili nazaj na lastne noge, pa bi po mnenju Branke Strniša ljudi morala spodbuditi tudi časovna omejitev take pomoči. Izkušnje iz tujine nas namreč učijo, kako velik problem je, kadar družine povsem otopijo, se naučijo živeti na popolnem minimumu in v tako nespodbudnem okolju vzgajajo drugo ali celo tretjo generacijo potomcev, ki otopeli in neambiciozni živijo samo od socialne pomoči. To so namreč izgubljene generacije, ki bi lahko družbi veliko dale, če bi jih ta znala pravočasno rešiti pred ohromelostjo.

Kakšne generacije prihodnosti vzgajamo?

Pri teh otrocih se že zdaj razvijata pomanjkanje samozavesti in nizka samopodoba. “Da so drugačni, da so slabši, da ne zmorejo, da nimajo nikogar, ki jim bo pomagal. Nimajo občutka varnosti, ta pa je v obdobju otroštva in mladosti najpomembnejši! Če ga bo otrok imel, si bo v odrasli dobi upal poskusiti, tvegati, če ga pa nima, bo ves čas tesnoben in prestrašen. Zelo me skrbi, kakšne generacije prihodnosti vzgajamo s tem, ko jim ne pomagamo zdaj, ko to najbolj potrebujejo,” je še dodala psihologinja in psihoterapevtka Branka Strniša.


28.03.2022

Bojazen, da najhujše šele prihaja

Čeprav uradni podatki policije za lansko leto ne kažejo porasta prijav družinskega nasilja, so izkušnje nevladnih organizacij in drugih, ki pomagajo žrtvam, precej drugačne. Nestrpnosti, agresije in nasilja, tudi družinskega, je vse več, podobno velja za medvrstniško nasilje, vse več je nasilja nad strokovnimi delavci, opozarja gostja oddaje, direktorica CSD Pomurje Sandra Fekonja. Porast klicev v svetovalnice in naraščajoče število žensk, ki so poiskale zatočišče v kateri od varnih hiš, beležijo tudi v nevladnih organizacijah. Čeprav se zdi, da so včasih institucije premalo učinkovite, pa prijava nasilja lahko reši življenje. Ena od telefonskih številk, ki deluje 24 ur dnevno, je številka SOS telefona za žrtve nasilja 080 11 55. Na njej svetujejo tako žrtvam kot tistim, ki ne vedo, kako prijaviti opaženo nasilje.


21.03.2022

Kako so deklice srečne že, če v šoli dobijo tri mandarine

"Nikoli mi niso pripovedovale o tem, kaj jedo v šoli ali v vrtcu, prej smo pač šli v trgovino in kupili tisto, kar smo radi jedli. Zdaj mi navdušeno povejo, da so jedle čokoladni namaz! Da so dobile pecivo! Da sošolcev ni bilo v šoli in so lahko dobile tri mandarine!" pove mama 10-letne Ane, 6-letne Nike in 4-letne Lare. Po njeni hudi bolezni in izgubi poslovne dejavnosti, ki so jo uničili ukrepi ob epidemiji, je vsak njihov strošek preračunan do centa, hrana res najosnovnejša, največji strah pa, da deklici ne bi mogli več plesati v plesni šoli. Pa čeprav s ponošenimi in premajhnimi copati.


14.03.2022

Izvedli smo nekakšen zelo nevaren socialni eksperiment

Pomislite na katerikoli zdravstveni ukrep: ob vsakem vedno v obzir vzamemo tudi negativne reakcije, školjive učinke. Zakaj tega nisom storili tukaj?


07.03.2022

Desetletje oddaj v podporo Botrstvu na Valu 202

Več kot 11.500 otrok in 9000 botrov, 24 milijonov evrov zbranih sredstev in številne zgodbe, stiske, spodbude in srečni razpleti v desetletju podpore Vala 202 programu Botrstvo v Sloveniji.


21.02.2022

Tisti, ki so v razredu tiho, so za učitelje postali nevidni

Prav danes se začenjajo zimske šolske počitnice za prvi del šolarjev in dijakov, končalo se je tudi ocenjevalno obdobje. Kako po skoraj dveh letih učenci gledajo na ocenjevanje, ki je bilo izvedeno tudi na daljavo, kako sami ocenjujejo kakovost znanja, ki so ga dobili v tem času, kako so se uresničile obljube, da bodo zamujeno snov in ocene nadoknadili počasi in jim pomagali zakrpati luknje v znanju? Svoje izkušnje in mnenja so z nami delili devetošolci z OŠ Dobrova.


31.01.2022

Nimaš občutka, da si človek, pač pa da smo samo številke, ki morajo pridobiti ocene

Devetošolci OŠ Dobrova so skušali ubesediti, kaj vse se jim je v času epidemije, sploh pa v času šolanja na daljavo, zgodilo in katere posledice še zmeraj čutijo. Pogosto smo namreč lahko slišali, da so otroci odporni, da je njihovo doživljanje sprememb v času epidemije močno povezano s tem, kako jim jih prikazujejo in kako jih doživljajo njihovi bližnji, pa da so mladi nekoč brez posledic preživeli še kaj hujšega. A kaj o tem pravijo sami? Kako so doživljali čase šolanja od doma, kako so doživeli odnose med seboj in kako odnos učiteljev do njih, ko so se vrnili v klopi? Se počutijo slišane in razumljene? In kako čutijo posledice še danes, ko se zdi, da se kolektivno pretvarjamo, da jih ni več?


24.01.2022

Le kak promil obdavčitve premoženja bi odpravil večino vseh problemov neenakosti

Najnovejše poročilo nevladnega britanskega združenja, organizacije Oxfam je opozorilo na močno poglobljeno neenakost po vsem svetu in pritegnilo pozornost s podatkom, kako nepojmljivo visoki so dobički najbogatejših v zadnjih dveh letih in to predvsem na račun pandemije. Od marca 2020 do novembra lani se je namreč premoženje najbogatejših desetih zemljanov podvojilo in je zdaj večje kot je skupno premoženje več kot treh milijard najrevnejših. Pandemija je po drugi strani v revščino potisnila še dodatnih 160 milijonov ljudi, zaradi nedostopnosti do zdravstvene oskrbe, lakote, nasilja nad ženskami in podnebnih sprememb pa je dnevno umrlo 21.000 ljudi. Kako bodo taki globalni trendi razslojevanja vplivali tudi na naša življenja in kako vplivajo na revščino pri nas, ocenjuje eden največjih poznavalcev družbene neenakosti pri nas, predavatelj na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani doc. dr. Srečo Dragoš.


17.01.2022

Društvo Duh časa nujno potrebuje nove prostore

Več kot 5000 popravljenih in podarjenih računalnikov ne zadostuje, da bi društvo Duh časa od lokalnih, državnih ali povsem zasebnih lastnikov dobilo trajen in primeren prostor za izvajanje svoje prostovoljne in humanitarne dejavnosti. Tisoče šolarjev, dijakov, študentov in drugih, ki si nove računalniške opreme ne morejo privoščiti, bi bili brez podarjenih računalnikov še bolj izločeni iz normalnega dela za šolo ali službo. To je bilo v času šolanja in dela na domu še posebej pomembno. Prostovoljci, ki že desetletje povsem brezplačno popravljajo in podarjajo računalniške komplete po vsej Sloveniji, bi zelo hitro potrebovali zadosti velik in dostopen prostor, sicer bo njihova dejavnost morala ugasniti, je stvaren predsednik društva Duh časa Matjaž Ugovšek. "Če bi imeli pogoje za delo, bi premikali gore, tako samo računalnike, žal."


10.01.2022

Dolgoletni napori za zmanjševanje socialnih razlik so se sesuli v letu dni

V srednjih šolah se ta teden končuje prvo ocenjevalno obdobje šolskega leta, ki je po dveh letih, zaznamovanih s šolanjem na daljavo, vsaj malo spominjalo na nekdanjo šolsko normalo. In kakšne posledice na otrocih in mladostnikih svetovalni delavci opažajo zdaj, ko se zdi, da delo teče normalno? Gostja bo predsednica Društva šolskih svetovalnih delavcev in profesorica psihologije na eni izmed ljubljanskih gimnazij Ajda Erjavec.


03.01.2022

Iskrice novoletnih želja

Ker se je dobro spomniti, da vsak korak nekam vodi, da je lepo imeti ob sebi ramo, ki ti nudi oporo v težkih trenutkih, in vedeti, da so med nami tudi ljudje, kakršni so na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje, ki jim ni vseeno. Kakšne želje se bodo utrnile v tem letu?


27.12.2021

Nikoli ne vemo, kdaj bomo na tej ali na drugi strani

Decembra po navadi odpremo malo več oken, pa ne tistih za prezračevanje prostorov, ampak tudi majhnih okenc na adventnih koledarjih. Predstavljajte si, da ne bi odpirali okenc na adventnem koledarju, ampak bi namesto tega imeli nalogo, da vsak dan do božiča v veliko prazno škatlo zbirate hrano in praktične stvari, ki so na seznamu ter na koncu polno škatlo dobrot podarite nepoznani družini v stiski. Takšna ideja dobrodelnega adventnega koledarja je skupni projekt Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje. Na Zvezi izberejo družine, ki so vključene v njihove programe in so tako ali drugače ogrožene. Večinoma so to otroci staršev, ki imajo psihosocialne težave, se soočajo s stanovanjsko problematiko, brezposelnostjo, zdravstvenimi težavami in prihodki pod minimalno plačo.


23.12.2021

Izbor za Ime leta je že vrsto let povezan s programom Botrstvo

Val 202 že desetletje sodeluje s programom Botrstvo, ki ga vodi ZPM Ljubljana Moste-Polje. Od samega začetka s programom sodeluje Jana Vidic, ki se spominja začetkov, ko je bilo v program vključenih samo 240 otrok. Danes je ta številka bistveno višja - skupaj so v teh letih pomagali 11 390 otrokom.


20.12.2021

Vse pomembnejši delček dohodnine za pomoč nevladnikom

Že tretje leto se denar tistih, ki tega dela dohodnine niso namenili nikomur, ne vrača v državni proračun. Ministrstvo za javno upravo sredstva iz sklada z razpisi razdeli nevladnim organizacijam. Med prejemniki dohodnine za leto 2020 je na četrtem mestu z nekaj manj kot 210 tisočaki, ki jim jih je namenilo dobrih 4800 dohodninskih zavezancev, ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo. Ob povsem novih potrebah in nalogah, ki jih je prinesla tudi epidemija, so bila ta sredstva neizmerno dragocena, priznava sekretarka ZPM Moste Polje Tanja Petek. Z njimi so ob močno povečanih stiskah otrok in mladostnikov lahko omogočili najem več izkušenih terapevtov, dodatno so izobrazili prostovoljce, da so ti znali pravilno reagirati ob čustvenih stiskah otrok, s katerimi delajo. Sredstva so jim omogočila, da so urgentno preprečevali izvršbe in izterjave, saj so sicer lahko stroški izvršb bistveno višji od samega stroška dolgov.


13.12.2021

Več milijonov deklic se nikoli ne bo vrnilo v šole, mnoge bodo prisiljene v otroške poroke

Unicefovo letno poročilo, ki opozarja na strašanske posledice za otroke po vsem svetu, še posebej manj razvitem, je tudi opozorilni klic, da še nikoli ni bilo bolj pomembno na prvo mesto postaviti otroke. Gre za najhujšo krizo, s katero je UNICEF soočen v svoji 75-letni zgodovini. Poročilo podrobneje predstavlja izvršni direktor Unicefa Slovenija Tomaž Bergoč.


06.12.2021

December je tudi za mnoge otroke najtežji mesec v letu

Četudi je epidemija zmanjšala praznično bleščavo, druženja, obdarovanja in praznovanja, je prav december za mnoge najtežji mesec, v katerem bolj občutijo težo osamljenosti, pomanjkanja in brezupa. "Nebo dobrih želja" je nov način pomoči otrokom iz Botrstva, ki omogoča, da je donacija poljubnega zneska lahko več kot le bančna transakcija.


29.11.2021

Tudi najbogatejše države so klecnile pri problemu naraščajoče revščine

Tudi še nikoli brezdomne osebe zdaj prosijo za vključitev v nastanitveni program Kraljev ulice, ker ne bodo več zmogle stroškov za bivanje. Protikoronski ukrepi so poglobili revščino tudi v najbogatejših državah, kar dokazuje, da gre za sistemski problem, ki ga ne želimo rešiti. Finska je edina izjema, kjer so brezdomstvo sistemsko odpravili.


22.11.2021

Do konca življenja bom hranila hlače, ki sem jih kupila s prvim botrovim denarjem

Skozi skoraj desetletje oddaj v podporo programu Botrstvo, v katerih opozarjamo na stiske otrok in drugih ranljivih skupin se včasih zdi, da zgodb s srečnim koncem skorajda ni. A prav vsem od več kot 10.000 doslej vključenim otrokom so botri nedvomno olajšali življenje. Nekatere zgodbe kot je Izina, ki je prav zaradi podpore botra veliko lažje končala gimnazijo in se vpisala na želeno fakulteto, pa so navdihujoče tudi po tem, ko podpore botra ne potrebujejo več.


15.11.2021

Kolesa za vse!

Kaj narediti z rabljenim kolesom, ki ga ne potrebujete več? AMZS v sodelovanju s svojimi avto-moto društvi in klubi začenja akcijo zbiranja rabljenih koles Kolesa za vse!, ki jih bo Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje podarila otrokom iz socialno ogroženih družin.


01.11.2021

Če že prižigate sveče, prižgite dobrodelne sveče

Prižiganje sveč na grobovih je že stoletja način za vidno oznanjanje našega spomina na pokojne. Letno v Sloveniji prižgemo skoraj 20 milijonov sveč, kar predstavlja 8 sveč na vsakega prebivalca. S tem podatkom se uvrščamo na visoko tretje mesto v svetu. V Botrstvu pa nas je poleg očitnih ekoloških posledic zanimalo tudi, če smo lahko z nakupom sveč še humanitarni. Alternative klasični plastični sveči na grobovih v luči dobrodelnosti sta iskali Neža Borkovič in Kaja Ravnak.


25.10.2021

Študentske stiske, 3. del: Čigavi študenti pa smo, Slovenija, če ne tvoji?

V programu Botrstvo se v oktobru posvečamo generaciji, ki je bila med epidemijo najbolj spregledana, hkrati pa ima največ težav pri duševnem zdravju. Opozarjali smo že na anksioznost in samomorilne misli med študenti. V tretjem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o pogojih za študij tujih študentov iz neevropskih držav na slovenskih univerzah, o noveli Zakona o tujcih in prihodnosti za omenjene študente. Zakaj nismo v večji meri prisluhnili stiskam študentov že takrat, ko so nastajale? Kako se bo nadobudna in kritična generacija sploh približala zeleni veji? Kakšne možnosti ima v svetu, ki se s prihodnostjo spogleduje negotovo in neodločno? Odgovore na vprašanja je iskala Kaja Ravnak.


Stran 7 od 28
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov