Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Štirinajstletna Zara zaradi zelo redke mišične bolezni ne more govoriti, se s težavo giblje in potrebuje nenehno prisotnost nekoga, ki ji pomaga pri vsakodnevnem življenju in rešuje življenje, ko se zdravstveno stanje na hitro poslabša. Njeno dihanje ponoči vzdržuje aparat, hranjenje poteka le po cevkah, vsake štiri ure mora dobiti zdravila, in ker vsaka okužba lahko njeno zdravje zelo ogrozi, je skoraj ves njen svet le domača hiša. Od rojstva zanjo skrbi predvsem mama, ki pa je vsej ljubezni in predanosti navkljub močno izčrpana …
“Zjutraj Zari najprej odklopim cevki aparata, ki ji vso noč pomaga dihati. Očistim ji dihalne poti, narediva respiratorno masažo, da lažje diha skozi izvodilo, ki ga ima na grlu. Vendar tudi zaradi tega ne more govoriti. Ker ne more požirati, morajo biti vsi obroki pretlačeni, da jih lahko dam neposredno po cevki v trebušček. Na vsake štiri ure, podnevi in ponoči, ji dam zdravila, ki jo ohranjajo pri življenju, brez njih bi bilo stanje mišic veliko slabše. In kmalu bo 15 let, kar je naše življenje povsem podrejeno njenim potrebam,” opisuje Zarina mama.
Svetlolasa deklica ima že od rojstva izjemno redko mišično obolenje, za katero ni zdravila. A ker je bolnikov po vsem svetu zelo malo, zdravniki ne znajo predvidevati, kako se bo bolezen razvijala. Vsekakor pa je jasno, da bo vse življenje odvisna od pomoči drugih. Najbolj od mamine, ki je od rojstva 24 ur na dan njena negovalka: “Velika težava je, da ne sme biti niti za trenutek sama, ker vsak trenutek lahko zataji sistem dihalnih funkcij in zato mora biti ob njej nenehno kdo, ki bo znal ukrepati, ko neha dihati.
Njeno telo se takrat zablokira in je treba dihanje do prihoda reševalcev vzdrževati s posebnim balonom. Teh dihalnih stisk je bilo že veliko, a tega se nikoli ne navadiš, vsakič je grozljivo, ko pomodri in sekunde odtekajo … Zato mora biti takrat ob njej res usposobljena oseba. Zato takrat, ko je mož v službi, ne morem nikamor, ne v trgovino, ne na pošto, ne v lekarno. Kadar zboli, sem se naučila sama odvzeti vzorec krvi, a vsakič iščem koga, ki ga lahko odpelje v laboratorij. Težko je brez pomoči.”
Prav vsako minuto pomoči je namreč treba plačati. Mama namesto plače sicer dobiva posebno nadomestilo za nego, vendar pa jim ne pripada kakršna koli strokovna asistenca, kdo, ki bi znal urgirati takrat, ko gre zares in ki bi družino, še posebej pa mamo, lahko razbremenil. Sami tega ne morejo plačati, finančnih potreb za Zarino lažje življenje je že tako veliko: “Ko imaš tako bolnega otroka, se stroški silno povečajo. Kupovati je treba zelo kakovostno hrano in še različne dodatke, da lahko njeno oslabelo, drobceno telo sploh prejme dovolj hranilnih snovi. Tudi pleničk porabimo več, kot jih dobi na recept.
Morali smo narediti številne prilagoditve, dodatno smo se zadolžili tako za kombi, v katerem se lahko pelje skupaj s svojim invalidskim vozičkom kot tudi za opremo za posebne terapije, ki jih lahko izvajamo doma. Brez teh najbrž ne bi mogla hoditi, ker z njo celice dobijo več kisika, s tem pa tudi večjo mišično moč. Terapija ji pomaga, a je tudi dolg zanjo še precejšen … Ob mojem nadomestilu, eni plači in starejšem sinu, ki bi jeseni rad šel študirat, zelo težko to plačujemo.”
Zara bi se nujno morala iz običajnega pograda preseliti v večjo sobo, v kateri bi bila postelja, namenjena invalidom, a za to namenjene prazne sobe v dotrajani hiši nimajo s čim obnoviti. Če bi imeli dostopno zapornico za voziček z dvorišča do balkona, bi bilo njeno gibanje manj omejeno, zdaj jo mora po strmih stopnicah vselej nekdo nositi.
Da bi le z eno plačo lažje preživeli, je ob Zarinem rojstvu oče poiskal izjemno stresno in psihično zelo obremenjujočo zaposlitev, ki je bila takrat dobro plačana. Petnajst let kasneje je plača globoko pod povprečjem, družina pa finančno popolnoma izčrpana in tudi zadolžena. Kot pravi mama, je vse to močno občutil tudi Zarin nekaj let starejši brat:
“Sin je bil prikrajšan že zato, ker sem bila prvih dvanajst let Zarinega življenja skoraj ves čas po bolnišnicah. Seveda so nam pomagali starši, a mene ni bilo nič doma. Ko pa sva bili, je bilo pa tudi doma vseskozi kot na intenzivni negi, zelo je bil zapostavljen.”
Zara zato res nikoli ni sama, je pa skorajda brez stikov z vrstniki. In skorajda brez izkušenj s tem, kako lep je svet zunaj domačih sten. Čeprav so jim donatorji pred nekaj leti pomagali do nakupa posebnega vozila, so stroški za izlete nedosegljivo visoki.
Nikoli kot družina niso bili nikjer na počitnicah, edino razkošje je enkrat na leto rehabilitacija, ki jo omogoča zdravstvena zavarovalnica, a jo tja spremlja le mama. Kratki izleti so res prava redkost: “Vedno moramo iskati tako lokacijo, kjer jo lahko nemoteno previjem, kjer lahko zmešam hrano z mešalnikom in ji jo v miru dam, ker nas pač sicer vsi gledajo … Paziti moram, da ni v slabo prezračenih prostorih v tesnih stikih z morebiti kužnimi ljudmi … Zara je sicer vpisana v prilagojen šolski program, a je lahko v šoli le redko navzoča, saj je zaradi zelo oslabljenega imunskega sistema izjemno dovzetna za okužbe.”
Tesnejši stiki z ljudmi bi zanjo, za to drobceno telesce, ki ga pri življenju ohranjajo tudi aparature, terapije, zdravila, lahko bili usodni.
Namestitev v kak zavod za družino nikoli ni bila sprejemljiva, že kratkotrajno bivanje tam ji je prineslo številne okužbe. Tako ves njen svet ostaja ljubeča družina, in tablica, ob pomoči katere lažje komunicira z okolico. Zara, svetlolasa dolgolaska, ki rada igra igrice na zastarelem računalniku, ki se kolikor toliko zanesljivo giblje le po domačem okolju, je po dolgoletnem bivanju po bolnišnicah pač zelo srečna doma.
Za mamo pa bo to kmalu 15 let 24 ur na dan povsem otroku posvečenega življenja. “To, da imaš doma nenehno intenzivno nego, da moraš biti nenehno pozoren, da si zaprt med stene doma in nikamor ne moreš, da vstajaš tudi ponoči vsaj na štiri ure, to ni življenje. Neizmerno jo imamo radi, vse bi naredili zanjo, a hkrati sem že tako kronično utrujena, da imam že težave z vidom, s koncentracijo, težave s hrbtenico. Psihični in fizični napor je velik. Tako več ne gre,” iskreno priznava mama.
Zato si vedoč, da leta, ki prihajajo, ne bodo nič lažja, želi vsaj malo razbremenitve: “Želim si, da bi vsaj en konec tedna v svojem življenju Zara lahko imela profesionalno oskrbo na domu, ta pa seveda veliko stane. Tako bi jaz in moj mož, ki imava še dober zakon – vidim namreč, da večina družin s tako bolnimi otroki namreč slej ko prej razpade – da bi lahko sama šla nekam, lahko samo v trgovino, samo na sprehod, morda celo za en dan na izlet. To bi bilo res odlično!”
ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Če bi Zari želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Zaro iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL-a z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in željenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Zarina zgodba). V primeru, da komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Novost je, da je 8 bank podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah v projekt Botrstvo v Sloveniji in ostalih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste-Polje. Banke odslej svojim komitentom več ne bodo obračunavale provizije pri donacijah, če bodo le-te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si, in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Štirinajstletna Zara zaradi zelo redke mišične bolezni ne more govoriti, se s težavo giblje in potrebuje nenehno prisotnost nekoga, ki ji pomaga pri vsakodnevnem življenju in rešuje življenje, ko se zdravstveno stanje na hitro poslabša. Njeno dihanje ponoči vzdržuje aparat, hranjenje poteka le po cevkah, vsake štiri ure mora dobiti zdravila, in ker vsaka okužba lahko njeno zdravje zelo ogrozi, je skoraj ves njen svet le domača hiša. Od rojstva zanjo skrbi predvsem mama, ki pa je vsej ljubezni in predanosti navkljub močno izčrpana …
“Zjutraj Zari najprej odklopim cevki aparata, ki ji vso noč pomaga dihati. Očistim ji dihalne poti, narediva respiratorno masažo, da lažje diha skozi izvodilo, ki ga ima na grlu. Vendar tudi zaradi tega ne more govoriti. Ker ne more požirati, morajo biti vsi obroki pretlačeni, da jih lahko dam neposredno po cevki v trebušček. Na vsake štiri ure, podnevi in ponoči, ji dam zdravila, ki jo ohranjajo pri življenju, brez njih bi bilo stanje mišic veliko slabše. In kmalu bo 15 let, kar je naše življenje povsem podrejeno njenim potrebam,” opisuje Zarina mama.
Svetlolasa deklica ima že od rojstva izjemno redko mišično obolenje, za katero ni zdravila. A ker je bolnikov po vsem svetu zelo malo, zdravniki ne znajo predvidevati, kako se bo bolezen razvijala. Vsekakor pa je jasno, da bo vse življenje odvisna od pomoči drugih. Najbolj od mamine, ki je od rojstva 24 ur na dan njena negovalka: “Velika težava je, da ne sme biti niti za trenutek sama, ker vsak trenutek lahko zataji sistem dihalnih funkcij in zato mora biti ob njej nenehno kdo, ki bo znal ukrepati, ko neha dihati.
Njeno telo se takrat zablokira in je treba dihanje do prihoda reševalcev vzdrževati s posebnim balonom. Teh dihalnih stisk je bilo že veliko, a tega se nikoli ne navadiš, vsakič je grozljivo, ko pomodri in sekunde odtekajo … Zato mora biti takrat ob njej res usposobljena oseba. Zato takrat, ko je mož v službi, ne morem nikamor, ne v trgovino, ne na pošto, ne v lekarno. Kadar zboli, sem se naučila sama odvzeti vzorec krvi, a vsakič iščem koga, ki ga lahko odpelje v laboratorij. Težko je brez pomoči.”
Prav vsako minuto pomoči je namreč treba plačati. Mama namesto plače sicer dobiva posebno nadomestilo za nego, vendar pa jim ne pripada kakršna koli strokovna asistenca, kdo, ki bi znal urgirati takrat, ko gre zares in ki bi družino, še posebej pa mamo, lahko razbremenil. Sami tega ne morejo plačati, finančnih potreb za Zarino lažje življenje je že tako veliko: “Ko imaš tako bolnega otroka, se stroški silno povečajo. Kupovati je treba zelo kakovostno hrano in še različne dodatke, da lahko njeno oslabelo, drobceno telo sploh prejme dovolj hranilnih snovi. Tudi pleničk porabimo več, kot jih dobi na recept.
Morali smo narediti številne prilagoditve, dodatno smo se zadolžili tako za kombi, v katerem se lahko pelje skupaj s svojim invalidskim vozičkom kot tudi za opremo za posebne terapije, ki jih lahko izvajamo doma. Brez teh najbrž ne bi mogla hoditi, ker z njo celice dobijo več kisika, s tem pa tudi večjo mišično moč. Terapija ji pomaga, a je tudi dolg zanjo še precejšen … Ob mojem nadomestilu, eni plači in starejšem sinu, ki bi jeseni rad šel študirat, zelo težko to plačujemo.”
Zara bi se nujno morala iz običajnega pograda preseliti v večjo sobo, v kateri bi bila postelja, namenjena invalidom, a za to namenjene prazne sobe v dotrajani hiši nimajo s čim obnoviti. Če bi imeli dostopno zapornico za voziček z dvorišča do balkona, bi bilo njeno gibanje manj omejeno, zdaj jo mora po strmih stopnicah vselej nekdo nositi.
Da bi le z eno plačo lažje preživeli, je ob Zarinem rojstvu oče poiskal izjemno stresno in psihično zelo obremenjujočo zaposlitev, ki je bila takrat dobro plačana. Petnajst let kasneje je plača globoko pod povprečjem, družina pa finančno popolnoma izčrpana in tudi zadolžena. Kot pravi mama, je vse to močno občutil tudi Zarin nekaj let starejši brat:
“Sin je bil prikrajšan že zato, ker sem bila prvih dvanajst let Zarinega življenja skoraj ves čas po bolnišnicah. Seveda so nam pomagali starši, a mene ni bilo nič doma. Ko pa sva bili, je bilo pa tudi doma vseskozi kot na intenzivni negi, zelo je bil zapostavljen.”
Zara zato res nikoli ni sama, je pa skorajda brez stikov z vrstniki. In skorajda brez izkušenj s tem, kako lep je svet zunaj domačih sten. Čeprav so jim donatorji pred nekaj leti pomagali do nakupa posebnega vozila, so stroški za izlete nedosegljivo visoki.
Nikoli kot družina niso bili nikjer na počitnicah, edino razkošje je enkrat na leto rehabilitacija, ki jo omogoča zdravstvena zavarovalnica, a jo tja spremlja le mama. Kratki izleti so res prava redkost: “Vedno moramo iskati tako lokacijo, kjer jo lahko nemoteno previjem, kjer lahko zmešam hrano z mešalnikom in ji jo v miru dam, ker nas pač sicer vsi gledajo … Paziti moram, da ni v slabo prezračenih prostorih v tesnih stikih z morebiti kužnimi ljudmi … Zara je sicer vpisana v prilagojen šolski program, a je lahko v šoli le redko navzoča, saj je zaradi zelo oslabljenega imunskega sistema izjemno dovzetna za okužbe.”
Tesnejši stiki z ljudmi bi zanjo, za to drobceno telesce, ki ga pri življenju ohranjajo tudi aparature, terapije, zdravila, lahko bili usodni.
Namestitev v kak zavod za družino nikoli ni bila sprejemljiva, že kratkotrajno bivanje tam ji je prineslo številne okužbe. Tako ves njen svet ostaja ljubeča družina, in tablica, ob pomoči katere lažje komunicira z okolico. Zara, svetlolasa dolgolaska, ki rada igra igrice na zastarelem računalniku, ki se kolikor toliko zanesljivo giblje le po domačem okolju, je po dolgoletnem bivanju po bolnišnicah pač zelo srečna doma.
Za mamo pa bo to kmalu 15 let 24 ur na dan povsem otroku posvečenega življenja. “To, da imaš doma nenehno intenzivno nego, da moraš biti nenehno pozoren, da si zaprt med stene doma in nikamor ne moreš, da vstajaš tudi ponoči vsaj na štiri ure, to ni življenje. Neizmerno jo imamo radi, vse bi naredili zanjo, a hkrati sem že tako kronično utrujena, da imam že težave z vidom, s koncentracijo, težave s hrbtenico. Psihični in fizični napor je velik. Tako več ne gre,” iskreno priznava mama.
Zato si vedoč, da leta, ki prihajajo, ne bodo nič lažja, želi vsaj malo razbremenitve: “Želim si, da bi vsaj en konec tedna v svojem življenju Zara lahko imela profesionalno oskrbo na domu, ta pa seveda veliko stane. Tako bi jaz in moj mož, ki imava še dober zakon – vidim namreč, da večina družin s tako bolnimi otroki namreč slej ko prej razpade – da bi lahko sama šla nekam, lahko samo v trgovino, samo na sprehod, morda celo za en dan na izlet. To bi bilo res odlično!”
ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Če bi Zari želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Zaro iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL-a z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in željenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Zarina zgodba). V primeru, da komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Novost je, da je 8 bank podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah v projekt Botrstvo v Sloveniji in ostalih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste-Polje. Banke odslej svojim komitentom več ne bodo obračunavale provizije pri donacijah, če bodo le-te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si, in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Vedenjske ali čustvene motnje otrok in mladostnikov še zmeraj sodijo med motnje, ki so manj prepoznane in v javnosti neredko slabo sprejete. Na videz povsem običajni otroci so s svojimi nenavadnim vedenjem, nepričakovanimi izbruhi in reakcijami za tiste, ki na to niso pripravljeni in ki jih ne razumejo, zelo moteči. Prav danes se začenja letošnja akcija Čisto veselje, katere ves izkupiček bo znova namenjen letovanjem teh otrok. Odpadno električno in elektronsko opremo, papir, barvne kovine in jekleni odpad vse do prihodnje nedelje, 10. aprila, sprejemajo na 50 lokacijah po vsej Sloveniji, več informacij najdete na spletni strani www.cistoveselje.si ali na Facebook strani akcije. Zato so otroci s takimi težavami pogosto slabo sprejeti med vrstniki, nemalokrat pa tudi med pedagoškimi delavci, če ti niso vešči nekoliko drugačnega komuniciranja z njimi. Zato so ti otroci nezaželeni ali vsaj zelo moteči tudi v obšolskih in zunajšolskih dejavnostih, tudi letovanjih. Mnogi organizatorji, ki sicer organizirajo letovanja tudi invalidnih otrok ali drugih otrok s posebnimi potrebami, takih z izstopajočimi vedenjskimi in čustvenimi težavami ne morejo in ne želijo sprejemati, saj zahtevajo drugačno pozornost in pogosto tudi kadrovske okrepitve.
V torek je na Kongresnem trgu v Ljubljani na javni prireditvi svoj svečani in bučni epilog doživela ne le neverjetna zimska športa sezona tekmovalcev, z izstopajočim Petrom Prevcem, pač pa tudi akcija Vala 202 in projekta Botrstvo, v kateri smo uspeli zagotoviti enoletno botrstvo za kar 250 otrok.
Kot je bila sezona šampionska za skakalca z najboljšo sezono v zgodovini smučarskih skokov, Petra Prevca, je bila tudi dražba smuči, ki jih je podaril projektu Botrstvo in ki je potekala v petek zjutraj v živo v programu Vala 202, res šampionska: podrla je ne le vse rekorde dosedanjih humanitarnih dražb na Valu 202, ampak bržkone kar v zgodovini tovrstnih dražb pri nas.
“Sploh vam ne morem povedati, kakšno olajšanje je to za vse, zanjo in za nas. Kako je težko, ko ti otrok dosega uspehe, ti pa mu ne moreš pomagati, da bi lahko treniral kot drugi. Zato so ta sredstva za nas zlata vredna,” je o sredstvih, ki jih je za pomoč pri razvoju svojega izjemnega športnega talenta dobila njegova hči Mateja, povedal njen oče. Zbranih 23.500 evrov, razdeljenih med šest mladih športnikov, so na lanski dražbi rumene majice zmagovalca kolesarske dirke po Franciji, Chrisa Frooma, prispevala kar tri podjetja. In ena od njih, Mateja, odličnjakinja tudi v srednji šoli, je od nekdaj več kot navdušena judoistka.
Družina sedmošolke Monike in nekaj let starejše Julije že polnih 8 mesecev živi brez elektrike. Prizadevna šolarka zato vsak dan po pouku čim prej odide domov, da še ujame čim več dnevne svetlobe. Čeprav v mrzli hiši brez elektrike z njimi živi še ostarela in zelo bolna babica, čeprav za njihovo stisko že nekaj mesecev vedo na Monikini osnovni šoli in na lokalnem centru za socialno delo, pomoči niso dobili. S hrano in drvmi, s katerimi nekaj tednov lahko ogrevajo eno sobo, jim je pomagalo le humanitarno društvo.
“Vse pogosteje se pri svojem terapevtskem delu srečujem s starši, predvsem mladimi mamicami, ki obupujejo, ki ne zmorejo več, ki ne verjamejo več, da je iz stiske še mogoče najti izhod. Skoraj vsak teden se srečujem z glasnimi razmišljanji, namigovanji, skoraj grožnjami, da bi bilo najbolje vse to končati, a tako, da bi “s seboj” vzeli še otroke. Da bi odšla celotna družina,” pove psihoterapevtka Branka Strniša, ki vrsto let svetuje družinam v socialni in finančni stiski in je pomagala tudi številnim staršem otrok iz projekta Botrstvo.
Spomladi smo predstavili zgodbo Nejca in Boštjana, ki živita v zelo skromnih razmerah. Že leta si namreč družina preureja staro gospodarsko poslopje, nekaj let so v njej živeli tudi brez elektrike in vode, ko je manjkala le še ureditev podstrešja, v kateri naj bi fanta končno dobila prostor zase, pa je oče hudo zbolel in napovedi niso bile prav obetavne. Mnoge, ki so zgodbo prebrali na spletu, je ganil pogled na plastično ponjavo v dnevni sobi, razpeto čez luknjo v stropu, kamor bi morale voditi stopnice do otroških sob. Finančna pomoč poslušalcev je marsikaj premaknila …
Vse bolj jasno je, da imeti zaposlitev in dobivati plačo že dolgo ne pomeni več, da lahko družina tudi dostojno preživi, sploh, če se smrti v družini kar vrstijo. Ko so se Urška, Gregor in njuna mama po letih psihičnega nasilja odselili od očeta, so živeli skupaj z babico, dedkom in stricem. V nekaj letih so ostali sami, nekaj več kot minimalna plača, od katere mama še vedno plačuje tudi stroške zadnjega pogreba, pa ne zadošča niti, da bi več kot stoletje staro in od časa močno načeto hišo vsaj dostojno ogreli.
Delež avtoritarnih stališč v Sloveniji močno narašča, hkrati pa je po podatkih od leta 2009 do 2013 Slovenija rekorderka v rasti revščine. Vse več ljudi se že rodi v revščino in vse več se jih iz nje nikoli ne izkoplje. Zakaj je revščina stvar odločitve politikov? Kakšna je povezava med avtoritarnimi stališči in revščino? Dr. Srečo Dragoš s fakultete za socialno delo v Ljubljani jih primerja z avtoritarnimi stališči v začetku 90-ih na področju takratne Jugoslavije.
Delež avtoritarnih stališč v Sloveniji močno narašča, hkrati pa je po podatkih od leta 2009 do 2013 Slovenija rekorderka v rasti revščine. Vse več ljudi se že rodi v revščino in vse več se jih iz nje nikoli ne izkoplje. Zakaj je revščina stvar odločitve politikov? Kakšna je povezava med avtoritarnimi stališči in revščino? Dr. Srečo Dragoš s fakultete za socialno delo v Ljubljani jih primerja z avtoritarnimi stališči v začetku 90-ih na področju takratne Jugoslavije.
Mama je iz njunih življenj odšla nenapovedano, si ustvarila novo življenje in stika z otrokoma skorajda nima več, oče, ki je zaradi kronične bolezni pogosto hospitaliziran, pa ni imel dovolj sredstev niti za plačevanje najnujnejših življenjskih stroškov. Tako mamin odhod kot negotova prihodnost sta na oba otroka močno vplivala, tudi z bistveno slabšim šolskim uspehom in Vesnino izgubo dveh let šolanja. Čeprav je Jan velik nogometni talent, je treninge pogosto izpuščal, ker je bil oče v bolnišnici ali ker ni imel niti za bencin, da bi ga odpeljal na treninge, smo v njuni zgodbi povedali lani …Zdaj se je njihovo življenje precej spremenilo.
Mama je iz njunih življenj odšla nenapovedano, si ustvarila novo življenje in stika z otrokoma skorajda nima več, oče, ki je zaradi kronične bolezni pogosto hospitaliziran, pa ni imel dovolj sredstev niti za plačevanje najnujnejših življenjskih stroškov. Tako mamin odhod kot negotova prihodnost sta na oba otroka močno vplivala, tudi z bistveno slabšim šolskim uspehom in Vesnino izgubo dveh let šolanja. Čeprav je Jan velik nogometni talent, je treninge pogosto izpuščal, ker je bil oče v bolnišnici ali ker ni imel niti za bencin, da bi ga odpeljal na treninge, smo v njuni zgodbi povedali lani …Zdaj se je njihovo življenje precej spremenilo.
V pravkar končanem letu je projekt Botrstvo napolnil polnih 5 let delovanja, botri v tem trenutku pomagajo okoli 4700 otrokom, zanje je na različne načine zbranih okoli 6 milijonov evrov in kmalu bo 4 leta, kar projekt z vsakotedenskimi oddajami podpiramo tudi na Valu 202. Nekaj najbolj pretreslijivih izpovedi, a tudi na to, kako prav vaša pomoč lahko resnično spreminja življenja otrok in njihovih družin!
Tretje leto zapored tri prostovoljke, Alia (bereš običajno »Alja«) , Ana in Vanja za otroke iz Botrstva z vseh koncev Slovenije organizirajo pomoč trem dobrim možem. Pisemca, namenjena kateremu med njimi, prestrežejo, mu najdejo zanesljivega donatorja in da poskrbijo za to, da bo izpolnjena želja pravočasno našla pot pod smrečico oziroma v prave otroške roke. Letos je bilo takih paketov skoraj 2000, želje pa, kot zmeraj, izjemno raznolike
Kandidati za Ime leta 2015 na Valu 202 so na zaključni prireditvi predstavili tudi svoje poglede na projekt Botrstvo.
Na boljše možnosti za razvoj dokazano močno vpliva tudi dostopnost do knjig, zato smo s povabilom poslušalcem, naj darujejo knjige, ki jih njihovi otroci in mladostniki ne potrebujejo več, pomagali OŠ Veržej.
“Vsi štirje smo morali stati v vrsti in gledati, kako je oči žalil mamo in jo tepel. Nas sicer ni, je pa kakšna prestregla udarec, ko smo branile mamo,” pripovedujejo sestrice Nina, Nuša in Naja o nasilju, ki so ga živele še lani ob tem času. “Vsakogar, ki je prišel na obisk, sem se oklenila in ga prosila, naj nas kam odpelje, ker ne bi rade več živele tukaj,” pove petletna Naja. Letos je mama le zmogla toliko moči, da je kljub grožnjam s smrtjo pred nasilnim partnerjem z otroki uspela pobegniti. A so se v iskanju stalnejšega in varnejšega doma morali seliti daleč stran, letos so se selili že štirikrat, najstarejši Žiga pa je moral v dijaški dom. Tega si skuša sam plačevati tudi z nočnim honorarnim delom, saj mama zaradi operacije, s katero so ji komaj rešili življenje, ostaja brez zaposlitve. In vse je najbolj strah, da bi jih zdaj, ko so končno našle prijetno najemniško stanovanje, prav pomanjkanje denarja prisililo v vnovično selitev …
Pogovor z Anito Ogulin,predsednico ZPM Moste, o tem, kako so se v teh petih letih stiske družin spremenile in kakšne trajnejše posledice revščina že pušča na otrokih.
Knjige so zaradi razvejanega sistema javnih knjižnic za številne otroke sicer res razmeroma lahko dostopne, a jih zaradi popularnosti in vseprisotnosti medijev vse manj privlačne, izpodrivajo jih drugi mediji, ki vsebinsko otrokom le stežka nadomestijo izkušnjo kot je samostojno branje knjig. In te so tudi za otoke z roba – kakršen koli ta že je – lahko zelo pomembno sredstvo za prebijanje skozi težavna zgodnja leta. Tudi o tem so na pravkar minulem knjižnem sejmu razmišljali pisateljica in pisatelja.
Kar tretjina šolarjev v Hong Kongu ima izjemno slabo izobražene starše, pa kljub temu otroci dosegajo boljše rezultate pismenosti kot slovenski šolarji, ki jim pri šolskih obveznosti pogosto močno pomagajo starši. Kaj se šele dogaja s tistimi otroki, ki tovrstne pomoči nimajo, koliko na njihov šolski uspeh in razvoj potencialov vpliva, če živijo še v materialno nevzpodbudnem okolju, če so prikrajšani za možnost izletov, ekskurzij, obiskovanja predstav in jih nihče prav ne spodbuja k prebiranju knjig? Kako drugače otroke iz takih družin obravnavajo učitelji, kakšno popotnico za boljši uspeh in tudi boljšo pismenost jim lahko da okolje?
Neveljaven email naslov