Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Starši o letovanju otrok
O pomenu letovanj razmišljajo starši, ki jih svojim otrokom že dolgo ne morejo zagotoviti. In ki kot družina že leta dolgo niso skupaj letovali. Čeprav so nekateri vseskozi zaposleni …
“Nazadnje smo bili na morju kot družina pred desetimi leti. Potem sem ostala sama z njimi in ne gre.”
“Skupaj? Mislim, da kot družina še nikoli nismo bili. Čeprav sem zaposlen, a za minimalno plačo, sam sem z dvema otrokoma, pa še rubeže imamo. Tudi pomisliti ne morem na to, da bi kam šli, niti za en dan.”
“Odkar sem brezposelna, se vse vrti le okoli hrane in položnic, hrane in položnic,” nizajo starši razloge za to, zakaj svojim otrokom ne morejo zagotoviti ne skupnih počitnic, a tudi ne letovanj v okviru različnih organizacij.
“Že proti koncu šolskega leta se začnejo otroci pogovarjati o tem, kam bo kdo šel med počitnicami. Kdor nima česa povedati, je izločen. Enako je, ko se vrnejo nazaj v šolske klopi. Prvo vprašanje je, kje si bil med počitnicami? In če nisi bil nikjer? O čem se pogovarjaš? Poveš, da si bil doma, med bloki, med štirimi stenami? Tvoji sošolci pa po Evropi in po svetu? Kako se otrok takrat počuti?” se sprašuje brezposelna mama desetletne šolarke. “In ne le to, če nisi nikjer bil, sledijo vprašanja, zakaj ne? Ste doma revni? Ne morete plačati? Otroci se zapirajo vase kot školjke. Ali pa lažejo …” še dodaja.
“Težko je našteti, kaj vse otroci pridobijo s tako izkušnjo. Nazaj pridejo samozavestnejši, kar nekako bolj odrasli, naučijo se samostojnosti, veščin sodelovanja z drugimi, veliko znanja pridobijo tudi na različnih dejavnostih.” Mama najstnice, ki je bila na letovanju že večkrat, pa pravi: “Moja hčerka je v teh skupinah dobila prijatelje za vse življenje. Medtem ko med sošolci nikoli ni bila sprejeta in so stiki vsa leta ostali zgolj formalni in neosebni, čeprav so skupaj v klopeh sedeli vsak dan, je tukaj takoj spletla neprecenljive vezi. Otroci so ostali v stikih tudi po koncu letovanj, vse šolsko leto, se bodrijo, si pomagajo pri nalogah, so si v oporo. Ne vem, če se donatorji sploh zavedajo, kako neprecenljivo darilo je to za otroka!”
“Ne vem, kako se sploh lahko zahvalim vsem tistim, ki so že doslej pomagali otrokom, da so to lahko doživeli,” išče besede hvaležnosti mama treh otrok.
“Rada bi, da bi vsaj enkrat videli oči teh otrok, ko se pripravljajo na odhod in tudi potem, ko se vrnejo, to poplača vse! Če bi jaz imela možnost komu podariti sredstva, da bi lahko otroci šli na morje, bi jih takoj. In hvala vsem, ki to počnejo za naše!”
Letovanja, ki jih omogočajo številne humanitarne organizacije, društva, zdravstvena zavarovalnica in seveda donatorji vseh vrst, so zato pomemben blažitelj vse večjih vrzeli med socialnimi sloji, ki se poglabljajo med otroki in mladostniki. Tudi zato, ker otroke združujejo in jih delajo enakovredne.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL-a z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar “za počitnice”. Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
S POSLANIM SMS: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti namenjenih za počitnice otrok.
Teh osem bank že dober mesec svojim komitentom ne obračunava provizije pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in ostalih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste-Polje, če je pri nakazilu navedena koda namena »CHAR«:
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Starši o letovanju otrok
O pomenu letovanj razmišljajo starši, ki jih svojim otrokom že dolgo ne morejo zagotoviti. In ki kot družina že leta dolgo niso skupaj letovali. Čeprav so nekateri vseskozi zaposleni …
“Nazadnje smo bili na morju kot družina pred desetimi leti. Potem sem ostala sama z njimi in ne gre.”
“Skupaj? Mislim, da kot družina še nikoli nismo bili. Čeprav sem zaposlen, a za minimalno plačo, sam sem z dvema otrokoma, pa še rubeže imamo. Tudi pomisliti ne morem na to, da bi kam šli, niti za en dan.”
“Odkar sem brezposelna, se vse vrti le okoli hrane in položnic, hrane in položnic,” nizajo starši razloge za to, zakaj svojim otrokom ne morejo zagotoviti ne skupnih počitnic, a tudi ne letovanj v okviru različnih organizacij.
“Že proti koncu šolskega leta se začnejo otroci pogovarjati o tem, kam bo kdo šel med počitnicami. Kdor nima česa povedati, je izločen. Enako je, ko se vrnejo nazaj v šolske klopi. Prvo vprašanje je, kje si bil med počitnicami? In če nisi bil nikjer? O čem se pogovarjaš? Poveš, da si bil doma, med bloki, med štirimi stenami? Tvoji sošolci pa po Evropi in po svetu? Kako se otrok takrat počuti?” se sprašuje brezposelna mama desetletne šolarke. “In ne le to, če nisi nikjer bil, sledijo vprašanja, zakaj ne? Ste doma revni? Ne morete plačati? Otroci se zapirajo vase kot školjke. Ali pa lažejo …” še dodaja.
“Težko je našteti, kaj vse otroci pridobijo s tako izkušnjo. Nazaj pridejo samozavestnejši, kar nekako bolj odrasli, naučijo se samostojnosti, veščin sodelovanja z drugimi, veliko znanja pridobijo tudi na različnih dejavnostih.” Mama najstnice, ki je bila na letovanju že večkrat, pa pravi: “Moja hčerka je v teh skupinah dobila prijatelje za vse življenje. Medtem ko med sošolci nikoli ni bila sprejeta in so stiki vsa leta ostali zgolj formalni in neosebni, čeprav so skupaj v klopeh sedeli vsak dan, je tukaj takoj spletla neprecenljive vezi. Otroci so ostali v stikih tudi po koncu letovanj, vse šolsko leto, se bodrijo, si pomagajo pri nalogah, so si v oporo. Ne vem, če se donatorji sploh zavedajo, kako neprecenljivo darilo je to za otroka!”
“Ne vem, kako se sploh lahko zahvalim vsem tistim, ki so že doslej pomagali otrokom, da so to lahko doživeli,” išče besede hvaležnosti mama treh otrok.
“Rada bi, da bi vsaj enkrat videli oči teh otrok, ko se pripravljajo na odhod in tudi potem, ko se vrnejo, to poplača vse! Če bi jaz imela možnost komu podariti sredstva, da bi lahko otroci šli na morje, bi jih takoj. In hvala vsem, ki to počnejo za naše!”
Letovanja, ki jih omogočajo številne humanitarne organizacije, društva, zdravstvena zavarovalnica in seveda donatorji vseh vrst, so zato pomemben blažitelj vse večjih vrzeli med socialnimi sloji, ki se poglabljajo med otroki in mladostniki. Tudi zato, ker otroke združujejo in jih delajo enakovredne.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL-a z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar “za počitnice”. Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
S POSLANIM SMS: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti namenjenih za počitnice otrok.
Teh osem bank že dober mesec svojim komitentom ne obračunava provizije pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in ostalih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste-Polje, če je pri nakazilu navedena koda namena »CHAR«:
Vedenjske ali čustvene motnje otrok in mladostnikov še zmeraj sodijo med motnje, ki so manj prepoznane in v javnosti neredko slabo sprejete. Na videz povsem običajni otroci so s svojimi nenavadnim vedenjem, nepričakovanimi izbruhi in reakcijami za tiste, ki na to niso pripravljeni in ki jih ne razumejo, zelo moteči. Prav danes se začenja letošnja akcija Čisto veselje, katere ves izkupiček bo znova namenjen letovanjem teh otrok. Odpadno električno in elektronsko opremo, papir, barvne kovine in jekleni odpad vse do prihodnje nedelje, 10. aprila, sprejemajo na 50 lokacijah po vsej Sloveniji, več informacij najdete na spletni strani www.cistoveselje.si ali na Facebook strani akcije. Zato so otroci s takimi težavami pogosto slabo sprejeti med vrstniki, nemalokrat pa tudi med pedagoškimi delavci, če ti niso vešči nekoliko drugačnega komuniciranja z njimi. Zato so ti otroci nezaželeni ali vsaj zelo moteči tudi v obšolskih in zunajšolskih dejavnostih, tudi letovanjih. Mnogi organizatorji, ki sicer organizirajo letovanja tudi invalidnih otrok ali drugih otrok s posebnimi potrebami, takih z izstopajočimi vedenjskimi in čustvenimi težavami ne morejo in ne želijo sprejemati, saj zahtevajo drugačno pozornost in pogosto tudi kadrovske okrepitve.
V torek je na Kongresnem trgu v Ljubljani na javni prireditvi svoj svečani in bučni epilog doživela ne le neverjetna zimska športa sezona tekmovalcev, z izstopajočim Petrom Prevcem, pač pa tudi akcija Vala 202 in projekta Botrstvo, v kateri smo uspeli zagotoviti enoletno botrstvo za kar 250 otrok.
Kot je bila sezona šampionska za skakalca z najboljšo sezono v zgodovini smučarskih skokov, Petra Prevca, je bila tudi dražba smuči, ki jih je podaril projektu Botrstvo in ki je potekala v petek zjutraj v živo v programu Vala 202, res šampionska: podrla je ne le vse rekorde dosedanjih humanitarnih dražb na Valu 202, ampak bržkone kar v zgodovini tovrstnih dražb pri nas.
“Sploh vam ne morem povedati, kakšno olajšanje je to za vse, zanjo in za nas. Kako je težko, ko ti otrok dosega uspehe, ti pa mu ne moreš pomagati, da bi lahko treniral kot drugi. Zato so ta sredstva za nas zlata vredna,” je o sredstvih, ki jih je za pomoč pri razvoju svojega izjemnega športnega talenta dobila njegova hči Mateja, povedal njen oče. Zbranih 23.500 evrov, razdeljenih med šest mladih športnikov, so na lanski dražbi rumene majice zmagovalca kolesarske dirke po Franciji, Chrisa Frooma, prispevala kar tri podjetja. In ena od njih, Mateja, odličnjakinja tudi v srednji šoli, je od nekdaj več kot navdušena judoistka.
Družina sedmošolke Monike in nekaj let starejše Julije že polnih 8 mesecev živi brez elektrike. Prizadevna šolarka zato vsak dan po pouku čim prej odide domov, da še ujame čim več dnevne svetlobe. Čeprav v mrzli hiši brez elektrike z njimi živi še ostarela in zelo bolna babica, čeprav za njihovo stisko že nekaj mesecev vedo na Monikini osnovni šoli in na lokalnem centru za socialno delo, pomoči niso dobili. S hrano in drvmi, s katerimi nekaj tednov lahko ogrevajo eno sobo, jim je pomagalo le humanitarno društvo.
“Vse pogosteje se pri svojem terapevtskem delu srečujem s starši, predvsem mladimi mamicami, ki obupujejo, ki ne zmorejo več, ki ne verjamejo več, da je iz stiske še mogoče najti izhod. Skoraj vsak teden se srečujem z glasnimi razmišljanji, namigovanji, skoraj grožnjami, da bi bilo najbolje vse to končati, a tako, da bi “s seboj” vzeli še otroke. Da bi odšla celotna družina,” pove psihoterapevtka Branka Strniša, ki vrsto let svetuje družinam v socialni in finančni stiski in je pomagala tudi številnim staršem otrok iz projekta Botrstvo.
Spomladi smo predstavili zgodbo Nejca in Boštjana, ki živita v zelo skromnih razmerah. Že leta si namreč družina preureja staro gospodarsko poslopje, nekaj let so v njej živeli tudi brez elektrike in vode, ko je manjkala le še ureditev podstrešja, v kateri naj bi fanta končno dobila prostor zase, pa je oče hudo zbolel in napovedi niso bile prav obetavne. Mnoge, ki so zgodbo prebrali na spletu, je ganil pogled na plastično ponjavo v dnevni sobi, razpeto čez luknjo v stropu, kamor bi morale voditi stopnice do otroških sob. Finančna pomoč poslušalcev je marsikaj premaknila …
Vse bolj jasno je, da imeti zaposlitev in dobivati plačo že dolgo ne pomeni več, da lahko družina tudi dostojno preživi, sploh, če se smrti v družini kar vrstijo. Ko so se Urška, Gregor in njuna mama po letih psihičnega nasilja odselili od očeta, so živeli skupaj z babico, dedkom in stricem. V nekaj letih so ostali sami, nekaj več kot minimalna plača, od katere mama še vedno plačuje tudi stroške zadnjega pogreba, pa ne zadošča niti, da bi več kot stoletje staro in od časa močno načeto hišo vsaj dostojno ogreli.
Delež avtoritarnih stališč v Sloveniji močno narašča, hkrati pa je po podatkih od leta 2009 do 2013 Slovenija rekorderka v rasti revščine. Vse več ljudi se že rodi v revščino in vse več se jih iz nje nikoli ne izkoplje. Zakaj je revščina stvar odločitve politikov? Kakšna je povezava med avtoritarnimi stališči in revščino? Dr. Srečo Dragoš s fakultete za socialno delo v Ljubljani jih primerja z avtoritarnimi stališči v začetku 90-ih na področju takratne Jugoslavije.
Delež avtoritarnih stališč v Sloveniji močno narašča, hkrati pa je po podatkih od leta 2009 do 2013 Slovenija rekorderka v rasti revščine. Vse več ljudi se že rodi v revščino in vse več se jih iz nje nikoli ne izkoplje. Zakaj je revščina stvar odločitve politikov? Kakšna je povezava med avtoritarnimi stališči in revščino? Dr. Srečo Dragoš s fakultete za socialno delo v Ljubljani jih primerja z avtoritarnimi stališči v začetku 90-ih na področju takratne Jugoslavije.
Mama je iz njunih življenj odšla nenapovedano, si ustvarila novo življenje in stika z otrokoma skorajda nima več, oče, ki je zaradi kronične bolezni pogosto hospitaliziran, pa ni imel dovolj sredstev niti za plačevanje najnujnejših življenjskih stroškov. Tako mamin odhod kot negotova prihodnost sta na oba otroka močno vplivala, tudi z bistveno slabšim šolskim uspehom in Vesnino izgubo dveh let šolanja. Čeprav je Jan velik nogometni talent, je treninge pogosto izpuščal, ker je bil oče v bolnišnici ali ker ni imel niti za bencin, da bi ga odpeljal na treninge, smo v njuni zgodbi povedali lani …Zdaj se je njihovo življenje precej spremenilo.
Mama je iz njunih življenj odšla nenapovedano, si ustvarila novo življenje in stika z otrokoma skorajda nima več, oče, ki je zaradi kronične bolezni pogosto hospitaliziran, pa ni imel dovolj sredstev niti za plačevanje najnujnejših življenjskih stroškov. Tako mamin odhod kot negotova prihodnost sta na oba otroka močno vplivala, tudi z bistveno slabšim šolskim uspehom in Vesnino izgubo dveh let šolanja. Čeprav je Jan velik nogometni talent, je treninge pogosto izpuščal, ker je bil oče v bolnišnici ali ker ni imel niti za bencin, da bi ga odpeljal na treninge, smo v njuni zgodbi povedali lani …Zdaj se je njihovo življenje precej spremenilo.
V pravkar končanem letu je projekt Botrstvo napolnil polnih 5 let delovanja, botri v tem trenutku pomagajo okoli 4700 otrokom, zanje je na različne načine zbranih okoli 6 milijonov evrov in kmalu bo 4 leta, kar projekt z vsakotedenskimi oddajami podpiramo tudi na Valu 202. Nekaj najbolj pretreslijivih izpovedi, a tudi na to, kako prav vaša pomoč lahko resnično spreminja življenja otrok in njihovih družin!
Tretje leto zapored tri prostovoljke, Alia (bereš običajno »Alja«) , Ana in Vanja za otroke iz Botrstva z vseh koncev Slovenije organizirajo pomoč trem dobrim možem. Pisemca, namenjena kateremu med njimi, prestrežejo, mu najdejo zanesljivega donatorja in da poskrbijo za to, da bo izpolnjena želja pravočasno našla pot pod smrečico oziroma v prave otroške roke. Letos je bilo takih paketov skoraj 2000, želje pa, kot zmeraj, izjemno raznolike
Kandidati za Ime leta 2015 na Valu 202 so na zaključni prireditvi predstavili tudi svoje poglede na projekt Botrstvo.
Na boljše možnosti za razvoj dokazano močno vpliva tudi dostopnost do knjig, zato smo s povabilom poslušalcem, naj darujejo knjige, ki jih njihovi otroci in mladostniki ne potrebujejo več, pomagali OŠ Veržej.
“Vsi štirje smo morali stati v vrsti in gledati, kako je oči žalil mamo in jo tepel. Nas sicer ni, je pa kakšna prestregla udarec, ko smo branile mamo,” pripovedujejo sestrice Nina, Nuša in Naja o nasilju, ki so ga živele še lani ob tem času. “Vsakogar, ki je prišel na obisk, sem se oklenila in ga prosila, naj nas kam odpelje, ker ne bi rade več živele tukaj,” pove petletna Naja. Letos je mama le zmogla toliko moči, da je kljub grožnjam s smrtjo pred nasilnim partnerjem z otroki uspela pobegniti. A so se v iskanju stalnejšega in varnejšega doma morali seliti daleč stran, letos so se selili že štirikrat, najstarejši Žiga pa je moral v dijaški dom. Tega si skuša sam plačevati tudi z nočnim honorarnim delom, saj mama zaradi operacije, s katero so ji komaj rešili življenje, ostaja brez zaposlitve. In vse je najbolj strah, da bi jih zdaj, ko so končno našle prijetno najemniško stanovanje, prav pomanjkanje denarja prisililo v vnovično selitev …
Pogovor z Anito Ogulin,predsednico ZPM Moste, o tem, kako so se v teh petih letih stiske družin spremenile in kakšne trajnejše posledice revščina že pušča na otrokih.
Knjige so zaradi razvejanega sistema javnih knjižnic za številne otroke sicer res razmeroma lahko dostopne, a jih zaradi popularnosti in vseprisotnosti medijev vse manj privlačne, izpodrivajo jih drugi mediji, ki vsebinsko otrokom le stežka nadomestijo izkušnjo kot je samostojno branje knjig. In te so tudi za otoke z roba – kakršen koli ta že je – lahko zelo pomembno sredstvo za prebijanje skozi težavna zgodnja leta. Tudi o tem so na pravkar minulem knjižnem sejmu razmišljali pisateljica in pisatelja.
Kar tretjina šolarjev v Hong Kongu ima izjemno slabo izobražene starše, pa kljub temu otroci dosegajo boljše rezultate pismenosti kot slovenski šolarji, ki jim pri šolskih obveznosti pogosto močno pomagajo starši. Kaj se šele dogaja s tistimi otroki, ki tovrstne pomoči nimajo, koliko na njihov šolski uspeh in razvoj potencialov vpliva, če živijo še v materialno nevzpodbudnem okolju, če so prikrajšani za možnost izletov, ekskurzij, obiskovanja predstav in jih nihče prav ne spodbuja k prebiranju knjig? Kako drugače otroke iz takih družin obravnavajo učitelji, kakšno popotnico za boljši uspeh in tudi boljšo pismenost jim lahko da okolje?
Neveljaven email naslov