Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Nikoli me ni prosila, naj ji pomagam. Močno se zaveda, kako velik strošek je to. A v njenem pisanju sem začutila, kako veliko ji glasba pomeni, kako pomembna opora je v njenem življenju. Ta njena stiska me je prizadela in mi nikakor ni dala miru. Čutila sem se skoraj poklicano, da ji vsaj poskušam pomagati do tako želene violine,” je povod za svojevrstno akcijo zbiranja opisala Mašina botra Mirjam. Mašo je bolje spoznala iz pisem, ki ji jih pošilja, čeprav se nista nikoli videli.
Botro je močno ganila Mašina stiska, sredstva za violino zbira zares inovativno
“Nikoli me ni prosila, naj ji pomagam. Močno se zaveda, kako velik strošek je to. A v njenem pisanju sem začutila, kako veliko ji glasba pomeni, kako pomembna opora je v njenem življenju. Ta njena stiska me je prizadela in mi nikakor ni dala miru. Čutila sem se skoraj poklicano, da ji vsaj poskušam pomagati do tako želene violine,” je povod za svojevrstno akcijo zbiranja opisala Mašina botra Mirjam. Mašo je bolje spoznala iz pisem, ki ji jih pošilja, čeprav se nista nikoli videli.
Maša je nadarjena violinistka, ki z mamo in bratom živi v starejšem stanovanju brez sanitarij, a je bila v osnovni in glasbeni šoli vseskozi odličnjakinja. “Prijazno, simpatično, družabno in sočutno dekle je, zelo rada nastopa. Je tudi članica šolskega godalnega orkestra in vedno je med prvimi, ki pomagajo novim članom, ko se vključujejo vanj. Vedno je pripravljena pomagati,” jo opisuje ravnateljica nižje glasbene šole. Ker je tudi sama glasbenica, posebno poudarja pomen uspehov, ki jih je dosegla kljub razmeram, v katerih živi. “Vsi njeni uspehi so vredni posebne pohvale in spoštovanja. Zagotovo bi bili še večji, če bi imela možnosti, kakršne imajo drugi. Tako pa se njene sanje o nadaljevanju šole žal niso mogle uresničiti,” z dekletom sočustvuje ravnateljica.
Mašine sanje, da bi šolanje lahko nadaljevala na srednji glasbeni šoli, je namreč preprečil pogoj, da za to potrebuje svoje lastno glasbilo. Za deklico, ki po očetovi smrti živi z brezposelno mamo in mlajšim bratom, prav tako odličnjakom, je to nedosegljivo visok strošek.
V nižji glasbeni šoli so ji pomagali tako s subvencioniranjem oz. oprostitvijo plačila vadnin kot z najemom inštrumenta, pri šolanju na višji stopnji pa taka pomoč ni možna. A ravnateljica pravi, da sanje še niso popolnoma zamrle: s primernim instrumentom je pot k profesionalni glasbeni karieri še zmeraj mogoča. “Ni še vse izgubljeno; če bi dobila primeren inštrument, bi se lahko odločila za glasbeno pot ali pa bi se ob izbrani srednji šoli vpisala še na vzporeden program srednje glasbene šole. Ni še prepozno, nikakor ne!”
A tudi če ne, dober inštrument potrebuje za igranje v orkestru in manjših zasedbah. “Maši glasba res veliko pomeni; sprošča jo, pomirja, z njo se čustveno izraža. Zato bo glasba brez dvoma tudi v prihodnje pomemben del njenega življenja.”
Otrok, ki kljub uspehom, prepoznani nadarjenosti in veliki želji po igranju inštrumenta glasbene poti ne morejo nadaljevati, ker starši ne zmorejo plačila, je iz leta v leto več. V Mašini šoli pravijo, da se je njihovo število predvsem v zadnjih treh letih precej povečalo in da je prav strošek nakupa instrumentov pogosto stopnička, pri kateri se glasbeno izobraževanje na višjih stopnjah za številne ustavi.
A čeprav se je bila Maša za zdaj prisiljena odreči svojim sanjam o srednji glasbeni šoli, se ji ta možnost morda odpre vsaj v naslednjem šolskem letu. Maša je namreč vključena v Botrstvo in njena botra Mirjam se je odločila, da ji pomaga. “Ko sva si začeli dopisovati, je bila stara 13 let, a je v pismih pokazala tako zrelost in ljubezen do glasbe, da me je res ganila. Ker je moja strast energetsko zdravljenje ljudi, sem si zamislila, da bi svoj prosti čas namenila zdravljenju, vendar tako, da vse moje stranke najprej vplačajo mojo storitev na poseben sklic pri ZPM Moste oz. Botrstvu, ki je odprt samo za zbiranje sredstev za Mašino violino. Vsaka moja stranka mora pred dogovorjenim terminom pokazati potrdilo, da je res vplačala, tako da z denarjem nimam popolnoma nič, vse gre za Mašo. Jaz izvajam le zdravljenje in pri tem imam pogosto v mislih, zakaj to počnem; predstavljam si Mašo, kako igra na violino. Čeprav je v resnici še nikoli nisem videla. In to me še bolj motivira. Tako smo vsi zadovoljni: stranka, ker dobi storitev, Maša in jaz, ker naredim nekaj dobrega.”
Mirjam od pomladi še ni zamudila nobenega delovnega četrtka. “Odkar to počnem, je to zame absolutna četrtkova prioriteta. Čas za kosilo, ki je temu namenjen, je rezerviran samo za to mojo misijo. Nikoli ne grem na kosilo, vse sestanke in druge obveznosti si prilagodim tako, da imam to uro prosto – vse je podrejeno temu, da se nabira denar zanjo. Sicer počasi, a zelo vztrajno! To je moj prispevek k Botrstvu!”
Cena za primerno violino je res visoka, za zdaj je zbrana približno tretjina potrebnega denarja. Mašina botra si zato želi, da bi ji pri tem pomagal še kdo. “Želela bi si, da bi bilo to čim prej, ker vem, kako zelo si želi igrati v orkestru. Sama pa sem že tako ali tako sklenila, da ko končam zbiranje za Mašo, zagotovo nadaljujem to akcijo za otroke, ki so v podobni stiski – morda potrebujejo športni pripomoček, počitnice, kar koli. Tako prisluženih sredstev nočem zase, s tem si želim nekomu pomagati,” je odločena botra Mirjam.
Kljub veliki akciji, ki jo je začela zanjo in o kateri Maša sploh nič ne ve, se torej Mirjam z njo še nikoli ni srečala. Tudi takrat, ko bo Maša dobila novo violino – v to botra trdno verjame – se najbrž ne bosta spoznali. “Čutim pa veliko željo, da bi šla na njen koncert, na katerem bi zaigrala na to novo violino. Tako bi se sanje uresničile ne le njej, pač pa tudi meni!”
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
“Nikoli me ni prosila, naj ji pomagam. Močno se zaveda, kako velik strošek je to. A v njenem pisanju sem začutila, kako veliko ji glasba pomeni, kako pomembna opora je v njenem življenju. Ta njena stiska me je prizadela in mi nikakor ni dala miru. Čutila sem se skoraj poklicano, da ji vsaj poskušam pomagati do tako želene violine,” je povod za svojevrstno akcijo zbiranja opisala Mašina botra Mirjam. Mašo je bolje spoznala iz pisem, ki ji jih pošilja, čeprav se nista nikoli videli.
Botro je močno ganila Mašina stiska, sredstva za violino zbira zares inovativno
“Nikoli me ni prosila, naj ji pomagam. Močno se zaveda, kako velik strošek je to. A v njenem pisanju sem začutila, kako veliko ji glasba pomeni, kako pomembna opora je v njenem življenju. Ta njena stiska me je prizadela in mi nikakor ni dala miru. Čutila sem se skoraj poklicano, da ji vsaj poskušam pomagati do tako želene violine,” je povod za svojevrstno akcijo zbiranja opisala Mašina botra Mirjam. Mašo je bolje spoznala iz pisem, ki ji jih pošilja, čeprav se nista nikoli videli.
Maša je nadarjena violinistka, ki z mamo in bratom živi v starejšem stanovanju brez sanitarij, a je bila v osnovni in glasbeni šoli vseskozi odličnjakinja. “Prijazno, simpatično, družabno in sočutno dekle je, zelo rada nastopa. Je tudi članica šolskega godalnega orkestra in vedno je med prvimi, ki pomagajo novim članom, ko se vključujejo vanj. Vedno je pripravljena pomagati,” jo opisuje ravnateljica nižje glasbene šole. Ker je tudi sama glasbenica, posebno poudarja pomen uspehov, ki jih je dosegla kljub razmeram, v katerih živi. “Vsi njeni uspehi so vredni posebne pohvale in spoštovanja. Zagotovo bi bili še večji, če bi imela možnosti, kakršne imajo drugi. Tako pa se njene sanje o nadaljevanju šole žal niso mogle uresničiti,” z dekletom sočustvuje ravnateljica.
Mašine sanje, da bi šolanje lahko nadaljevala na srednji glasbeni šoli, je namreč preprečil pogoj, da za to potrebuje svoje lastno glasbilo. Za deklico, ki po očetovi smrti živi z brezposelno mamo in mlajšim bratom, prav tako odličnjakom, je to nedosegljivo visok strošek.
V nižji glasbeni šoli so ji pomagali tako s subvencioniranjem oz. oprostitvijo plačila vadnin kot z najemom inštrumenta, pri šolanju na višji stopnji pa taka pomoč ni možna. A ravnateljica pravi, da sanje še niso popolnoma zamrle: s primernim instrumentom je pot k profesionalni glasbeni karieri še zmeraj mogoča. “Ni še vse izgubljeno; če bi dobila primeren inštrument, bi se lahko odločila za glasbeno pot ali pa bi se ob izbrani srednji šoli vpisala še na vzporeden program srednje glasbene šole. Ni še prepozno, nikakor ne!”
A tudi če ne, dober inštrument potrebuje za igranje v orkestru in manjših zasedbah. “Maši glasba res veliko pomeni; sprošča jo, pomirja, z njo se čustveno izraža. Zato bo glasba brez dvoma tudi v prihodnje pomemben del njenega življenja.”
Otrok, ki kljub uspehom, prepoznani nadarjenosti in veliki želji po igranju inštrumenta glasbene poti ne morejo nadaljevati, ker starši ne zmorejo plačila, je iz leta v leto več. V Mašini šoli pravijo, da se je njihovo število predvsem v zadnjih treh letih precej povečalo in da je prav strošek nakupa instrumentov pogosto stopnička, pri kateri se glasbeno izobraževanje na višjih stopnjah za številne ustavi.
A čeprav se je bila Maša za zdaj prisiljena odreči svojim sanjam o srednji glasbeni šoli, se ji ta možnost morda odpre vsaj v naslednjem šolskem letu. Maša je namreč vključena v Botrstvo in njena botra Mirjam se je odločila, da ji pomaga. “Ko sva si začeli dopisovati, je bila stara 13 let, a je v pismih pokazala tako zrelost in ljubezen do glasbe, da me je res ganila. Ker je moja strast energetsko zdravljenje ljudi, sem si zamislila, da bi svoj prosti čas namenila zdravljenju, vendar tako, da vse moje stranke najprej vplačajo mojo storitev na poseben sklic pri ZPM Moste oz. Botrstvu, ki je odprt samo za zbiranje sredstev za Mašino violino. Vsaka moja stranka mora pred dogovorjenim terminom pokazati potrdilo, da je res vplačala, tako da z denarjem nimam popolnoma nič, vse gre za Mašo. Jaz izvajam le zdravljenje in pri tem imam pogosto v mislih, zakaj to počnem; predstavljam si Mašo, kako igra na violino. Čeprav je v resnici še nikoli nisem videla. In to me še bolj motivira. Tako smo vsi zadovoljni: stranka, ker dobi storitev, Maša in jaz, ker naredim nekaj dobrega.”
Mirjam od pomladi še ni zamudila nobenega delovnega četrtka. “Odkar to počnem, je to zame absolutna četrtkova prioriteta. Čas za kosilo, ki je temu namenjen, je rezerviran samo za to mojo misijo. Nikoli ne grem na kosilo, vse sestanke in druge obveznosti si prilagodim tako, da imam to uro prosto – vse je podrejeno temu, da se nabira denar zanjo. Sicer počasi, a zelo vztrajno! To je moj prispevek k Botrstvu!”
Cena za primerno violino je res visoka, za zdaj je zbrana približno tretjina potrebnega denarja. Mašina botra si zato želi, da bi ji pri tem pomagal še kdo. “Želela bi si, da bi bilo to čim prej, ker vem, kako zelo si želi igrati v orkestru. Sama pa sem že tako ali tako sklenila, da ko končam zbiranje za Mašo, zagotovo nadaljujem to akcijo za otroke, ki so v podobni stiski – morda potrebujejo športni pripomoček, počitnice, kar koli. Tako prisluženih sredstev nočem zase, s tem si želim nekomu pomagati,” je odločena botra Mirjam.
Kljub veliki akciji, ki jo je začela zanjo in o kateri Maša sploh nič ne ve, se torej Mirjam z njo še nikoli ni srečala. Tudi takrat, ko bo Maša dobila novo violino – v to botra trdno verjame – se najbrž ne bosta spoznali. “Čutim pa veliko željo, da bi šla na njen koncert, na katerem bi zaigrala na to novo violino. Tako bi se sanje uresničile ne le njej, pač pa tudi meni!”
Te dni so pri ZPM Moste polje, ki že 14. leto vodi program Botrstvo, v svoje evidence vpisali že 10.000 botra oziroma botro. Med tistimi, ki botruje že več kot desetletje, je tudi dvaindevetdesetletna upokojena klinična psihologinja Meta Kramar. Ker je vse življenje delala z družinami in z otroki v stiski, je tudi dragocena premišljevalka o spremembah v duševnem zdravju in v stiskah otrok danes in pred desetletji.
Med lanskimi prazniki sta se Eva in Mia, takrat 21 in 7 let stari sestri, soočali z nepopisno žalostjo ob izgubi obeh staršev, z njima pa tudi vseh sredstev za preživetje. Zaradi tujega državljanstva jima namreč ni pripadalo skoraj nič pomoči, ki bi jima sicer lahko vsaj malo pomagala. A pomagali ste poslušalci in jima zagotovili, vsaj v materialnem smislu, normalno življenje. Leto dni pozneje je res čudovito slišati, kako zelo jima pomoč, od poslanega SMS-a, paketa, pisma do vsega, kar sta prejeli, spreminja življenji in pomaga zastaviti zelo visoke življenjske cilje! Hvala vsem, ki ste pomagali sestrama Evi in Miji, ali ste v vseh teh letih kakorkoli pomagali otrokom v stiski. V teh letih je pomoč svojih botrov dobili več kot 13.000 otrok, tem je pomagalo skoraj 10.000 botrov, skupaj pa je bilo podarjenih več kot 30 milijonov evrov. Programu Botrstvo, ki ga na Valu 202 podpiramo že vrsto let lahko pomagate tudi tako, da ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer ga vodijo, še letos namenite košček svoje dohodnine.
Odločitev, da v svojo družino sprejmejo tri nečake in nečakinjo, ki so zaradi hudega zanemarjanja končali najprej v varni hiši in nato še v zavetišču, je bila za štiričlansko družino edina možna, a hkrati izjemno težka.
Željo, da bi bil tudi zanje december razigran, poln daril in doživetij, imajo tudi otroci, katerih starši ne zmorejo več plačati niti najosnovnejših življenjskih stroškov. O tem, kako se starši soočajo s svojo nemočjo, stiskami otrok in diktatom predprazničnega veselja, se pogovarjamo z invalidsko upokojenima samohranilko in mamo šestih otrok.
Zaradi razvojnih značilnosti spadajo mladostniki med ranljivejše skupine za razvoj težav v duševnem zdravju. Nove stiske je prinesla pandemija Covida-19, velike izzive mu prinaša tudi vse večja raba in priljubljenost novih tehnologij. V tem predprazničnem času, ko nas terorizirajo pričakovanja oz. že kar zahteve po veselju, obilju, praznovanju in prijetnih uricah z drugimi, so stiske osamljenih in ranljivih ljudi pogosto še občutnejše. Tudi pri mladostnikih. In ker je samomor eden najpogostejših vzrokov smrti v obdobju mladostništva, v tem, za marsikoga najtežjem delu leta, na te stiske še posebej opozarjamo.
Med 25. novembrom in 10. decembrom obeležujemo mednarodne dneve boja proti nasilju nad ženskami. Ozaveščanje o nasilju je sicer v javnosti bolj prisotno kot pred leti, a je kljub temu največkrat razumljeno le kot fizično nasilje, druge oblike pa so prepoznane veliko slabše. In tako je tudi pri otrocih in mladostnikih, kjer je nasilja, ki so ga deležni prek spleta, vse več. Brez tesnejšega sodelovanja staršev, učiteljev in strokovnjakov, aktivnejše vključenosti in boljšega nadzora nad uporabo družbenih omrežij, video vsebin in videoiger, bo obvladovanje nasilja na spletu nemogoče, menijo številni strokovnjaki, ki so tudi o nasilju med otroki in mladostniki spregovorili na nedavnem 9. kongresu psihologov Slovenije. Spletno nasilje je namreč vse pomembnejši del življenja mladih, to narašča že zaradi razširjenosti uporabe interneta in družbenih omrežij in je med otroci in mladostniki že postalo javnozdravstveni problem.
Na svečani prireditvi je Primož Roglič sporočil, da je kot ambasador humanitarne fundacije zbral 200.000 evrov za pomoč mladim športnikom. Roglič je četrti ambasador fundacije poimenovane po Miru Cerarju in Leonu Štuklju, ki del sredstev torej že četrto leto namenja tudi projektu "Botrstvo v športu".
"Mami sem želela pomagati in sem ji poslala sporočilo z možnostmi, kako lahko pride do pomoči. Odgovorila mi je, da je porabila osemnajst let za parazita in da zame ne bo niti sekunde več porabila," trpko pove 19-letna Ajda.
Ob prehodu v višje stopnje izobraževanja, še posebej iz osnovne v srednje šole, se pri nas vse bolj kaže proces, ki ga dr. Špela Razpotnik in dr. Vesna Leskovšek poimenujeta dvotirnost, v katerem za zmagovalce velja en model prehoda, za poražence pa povsem drug. Vpis na višje stopnje izobraževanja, ki je vse bolj odvisen predvsem od socialno-ekonomskega statusa družin, v katere so se otroci rodili, je velika težava in za revnejše otroke pomeni neprebojni stekleni strop. Ta je v Sloveniji med najtrdnejšimi in pomeni, da če so se revni rodili, bodo zelo verjetno revni ostali vse življenje, zato bi šola morala odločneje ukrepati, meni dr. Špela Razpotnik, docentka na oddelku za socialno pedagogiko ljubljanske Pedagoške fakultete, ena od sodelujočih na nedavnem posvetu o nujnih spremembah v šolskem sistemu, sklicanem pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.
Prosti dnevi so lahko za marsikoga stresni, ker ne vključujejo dnevne rutine, znotraj katere bi se počutili varne. Kaja Ravnak z magistrico zakonskih in družinskih študij Moniko Erjavec Bizjak z Zveze prijateljev mladine Moste - Polje govori o počitniškem brezdelju, preveliki in prezgodnji vpetosti mladih v obšolske dejavnosti ter občutku, da žal preveč otrok nima nikogar, ki bi mu lahko zaupali.
Američanka Claudia Goldin, letošnja prejemnica Nobelove nagrade za ekonomijo, ki je v mačističnem svetu ekonomistov šele tretja ženska, prejemnica te nagrade, je svoje osrednje raziskave namenila raziskovanju plačne neenakosti med moškimi in ženskami na delovnem mestu. Kaj taka dolgotrajna neenakost pomeni skozi oči ekonomista in kakšne ima posledice za družbo, razmišlja profesor z ljubljanske Ekonomske fakultete dr. Jože Damijan.
Kletna garsonjera za več kot 500 evrov mesečno, vmešavanje najemodajalcev, pomanjkanje tega, da bi stanovanjska problematika zavzela mesto na političnem dnevnem redu. Ker študentski domovi pokajo po šivih, generacije študentov pa so številčnejše, je večina primorana najti stanovanje na najemniškem trgu. Zdi se, da je tudi stanovanj premalo, neustreznih pogojev preveč, nadzora trga pa nobenega. Kaj lahko naredimo, da preprečimo že tako veliko razslojenost med študentkami in študenti?
Oddaje, ki so pred več kot enajstimi leti začele nastajati predvidoma le kot enoletni projekt, so skozi leta in natanko 499 arhiviranih radijskih oddaj postale del najbolj prepoznavnega projekta za pomoč otrokom pri nas: Botrstva v Sloveniji. Kako so se oddaje skozi leta spreminjale, katere spremembe so se ob pomoči številnih ljudi, ki so nam zaupali svoje zgodbe in izkušnje, in sodelavcev ZPM Ljubljana Moste - Polje v družbi vendarle zgodile in kaj lahko vsi skupaj še storimo, da otrokom vrnemo njihovo prihodnost?
Čez dober teden bo minilo natanko 13 let, odkar je pri ZPM Ljubljana Moste Polje zaživel program Botrstvo v Sloveniji. Od takrat se je spremenilo marsikaj, nespremenjen pa je ostal znesek, ki ga botri vsak mesec namenjajo svojim varovancem. Zdaj je sprememba zaradi številnih podražitev in inflacije postala nujna, vendar pa bo prehod na višji znesek uveden tako, da se bodo obstoječi botri za spremembo lahko odločali sami.
15-letna dijakinja Aldina Bajrović je zelo dobra opazovalka družbe. Svoje vtise o duševnem zdravju in stiskah mladih je strnila v literarnem prvencu A Bad Day Doesn't Mean a Bad Life (Slab dan še ne pomeni slabega življenja). Zakaj najstniki čutijo anksioznost v obdobju, ki se zdi odraslim brezskrbno? Kako to, da so utrujeni, čeprav po predsodkih mladost in utrujenost ne sodita skupaj? Jim več pomenita zaupanje in poslušanje ali potrditev okolice?
V sedmih letih obstoja Dijaškega sklada programa Botrstvo smo res velikokrat opozorili na sistemsko vrzel, v je kateri je strošek bivanja v dijaških domovih – čeprav so državni in so v njih zaposleni javni uslužbenci – povsem na plečih tudi najrevnejših staršev dijakov. Razen splošne subvencije za tiste, ki živijo vsaj 25 kilometrov od šole, subvencioniranja na podlagi finančnega stanja družine namreč ni.
"Živim v enostarševski družini, brat je gibalno oviran in veliko denarja gre za njegove terapije. Zelo sem si želela v izbrano srednjo šolo, a bi mi vožnja do nje vzela ogromno časa, trikrat bi morala prestopati. Šolati bi se morala na kakšni šoli v bližini, na kakšnem programu, ki me sploh ne bi zanimal. Zato hvala, da sem dobivala pomoč, ki mi je ogromno pomenila, zdaj imam poklic, ki me res osrečuje in si ga želim opravljati do konca življenja," se zahvaljuje sogovornica, zdaj že študentka, ki je s pomočjo Dijaškega sklada uspešno končala srednješolsko izobraževanje. Dijaški sklad programa Botrstvo je pomagal že več kot 800 dijakom, ki sicer ne bi mogli bivati v dijaškem domu in se zato tudi ne bi mogli izobraževati na želeni srednji šoli. Kljub javnemu pozivu pristojnima ministrstvoma maja letos, naj vsaj deloma prevzameta in sistemsko uredita tovrstno subvencijo, je ta tudi v tem šolskem letu še zmeraj povsem odvisna od donacij. Za ta sklad so pri Botrstvu v sedmih letih obstoja sklada namenili že skoraj 1,2 milijona evrov pomoči.
Po vijugasti cesti in mnogih ovinkih obiščemo eno izmed treh gorniških vasi, ki jih imamo pri nas, vas Luče v vzhodnem delu Kamniško-Savinjskih Alp. Na terenu preverjamo, v kakšnem stanju so šolski prostori in kako bo potekalo prihajajoče šolsko leto. Kakšno oporo in pomoč nudijo otrokom, ki so bili prizadeti v nedavnih ujmah?
"Opazila sem, da so pred spanjem še zmeraj vse nosile modrce, in sem vprašala, zakaj spijo z njimi, jim mar ni neudobno? Pa je eno dekle reklo, da so jo, ko je bila majhna, starši otipavali med spanjem in ji je neprijetno spati brez modrca. Kar zmrznila sem. Toda najbolj šokantno je bilo, da se nobenemu izmed deklet to ni zdelo čudno. Poslušale so, kot da bi bilo to nekaj najbolj normalnega, najbrž zato, ker so vse doživele kaj podobnega."
"Mlajši kot je otrok, več bo imel telesnih simptomov, bolel ga bo trebušček, glava, imel bo motnje spanja. Ko otrok enkrat že zmore ubesediti svojo stisko, potem se lahko z njim veliko pogovarjamo. A dajmo mu občutek, da zmoremo poskrbeti tudi zanj: 'Glej, težko je, ampak bomo zmogli'."
Neveljaven email naslov