Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Šokiralo nas je, koliko otrok dejansko živi v takih finančnih razmerah. Sam sem bil naivno prepričan, da je takih, ki živijo v družinah z manj kot 180 evri mesečno na člana, torej v prvem dohodninskem razredu, morda pet v vsej državi. Pa jih je skoraj 18.500! Tistih v drugem razredu je približno 19.000 in v tretjem 13.000 osnovnošolcev, skupno 50.000, to so blazne številke," je še vedno zgrožen Milan Jakopovič, ustanovitelj in predsednik dobrodelnega društva Petka za nasmeh, ki že nekaj let z zbranimi donacijami šolarjem zagotavlja topel obrok.
Za otroke mora poskrbeti država, ne dobri ljudje! Poslanci na 23. seji še pred zadnjo možnostjo za zagotovitev kosil osnovnošolcem.
“Šokiralo nas je, koliko otrok dejansko živi v takih finančnih razmerah. Sam sem bil naivno prepričan, da je takih, ki živijo v družinah z manj kot 180 evri mesečno na člana, torej v prvem dohodninskem razredu, morda pet v vsej državi. Pa jih je skoraj 18.500! Tistih v drugem razredu je približno 19.000 in v tretjem 13.000 osnovnošolcev, skupno 50.000, to so blazne številke,” je še vedno zgrožen Milan Jakopovič, ustanovitelj in predsednik dobrodelnega društva Petka za nasmeh, ki že nekaj let z zbranimi donacijami šolarjem zagotavlja topel obrok.
“Bodo res morali otroci pred kamere, tam izpovedovati svoje zgodbe, da se bodo te zgodbe dotaknile ljudi v parlamentu?”
V društvu so namreč kmalu po začetku delovanja opazili, da je skoraj tri četrtine prosilcev za pomoč pri sofinanciranju obrokov iz drugega dohodninskega razreda, torej iz tistih družin, kjer imajo na družinskega člana nekaj več kot 180 evrov mesečno, a po vseh merilih živijo pod pragom revščine.
Sedanja zakonodaja namreč povsem brezplačno kosilo omogoča le otrokom iz družin iz prvega razreda dohodninske lestvice, otroci iz naslednjih dveh pa imajo delno subvencijo. Da je to zgrešen pristop, so humanitarne organizacije opozarjale že ob sprejetju te zakonodaje in kmalu je tudi praksa pokazala, da je bilo na kosila prijavljenih premalo otrok iz drugega in tretjega dohodninskega razreda: “Na vprašanje, zakaj, so šole same povedale, da si ob takem progresivnem načinu subvencioniranja družine iz teh razredov tega stroška še vedno ne morejo privoščiti. Tak sistem je popolnoma nerazumljiv in tudi zgrešen.”
“Glede na to, koliko otrok zajemajo ti dohodninski razredi in ob dejstvu, da prav vsi med njimi živijo pod pragom revščine, je to, da ta problem rešujejo posamezniki, dobrodelne organizacije in šole s šolskimi skladi, za nas v 21. stoletju popolnoma nesprejemljivo. Prepričani smo, da država za te otroke lahko poskrbi, mora poskrbeti in da ni nobenih razlogov, da ne poskrbi,” je prepričan Jakopovič.
A če predsednik društva Petka za nasmeh ne vidi razlogov, da država ne bi poskrbela za takšno osnovno potrebo, kot je topel obrok za najranljivejšo skupino svojih državljanov, jih tisti, ki o tem odločajo, z lahkoto naštejejo celo kopico. Slišali ali prebrali smo jih lahko v preteklih tednih, ko je prav na pobudo Petke za nasmeh Združena levica v parlamentarno razpravo vložila predlog, naj se zakonodaja spremeni tako, da država najrevnejše otroke nahrani iz javnih sredstev.
Pred nekaj tedni se je do tega predloga prva opredelila vlada in se odločila, da je “najprej treba analizirati in oceniti sedanji sistem subvencioniranja prehrane s socialnega in zdravstvenega vidika ter z vidika organizacije pouka in prehrane v šoli” in še “da ima predlog zakona finančne posledice, ki jih ni mogoče oceniti brez temeljite analize,” ali povedano krajše: vlada predloga ni podprla.
To ne preseneča, saj je že lani ob podobnem predlogu vlada menila, da bi širjenje pravic na večje število upravičencev povzročilo tako kaos zaradi navala otrok v šolske jedilnice kot tudi socialno nepravičnost med družinami. Ves čas pa nad odločevalci tako ali tako visi večno vprašanje, ali lačni otroci v šolah sploh obstajajo: “Vprašanje, ali lačni otroci so ali ne, je zame povsem neprimerno, ni na mestu in je za slovensko družbo, ki se ima za moderno in napredno, grozljivo. Otrok, ki živijo pod pragom revščine, je več kot 50.000! Res jih ima dobra tretjina popolno subvencijo, a že naslednji razred, s prihodki od 180–300 evrov je nima in to zato, ker bi to lahko povzročilo ‘socialno nepravičnost’?!” z ironijo spomni na vladin argument. “To je še ena tistih stvari, ki jih človek težko pogoltne. Ob taki interpretaciji ima namreč mama samohranilka s 180 evri mesečnega dohodka na člana družine polno subvencijo, ne bi bilo pa socialno pravično, če bi jo imela tudi mama s 190 evri prihodka? Zaradi teh deset evrov razlike naj bo zanjo 70-odsotna subvencija dovolj, da bo zadeva socialno pravična?!” je piker Jakopovič.
Tako kot vlada je dober teden pozneje nov predlog spremembe zakona kot neprimeren za nadaljnjo obravnavo zavrnil tudi odbor DZ za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Posnetek seje, ki je na voljo na spletni strani MMC RTV, je med drugim tudi ilustracija popolnega nerazumevanja učinkov in posledic revščine tistih odločevalcev, ki krojijo usodo najranljivejših. Utemeljitev poslanke vladajoče stranke pa je kot samostojen posnetek zaokrožila tudi po družbenih omrežjih.
Po nekajletnih izkušnjah s humanitarnostjo Milana Jakopoviča taka stališča in argumenti niti najmanj ne presenečajo: “Glede na naše izkušnje polovica odločevalcev sploh ne razume, za kaj gre. Lani so poslanci in ministrica govorili stvari, ki so daleč od resnice, tudi glede podatkov, zato se resno sprašujem, na kakšen način se o takih stvareh odloča. Tudi na zadnji seji Odbora za socialo je ena od poslank povedala, da je govorila s tremi ravnateljicami in da ve, kaj je res. Morda pa ne ve, da je v Sloveniji 450 osnovnih šol. Na seji nas je bilo kar nekaj predstavnikov humanitarnih organizacij in to, da nas ne slišijo, je najhujše od vsega, sploh, ko se po takih razpravah vračamo med te otroke, ki jih njihove odločitve prizadenejo.”
In tudi izgovor odločevalcev, da je treba morebitne spremembe najprej preučiti “z vidika organizacije pouka in prehrane v šoli”, je po mnenju Jakopoviča grotesken: “Ker če bi se vsi ti otroci prijavili kot plačniki, ne bi bilo pa nobenih težav!”
Zato bi otroci po njegovem mnenju nujno potrebovali zagovornika, ki bi znal odločevalce na njim razumljiv način prepričati, kako globoko zareže revščina: “Če gledamo, kako se obnašajo poslanci, je to le še dodatna potrditev. Najbolj boleče je namreč, da nihče ne sliši teh glasov. Bodo res morali otroci pred kamere, tam izpovedovati svoje zgodbe, da se bodo te zgodbe dotaknile ljudi v parlamentu? In to teh istih parlamentarcev, ki da so že pred leti poskrbeli za te otroke, ker so jim z zakonom zagotovili kos kruha in skodelico čaja, s tem mislim na šolsko malico! Počutim se kot v časih Marije Terezije, ko je otrokom nekdo dal hlebec kruha in skodelico mleka in jim rekel, da zdaj pa niso več lačni … In ti isti poslanci se še zdaj trkajo po prsih, češ da so s tisto zakonodajo pa rešili problem lakote. To je zame popolnoma zgrešeno in nečloveško. To je dejansko grozljivka. Ko sem sedel na odboru in jih poslušal, kako hladno in vsevedno so razpravljali o tem, mi je bilo strašansko hudo. Ker se potem v realnosti soočaš s prošnjo po nujni intervenciji za pomoč, ko želi mama samohranilka storiti samomor zaradi 200 evrov, ki jih nima, ker je prišlo do napačnega razumevanja rokov za pravočasno oddajo vloge za socialno pomoč … To je realnost Slovenije, pa če si še tako zatiskamo oči. Sploh, ker denar je in gre samo za politično odločitev.”
Še zadnjo možnost, da vsaj v parlamentu pokažejo kanček stika z realnostjo, ki jo otroci živijo, imajo poslanci ljudstva zdaj, ko bodo na 23. seji odločali o tem, ali podpirajo prej omenjeni sklep matičnega odbora, da sprememba zakonodaje ni primerna, ker da je treba najprej počakati in oceniti učinke obstoječe. Če ta sklep podprejo, je možnost za topel obrok za precej časa pokopana, če ga vrnejo na odbor na ponovno odločanje, je upanja za spremembo vsaj še za kanček. Milan Jakopovič zato pred to pomembno odločitvijo meni: “Govorimo o otrocih, o ljudeh, ne o pnevmatiki ali stolu, da bi opazovali, koliko se bo obrabil v enem letu! Tukaj bi slovenska družba morala ravnati ravno nasprotno: omogočimo jim kosila in šele nato analizirajmo! Poleg tega pa so v resnici že tako ali tako vse analize opravljene. Vemo, koliko otrok sodi v posamezne dohodninske razrede in koliko jih je dejansko prijavljenih na obrok. In ta denar je zanje rezerviran, a ni porabljen. Pol leta smo porabili za zbiranje teh podatkov! Koliko časa še moramo govoriti o tem in prestavljati papirje z enega kupa na drugega?! Za razliko od nekaterih drugih odločitev, kjer podeljujejo milijone, pa nimajo takih analiz, se prav pri otrocih skrivajo za izgovori, češ da morajo pristopili odgovorno!”
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
"Šokiralo nas je, koliko otrok dejansko živi v takih finančnih razmerah. Sam sem bil naivno prepričan, da je takih, ki živijo v družinah z manj kot 180 evri mesečno na člana, torej v prvem dohodninskem razredu, morda pet v vsej državi. Pa jih je skoraj 18.500! Tistih v drugem razredu je približno 19.000 in v tretjem 13.000 osnovnošolcev, skupno 50.000, to so blazne številke," je še vedno zgrožen Milan Jakopovič, ustanovitelj in predsednik dobrodelnega društva Petka za nasmeh, ki že nekaj let z zbranimi donacijami šolarjem zagotavlja topel obrok.
Za otroke mora poskrbeti država, ne dobri ljudje! Poslanci na 23. seji še pred zadnjo možnostjo za zagotovitev kosil osnovnošolcem.
“Šokiralo nas je, koliko otrok dejansko živi v takih finančnih razmerah. Sam sem bil naivno prepričan, da je takih, ki živijo v družinah z manj kot 180 evri mesečno na člana, torej v prvem dohodninskem razredu, morda pet v vsej državi. Pa jih je skoraj 18.500! Tistih v drugem razredu je približno 19.000 in v tretjem 13.000 osnovnošolcev, skupno 50.000, to so blazne številke,” je še vedno zgrožen Milan Jakopovič, ustanovitelj in predsednik dobrodelnega društva Petka za nasmeh, ki že nekaj let z zbranimi donacijami šolarjem zagotavlja topel obrok.
“Bodo res morali otroci pred kamere, tam izpovedovati svoje zgodbe, da se bodo te zgodbe dotaknile ljudi v parlamentu?”
V društvu so namreč kmalu po začetku delovanja opazili, da je skoraj tri četrtine prosilcev za pomoč pri sofinanciranju obrokov iz drugega dohodninskega razreda, torej iz tistih družin, kjer imajo na družinskega člana nekaj več kot 180 evrov mesečno, a po vseh merilih živijo pod pragom revščine.
Sedanja zakonodaja namreč povsem brezplačno kosilo omogoča le otrokom iz družin iz prvega razreda dohodninske lestvice, otroci iz naslednjih dveh pa imajo delno subvencijo. Da je to zgrešen pristop, so humanitarne organizacije opozarjale že ob sprejetju te zakonodaje in kmalu je tudi praksa pokazala, da je bilo na kosila prijavljenih premalo otrok iz drugega in tretjega dohodninskega razreda: “Na vprašanje, zakaj, so šole same povedale, da si ob takem progresivnem načinu subvencioniranja družine iz teh razredov tega stroška še vedno ne morejo privoščiti. Tak sistem je popolnoma nerazumljiv in tudi zgrešen.”
“Glede na to, koliko otrok zajemajo ti dohodninski razredi in ob dejstvu, da prav vsi med njimi živijo pod pragom revščine, je to, da ta problem rešujejo posamezniki, dobrodelne organizacije in šole s šolskimi skladi, za nas v 21. stoletju popolnoma nesprejemljivo. Prepričani smo, da država za te otroke lahko poskrbi, mora poskrbeti in da ni nobenih razlogov, da ne poskrbi,” je prepričan Jakopovič.
A če predsednik društva Petka za nasmeh ne vidi razlogov, da država ne bi poskrbela za takšno osnovno potrebo, kot je topel obrok za najranljivejšo skupino svojih državljanov, jih tisti, ki o tem odločajo, z lahkoto naštejejo celo kopico. Slišali ali prebrali smo jih lahko v preteklih tednih, ko je prav na pobudo Petke za nasmeh Združena levica v parlamentarno razpravo vložila predlog, naj se zakonodaja spremeni tako, da država najrevnejše otroke nahrani iz javnih sredstev.
Pred nekaj tedni se je do tega predloga prva opredelila vlada in se odločila, da je “najprej treba analizirati in oceniti sedanji sistem subvencioniranja prehrane s socialnega in zdravstvenega vidika ter z vidika organizacije pouka in prehrane v šoli” in še “da ima predlog zakona finančne posledice, ki jih ni mogoče oceniti brez temeljite analize,” ali povedano krajše: vlada predloga ni podprla.
To ne preseneča, saj je že lani ob podobnem predlogu vlada menila, da bi širjenje pravic na večje število upravičencev povzročilo tako kaos zaradi navala otrok v šolske jedilnice kot tudi socialno nepravičnost med družinami. Ves čas pa nad odločevalci tako ali tako visi večno vprašanje, ali lačni otroci v šolah sploh obstajajo: “Vprašanje, ali lačni otroci so ali ne, je zame povsem neprimerno, ni na mestu in je za slovensko družbo, ki se ima za moderno in napredno, grozljivo. Otrok, ki živijo pod pragom revščine, je več kot 50.000! Res jih ima dobra tretjina popolno subvencijo, a že naslednji razred, s prihodki od 180–300 evrov je nima in to zato, ker bi to lahko povzročilo ‘socialno nepravičnost’?!” z ironijo spomni na vladin argument. “To je še ena tistih stvari, ki jih človek težko pogoltne. Ob taki interpretaciji ima namreč mama samohranilka s 180 evri mesečnega dohodka na člana družine polno subvencijo, ne bi bilo pa socialno pravično, če bi jo imela tudi mama s 190 evri prihodka? Zaradi teh deset evrov razlike naj bo zanjo 70-odsotna subvencija dovolj, da bo zadeva socialno pravična?!” je piker Jakopovič.
Tako kot vlada je dober teden pozneje nov predlog spremembe zakona kot neprimeren za nadaljnjo obravnavo zavrnil tudi odbor DZ za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Posnetek seje, ki je na voljo na spletni strani MMC RTV, je med drugim tudi ilustracija popolnega nerazumevanja učinkov in posledic revščine tistih odločevalcev, ki krojijo usodo najranljivejših. Utemeljitev poslanke vladajoče stranke pa je kot samostojen posnetek zaokrožila tudi po družbenih omrežjih.
Po nekajletnih izkušnjah s humanitarnostjo Milana Jakopoviča taka stališča in argumenti niti najmanj ne presenečajo: “Glede na naše izkušnje polovica odločevalcev sploh ne razume, za kaj gre. Lani so poslanci in ministrica govorili stvari, ki so daleč od resnice, tudi glede podatkov, zato se resno sprašujem, na kakšen način se o takih stvareh odloča. Tudi na zadnji seji Odbora za socialo je ena od poslank povedala, da je govorila s tremi ravnateljicami in da ve, kaj je res. Morda pa ne ve, da je v Sloveniji 450 osnovnih šol. Na seji nas je bilo kar nekaj predstavnikov humanitarnih organizacij in to, da nas ne slišijo, je najhujše od vsega, sploh, ko se po takih razpravah vračamo med te otroke, ki jih njihove odločitve prizadenejo.”
In tudi izgovor odločevalcev, da je treba morebitne spremembe najprej preučiti “z vidika organizacije pouka in prehrane v šoli”, je po mnenju Jakopoviča grotesken: “Ker če bi se vsi ti otroci prijavili kot plačniki, ne bi bilo pa nobenih težav!”
Zato bi otroci po njegovem mnenju nujno potrebovali zagovornika, ki bi znal odločevalce na njim razumljiv način prepričati, kako globoko zareže revščina: “Če gledamo, kako se obnašajo poslanci, je to le še dodatna potrditev. Najbolj boleče je namreč, da nihče ne sliši teh glasov. Bodo res morali otroci pred kamere, tam izpovedovati svoje zgodbe, da se bodo te zgodbe dotaknile ljudi v parlamentu? In to teh istih parlamentarcev, ki da so že pred leti poskrbeli za te otroke, ker so jim z zakonom zagotovili kos kruha in skodelico čaja, s tem mislim na šolsko malico! Počutim se kot v časih Marije Terezije, ko je otrokom nekdo dal hlebec kruha in skodelico mleka in jim rekel, da zdaj pa niso več lačni … In ti isti poslanci se še zdaj trkajo po prsih, češ da so s tisto zakonodajo pa rešili problem lakote. To je zame popolnoma zgrešeno in nečloveško. To je dejansko grozljivka. Ko sem sedel na odboru in jih poslušal, kako hladno in vsevedno so razpravljali o tem, mi je bilo strašansko hudo. Ker se potem v realnosti soočaš s prošnjo po nujni intervenciji za pomoč, ko želi mama samohranilka storiti samomor zaradi 200 evrov, ki jih nima, ker je prišlo do napačnega razumevanja rokov za pravočasno oddajo vloge za socialno pomoč … To je realnost Slovenije, pa če si še tako zatiskamo oči. Sploh, ker denar je in gre samo za politično odločitev.”
Še zadnjo možnost, da vsaj v parlamentu pokažejo kanček stika z realnostjo, ki jo otroci živijo, imajo poslanci ljudstva zdaj, ko bodo na 23. seji odločali o tem, ali podpirajo prej omenjeni sklep matičnega odbora, da sprememba zakonodaje ni primerna, ker da je treba najprej počakati in oceniti učinke obstoječe. Če ta sklep podprejo, je možnost za topel obrok za precej časa pokopana, če ga vrnejo na odbor na ponovno odločanje, je upanja za spremembo vsaj še za kanček. Milan Jakopovič zato pred to pomembno odločitvijo meni: “Govorimo o otrocih, o ljudeh, ne o pnevmatiki ali stolu, da bi opazovali, koliko se bo obrabil v enem letu! Tukaj bi slovenska družba morala ravnati ravno nasprotno: omogočimo jim kosila in šele nato analizirajmo! Poleg tega pa so v resnici že tako ali tako vse analize opravljene. Vemo, koliko otrok sodi v posamezne dohodninske razrede in koliko jih je dejansko prijavljenih na obrok. In ta denar je zanje rezerviran, a ni porabljen. Pol leta smo porabili za zbiranje teh podatkov! Koliko časa še moramo govoriti o tem in prestavljati papirje z enega kupa na drugega?! Za razliko od nekaterih drugih odločitev, kjer podeljujejo milijone, pa nimajo takih analiz, se prav pri otrocih skrivajo za izgovori, češ da morajo pristopili odgovorno!”
Novoletna zaobljuba Maje Peharc za leto 2018 je bila: vse leto brez novega kosa oblačila, nakita ali obutve. Bilo je leto polno skušnjav, v katerem jo je podpirala in zanjo navijala tudi slovenska tviteraška skupnost. Ta je na 366. dan akcije močno podprla tvit z dokazilom, da je tisoč evrov za projekt Botrstvo že nakazanih. A njena misija se ni končala že z nakupom prvega para nogavic: k (finančni) podpori je povabila prijatelje, dobila nekaj sledilcev, ki se različnim stvarem odpovedujejo letos, skupaj s partnerjem pa sta sprejela za številne presenetljivo odločitev.
Kaja svojega očeta ne pozna, vse otroštvo in tudi življenje pa ji je zaznamoval očim, ki je po letih nasilja pred njenimi oči in očmi mlajšega brata umoril njuno mamo. Takrat sedemletna deklica je klicala policijo in bila edina opora bratcu, s katerim so jo še isti dan poslali v rejništvo k povsem neznanim ljudem, pri katerih sta ostala vrsto let. In imela samo drug drugega. Po spletu naključij zdaj skorajda nimata stikov in tako je Kaja še toliko bolj sama pred naslednjim velikim korakom: morebitno odločitvijo za študij in samostojno življenje.
Odličen in odmeven poletni počitniški poskus - združiti počitniško varstvo otrok in bivanje starostnikov- so v Domu Danice Vogrinec ponovili tudi med zimskimi počitnicami. Brezplačno počitniško varstvo je tudi tokrat pripravil Večgeneracijski center Štajerska. Polona Lah, ki ga vodi, je za svoj družbeni in dobrodelni angažma lani postala Ime meseca na Valu 202, kasneje pa je na izboru revije Zarja prejela naziv Ženska leta 2018. S predstavniki centra, mentorji, prostovoljci in stanovalci Doma Danice Vogrinec ter z otroki - Nejo, Zojo, Mijo, Nejcem in Matevžem - se je pred dnevi družila tudi Irena Kodrič Cizerl. Z njeno pomočjo boste doživeli utrip tega medgeneracijskega druženja, dajanja in sprejemanja, obudili pa bomo tudi nekaj spominov o preživljanju počitnic nekoč.
V družbi je veliko vrst nasilja in vse več se o njem govori. A če mislite, da je bilo o nasilju v družinah povedano že vse in da znamo tudi učinkovito ukrepati – pomislite še enkrat. Nedavno, na še enem od številnih posvetov o nasilju, tokrat v organizaciji društva Beli obroč, smo namreč slišali priznanje: po večini prepričujemo že prepričane. A prišli so jasna diagnoza in pozivi: ker v državi pristojnim prevečkrat zmanjka specifičnih znanj, žrtve ne dobijo pravih informacij in so prepuščene same sebi – zato je nujno vlagati v izobraževanje. Slišali pa smo tudi ljudi, ki se jim je uspelo izviti iz začaranega kroga.
Že tretje leto Dijaški sklad projekta Botrstvo omogoča dijakom subvencioniranje bivanja v dijaških domovih. Več kot 100 se jih letos tudi z njihovo pomočjo lahko šola na želenih šolah, in sicer brez skrbi, da bi plačilo doma obremenjevalo njihove družine.
Štirinajstletni Mitja obiskuje četrti razred osnovne šole s prilagojenim programom. Poleg nepremagljivih učnih težav se zdi, da je nepremagljiva tudi revščina, v kateri živi z brezposelnima staršema. Skoraj stoletje in pol stare kamnite hiše tudi s tremi pečmi ni mogoče ogreti, dež skozi luknjasto streho zamaka prastaro električno napeljavo. Ker so brez kopalnice, se najstnik umiva sredi kuhinje v plastični banjici, v kateri se je kopal že kot otrok. In ker nimajo kopalnice, Mitjev starejši brat, ki zaradi težke motnje v duševnem zdravju živi v posebnem centru, že vrsto let ne more domov, niti na krajši obisk. Njihova zgodba je posebej žalostna zato, ker so z nepopisnim varčevanjem in s pomočjo drugih uspeli kupiti precej gradbenega materiala in opreme, a nimajo denarja za plačilo mojstrov.
Zgodba Žige, Luke in njune mame, predstavljena pred dobrima dvema letoma, je ena tistih, ki kaže, kako zelo dobrodošla in dolgotrajna je pomoč, ki jo poslušalci prispevate ob objavi njihovih zgodb. Zbrana pomoč jim še vedno močno lajša vsakdan, v veliko oporo pa so jim sporočila podpore, ki so jih prejeli. »Vsa pisma znam na pamet, neštetokrat sem jih prebrala, še zdaj mi dajejo moč," pravi mama. Kako živijo danes?
Končala se je nekajdnevna humanitarna akcija v spomin na lani umrlega mladega mariborskega humanitarca Roka Černica. Akcijo je organiziralo mariborsko društvo za pomoč brezdomcem Humanitarček, ki je z Rokom večkrat sodelovalo, med pobudniki pa je bila predsednica društva Ninna Kozorog. Za zbiranje izključno nogavic za brezdomce so se odločili zato, ker si je Rok lani zadal, da bo to zimo zanje zbral vsaj 1000 parov. Žal zime ni dočakal, so pa ljudje iz vseh koncev Slovenije in Evrope z mislijo nanj to delo opravili v preteklih dneh in zbrali več kot 6500 parov nogavic. Nogavice so zbirali na treh mestih v Mariboru in enem v Ljubljani, po pošti pa so pripotovale iz različnih mest, vse od Idrije do Kočevja, paketi so prispeli tudi iz Trsta, Nemčije, Finske, Švedske, Srbije in celo iz Avstralije. Petdeset parov nogavic so napletle članice Združenja pohorskih kmečkih žena. Med donacijami pa se ne znajdejo vedno le stvari, ki so še uporabne, zato so se člani društva Humanitarček odločili, da na to temnejšo plat humanitarnosti opozorijo tudi javno.
Kar nekaj Imen meseca na Valu 202 je bilo izbranih prav zaradi humanitarnih dejanj posameznikov. Med njimi sta tudi mlada zdravnica in vodja društva Humanitarček Ninna Kozorog in nogometni navdušenec in humanitarec Rok Černic. Njune humanitarne akcije na štajerskem koncu so se pogosto prepletale, vse do Rokove nenadne smrti lani poleti. V Humanitarčku so se zato odločili, da bodo vsako leto, ob Rokovem rojstnem dnevu, pripravili spominsko humanitarno akcijo zbiranja izključno toplih nogavic. Rokovanju, ki se začne 16. 1., se z zbirnim mestom za pomoč brezdomcem pridružuje tudi Botrstvo. Rokovanje, humanitarna akcija v spomin Roku Černicu in v opomin, kako kratko je življenje in kako pomembna je humanitarna pomoč. Roka Černica, takrat še dijaka mariborske ekonomske šole in navdušenca NK Maribor, ste na Valu 202 prvič lahko spoznali septembra 2015, ko ste ga poslušalci izbrali za Ime meseca. Rok je namreč na spletni dražbi je prodal dva dresa in kopačke iz svoje velike zbirke in tako zbral 1430 evrov. Kljub socialni stiski, ki sta jo preživljala z mamo, je del izkupička poklonil društvu Žvižgač, ki je pomagalo njemu, del pa namenil otrokom, ki potrebujejo osnovna sredstva za preživetje.
Številne lutkovne in gledališke predstave, plavanje v bazenih ali zdraviliščih, izleti po Sloveniji, koncerti in kino predstave so naredili to zimo čarobnejšo za otroke in njihove družine iz projekta Botrstvo. Cilj akcije Čarobna zima so namreč prav skupna doživetja. Doslej se je dogodkov udeležilo več kot 560 družin in tako so bili praznični in počitniški dnevi lažji in prijetnejši za več kot 2400 tistih, ki si takih doživetij zaradi finančnih stisk nikakor ne bi mogli privoščiti.
Vse leto je izbor Imena tednov, ki prek izbranih imen mesecev pripelje tudi do Imena leta, tesno prepleten tudi s projektom Botrstvo. Tudi imena mesecev letošnjega izbora smo zato povprašali, kakšen je njihov pogled na ta projekt.
Več kot 2300 otrok iz botrstva je skupaj s svojimi družinami že lahko doživelo čarobnost te zime ali pa jih to čaka v prihodnjih dneh. Z zbranimi donacijami so namreč pri Botrstvu kupili vstopnice za različne priredite in jih podarili tistim, ki si skupnih izletov, predstav, športnih užitkov in drugih doživetij nikakor ne morejo privoščiti. Med prostovoljci in spremljevalci, ki so pomemben člen med donatorji in prejemniki, je bila vso lansko zimo tudi Andreja Vrbančič. Geslo BOTER5, poslano na številko na 1919 je le ena od poti, kako lahko podprete akcijo Čarobna zima, ki omogoča prav skupna doživetja staršev in otrok. Donacije v poljubnem znesku je zelo preprosto mogoče podariti tudi prek aplikacije na spletni strani čarobnazima.si
Akcija Čarobna zima je zasnovana tako, da otrokom ogled prireditev, kratke izlete ali sodelovanje v aktivnostih omogoča skupaj z njihovimi družinami. Za vse družinske člane je to velikokrat sploh edina priložnost, da skupaj izkusijo tako prijetna doživetja. Akcija Čarobna zima bo trajala vse do konca zime, več o njej najdete na spletni strani. Tam je na zelo preprost način z le nekaj kliki mogoče donirati poljubni znesek.
V Večgeneracijskem centru Skupna točka ZPM Ljubljana Moste-Polje se je zaključila okrogla miza z naslovom Pravo ali prav
“Ko smo šli na prvo prireditev, gledališko predstavo z obiskom dedka Mraza, so mi tekle solze in imela sem kar kurjo polt. Zato, ker je bilo nekomu mar za nas,” v spominih na prvo akcijo Čarobna zima mamo treh otrok znova oblijejo solze. Možnost, da so skupaj z mamo lahko obiskali prireditve, je bila neizmerna sreča tudi za mlajša otroka, za katerima so burni časi ločitve, selitev, pomanjkanja, stisk in strahov. “Obiskali smo tudi kopališče in sta lahko fanta v šoli povedala, da sta tudi ona bila nekje in sta imela lepe praznike. Hvala vsem donatorjem, ki razumejo, koliko nam to pomeni,” je hvaležna mama, ki sama preživlja tri otroke. In razumevanje tistih, ki donirajo, je res ključno. Čarobno zimo lahko podprete s posebnim nakazilom na spletni strani čarobnazima.si ali s poslanim geslom Boter5 na številko 1919.
Nova spletna stran projekta Botrstvo odslej omogoča tudi ustvarjanje kampanij. To pomeni, da ima vsakdo možnost z nekaj kliki odpreti posebno kampanjo, v kateri se sredstva zbirajo za izbrani namen. Ta možnost je namenjena predvsem tistim, ko bi namesto daril zase želeli raje obdarovati tiste, ki tako pomoč potrebujejo, pa tudi ob trenutkih, ko se družina želi odreči darovanju cvetja in sveč v humanitarne namene.
Skozi leta obstoja tega najbolj prepoznavnega humanitarnega projekta za pomoč otrokom pri nas, je tudi Botrstvo močno razvejalo svojo dejavnost. Začetni ideji, da boter mesečno pomaga svojemu varovancu s 30 evri nakazila, so se prav na pobudo botrov pridružile še možnosti dodatne pomoči, tudi novoletnega obdarovanja otrok. In prav zdaj je najboljši čas, da tisti botri, ki to želijo, svojim varovancem pomagajo tudi na ta način.
Ko je kmalu po 40. letu starosti Gašperjevo in Rokovo mamo zadela možganska kap, je družina ostala brez edine, čeprav minimalne plače. Njun oče kot invalid 3. kategorije s številnimi poškodbami in boleznimi že vrsto let ni zaposljiv. V času nekajmesečne rehabilitacije je mama izgubila pravico do socialne pomoči, ko Gašper zaradi stresa ni zmogel končati letnika, je še sam izgubil štipendijo. Postali so ujetniki sistema socialnih pomoči, ki v še tako tragičnih situacijah ne odstopa od birokratskih pravil. Začeli so se izklopi elektrike in opozorila pred izgubo najemniškega stanovanja, ki je v obupno slabem stanju in nima nobenega ogrevanja. Čeprav je premajhno, razpadajoče, mrzlo in z opremo, ki sodi samo še na odpad, je njihov edini dom. Da bi ga obdržali, so močno varčevali tudi pri hrani, a izvršbe so neusmiljene. Gašper, ki je v nogometu kar preskočil nekaj starostnih kategorij, pa nujno potrebuje pomoč pri nakupu nujne športne opreme.
25-letni študent David Florjančič, ki piše magisterij iz fizike, je mladenič z izjemno misijo. Že vsa študijska leta namreč z inštrukcijami prostovoljno pomaga otrokom iz projekta Botrstvo. Inštruiral je številne otroke, njegova želja pa je vselej bila, da mu dodelijo tiste najbolj socialno izključene, od katerih so vsi dvignili roke in jim pripisali ničelne možnosti za uspeh. David pa je vanje verjel. Tudi zato, ker ni zgolj inštruktor šolskih predmetov, pač pa jim skozi proces inštruiranja postane tudi življenjski mentor. Vsi odpisani otroci, ki so vztrajali, so uspešno izdelali razred, mnogim je dal zalet za pogumnejše nadaljevanje šolanja.
V mesecu, ki se izteka, smo obeležili tudi Svetovni dan revščine. Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi tudi projekt Botrstvo, so zato opozorili na številne posledice, ki jih revščina tudi dolgoročno pušča med vsemi generacijami, še posebej pa med otroki in mladostniki. Med strokovnjaki, ki na njen vpliv že dolgo opozarjajo, je tudi današnji sogovornik doc. dr. Srečo Dragoš iz Fakultete za socialno delo. V pogovoru z Anjo Hlača Ferjančič je najprej navedel podatek, da so evropske države seveda med najbogatejšimi na svetu in da je Sloveniji delež revnih malenkost nižji od evropskega povprečja tudi med njimi med tistimi z manj revščine.
Neveljaven email naslov