Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vse številčnejše prošnje staršev otrok iz Botrstva, da nujno potrebujejo pomoč pri plačilih stroškov za dijaške domove, saj bodo njihovi otroci sicer prisiljeni želeno šolanje prekiniti ali celo povsem opustiti, so pripeljale do nove oblike pomoči tem otrokom: posebnega dijaškega sklada, iz katerega v tem šolskem letu 80 dijakov že dobiva pomoč.
Novost projekta Botrstvo: Dijaški sklad
Vse pogosteješe so zgodbe, v katerih dijaki niso mogli na izbrano srednjo šolo, ker je bila predaleč, ker ni javnega prevoza do nje ali ker so izbrali smer šolanja z namenom, da bodo ga čim prej končali in si našli zaposlitev – in s tem prenehali biti strošek za svojo družino.
“Srednje šolanje namreč prinaša veliko stroškov: od obvezne opreme v nekaterih poklicnih šolah do ekskurzij, brez udeležbe na katerih dijak šolanja na more uspešno končati. Daleč največji problem pa je plačilo bivanja v dijaškem domu, ki praviloma presega 200 evrov na mesec. Če k temu prištejemo še stroške obveznega odhoda domov za konec tedna, ko so dijaški domovi zaprti, stroškov nikakor ni mogoče pokriti iz otroškega dodatka in štipendije,” razloge za novi način pomoči otrokom iz Botrstva opisuje Tina Kočar iz ZPM Moste – Polje.
Ministrstvo za izobraževanje je sicer že pred nekaj leti poskrbelo za subvencioniranje prevozov do šol tudi za dijake vozače, vendar pa nekateri izmed njih živijo v krajih, v katerih zaradi iz leta v leto slabše mreže javnega prevoza nimajo možnosti, da bi vsak dan zanesljivo prišli v šolo in nazaj.
Zanje, pa tudi za tiste, ki si želijo izobraževati v šolah, kakršnih na njihovem območju ni, je bivanje v dijaškem domu čez teden edina rešitev. “Življenjske odločitve za poklicno pot so zato vse pogosteje bolj kot od znanja, uspešnosti, sposobnosti, želja in nadarjenosti odvisne od finančnih zmožnosti njihovih staršev,” argumentira Tina Kočar iz ZPM Moste – Polje.
Zato so se pri Botrstvu odločili, da bodo odprli poseben dijaški sklad. Vanj se bodo stekala donatorska sredstva, med drugim tudi del tistih, ki so donirana z SMS-i ob glasovanju za ime tedna oz. meseca na Valu 202. Iz tega sklada bodo krili predvsem stroške bivanja v dijaškem domu, nekaterim dijakom pa bodo pomagali tudi pri sofinanciranju obvezne opreme ali ekskurzij, saj brez udeležbe na njih ne morejo končati letnika.
Da bi bilo iskanje najbolj pomoči potrebnih dijakov res čim objektivnejše, so k sodelovanju povabili vse dijaške domove in jih vprašali, koliko dijakom bi njihova pomoč res temeljito spremenila življenje. Naleteli so na presenečenje. “Izkazalo se je, da so dijaki zelo dobro skrivali svojo stisko – nikomur niso povedali, ne vzgojiteljem ne vrstnikom, zato v domovih pravzaprav niso vedeli, zakaj imajo težave s plačili stroškov. Šele ko so strokovni delavci v domovih javno povedali, da obstaja ta možnost, so začele prijave kar deževati. Tudi sami so bili ob tem odzivu osupli. Prej se jim ni niti sanjalo, kakšen je položaj,” je iskrena sogovornica.
Šele ko so dijaki in njihove družine v prošnjah popisali, kaj preživljajo, se je izkazalo, kako hud je problem. “Zelo težko nam je bilo brati te prošnje. Pred nami se je razgrnil velik razpon stisk. Od otrok, ki niso imeli sploh nobene želje več, razen po tem, da bi čim prej končali šolanje, da bi začeli tudi prispevati v družinski proračun in nehali poslušati očitke, da povzročajo stroške, do tistih, ki opravljajo nočna dela, da bi vsaj nekaj zaslužili in bi bil strošek manjši, pa do otrok, ki imajo vse polno želja in načrtov, a so morda izgubili očeta ali mater ali pa so starši hudo bolni, brezposelni, v nerešljivem položaju. Nekateri so se že prenehali šolati ali pa so v nenehnem strahu, kdaj se bo to zgodilo.”
Tina Kočar z ZPM Moste ob tem ugotavlja, da so pri pomoči na splošno dijaki morda nekoliko spregledana skupina med otroki s socialnega dna, saj se kar nekako pričakuje, da bodo v nasprotju z mlajšimi nekaj prispevali tudi sami. “Zdaj pomagamo 80-im dijakom. Glede na njihove družinske in osebne razmere prispevamo po 50, 100 ali 200 evrov na mesec; plačujemo jih neposredno domovom. Tako dijakom ni več treba skrbeti, kje bodo lahko še kaj zaslužili, pač pa se lahko v celoti posvetijo temu, kar najbolj potrebujejo: izobraževanju.”
Svojo srečo so takoj po plačilu prvih mesečnih obveznosti nekateri izmed njih ali njihovi starši opisali v zahvalnih pismih. “Jokali smo, ko smo prebirali, kaj jim to pomeni, kaj pomeni staršem, ki so bili že prepričani, da bodo morali otroku kmalu povedati, da je šolanja na želeni šoli zanj konec, ker ga ne morejo plačati. To je bilo zanje res velikansko olajšanje in upamo, da jim bomo tako pomoč lahko dajali tudi prihodnje leto,” si želi Tina Kočar.
V dijaški sklad lahko darujete z nakazilom. Vsa nakazila bodo porabljena izključno in neposredno za lažje šolanje dijakov.
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Vse številčnejše prošnje staršev otrok iz Botrstva, da nujno potrebujejo pomoč pri plačilih stroškov za dijaške domove, saj bodo njihovi otroci sicer prisiljeni želeno šolanje prekiniti ali celo povsem opustiti, so pripeljale do nove oblike pomoči tem otrokom: posebnega dijaškega sklada, iz katerega v tem šolskem letu 80 dijakov že dobiva pomoč.
Novost projekta Botrstvo: Dijaški sklad
Vse pogosteješe so zgodbe, v katerih dijaki niso mogli na izbrano srednjo šolo, ker je bila predaleč, ker ni javnega prevoza do nje ali ker so izbrali smer šolanja z namenom, da bodo ga čim prej končali in si našli zaposlitev – in s tem prenehali biti strošek za svojo družino.
“Srednje šolanje namreč prinaša veliko stroškov: od obvezne opreme v nekaterih poklicnih šolah do ekskurzij, brez udeležbe na katerih dijak šolanja na more uspešno končati. Daleč največji problem pa je plačilo bivanja v dijaškem domu, ki praviloma presega 200 evrov na mesec. Če k temu prištejemo še stroške obveznega odhoda domov za konec tedna, ko so dijaški domovi zaprti, stroškov nikakor ni mogoče pokriti iz otroškega dodatka in štipendije,” razloge za novi način pomoči otrokom iz Botrstva opisuje Tina Kočar iz ZPM Moste – Polje.
Ministrstvo za izobraževanje je sicer že pred nekaj leti poskrbelo za subvencioniranje prevozov do šol tudi za dijake vozače, vendar pa nekateri izmed njih živijo v krajih, v katerih zaradi iz leta v leto slabše mreže javnega prevoza nimajo možnosti, da bi vsak dan zanesljivo prišli v šolo in nazaj.
Zanje, pa tudi za tiste, ki si želijo izobraževati v šolah, kakršnih na njihovem območju ni, je bivanje v dijaškem domu čez teden edina rešitev. “Življenjske odločitve za poklicno pot so zato vse pogosteje bolj kot od znanja, uspešnosti, sposobnosti, želja in nadarjenosti odvisne od finančnih zmožnosti njihovih staršev,” argumentira Tina Kočar iz ZPM Moste – Polje.
Zato so se pri Botrstvu odločili, da bodo odprli poseben dijaški sklad. Vanj se bodo stekala donatorska sredstva, med drugim tudi del tistih, ki so donirana z SMS-i ob glasovanju za ime tedna oz. meseca na Valu 202. Iz tega sklada bodo krili predvsem stroške bivanja v dijaškem domu, nekaterim dijakom pa bodo pomagali tudi pri sofinanciranju obvezne opreme ali ekskurzij, saj brez udeležbe na njih ne morejo končati letnika.
Da bi bilo iskanje najbolj pomoči potrebnih dijakov res čim objektivnejše, so k sodelovanju povabili vse dijaške domove in jih vprašali, koliko dijakom bi njihova pomoč res temeljito spremenila življenje. Naleteli so na presenečenje. “Izkazalo se je, da so dijaki zelo dobro skrivali svojo stisko – nikomur niso povedali, ne vzgojiteljem ne vrstnikom, zato v domovih pravzaprav niso vedeli, zakaj imajo težave s plačili stroškov. Šele ko so strokovni delavci v domovih javno povedali, da obstaja ta možnost, so začele prijave kar deževati. Tudi sami so bili ob tem odzivu osupli. Prej se jim ni niti sanjalo, kakšen je položaj,” je iskrena sogovornica.
Šele ko so dijaki in njihove družine v prošnjah popisali, kaj preživljajo, se je izkazalo, kako hud je problem. “Zelo težko nam je bilo brati te prošnje. Pred nami se je razgrnil velik razpon stisk. Od otrok, ki niso imeli sploh nobene želje več, razen po tem, da bi čim prej končali šolanje, da bi začeli tudi prispevati v družinski proračun in nehali poslušati očitke, da povzročajo stroške, do tistih, ki opravljajo nočna dela, da bi vsaj nekaj zaslužili in bi bil strošek manjši, pa do otrok, ki imajo vse polno želja in načrtov, a so morda izgubili očeta ali mater ali pa so starši hudo bolni, brezposelni, v nerešljivem položaju. Nekateri so se že prenehali šolati ali pa so v nenehnem strahu, kdaj se bo to zgodilo.”
Tina Kočar z ZPM Moste ob tem ugotavlja, da so pri pomoči na splošno dijaki morda nekoliko spregledana skupina med otroki s socialnega dna, saj se kar nekako pričakuje, da bodo v nasprotju z mlajšimi nekaj prispevali tudi sami. “Zdaj pomagamo 80-im dijakom. Glede na njihove družinske in osebne razmere prispevamo po 50, 100 ali 200 evrov na mesec; plačujemo jih neposredno domovom. Tako dijakom ni več treba skrbeti, kje bodo lahko še kaj zaslužili, pač pa se lahko v celoti posvetijo temu, kar najbolj potrebujejo: izobraževanju.”
Svojo srečo so takoj po plačilu prvih mesečnih obveznosti nekateri izmed njih ali njihovi starši opisali v zahvalnih pismih. “Jokali smo, ko smo prebirali, kaj jim to pomeni, kaj pomeni staršem, ki so bili že prepričani, da bodo morali otroku kmalu povedati, da je šolanja na želeni šoli zanj konec, ker ga ne morejo plačati. To je bilo zanje res velikansko olajšanje in upamo, da jim bomo tako pomoč lahko dajali tudi prihodnje leto,” si želi Tina Kočar.
V dijaški sklad lahko darujete z nakazilom. Vsa nakazila bodo porabljena izključno in neposredno za lažje šolanje dijakov.
Pred kratkim objavljena mednarodna študija razvoja možganov in drugih razvojnih potencialov pri otrocih, ki odraščajo v romunskih sirotišnicah, je pokazala, da socialna depriviligiranost resno in dolgoročno vpliva na razvoj otrok iz socialnega roba. Morda se zdi absurdno primerjati tiste razmere s temi, v katerih živijo nekateri otroci na skrajnem socialnem robu pri nas, vendar pediatrinja dr. Tina Bregant pravi, da bi morali biti veliko bolj pozorni na to, kakšne dolgoročne posledice prinaša dejstvo, da otroci živijo v nenehnem stresu, v družinah, paraliziranih od strahu pred izgubo doma in ob neprimerni prehrani.
Galova mama je mlada ženska z visoko izobrazbo, redno službo in neskončno željo, da bi kot samohranilka svojemu edincu lahko omogočila običajno otroštvo, v katerem bi lahko raziskoval naravo, morje in živali in se še naprej ukvarjal s hokejem, ki mu tako veliko pomeni. Pred nekaj meseci so se prav vsi njuni načrti sesuli. Bolezen mami odmerja vse manjše možnosti za zmago in njena vse večja skrb je, kako svojemu fantku zagotoviti prihodnost, ko njene ne bo več…
14-letno dekle je na taboru kreativnega pisanja skozi svojo zgodbo izpovedalo težki položaj družine. V pesmih, ki jih je pokazala le mentorju, je izlila posledice stiske, ki jih sicer ne more zaupati nikomur.
“Biti odvisen od socialne pomoči, biti brez lastnega zaslužka, brez občutka, da komu koristiš, da si nekaj vreden, je grozno. In zelo težko je biti odvisen od socialne pomoči, ki je nepopisno nizka, s katero ne moreš preživeti ne sebe, kaj šele otrok. Zgodi se, da moraš po mesec ali dva čakati na odločbo, vmes pa se znajti kot se veš in znaš, to je res katastrofa,” se nekajletne brezposelnosti spominja mama treh otrok. Občutku nekoristnosti in nesposobnosti so se takrat pridružili še izvršbe, rubeži in grožnja z deložacijo. Obup je bil res popoln.
Po dobrem letu smo obiskali družino Mitje, Maje, Maše, Nejca in Primoža Takrat so bili tik pred deložacijo, razmišljali so, kam se bodo preselili, otroke pa je skrbelo, ali bodo med počitnicami sploh lahko jedli. Leto kasneje živijo “300 odstotkov bolje” ocenjuje njihova mama. Kaj vse se je spremenilo na bolje?
“Vse življenje sem samo delal, nič drugega nisem videl kot delo, s katerim bi kljub le eni skromni plači lahko otrokoma zagotovil vsaj dom. Iz gospodarskega objekta smo skušali narediti bivalne prostore, tri leta smo z otrokoma živeli brez vode in elektrike. Želel sem le, da bi lahko ustvaril normalen dom. Zdaj pa ne morem več.”
Poslušalec Mare se je po nekajletnem bivanju v tujini ob povratku domov odločil postati boter, a je imel prav zaradi izkušenj s podobnimi projekti v tujini nekoliko drugačna pričakovanja: da bo lahko otroku, skupaj s svojo družino, v pomoč pri odraščanju tudi drugače, ne le z vsakomesečno finančno pomočjo...
V akciji “Čisto veselje” so pred dnevi ljudje na 30 lokacij po vsej Sloveniji prinašali odpadne surovine, da bi z izkupičkom, v celoti namenjenem projektu Botrstvo, pomagali čim več otrokom s posebnimi potrebami omogočiti (morda prvo) počitniško doživetje. V slabem tednu ste zbrali 527 ton odpadnih materialov, kar pomeni 58.679 evrov za letovanja otrok s posebnimi potrebami.
Zgodba majhnih deklic Ksenije in Klare je zgodba, v kateri bi se lahko prepoznalo veliko družin. Resda nista lačni in tudi vrtec lahko obiskujeta, so ju pa zaznamovali ločitev staršev, nato pa selitve: najprej v materinski dom, nato v nujno bivalno enoto. Ko sta se končno lahko preselili v neprofitno stanovanje, njun prvi “pravi” dom, so se njuni brezposelni mami dolgovi že tako nakopičili, da so izvršbe, rubeži in strah pred izgubo doma njihov vsakdan. Kljub temu se mama na vse načine trudi deklicama zagotoviti kar se da normalno otroštvo . . .
Zbiranje odpadnih surovin na več kot 30-ih lokacijah po Sloveniji bo med 16. in 21. marcem. Izkupiček bo namenjen za letovanje otrok s čustvenimi in vedenjskimi motnjami prek projekta Botrstvo v Sloveniji.
Ni naključje, da je revščina ženskega spola. “Če pogledate podatke o revščini, boste videli, da je vsepovsod razlika med revščino moških in žensk, ženske so vedno na slabšem. In to v vseh starostnih skupinah, najhuje pa je pri starrejših, kjer v revščini po uradnih podatkih živi kar 33,5 odstotkov žensk nad 75. letom starosti. Kar nas posebej opozarja na to, kaj pomeni, če ženske ostanejo doma, ko so otroci majhni in se na trg dela vključijo veliko kasneje kot je povprečje. Na koncu odhajajo v pokoj z izjemno nizkimi pokojninami, s katerimi sploh ne morejo živeti.
Pred tremi leti je Vesno in Jana zapustila mama. Pretres je bil res velik, za vse. Močno je vplival na očetovo psihično stanje in najbrž odločilno pripomogel k izbruhu njegove hude kronične bolezni, ki zahteva pogosto zdravljenje v bolnišnici. Zaradi denarne stiske zdaj Janu ne morejo zagotoviti rednega trenieranja nogometa, za katerega je zelo talentiran.
"Spoznamo tudi takšne otroke, ki jih igranje in otročarije na letovanjih in taborih več ne zanimajo, ker so zaradi svojih težkih razmer doma kot odrasle osebe. A ko se sprostijo, znova spoznajo, kako lepo je biti otrok," opisuje vzgojiteljica Alenka iz Zveze prijateljev mladine. Kako zelo pomembno je, da starši sploh upajo vpisati svoje otroke na počitniške tabore in izpolniti prijavnico za subvencioniranje, so pri ZPM ugotavljali na tokratnem kreativnem taboru za nadarjene na Pohorju. Obiskala jih je Rebeka Pinosa.
Jeseni, prav v času, ko smo tudi na Valu 202 intenzivno opozarjali na pogosto spregledan pomen razvoja talentov in udeleževanja zunajšolskih dejavnosti, je filmski ustvarjalec Tomaž Šneberger na Ptuju zasnoval prav poseben projekt “V objektivu lačnih oči”. S pomočjo ptujskega CSD je zbral ekipo mladih s socialnega dna, da bi skupaj ustvarili pravi celovečerni film. Izbrana skupinica sedmih mladih, starih od 8 do 17 let, vključenih tudi v projekt Botrstvo, se od takrat redno srečuje in snuje vse potrebno za prihodnost filma.
Ponedeljkova sogovornica je iz res številčne družine, humanitarne organizacije so njej, njenim bratom in sestram pomagali že pri plačevanju poti v šolo, ki je starša ne bi zmogla, pomoč so dobivali tako v šolskih potrebščinah kot tudi v hrani in drugih donacijah. Prav zaradi štipendije iz enega od humanitarnih skladov, se je naša sogovornica sploh upala vpisati na fakulteto in jo je tudi uspešno končala.
Tjaša in njena mama, ki je zbolela za rakom, živita v hudi duševni in finančni stiski. Mama in hči, ki sta največji zaveznici, in si življenja druga brez druge ne moreta predstavljati, potrebujeta vašo pomoč.
Prva lanska zgodba je bila zgodba deklice Špele, ki je večji del življenja preživela po bolnišnicah, njeno življenje pa je močno ovirala stoma, posebno izvodilo iz trebušne votline z vrečko. Po 20 operativnih posegih pri nas so starši sami poiskali možnost za operacijo v tujini, potrebovali pa so pomoč pri zagotavljanju denarja za sobivanje z njo in pa pomoč pri plačilu številnih dolgov, zaradi katerih jim je grozila izguba najemniškega stanovanja. In kako živijo danes?
Še pred dobrim letom je bila mamica dveh majhnih otrok v res veliki stiski, ki jo je pripeljala tudi v projekt Botrstvo. Takrat je bila zanjo finančna pomoč kot sama pravi “rešilna bilka”. Čeprav še vedno ne živijo razkošno, je zdaj, ko je dobila zaposlitev, izpolnila zaobljubo, ki si jo je dala takrat, ko je bilo najhuje – zdaj je tudi sama botra nekomu, ki pomoč potrebuje.
Sestrice Eva, Loti in Neli živijo v stari, nikoli dokončani in od časa močno načeti hiši v odročni globeli. Eva je drugošolka, mlajšima deklicama pa so mrzla hiša, nekaj igrač in povsem obupana brezposelna starša, ki zaradi invalidnosti nista zaposljiva, ves svet. Zaradi še neporavnanih dolgov ju namreč starša ne moreta vpisati v vrtec.
Neveljaven email naslov