Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sredstva za pomoč pri šolanju iz posebnega Dijaškega sklada, ki smo ga predstavili pred dvema tednoma, prejema 80 dijakov. Razlogi, zakaj so potrebovali pomoč, so zelo raznoliki, tako kot tudi njihove želje in ambicije.
Lucija je med tistimi, ki ni hotela dovoliti, da bi finančna stiska družine, grozeča izguba doma in oddaljenost od gimnazije preprečili njeno ambiciozno poklicno pot. A kljub odličnemu uspehu na zahtevni gimnaziji je le malo manjkalo, da bi šolanje morala končati le zato, ker ni bilo sredstev za plačilo bivanja v dijaškem domu …
Kljub odličnemu uspehu na zahtevni gimnaziji bi se Lucijino šolanje brez pomoči dijaškega sklada najbrž končalo
Lucija z bratom in sestro, še osnovnošolcema, in z brezposelno mamo, ki na obrobju države ne dobi službe le v svojem poklicu, pač pa prav nobene, živi v hiši, ki jo je banka zaradi hipotekarnega dolga že skušala prodati na dražbi. Kljub temu se ob koncu osnovne šole nikakor ni želela odpovedati svojim načrtom: “Že v osnovni šoli sem imela zelo velike ambicije, želim se vpisati na medicino in postati uspešna zdravnica.”
Zato si je Lucija silno želela vpisati se na res zahtevno gimnazijo, ki bi ji omogočila dobro podlago za tako zahteven in dolgotrajen študij. Čeprav je bilo komaj verjetno, da bi tak strošek zmogli kriti, so se v družini odločili, da tvegajo in Luciji vsaj poskušajo uresničiti sanje. Lucija se je vpisala tako na želeno gimnazijo kot v dijaški dom: “To mi je pomenilo vse. Da bom lahko dosegla svoje sanje, da bom lahko dosegla tisto, kar želim! Že takoj prvi mesec se je mama z ravnateljico doma skušala dogovoriti za kakršen koli drugačen način plačevanja položnice in moram reči, da so bili zelo razumevajoči. A vseeno je bilo težko, dolg se je kopičil … Grozno je, ko te pokličejo v pisarno svetovalnega delavca in te vprašajo, kaj boš storila, če bo treba šolanje prekiniti … Takrat se ti kar stemni pred očmi in bi najraje samo stekel v sobo in se razjokal. In naredila sem natanko to,” opisuje prvo leto na gimnaziji.
“Kadar koli sem na hodniku srečala ravnateljico ali svetovalnega delavca, bi se najraje obrnila stran, ker sem samo čakala, kdaj mi bodo rekli, da ne gre več tako naprej in da moram domov. In to je res grozno.”
Čeprav je prvi letnik končala z izvrstnim uspehom, bi se brez razumevanja dijaškega doma zlahka zgodilo, da bi se njeno šolanje takrat končalo: »Ostal je namreč zelo velik dolg do doma, ki ga mama ni mogla plačati, ker nam je grozila prodaja doma na dražbi in so nam pri banki pobrali vse, kar se je dalo. Sem pa takrat začela delati v knjižnici dijaškega doma in sem tako poplačala vsaj del stroškov bivanja. Na koncu drugega letnika so mi povedali, da bo v tretjem letniku morda lahko pomagalo Botrstvo.« A bilo je prelepo, da bi povsem verjela, zato je bila ob obvestilu, da je med izbranimi dijaki, povsem šokirana: “Res sem bila, kar razjokala sem se v pisarni, ker prej sploh ne verjameš, da še obstajajo ljudje, ki ti omogočijo takšno pomoč. Seveda sem takoj poklicala mamico, izpolnili sva vlogo, in ko sem dobila še pisno potrdilo, sem začutila neskončno olajšanje. Sploh ne morem opisati, kako veliko!”
Ko je Lucija izvedela, da ima bivanje v domu zagotovljeno, je to ni samo pomirilo, ampak ji je vlilo tudi veliko volje za še boljši učni uspeh. Dobila je tudi občutek enakovrednosti med sošolci, ki po večini prihajajo iz bistveno bogatejših družin: “V prvem letniku se nikoli nisem mogla odzvati vabilom na kavo, vedno sem lagala, da imam obveznosti in da se moram učiti. Ker sem hotela privarčevati tudi tisti evro, ki bi ga dala za kavo ali sladoled. Zdaj, ko vem, da imam dom zagotovljen, pa si res redko privoščim tudi to, se z njimi družim in se tako počutim enakovrednejšo.” Tak način namreč Luciji prav denar sploh odpira vrata v družbo sošolcev: “Težko je to reči, a dejansko se s takim druženjem lahko bolje zbližam z njimi in se to zelo pozna pri naših odnosih. Čeprav je žalostno, da je tako zaradi denarja, ampak na neki način je.”
Lucija sicer zaradi odličnih ocen ima štipendijo, vendar: »Zaradi birokratskega zapleta eno leto nisem prejemala dodatka za dijaški dom. Nikakor se temu skladu ni dalo dopovedati, kako zelo bi ga potrebovala in ga nato vse leto nisem prejemala.«
In ker se uradnikom ne mudi tako zelo kot tistim, ki morajo vsak mesec plačati položnice, Lucija še vedno ne ve, ali bo za to šolsko leto dobivala dodatek za bivanje v domu. Poleg dolgov za minuli dve leti, ki še niso plačani, in stroškov poti domov čez konec tedna so velik izdatek tudi potrebščine: “Sploh na začetku leta je to ogromen strošek, še zdaj nimam vsega, kar bi potrebovala.”
Lucija se zelo zaveda, da je njeno šolanje izjema, da večina mladostnikov s podobnimi željami in potencialom iz podobno revnih družin take priložnosti nima in ne bo imela. Do na videz brezplačnega šolskega sistema, v katerem hkrati denar odloča o toliko stvareh, je zato kritična.
“Zdi se mi žalostno, da ima možnost za uspeh le tisti, ki ga doma lahko financirajo. Zato se mi zdi pomembno, da obstajajo ljudje, ki so nam pomagali prek dijaškega sklada pri Botrstvu. Dejansko so s tem omogočili razvoj tudi nam, ki imamo številne ambicije, da bi spremenili stvari na bolje in nekoč pomagali drugim!”
Lucija bo to šolsko leto imela zagotovljeno bivanje v domu, prihodnje pa bo odvisno od tega, koliko donatorskih sredstev se bo steklo v dijaški sklad, odprt pri Botrstvu. Sama si neizmerno želi, da bi bilo dovolj zanjo in za vse, ki tako pomoč potrebujejo: “Ogromno bi mi pomenilo, lažje bi se osredotočila na delo, še z večjim veseljem bi hodila v šolo, ker bi vedela, da mi tega nihče ne more vzeti. To bi bilo res krasno!”
Lucija je ena od 80 izbranih dijakov iz vse Slovenije, ki pomoč pri šolanju dobivajo iz posebnega dijaškega sklada.
Sredstva zanj se zagotavljajo tudi iz sredstev, ki jih podarite Botrstvu, ko glasujete za katerega od predlaganih kandidatov za Ime tedna ali meseca, sklad pa lahko podprete tudi z neposredno donacijo v poljubni višini:
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Zgodba Žiga in Luka). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deevet bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom več ne bodo obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Sredstva za pomoč pri šolanju iz posebnega Dijaškega sklada, ki smo ga predstavili pred dvema tednoma, prejema 80 dijakov. Razlogi, zakaj so potrebovali pomoč, so zelo raznoliki, tako kot tudi njihove želje in ambicije.
Lucija je med tistimi, ki ni hotela dovoliti, da bi finančna stiska družine, grozeča izguba doma in oddaljenost od gimnazije preprečili njeno ambiciozno poklicno pot. A kljub odličnemu uspehu na zahtevni gimnaziji je le malo manjkalo, da bi šolanje morala končati le zato, ker ni bilo sredstev za plačilo bivanja v dijaškem domu …
Kljub odličnemu uspehu na zahtevni gimnaziji bi se Lucijino šolanje brez pomoči dijaškega sklada najbrž končalo
Lucija z bratom in sestro, še osnovnošolcema, in z brezposelno mamo, ki na obrobju države ne dobi službe le v svojem poklicu, pač pa prav nobene, živi v hiši, ki jo je banka zaradi hipotekarnega dolga že skušala prodati na dražbi. Kljub temu se ob koncu osnovne šole nikakor ni želela odpovedati svojim načrtom: “Že v osnovni šoli sem imela zelo velike ambicije, želim se vpisati na medicino in postati uspešna zdravnica.”
Zato si je Lucija silno želela vpisati se na res zahtevno gimnazijo, ki bi ji omogočila dobro podlago za tako zahteven in dolgotrajen študij. Čeprav je bilo komaj verjetno, da bi tak strošek zmogli kriti, so se v družini odločili, da tvegajo in Luciji vsaj poskušajo uresničiti sanje. Lucija se je vpisala tako na želeno gimnazijo kot v dijaški dom: “To mi je pomenilo vse. Da bom lahko dosegla svoje sanje, da bom lahko dosegla tisto, kar želim! Že takoj prvi mesec se je mama z ravnateljico doma skušala dogovoriti za kakršen koli drugačen način plačevanja položnice in moram reči, da so bili zelo razumevajoči. A vseeno je bilo težko, dolg se je kopičil … Grozno je, ko te pokličejo v pisarno svetovalnega delavca in te vprašajo, kaj boš storila, če bo treba šolanje prekiniti … Takrat se ti kar stemni pred očmi in bi najraje samo stekel v sobo in se razjokal. In naredila sem natanko to,” opisuje prvo leto na gimnaziji.
“Kadar koli sem na hodniku srečala ravnateljico ali svetovalnega delavca, bi se najraje obrnila stran, ker sem samo čakala, kdaj mi bodo rekli, da ne gre več tako naprej in da moram domov. In to je res grozno.”
Čeprav je prvi letnik končala z izvrstnim uspehom, bi se brez razumevanja dijaškega doma zlahka zgodilo, da bi se njeno šolanje takrat končalo: »Ostal je namreč zelo velik dolg do doma, ki ga mama ni mogla plačati, ker nam je grozila prodaja doma na dražbi in so nam pri banki pobrali vse, kar se je dalo. Sem pa takrat začela delati v knjižnici dijaškega doma in sem tako poplačala vsaj del stroškov bivanja. Na koncu drugega letnika so mi povedali, da bo v tretjem letniku morda lahko pomagalo Botrstvo.« A bilo je prelepo, da bi povsem verjela, zato je bila ob obvestilu, da je med izbranimi dijaki, povsem šokirana: “Res sem bila, kar razjokala sem se v pisarni, ker prej sploh ne verjameš, da še obstajajo ljudje, ki ti omogočijo takšno pomoč. Seveda sem takoj poklicala mamico, izpolnili sva vlogo, in ko sem dobila še pisno potrdilo, sem začutila neskončno olajšanje. Sploh ne morem opisati, kako veliko!”
Ko je Lucija izvedela, da ima bivanje v domu zagotovljeno, je to ni samo pomirilo, ampak ji je vlilo tudi veliko volje za še boljši učni uspeh. Dobila je tudi občutek enakovrednosti med sošolci, ki po večini prihajajo iz bistveno bogatejših družin: “V prvem letniku se nikoli nisem mogla odzvati vabilom na kavo, vedno sem lagala, da imam obveznosti in da se moram učiti. Ker sem hotela privarčevati tudi tisti evro, ki bi ga dala za kavo ali sladoled. Zdaj, ko vem, da imam dom zagotovljen, pa si res redko privoščim tudi to, se z njimi družim in se tako počutim enakovrednejšo.” Tak način namreč Luciji prav denar sploh odpira vrata v družbo sošolcev: “Težko je to reči, a dejansko se s takim druženjem lahko bolje zbližam z njimi in se to zelo pozna pri naših odnosih. Čeprav je žalostno, da je tako zaradi denarja, ampak na neki način je.”
Lucija sicer zaradi odličnih ocen ima štipendijo, vendar: »Zaradi birokratskega zapleta eno leto nisem prejemala dodatka za dijaški dom. Nikakor se temu skladu ni dalo dopovedati, kako zelo bi ga potrebovala in ga nato vse leto nisem prejemala.«
In ker se uradnikom ne mudi tako zelo kot tistim, ki morajo vsak mesec plačati položnice, Lucija še vedno ne ve, ali bo za to šolsko leto dobivala dodatek za bivanje v domu. Poleg dolgov za minuli dve leti, ki še niso plačani, in stroškov poti domov čez konec tedna so velik izdatek tudi potrebščine: “Sploh na začetku leta je to ogromen strošek, še zdaj nimam vsega, kar bi potrebovala.”
Lucija se zelo zaveda, da je njeno šolanje izjema, da večina mladostnikov s podobnimi željami in potencialom iz podobno revnih družin take priložnosti nima in ne bo imela. Do na videz brezplačnega šolskega sistema, v katerem hkrati denar odloča o toliko stvareh, je zato kritična.
“Zdi se mi žalostno, da ima možnost za uspeh le tisti, ki ga doma lahko financirajo. Zato se mi zdi pomembno, da obstajajo ljudje, ki so nam pomagali prek dijaškega sklada pri Botrstvu. Dejansko so s tem omogočili razvoj tudi nam, ki imamo številne ambicije, da bi spremenili stvari na bolje in nekoč pomagali drugim!”
Lucija bo to šolsko leto imela zagotovljeno bivanje v domu, prihodnje pa bo odvisno od tega, koliko donatorskih sredstev se bo steklo v dijaški sklad, odprt pri Botrstvu. Sama si neizmerno želi, da bi bilo dovolj zanjo in za vse, ki tako pomoč potrebujejo: “Ogromno bi mi pomenilo, lažje bi se osredotočila na delo, še z večjim veseljem bi hodila v šolo, ker bi vedela, da mi tega nihče ne more vzeti. To bi bilo res krasno!”
Lucija je ena od 80 izbranih dijakov iz vse Slovenije, ki pomoč pri šolanju dobivajo iz posebnega dijaškega sklada.
Sredstva zanj se zagotavljajo tudi iz sredstev, ki jih podarite Botrstvu, ko glasujete za katerega od predlaganih kandidatov za Ime tedna ali meseca, sklad pa lahko podprete tudi z neposredno donacijo v poljubni višini:
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Zgodba Žiga in Luka). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deevet bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom več ne bodo obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Nekdanji košarkar Goran Dragić je minuli petek uradno zaključil ambasadorsko leto, v katerem je z dobrodelnimi akcijami zbral 886.000 evrov za pomoč športnikom iz socialno šibkih okolij. Večji del donacij je namenjen programu Botrstvo v športu, štafetno palico pa je predal dvakratni olimpijski prvakinji Janji Garnbret. Z novo ambasadorko smo se pogovarjali o pomenu spodbujanja mladih športnikov in o soočanju z izzivih, ki jo bodo čakali na poti dobrodelnosti.
Zgodi se, kar se še malo pred tem zdi nepredstavljivo: iz stabilnega, čeprav skromnega življenja se človek naenkrat znajde v situaciji, ko mora otrokom začeti odrekati hrano in na cente preračunavati, kako preživeti mesec brez odklopov elektrike. To je bil čas, ko sem lagala kot nikoli prej v življenju, da ja nihče ne bi vedel, kako težko živimo. In čeprav je bilo hudo, obstaja še hujša reč: zavedanje, da bo treba za pomoč prositi, pravi sogovornica, mama dveh šolarjev z zdravstvenimi in razvojnimi težavami, ki je po 18 letih izgubila službo. Zakaj je kar nekaj mesecev odlašala s pošiljanjem prošnje, kako težko se je soočiti s finančno stisko, kaj ta pomeni za otroke? Koliko ji je pomagala že osnovna pomoč humanitarnih organizacij in zakaj sama vse opogumlja, naj gredo po pomoč prej, kot je to storila sama?
Oktober je mesec ozaveščanja o ADHD. Kratica, sicer zapisana v angleščini, pomeni primanjkljaj pozornosti in motnjo hiperaktivnosti, imela pa naj bi ga skoraj desetina otrok. Otroci z ADHD so praviloma zelo težko pri miru, težko se osredotočijo na dejavnosti, naloge težje dokončajo in lahko imajo tudi vedenjske težave. Zato je pot skozi šolski sistem zanje lahko zelo težka, pogosto potrebujejo prilagoditve in odločbe, ki jim omogočajo dodatno pomoč. A pot do pomoči ni preprosta in zahteva veliko starševskega truda in znanja. In kaj je z otroki, katerih starši tega ne zmorejo?
Raziskava Mladi v Sloveniji 2024 pri nas že od leta 2000 raziskuje številne vidike družbenih razmer in razmišljanj mladih o različnih temah. Letošnja razkriva, podobno kot še nekatere druge študije, slabšanje duševnega zdravja med slovenskimi mladimi, stalno naraščanja občutkov stresa, odtujenosti in pesimizma glede lastne prihodnosti in prihodnosti slovenske družbe, čeprav je materialna blaginja družbe kot celote objektivno boljša.
Srčni zastoj letno doživi več kot 1500 oseb. V prvih kritičnih minutah so očividci pogosto edini prisotni, zato je njihovo hitro in pravilno ukrepanje ključno za preživetje osebe, ki je doživela srčni zastoj. Na Medicinski fakulteti v Mariboru že vse od leta 2007 deluje društvo študentov medicine Maribor Za življenje. Kako pomembno je znanje prve pomoči? Kako dostopna je ta različnim družbenim skupinam in kako pomembno je, da se odločamo nekaj svojega prostega časa nameniti prostovoljstvu, se Kaja Ravnak pogovarja s tremi mariborskimi študenti medicine Natašo Ozvetič, Janom Bitežnikom in Tajdo Špes.
Oktober je tisti mesec v letu, ko se, vsaj po večini, malo več pogovarjamo o svojem počutju in duševnem zdravju. Maja, Frida in Tijan so trije različni mladi posamezniki, ki imajo skupno željo – da bi jih odrasli jemali resno, prisluhnili njihovim idejam in se večkrat odkrito pogovorili z njimi.
Oktober je mesec duševnega zdravja in v tokratno Botrstvo povabimo študentki psihologije in vodji študentskega projekta Kako si? Tejo Žugman in Leo Figelj. Kljub dobrim pobudam in vse večji prisotnosti centrov za krepitev zdravja so ponekod čakalne vrste za psihološko pomoč ob duševnih stiskah še vedno predolge. Kako prisotne so v družbi stigme o duševnih težavah, iskanju pomoči in staranju? Kako dostopna se mladim zdi psihološka podpora? Kako gledajo na duševne stiske starejših? Imajo vsi družbeni razredi enako dostop do pomoči v stiski?
September je mesec Alzheimerjeve bolezni in letos poteka pod sloganom "Čas za ukrepanje proti demenci, čas za ukrepanje proti Alzheimerjevi bolezni". Čas je pri tej diagnozi izjemno pomemben - prej ko jo odkrijemo, prej lahko ukrepamo.
Komajda so družine tudi s pomočjo humanitarnih organizacij, občin in centrov za socialno delo v začetku šolskega leta uspele otrokom zagotoviti šolske potrebščine, že se starši soočajo z drugimi stroški, ki jih morajo delno ali v celoti prispevati sami. Kakšni so stroški na osnovnošolski ravni, kako je s subvencijami in kako bi bilo mogoče sistem sofinanciranja izboljšati?
Že več kot dve tretjini vseh prosilcev za pomoč v humanitarnih programih Zveze Anita Ogulin in ZPM je (redno) zaposlenih, ki s plačami ne obvladujejo niti najnujnejših življenjskih stroškov. In kljub brezplačnemu osnovnemu šolstvu, zagotovljenemu z ustavo, to šolanje starše še vedno veliko stane. Brez pomoči humanitarnih organizacij in programov, kot je Botrstvo, številni tega stroška kljub varčevanju zanj sploh ne bi zmogli.
Urška in Jaša sta bila letos prvič v vlogi vzgojiteljev- spremljevalcev otrok na humanitarnem letovanju Zveze Anita Ogulin in ZPM. In čeprav sta sama odraščala v pomanjkanju, Urška je kot otrok prvič videla morje šele takrat, ko jo je na letovanje peljala humanitarna organizacija, Jaša pa je bil vrsto let deležen brezplačne učne pomoči, sta bila zelo pretresena nad stiskami otrok, s katerimi sta se srečevala. Otroci se niso mogli načuditi, da je hrane dovolj in nikakor se niso mogli zasititi objemov, katerih nekateri med njimi doma niso nikoli deležni.
"Pri srcu mi je bilo lepo, ker sem videl, da tudi ona enkrat za spremembo uživa ob nas, ne pa samo otroci," je po celodnevnem družinskem kopanju v bazenskem kompleksu povedal sogovornik, ki z mamo in bratom že dolgo živi v pomanjkanju. Mama, ki je bila zaradi posebnosti v razvoju mlajšega sina že kmalu po njegovem rojstvu prisiljena pustiti službo in po ločitvi z njima živi sama, se zadnjih nekaj let bori še z rakom. Vsak strošek je preračunan do zadnjega centa, celo osnovno hrano hvaležno dobivajo iz donacij. "Mi za denar, ki bi ga porabili za en dan na kopališču, živimo dva tedna." Zato so bili neizmerno hvaležni za podarjene vstopnice iz akcije Čarobno poletje Zveze Anita Ogulin in ZPM, ki je namenjena prav temu, da bi čim več otrok lahko skupaj s starši odšlo na izlet za vsaj en počitniški dan.
Poletna letovanja otrok, ki jih omogočajo različne humanitarne organizacije, so za otroke neprecenljiva izkušnja, a to niso doživetja, ki bi jih izkusili skupaj s svojo družino. Zato so se na Zvezi Anite Ogulin in ZPM odločili za poletno različico akcije Čarobna zima, ki je namenjena prav temu, da družine dogodke doživijo skupaj. In pred dnevi so s sredstvi, zbranimi za akcijo Čarobno poletje, brezskrben dan doživetij v Gardalandu izkusile družine z vseh koncev Slovenije.
Anita. Velika učiteljica, vsestranski vzor, humanitarka, motivatorka, prijateljica. Včasih je težko ubesediti velika dejanja, še bolj velike ljudi. Vseeno smo poskušali zbrati nekaj spominov, zgodb in nepozabnih življenjskih lekcij, ki jih je Anita Ogulin predajala svojim sodelavkam in sodelavcem na Zvezi Anite Ogulin in ZPM.
"So otroci, ki se zbujajo ponoči, jokajo, ki jih je treba potolažiti, z nami je deklica, ki je neutolažljiva, vendar ne zaradi domotožja, pa fantek, ki je pred kratkim izgubil mamico. Zgodbe so presunljive in težke, nikoli ne drezamo in ne sprašujemo, dajemo jim le občutek varnosti, da lahko spregovorijo in njihove zgodbe so res težke," o izkušnjah s prvega letošnjega letovanja pravi Nina Balent iz Zveze Anita Ogulin in ZPM. Poletni tabori so ob zabavi, sprostitvi in uživanju v počitniškem času dobra priložnost tudi za učenje življenjskih veščin, prepoznavanje in pomoč otrokom v stiskah, žal včasih tudi za to, da se otroci lahko do sitega najedo. In še vedno jih ni malo, ki na tabore prihajajo brez najosnovnejših potrebščin. In ki se najraje nikoli ne bi vrnili domov.
"Nič zato, če gre za le en dan, nekdo je nekaj podaril zato, da smo lahko en dan z otroki nekje na lepšem. In bodimo hvaležni za vsako minuto, ki jo lahko tam preživimo," o možnosti, da v okviru akcije Čarobno poletje s svojima otrokoma odide na enodnevno doživetje, razmišlja samohranilka, ki zaradi skrajšanega delovnika in nizke plače z otrokoma komajda preživi mesec. Zato je pomoč akcij, ki jim lepšajo počitnice, sploh edina, ki jo imajo za preživljanje kakovostnih počitniških dni. Letovanja otrok, ki jih omogočajo različne humanitarne organizacije, so za otroke neprecenljiva izkušnja, a to niso doživetja, ki bi jih izkusili skupaj z družino. In čeprav je to morda le enodnevni izlet, obisk bazena, prireditve, ogled predstave, za družine pomeni več kot bi si lahko predstavljali. To se je velikokrat pokazalo v akciji Čarobna zima, zato bo to poletje akcija dobila še poletno različico. S sredstvi, zbranimi za Čarobno poletje bodo vsaj en brezskrbni dan doživetij lahko izkusile družine z vseh koncev Slovenije.
Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj OECD je poleg bralne, matematične in naravoslovne pismenosti v letu 2022 v 64 državah prvič preverjala tudi ustvarjalno mišljenje 15-letnikov, pri tem so sodelovali tudi slovenski dijaki in dijakinje. Pedagoški inštitut je sicer rezultate raziskave PISA 2022 s področja matematične in naravoslovne pismenosti predstavil že decembra lani.
Opozorili smo že na križe in težave, ki jih imajo pri najemanju zasebnih nepremičnin revnejše družine, še posebej tiste z več otroki ali z majhnimi otroki. Da bi ob katastrofalnih razmerah na zasebnem najemnem trgu država vsaj nekoliko pomagala, je bila pred leti uvedena možnost subvencije, a je pot do nje precej zapletena. Deloma zato, ker je postopek kar zapleten, kot tudi zato, ker lastniki nepremičnin njeno uveljavljanje lahko odklanjajo.
Revne družine so pri iskanju najemnega stanovanja brez kakršne koli pogajalske moči, praviloma jih ponudniki stanovanj zavrnejo takoj, že zato, ker sploh imajo otroke, kaj šele, če jih imajo več ali če so ti še majhni. Če pa stanovanje uspejo najeti, pa pogosto dneve načrtno preživljajo čim več zunaj doma, samo zato, da ne bi bilo karkoli narobe, da se ne bi nad čim pritoževali sosedje in bi zato izgubili dom, kažejo izkušnje strokovnih sodelavk programa Botrstvo pri delu z družinami, ki svoj dom iščejo na zasebnem najemnem trgu nepremičnin. Iskanje je za družine, še posebej, če imajo omejena finančna sredstva, izrazito stresna izkušnja, ki jih sili tudi v najemanje bistveno premajhnih in za bivanje skrajno neprimernih stanovanj. Ki so zanje kljub temu edini dom. S čim se soočajo, zakaj je prepričanje, da družine ni mogoče izseliti, precej napačno in na kaj morajo tako najemniki kot najemodajalci paziti pri sklepanju pogodb?
Dijakinja 3. letnika srednje šole si srčno želi doseči izobrazbo, saj jo izbrani poklic zelo veseli, z vsakim letom, preživetim v šoli, bolj. A njen dom je od šole oddaljen vsaj uro do uro in pol vožnje v vsako smer, zato jo je plačilo dijaškega doma ob vpisu v to šolo močno skrbelo. Ob ločenih starših, očetu invalidskemu upokojencu in mami, ki opravlja javna dela, bi bilo plačilo bivanja v dijaškem domu komajda izvedljivo ali sploh ne. Zdaj ima v dijaškem domu zagotovljeno varno bivanje, prehrano in učno pomoč. Čas, ki bi ga porabila za vožnjo, pa lahko porabi za učenje snovi, za petje in za šport. Brez pomoči dijaškega sklada programa Botrstvo, bi najbrž srednješolska leta preživljala zelo drugače, velikansko olajšanje in hvaležnost pa čuti tudi njena mama.
Neveljaven email naslov