Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sredstva za pomoč pri šolanju iz posebnega Dijaškega sklada, ki smo ga predstavili pred dvema tednoma, prejema 80 dijakov. Razlogi, zakaj so potrebovali pomoč, so zelo raznoliki, tako kot tudi njihove želje in ambicije.
Lucija je med tistimi, ki ni hotela dovoliti, da bi finančna stiska družine, grozeča izguba doma in oddaljenost od gimnazije preprečili njeno ambiciozno poklicno pot. A kljub odličnemu uspehu na zahtevni gimnaziji je le malo manjkalo, da bi šolanje morala končati le zato, ker ni bilo sredstev za plačilo bivanja v dijaškem domu …
Kljub odličnemu uspehu na zahtevni gimnaziji bi se Lucijino šolanje brez pomoči dijaškega sklada najbrž končalo
Lucija z bratom in sestro, še osnovnošolcema, in z brezposelno mamo, ki na obrobju države ne dobi službe le v svojem poklicu, pač pa prav nobene, živi v hiši, ki jo je banka zaradi hipotekarnega dolga že skušala prodati na dražbi. Kljub temu se ob koncu osnovne šole nikakor ni želela odpovedati svojim načrtom: “Že v osnovni šoli sem imela zelo velike ambicije, želim se vpisati na medicino in postati uspešna zdravnica.”
Zato si je Lucija silno želela vpisati se na res zahtevno gimnazijo, ki bi ji omogočila dobro podlago za tako zahteven in dolgotrajen študij. Čeprav je bilo komaj verjetno, da bi tak strošek zmogli kriti, so se v družini odločili, da tvegajo in Luciji vsaj poskušajo uresničiti sanje. Lucija se je vpisala tako na želeno gimnazijo kot v dijaški dom: “To mi je pomenilo vse. Da bom lahko dosegla svoje sanje, da bom lahko dosegla tisto, kar želim! Že takoj prvi mesec se je mama z ravnateljico doma skušala dogovoriti za kakršen koli drugačen način plačevanja položnice in moram reči, da so bili zelo razumevajoči. A vseeno je bilo težko, dolg se je kopičil … Grozno je, ko te pokličejo v pisarno svetovalnega delavca in te vprašajo, kaj boš storila, če bo treba šolanje prekiniti … Takrat se ti kar stemni pred očmi in bi najraje samo stekel v sobo in se razjokal. In naredila sem natanko to,” opisuje prvo leto na gimnaziji.
“Kadar koli sem na hodniku srečala ravnateljico ali svetovalnega delavca, bi se najraje obrnila stran, ker sem samo čakala, kdaj mi bodo rekli, da ne gre več tako naprej in da moram domov. In to je res grozno.”
Čeprav je prvi letnik končala z izvrstnim uspehom, bi se brez razumevanja dijaškega doma zlahka zgodilo, da bi se njeno šolanje takrat končalo: »Ostal je namreč zelo velik dolg do doma, ki ga mama ni mogla plačati, ker nam je grozila prodaja doma na dražbi in so nam pri banki pobrali vse, kar se je dalo. Sem pa takrat začela delati v knjižnici dijaškega doma in sem tako poplačala vsaj del stroškov bivanja. Na koncu drugega letnika so mi povedali, da bo v tretjem letniku morda lahko pomagalo Botrstvo.« A bilo je prelepo, da bi povsem verjela, zato je bila ob obvestilu, da je med izbranimi dijaki, povsem šokirana: “Res sem bila, kar razjokala sem se v pisarni, ker prej sploh ne verjameš, da še obstajajo ljudje, ki ti omogočijo takšno pomoč. Seveda sem takoj poklicala mamico, izpolnili sva vlogo, in ko sem dobila še pisno potrdilo, sem začutila neskončno olajšanje. Sploh ne morem opisati, kako veliko!”
Ko je Lucija izvedela, da ima bivanje v domu zagotovljeno, je to ni samo pomirilo, ampak ji je vlilo tudi veliko volje za še boljši učni uspeh. Dobila je tudi občutek enakovrednosti med sošolci, ki po večini prihajajo iz bistveno bogatejših družin: “V prvem letniku se nikoli nisem mogla odzvati vabilom na kavo, vedno sem lagala, da imam obveznosti in da se moram učiti. Ker sem hotela privarčevati tudi tisti evro, ki bi ga dala za kavo ali sladoled. Zdaj, ko vem, da imam dom zagotovljen, pa si res redko privoščim tudi to, se z njimi družim in se tako počutim enakovrednejšo.” Tak način namreč Luciji prav denar sploh odpira vrata v družbo sošolcev: “Težko je to reči, a dejansko se s takim druženjem lahko bolje zbližam z njimi in se to zelo pozna pri naših odnosih. Čeprav je žalostno, da je tako zaradi denarja, ampak na neki način je.”
Lucija sicer zaradi odličnih ocen ima štipendijo, vendar: »Zaradi birokratskega zapleta eno leto nisem prejemala dodatka za dijaški dom. Nikakor se temu skladu ni dalo dopovedati, kako zelo bi ga potrebovala in ga nato vse leto nisem prejemala.«
In ker se uradnikom ne mudi tako zelo kot tistim, ki morajo vsak mesec plačati položnice, Lucija še vedno ne ve, ali bo za to šolsko leto dobivala dodatek za bivanje v domu. Poleg dolgov za minuli dve leti, ki še niso plačani, in stroškov poti domov čez konec tedna so velik izdatek tudi potrebščine: “Sploh na začetku leta je to ogromen strošek, še zdaj nimam vsega, kar bi potrebovala.”
Lucija se zelo zaveda, da je njeno šolanje izjema, da večina mladostnikov s podobnimi željami in potencialom iz podobno revnih družin take priložnosti nima in ne bo imela. Do na videz brezplačnega šolskega sistema, v katerem hkrati denar odloča o toliko stvareh, je zato kritična.
“Zdi se mi žalostno, da ima možnost za uspeh le tisti, ki ga doma lahko financirajo. Zato se mi zdi pomembno, da obstajajo ljudje, ki so nam pomagali prek dijaškega sklada pri Botrstvu. Dejansko so s tem omogočili razvoj tudi nam, ki imamo številne ambicije, da bi spremenili stvari na bolje in nekoč pomagali drugim!”
Lucija bo to šolsko leto imela zagotovljeno bivanje v domu, prihodnje pa bo odvisno od tega, koliko donatorskih sredstev se bo steklo v dijaški sklad, odprt pri Botrstvu. Sama si neizmerno želi, da bi bilo dovolj zanjo in za vse, ki tako pomoč potrebujejo: “Ogromno bi mi pomenilo, lažje bi se osredotočila na delo, še z večjim veseljem bi hodila v šolo, ker bi vedela, da mi tega nihče ne more vzeti. To bi bilo res krasno!”
Lucija je ena od 80 izbranih dijakov iz vse Slovenije, ki pomoč pri šolanju dobivajo iz posebnega dijaškega sklada.
Sredstva zanj se zagotavljajo tudi iz sredstev, ki jih podarite Botrstvu, ko glasujete za katerega od predlaganih kandidatov za Ime tedna ali meseca, sklad pa lahko podprete tudi z neposredno donacijo v poljubni višini:
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Zgodba Žiga in Luka). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deevet bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom več ne bodo obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Sredstva za pomoč pri šolanju iz posebnega Dijaškega sklada, ki smo ga predstavili pred dvema tednoma, prejema 80 dijakov. Razlogi, zakaj so potrebovali pomoč, so zelo raznoliki, tako kot tudi njihove želje in ambicije.
Lucija je med tistimi, ki ni hotela dovoliti, da bi finančna stiska družine, grozeča izguba doma in oddaljenost od gimnazije preprečili njeno ambiciozno poklicno pot. A kljub odličnemu uspehu na zahtevni gimnaziji je le malo manjkalo, da bi šolanje morala končati le zato, ker ni bilo sredstev za plačilo bivanja v dijaškem domu …
Kljub odličnemu uspehu na zahtevni gimnaziji bi se Lucijino šolanje brez pomoči dijaškega sklada najbrž končalo
Lucija z bratom in sestro, še osnovnošolcema, in z brezposelno mamo, ki na obrobju države ne dobi službe le v svojem poklicu, pač pa prav nobene, živi v hiši, ki jo je banka zaradi hipotekarnega dolga že skušala prodati na dražbi. Kljub temu se ob koncu osnovne šole nikakor ni želela odpovedati svojim načrtom: “Že v osnovni šoli sem imela zelo velike ambicije, želim se vpisati na medicino in postati uspešna zdravnica.”
Zato si je Lucija silno želela vpisati se na res zahtevno gimnazijo, ki bi ji omogočila dobro podlago za tako zahteven in dolgotrajen študij. Čeprav je bilo komaj verjetno, da bi tak strošek zmogli kriti, so se v družini odločili, da tvegajo in Luciji vsaj poskušajo uresničiti sanje. Lucija se je vpisala tako na želeno gimnazijo kot v dijaški dom: “To mi je pomenilo vse. Da bom lahko dosegla svoje sanje, da bom lahko dosegla tisto, kar želim! Že takoj prvi mesec se je mama z ravnateljico doma skušala dogovoriti za kakršen koli drugačen način plačevanja položnice in moram reči, da so bili zelo razumevajoči. A vseeno je bilo težko, dolg se je kopičil … Grozno je, ko te pokličejo v pisarno svetovalnega delavca in te vprašajo, kaj boš storila, če bo treba šolanje prekiniti … Takrat se ti kar stemni pred očmi in bi najraje samo stekel v sobo in se razjokal. In naredila sem natanko to,” opisuje prvo leto na gimnaziji.
“Kadar koli sem na hodniku srečala ravnateljico ali svetovalnega delavca, bi se najraje obrnila stran, ker sem samo čakala, kdaj mi bodo rekli, da ne gre več tako naprej in da moram domov. In to je res grozno.”
Čeprav je prvi letnik končala z izvrstnim uspehom, bi se brez razumevanja dijaškega doma zlahka zgodilo, da bi se njeno šolanje takrat končalo: »Ostal je namreč zelo velik dolg do doma, ki ga mama ni mogla plačati, ker nam je grozila prodaja doma na dražbi in so nam pri banki pobrali vse, kar se je dalo. Sem pa takrat začela delati v knjižnici dijaškega doma in sem tako poplačala vsaj del stroškov bivanja. Na koncu drugega letnika so mi povedali, da bo v tretjem letniku morda lahko pomagalo Botrstvo.« A bilo je prelepo, da bi povsem verjela, zato je bila ob obvestilu, da je med izbranimi dijaki, povsem šokirana: “Res sem bila, kar razjokala sem se v pisarni, ker prej sploh ne verjameš, da še obstajajo ljudje, ki ti omogočijo takšno pomoč. Seveda sem takoj poklicala mamico, izpolnili sva vlogo, in ko sem dobila še pisno potrdilo, sem začutila neskončno olajšanje. Sploh ne morem opisati, kako veliko!”
Ko je Lucija izvedela, da ima bivanje v domu zagotovljeno, je to ni samo pomirilo, ampak ji je vlilo tudi veliko volje za še boljši učni uspeh. Dobila je tudi občutek enakovrednosti med sošolci, ki po večini prihajajo iz bistveno bogatejših družin: “V prvem letniku se nikoli nisem mogla odzvati vabilom na kavo, vedno sem lagala, da imam obveznosti in da se moram učiti. Ker sem hotela privarčevati tudi tisti evro, ki bi ga dala za kavo ali sladoled. Zdaj, ko vem, da imam dom zagotovljen, pa si res redko privoščim tudi to, se z njimi družim in se tako počutim enakovrednejšo.” Tak način namreč Luciji prav denar sploh odpira vrata v družbo sošolcev: “Težko je to reči, a dejansko se s takim druženjem lahko bolje zbližam z njimi in se to zelo pozna pri naših odnosih. Čeprav je žalostno, da je tako zaradi denarja, ampak na neki način je.”
Lucija sicer zaradi odličnih ocen ima štipendijo, vendar: »Zaradi birokratskega zapleta eno leto nisem prejemala dodatka za dijaški dom. Nikakor se temu skladu ni dalo dopovedati, kako zelo bi ga potrebovala in ga nato vse leto nisem prejemala.«
In ker se uradnikom ne mudi tako zelo kot tistim, ki morajo vsak mesec plačati položnice, Lucija še vedno ne ve, ali bo za to šolsko leto dobivala dodatek za bivanje v domu. Poleg dolgov za minuli dve leti, ki še niso plačani, in stroškov poti domov čez konec tedna so velik izdatek tudi potrebščine: “Sploh na začetku leta je to ogromen strošek, še zdaj nimam vsega, kar bi potrebovala.”
Lucija se zelo zaveda, da je njeno šolanje izjema, da večina mladostnikov s podobnimi željami in potencialom iz podobno revnih družin take priložnosti nima in ne bo imela. Do na videz brezplačnega šolskega sistema, v katerem hkrati denar odloča o toliko stvareh, je zato kritična.
“Zdi se mi žalostno, da ima možnost za uspeh le tisti, ki ga doma lahko financirajo. Zato se mi zdi pomembno, da obstajajo ljudje, ki so nam pomagali prek dijaškega sklada pri Botrstvu. Dejansko so s tem omogočili razvoj tudi nam, ki imamo številne ambicije, da bi spremenili stvari na bolje in nekoč pomagali drugim!”
Lucija bo to šolsko leto imela zagotovljeno bivanje v domu, prihodnje pa bo odvisno od tega, koliko donatorskih sredstev se bo steklo v dijaški sklad, odprt pri Botrstvu. Sama si neizmerno želi, da bi bilo dovolj zanjo in za vse, ki tako pomoč potrebujejo: “Ogromno bi mi pomenilo, lažje bi se osredotočila na delo, še z večjim veseljem bi hodila v šolo, ker bi vedela, da mi tega nihče ne more vzeti. To bi bilo res krasno!”
Lucija je ena od 80 izbranih dijakov iz vse Slovenije, ki pomoč pri šolanju dobivajo iz posebnega dijaškega sklada.
Sredstva zanj se zagotavljajo tudi iz sredstev, ki jih podarite Botrstvu, ko glasujete za katerega od predlaganih kandidatov za Ime tedna ali meseca, sklad pa lahko podprete tudi z neposredno donacijo v poljubni višini:
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Zgodba Žiga in Luka). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deevet bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom več ne bodo obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Potekale so ob morju in v hribih, prinesle so številne aktivnosti, izmenjavo izkušenj, nova znanja in nove prijatelje…. Mnogi bi iztekajoče počitnice preživeli brez izkušnje letovanj, če jim teh ne bi omogočili tisti donatorji, ki razumejo, zakaj je tako pomembno, da se vsaj za nekaj poletnih dni združijo otroci iz premožnejših družin in tisti, ki jim nekaj dni radosti pomeni tudi pobeg od krutega vsakdana.
Peter Prevc kljub napornemu urniku priprav na novo sezono ne zanemarja projekta Botrstvo. Skupaj s podjetjem Gorenje je namreč podaril 1000 paketov zvezkov otrokom v socialni stiski. Denar zanje pa zbirata tudi dve mladi kuharski ekipi, ki s kuharskimi mojstrovinami po fer ceni razveseljujeta obiskovalce po celotni Sloveniji.
Tudi hrana je za nekatere otroke vse prej kot samoumevna. Na to so ob koncu lanskega poletja opozorili spremljevalci, ki so na letovanjih spremljali otroke iz projekta Botrstvo
Mnogo otrok iz socialno ogroženih družin potrebuje vaše prispevke, da bodo tudi oni lahko jeseni svojim vrstnikom povedali, kako je bilo na morju.
Zadnjo petletko Vala 202 je zagotovo zaznamovala tudi podpora projektu Botrstvo, v katerem se je tudi zaradi naše odmevne medijske podpore zbralo za več kot 9.5 mio evrov pomoči za najrevnejše otroke z vseh koncev Slovenije. V teh letih smo ne le opozarjali na posamezne usode otrok in na številne sistemske pomanjkljivosti, ki so otroke dobesedno potiskale v revščino, pač pa smo skušali najti tudi rešitve za neposredno pomoč. Tako že nekaj let s posebnimi akcijami in z vse bolj odmevnimi dražbami pomagamo zbirati sredstva za obšolske dejavnosti in razvoj talentov ter za kakovostno preživljanje počitnic in prostega časa. Zadnje leto pa smo z veselje podprli tudi Dijaški sklad, namenjen sofinanciranju bivanja dijakov v dijaških domovih: mnogi med njimi so se prav zaradi tovrstne finančne pomoči sploh lahko odločili za šolanje zunaj svojega kraja oziroma so z njim lahko nadaljevali. Ob koncu šolskega leta je o pomenu tega sklada za dijake doma Lizike Jančar v Mariboru spregovorila tudi pedagoginja in svetovalna delavka doma Vlasta Prajnc.
V pozivu k sistemskim spremembam tudi poroštveni sklad in sprememba vračila štipendij, ki jih država odteguje tudi s posegom v otroške dodatke!
Na konferenci o prihodnosti slovenske državne blaginje, ki je ta teden potekala v Ljubljani, je bila med pomembnimi temami tudi neenakost in revščina v družbi, seveda tudi tista, ki prizadene otroke. Primerjalno z drugimi državami je skrb za otroke in v marsičem še vedno na visoki ravni, vendar pa bi družinska politika z nekaj spremembami lahko bila bistveno bolj učinkovita, opozarjata gostji oddaje dr. Nada Stropnik (Inštitut za ekonomska raziskovanja) in dr. Vesna Leskošek (Fakulteta za socialno delo).
Kako so se spremenili materialni pogoji, v katerih so otroci odraščali v zadnjem desetletju, kaj je vplivalo na velikansko povečanje tveganja revščine med otrok, najbolj drastično pri otrocih enostarševskih družin in tistih, kjer so starši brezposelni, ter kako je revščina vplivala na izobraževanje, prostočasne dejavnosti in vrednote otrok? Kakšen je njihov odnos do nasilja in medvrstniškega nasilja in zakaj se morajo raziskave bolj usmeriti na to, kako svet in svoj položaj v njem doživljajo sami otroci in ne na to, kaj o tem menimo odrasli in stroke?
Zgodbo Mance, Petre, Simone in Luke smo predstavili pred natanko tremi leti in vaša pomoč jim je močno olajšala njihovo življenje. Ne le, da so se končno lahko najedli, kot pravi njihova mama, prav vaša pomoč je otokom omogočila, da so bili ves ta čas manj zasmehovani, enakovredni in so lahko obiskovali tudi dejavnosti, starejša Manca pa je celo lahko izpolnila svoje želje po študiju!
Svet se je za takrat desetletno Anabelo povsem spremenil, ko sta nekaj tednov po rojstvu umrla bratca in je mamo prizadel niz možganskih kapi. V iskanju tolažbe in bega pred vso žalostjo, je deklica zašla v povsem neprimerno družbo, se sčasoma začela rezati po vsem telesu in trikrat skušala končati svoje življenje. Čeprav sta z mamo iskali pomoč na številnih koncih, ji ponujena strokovna pomoč ni prinesla olajšanja. Nekdanja odličnjakinja je v šoli tako popustila, da je ponavljala razred … Po zamenjavi šole zdaj znova doživlja učne uspehe. A njena pot okrevanja, na kateri nujno potrebuje redno psihoterapevtsko in psihiatrično pomoč, je močno odvisna od plačljive strokovne pomoči.
Na dan, ki slavi delo, je Blaž Maljevac z Radia Koper obiskal nekaj primorskih družin, ki jim brezposelnost ali nizke plače krojijo vsakdan: brezposelno in bolno samohranilko, ki si želi delati, očeta, ki je ob izgubi partnerke ostal še brez službe, brezposelno mamo s štirimi otroki ter medicinsko sestro, ki kljub svoji in partnerjevi redni službi težko shaja skozi mesec. Otroci so nedvomno največje žrtve posledic, ki jih spremembe in vrednost dela na trgu prinašajo v življenja družin. Zato so se kolegi iz Radia Koper, ob tem, da že tretje leto vsak teden objavljajo zgodbe v podporo Botrstvu, ki jih pripravljamo na Valu 202, odločili, da otrokom v socialni stiski iz svojega okolja priskočijo na pomoč. Ta petek, 5. 5. 2017, bodo zato organizirali dobrodelno predavanje dr. Aleksandra Zadela o evolucijskem pomenu čustev. Celoten izkupiček od prodanih vstopnic bodo namenili otrokom, ki se svojih prostočasnih aktivnosti ne morejo udeleževati zaradi socialne stiske.
Ko smo minuli teden s 5. večjo dražbo zaokrožili tudi 5. obletnico naše podpore projektu Botrstvo in v zaključni ponedeljkovi oddaji pred mikrofon le privabili tudi nadvse skrivnostnega anonimnega kupca, se je zdelo, da je za nami zaključena zgodba. A je dobro uro po oddaji, na praznični ponedeljek, zazvonil telefon…in prinesel še dodaten razlog za prazničen danJ A najprej se vrnimo k samem poteku dražbe: Jana Vidic
V sredo zjutraj se je v programu Vala 202 in v neposrednem spletnem video prenosu odvila odmevna dražba violončelističnih lokov, ki sta jih projektu Botrstvo podarila 2Cellos oz. Luka Šulić in Stjepan Hauser. Z lokoma sta odigrala številne koncerte, prepotovala svet in jih v humanitarne namene podarila zato, ker sta tudi sama v času šolanja potrebovala donatorsko pomoč in ker sta prepričana, da je treba vračati družbi, ki ti je pomagala na poti do uspeha.
Na tokratni dobrodelni dražbi Vala 202 duet 2Cellos projektu Botrstvo v Sloveniji podarja dva loka za violončelo, s katerima sta Luka in Stjepan preigrala številne skladbe in na katera sta, kot pravita, zelo navezana. Celoten izkupiček dražbe bo brez odbitkov namenjen spodbujanju glasbenih talentov otrok iz projekta Botrstvo.
Na tokratni dražbi duet 2Cellos projektu Botrstvo v Sloveniji podarja enega od svojih lokov za čelo, s katerim sta Luka in Stjepan preigrala ogromno število skladb in na katerega sta, kot pravita, zelo navezana. Celoten izkupiček dražbe bo brez odbitkov namenjen spodbujanju glasbenih talentov otrok iz projekta Botrstvo. Izklicna cena za lok, ki ga bosta Luka Šulić in Stjepan Hauser oz. 2Cellos projektu Botrstvo predala ob že razprodanih koncertih v ljubljanskih Stožicah ta konec tedna, na katerih bosta nastopila s Simfoničnim orkestrom RTV, je 1000 evrov.
"Presenetil me je podatek, da je revščina razširjena tudi med otroki zaposlenih, enostarševskih družin in brezposelnih državljanov. V državi, kot je Slovenija, bi pričakoval, da je revščina prisotna morda le med romskimi in migrantskimi otroki. To so veliki problemi in če jih ne boste reševali sedaj, boste kasneje to obžalovali," je po štiridnevnem obisku pri nas med drugim povedal komisar Sveta Evrope za človekove pravice Nils Muižnieks. Kakšne vtise je dobil o reševanju te problematike tudi v pogovorih s številnimi nevladnimi organizacijami, med njimi tudi predstavniki Botrstva, kakšno je njegovo stališče do posledic varčevalnih ukrepov in pomenu reševanja revščine otrok v Evropi.
Pomoč pri grožnji z izgubo strehe nad glavo, pa trnova pot do pridobitve socialnih pravic, pritožbe zoper odločbe CSD, ukrepi glede neizdaje odločb v zakonitem roku, pomoč in svetovanje pri vložitvi vlog za osebni stečaj so najpogostejše težave, zaradi katerih so socialno ogroženi v minulih 4 letih iskali pomoč pri projketu Botrtvo – brezplačna pravna pomoč. V tem času, ko so svetovali več kot 1700 posameznikom in družinam, je ekipa pravnikov dosegala tudi pomembne zmage na sodišču, ki kot precedenčne sodbe lahko pomagajo vsem, ki se znajdejo v podobnih težavah. Gostji: družina, ki je na sodišču dobila precedenčno pravno bitko za stanovanje in vodja projketa Nina Zidar Klemenčič
Izjemno pomemben del naše zdaj že pet let trajajoče podpore projektu Botrstvo so tudi zgodbe otrok in njihovih družin, ki so z lastno izkušnjo skušali izpovedati, v kakšnih stiskah živijo. Bilo jih je na desetine in prav pri nobeni se ni zgodilo, da ne bi bilo odziva, pomoči, prav vsaka družina je doživela vsaj začasno olajšane, nekatere pa so po objavi doživele res prelomne spremembe. Z zbrano pomočjo so bili družinam poplačani dolgovi, donacije so zagotovile hrano, oblačila, gospodinjske, športne in druge pripomočke, opremile domove s pohištvom, nekatere so lahko obnovile povsem dotrajane bivalne prostore, dve družini sta se iz povsem neprimernih stanovanj preselili v suha, topla in finančno vzdržna najemna stanovanja, otroci so dobili možnost razvoja talentov, plačila treningov in opreme, zmanjšale so se razlike, zaradi katerih so prej izločeni iz družbe vrstnikov. Obseg pomoči je bil od zgodbe do zgodbe drugačen, med tistimi z največjim v vseh letih pa je bila tudi zgodba Nike, Katje in Uroša, ki smo jih prvič obiskali, ko jih je le nekaj dni ločilo od deložacije.
Pet let, 9,2 milijona evrov, več kot 7100 botrov in vsestranska pomoč za 8.200 otrok. Donatorji meseca so prispevali 550.000 evrov.
"Veteranki" med botri o projektu, njegovem poslanstvu in razočaranju nad državo. “Najpomembnejšima razlogoma številka ena in dve za pridružitev takrat šele nastajajočemu projektu je ime Milena Štular in Anita Ogulin, ker sem ju poznala, cenila njuno delo in sem jima povsem zaupala,” pravi gospa Mojca Randl, ki je skupaj s hčerko med več kot 7100 dosedanjimi botri v tem projketu nosi št. 2. Med “botrami veterankami” je tudi gospa Mojca Senčar, ena najstarejših boter, ne le po botrskem stažu, je bila, kljub številnim drugim humanitarnim akcijam in projektom, s katerimi se je srečevala ob svojem delu, takoj pripravljena botrovati. Poleg samega koncepta, da gre celoten znesek za točno določenega otroka, najbolj pritegnilo to, da je vodenje projekta v po njenem prepričanju zanesljivih rokah, kar se ji zdi izjemno pomembno.
Neveljaven email naslov