Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Iz ponedeljka v ponedeljek vas na Valu 202 neumorno opozarjamo na različne vidike in razsežnosti revščine pri nas, ki jih občutijo otroci in družine, ki po pomoč prihajajo tudi k projektu Botrstvo v Sloveniji. Nanje bodo jutri dopoldne v Ljubljani na posebni novinarski konferenci opozorili tudi predstavniki tega projekta, še posebej na nove oblike revščine, ki se vztrajno širijo v družine redno zaposlenih in tistih, ki živijo od prekarnih oblik dela. Tistim, ki bremena negotovosti in pomanjkanja ne zdržijo več in potrebujejo tudi psihosocialno pomoč iz najhujših stisk pomaga psihoterapevtka Branka Strniša.
Ob novinarski konferenci projekta Botrstvo
Več kot 7800 otrokom so v šestih letih delovanja botri vsaj skušali pomagati do znosnejšega otroštva, zanje se je v projektu Botrstvo v Sloveniji zbralo več kot 7,8 milijona evrov. Vsa leta so vanj vključeni otroci iz vse Slovenije, v tem trenutku jih je več kot 4800, ki jim botri namenjajo vsaj 30 evrov mesečno, projekt pa omogoča kar se da celovito, tudi pravno pomoč. V tem trenutku na svojega botra čaka 150 otrok.
Več kot polovica prosilcev dela
Zadnje leto pri ZPM Moste Polje ugotavljajo, da pomoč išče vse več družin, v katerih je vsaj eden od staršev zaposlen: “V zadnjem letu je med prosilci približno 60 odstotkov takšnih, ki imajo prekarne zaposlitve, vse več je tudi takšnih, ki so redno zaposleni, a od svojih zaslužkov ne morejo živeti, ker ni dovolj niti za položnice. Pridružujejo se jim tisti, ki so tudi zaradi vplivov dolgotrajne revščine težje zaposljivi,” našteva predsednica ZPM Moste Polje, ki vodi projekt Botrstvo, Anita Ogulin. Vse to ima na starše katastrofalen vpliv, vpliva na njihovo telesno in mentalno zdravje, kar seveda občutijo tudi otroci: “Poglobljena in dolgotrajna revščina ima na otroke strahoten vpliv. Nimajo več svojega otroštva, postajajo dobesedno žrtev revščine v smislu, da začenjajo skrbeti za preživetje družine, da se izločajo iz družbe in postajajo vse bolj prepričani, da iz revščine zanje ni poti.”
Še vedno smo daleč od celovitega nudenja pomoči
Pri Botrstvu jim skušajo pomagati tako z neposrednim mesečnim botrstvom kot s posebnimi programi pomoči, na katere nenehno opozarjamo v naših oddajah, s projektom Brezplačne pravne pomoči pa so v prejšnjih letih uradno predlagali številne spremembe. Nekatere – kot je zaščita socialnih transferjev pred posegi bank, subvencija stanarin in šolskih kosil – so ali bodo vsaj delno uresničene, vendar bistvene pomanjkljivosti ostajajo, opozarja vodja te pomoči Nina Zidar Klemenčič: “Nekaj sprememb je res uresničenih, še vedno pa smo daleč od celovitega pristopa pri reševanju problemov najranljivejših. Želimo si, da bi bili ukrepi bolj usmerjeni prav v zaščito pravic otrok in da bi bili celoviti, ne pa parcialni, kot so danes.”
Ljudi pomanjkanje ubija
Nove oblike revščine se zato vztrajno širijo v družine redno zaposlenih in tistih, ki živijo od prekarnih oblik dela. Tistim, ki bremena negotovosti in pomanjkanja ne zdržijo več in potrebujejo tudi psihosocialno pomoč, pomaga psihoterapevtka Branka Strniša: “Odraslo, zdravo, vse pogosteje tudi dobro izobraženo osebo nesposobnost zaslužiti za golo preživetje svoje družine dobesedno ubija. Ubija jo to, da izgubi občutek moči, da bi lahko rešila položaj, ne vidi izhoda. Ubija jo izgubljen občutek varnosti, vse več je duševnih bolezni. Če bi kdo imel voljo poglobiti se v podatke o porabi antidepresivov in pomirjeval, bi videli, kako s tem ljudi peljemo v apatijo in v nemoč upravljati svoje lastno življenje. Čeprav gre za zdrave in izobražene ljudi,” je kritična sogovornica.
Razčlovečita tako brezposelnost kot tudi mizerno plačilo
Težko je reči, ali je bolj uničujoč občutek takrat, ko dela sploh ne dobiš in se čutiš neželen in nevreden, ali takrat, ko imaš službo in si podcenjen in razčlovečen s plačilom: “Hodijo v službo in se čutijo ujeti v tej službi, ker je trg dela tako zaprt, da ne morejo tvegati z iskanjem druge službe ali s samozaposlitvijo. Delajo po osem in več ur na dan, a ne morejo plačati položnic. Opažamo, da so družine, ki živijo od socialnih transferjev, in tiste, ki živijo od minimalnih dohodkov, tako rekoč izenačene oz. so družine s (prekarno) zaposlenimi finančno celo na slabšem. S takim sistemom ne spodbujamo ljudi, naj bodo ustvarjalnejši, dejavnejši, ker se lahko v tako nestabilnem trgu dela in sistemu nenadoma znajdejo v n-tih položajih, ki jih pahnejo v revščino.”
Vse več jih živi na zelo spolzkem robu preživetja
Prekarne zaposlitve pa so pogosto samo še nadgradnja ponižanja, ki ga prinašajo izjemno slabo plačane redne zaposlitve, saj je tam poleg neizmerno nizkih plačil pogosto negotovo že samo dejstvo, ali bo delo sploh plačano in kdaj. Vse več je tudi družin, ki so vseskozi na tako spolzkem robu preživetja, da jih v hudo življenjsko stisko potisne že nepričakovan izdatek: “En niti ne tako zahteven življenjski položaj jih zlahka pahne čez rob. Ljudje nekako preživijo, morda celo solidno, a če se jim zgodi že nekoliko daljši izpad dohodka, kaj šele dolgotrajna bolezen ali bolezen otrok, zelo hitro padejo v revščino.”
Razslojuje tudi šolski sistem
Revščino, pa tudi stiske in skrbi staršev, ki se kažejo v drugačnem družinskem življenju, zelo močno čutijo tudi otroci, seveda ne le doma: “Razslojevanje se kaže predvsem v šolah. Šola se je namreč močno ‘preselila domov’, starši morajo doma z otroki veliko delati. Tega pogosto ne zmorejo ali zaradi psihičnega stanja ali zaradi pomanjkanja znanja. Tisti, ki to lahko plačajo, imajo inštrukcije, drugi pač ne. Otroci bogatejših lahko obiskujejo obšolske dejavnosti in tudi tam nabirajo znanje. Revnejši ne. Tako se ustvarja velika, velika razlika med temi otroki. Seveda si tudi starši želijo, da bi njihovi otroci naredili šolo, se izučili, imeli poklic. Vendar jim tega ne morejo ponuditi.”
In pri tem sploh ne gre samo za otroka, kakšen šolski uspeh bodo dosegali in za kakšen poklic se bodo odločili. “Najbolj strašne posledice so, da ne bodo čutili, da so vredni, to se mi zdi najbolj strašljivo, da človek nima občutka vrednosti, da bi dobro živel in ustvaril in poskrbel za sebe. S pomanjkljivimi socialnimi ukrepi generacije takšnih otrok ustvarjamo sami.“
Hvala prav vsem, ki ste kakor koli (bili) del Botrstva
A prav vsako leto, ki ga izgubljamo z iskanjem domnevno pravičnejših ukrepov, je za otroke na socialnem dnu nepovratno izgubljeno, še opozarjajo pri Botrstvu. Pomemben je vsak mesec, ko otrok lahko obiskuje priljubljeno dejavnost, vsako leto, ko lahko obiskuje želeno srednjo šolo in ne tiste, ki mu je najbližja, pomemben je vsak dan, ko se počuti enakovreden in vreden. Zato je izjemno pomemben vsak boter, vsak donator, vsakdo, ki je vsaj skušal pomagati otroku v stiski, ne čakajoč na to, ali se bo država zganila in kdaj.
HVALA VSEM, KI POMAGATE OTROKOM V STISKI.
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Iz ponedeljka v ponedeljek vas na Valu 202 neumorno opozarjamo na različne vidike in razsežnosti revščine pri nas, ki jih občutijo otroci in družine, ki po pomoč prihajajo tudi k projektu Botrstvo v Sloveniji. Nanje bodo jutri dopoldne v Ljubljani na posebni novinarski konferenci opozorili tudi predstavniki tega projekta, še posebej na nove oblike revščine, ki se vztrajno širijo v družine redno zaposlenih in tistih, ki živijo od prekarnih oblik dela. Tistim, ki bremena negotovosti in pomanjkanja ne zdržijo več in potrebujejo tudi psihosocialno pomoč iz najhujših stisk pomaga psihoterapevtka Branka Strniša.
Ob novinarski konferenci projekta Botrstvo
Več kot 7800 otrokom so v šestih letih delovanja botri vsaj skušali pomagati do znosnejšega otroštva, zanje se je v projektu Botrstvo v Sloveniji zbralo več kot 7,8 milijona evrov. Vsa leta so vanj vključeni otroci iz vse Slovenije, v tem trenutku jih je več kot 4800, ki jim botri namenjajo vsaj 30 evrov mesečno, projekt pa omogoča kar se da celovito, tudi pravno pomoč. V tem trenutku na svojega botra čaka 150 otrok.
Več kot polovica prosilcev dela
Zadnje leto pri ZPM Moste Polje ugotavljajo, da pomoč išče vse več družin, v katerih je vsaj eden od staršev zaposlen: “V zadnjem letu je med prosilci približno 60 odstotkov takšnih, ki imajo prekarne zaposlitve, vse več je tudi takšnih, ki so redno zaposleni, a od svojih zaslužkov ne morejo živeti, ker ni dovolj niti za položnice. Pridružujejo se jim tisti, ki so tudi zaradi vplivov dolgotrajne revščine težje zaposljivi,” našteva predsednica ZPM Moste Polje, ki vodi projekt Botrstvo, Anita Ogulin. Vse to ima na starše katastrofalen vpliv, vpliva na njihovo telesno in mentalno zdravje, kar seveda občutijo tudi otroci: “Poglobljena in dolgotrajna revščina ima na otroke strahoten vpliv. Nimajo več svojega otroštva, postajajo dobesedno žrtev revščine v smislu, da začenjajo skrbeti za preživetje družine, da se izločajo iz družbe in postajajo vse bolj prepričani, da iz revščine zanje ni poti.”
Še vedno smo daleč od celovitega nudenja pomoči
Pri Botrstvu jim skušajo pomagati tako z neposrednim mesečnim botrstvom kot s posebnimi programi pomoči, na katere nenehno opozarjamo v naših oddajah, s projektom Brezplačne pravne pomoči pa so v prejšnjih letih uradno predlagali številne spremembe. Nekatere – kot je zaščita socialnih transferjev pred posegi bank, subvencija stanarin in šolskih kosil – so ali bodo vsaj delno uresničene, vendar bistvene pomanjkljivosti ostajajo, opozarja vodja te pomoči Nina Zidar Klemenčič: “Nekaj sprememb je res uresničenih, še vedno pa smo daleč od celovitega pristopa pri reševanju problemov najranljivejših. Želimo si, da bi bili ukrepi bolj usmerjeni prav v zaščito pravic otrok in da bi bili celoviti, ne pa parcialni, kot so danes.”
Ljudi pomanjkanje ubija
Nove oblike revščine se zato vztrajno širijo v družine redno zaposlenih in tistih, ki živijo od prekarnih oblik dela. Tistim, ki bremena negotovosti in pomanjkanja ne zdržijo več in potrebujejo tudi psihosocialno pomoč, pomaga psihoterapevtka Branka Strniša: “Odraslo, zdravo, vse pogosteje tudi dobro izobraženo osebo nesposobnost zaslužiti za golo preživetje svoje družine dobesedno ubija. Ubija jo to, da izgubi občutek moči, da bi lahko rešila položaj, ne vidi izhoda. Ubija jo izgubljen občutek varnosti, vse več je duševnih bolezni. Če bi kdo imel voljo poglobiti se v podatke o porabi antidepresivov in pomirjeval, bi videli, kako s tem ljudi peljemo v apatijo in v nemoč upravljati svoje lastno življenje. Čeprav gre za zdrave in izobražene ljudi,” je kritična sogovornica.
Razčlovečita tako brezposelnost kot tudi mizerno plačilo
Težko je reči, ali je bolj uničujoč občutek takrat, ko dela sploh ne dobiš in se čutiš neželen in nevreden, ali takrat, ko imaš službo in si podcenjen in razčlovečen s plačilom: “Hodijo v službo in se čutijo ujeti v tej službi, ker je trg dela tako zaprt, da ne morejo tvegati z iskanjem druge službe ali s samozaposlitvijo. Delajo po osem in več ur na dan, a ne morejo plačati položnic. Opažamo, da so družine, ki živijo od socialnih transferjev, in tiste, ki živijo od minimalnih dohodkov, tako rekoč izenačene oz. so družine s (prekarno) zaposlenimi finančno celo na slabšem. S takim sistemom ne spodbujamo ljudi, naj bodo ustvarjalnejši, dejavnejši, ker se lahko v tako nestabilnem trgu dela in sistemu nenadoma znajdejo v n-tih položajih, ki jih pahnejo v revščino.”
Vse več jih živi na zelo spolzkem robu preživetja
Prekarne zaposlitve pa so pogosto samo še nadgradnja ponižanja, ki ga prinašajo izjemno slabo plačane redne zaposlitve, saj je tam poleg neizmerno nizkih plačil pogosto negotovo že samo dejstvo, ali bo delo sploh plačano in kdaj. Vse več je tudi družin, ki so vseskozi na tako spolzkem robu preživetja, da jih v hudo življenjsko stisko potisne že nepričakovan izdatek: “En niti ne tako zahteven življenjski položaj jih zlahka pahne čez rob. Ljudje nekako preživijo, morda celo solidno, a če se jim zgodi že nekoliko daljši izpad dohodka, kaj šele dolgotrajna bolezen ali bolezen otrok, zelo hitro padejo v revščino.”
Razslojuje tudi šolski sistem
Revščino, pa tudi stiske in skrbi staršev, ki se kažejo v drugačnem družinskem življenju, zelo močno čutijo tudi otroci, seveda ne le doma: “Razslojevanje se kaže predvsem v šolah. Šola se je namreč močno ‘preselila domov’, starši morajo doma z otroki veliko delati. Tega pogosto ne zmorejo ali zaradi psihičnega stanja ali zaradi pomanjkanja znanja. Tisti, ki to lahko plačajo, imajo inštrukcije, drugi pač ne. Otroci bogatejših lahko obiskujejo obšolske dejavnosti in tudi tam nabirajo znanje. Revnejši ne. Tako se ustvarja velika, velika razlika med temi otroki. Seveda si tudi starši želijo, da bi njihovi otroci naredili šolo, se izučili, imeli poklic. Vendar jim tega ne morejo ponuditi.”
In pri tem sploh ne gre samo za otroka, kakšen šolski uspeh bodo dosegali in za kakšen poklic se bodo odločili. “Najbolj strašne posledice so, da ne bodo čutili, da so vredni, to se mi zdi najbolj strašljivo, da človek nima občutka vrednosti, da bi dobro živel in ustvaril in poskrbel za sebe. S pomanjkljivimi socialnimi ukrepi generacije takšnih otrok ustvarjamo sami.“
Hvala prav vsem, ki ste kakor koli (bili) del Botrstva
A prav vsako leto, ki ga izgubljamo z iskanjem domnevno pravičnejših ukrepov, je za otroke na socialnem dnu nepovratno izgubljeno, še opozarjajo pri Botrstvu. Pomemben je vsak mesec, ko otrok lahko obiskuje priljubljeno dejavnost, vsako leto, ko lahko obiskuje želeno srednjo šolo in ne tiste, ki mu je najbližja, pomemben je vsak dan, ko se počuti enakovreden in vreden. Zato je izjemno pomemben vsak boter, vsak donator, vsakdo, ki je vsaj skušal pomagati otroku v stiski, ne čakajoč na to, ali se bo država zganila in kdaj.
HVALA VSEM, KI POMAGATE OTROKOM V STISKI.
"Velikokrat slišimo, da socialni transferji ne gredo k pravim ljudem in deloma to, žal, drži. Mi vsaj 27 % ljudi, ki bi jim s socialnimi transferji morali pomagati, "ne najdemo" ali pa so se pomoči sami odrekli, ker se bojijo sankcij," na eno od ugotovitev iz najnovejšega letošnjega UMARjevega Poročila o razvoju opozarja sourednica dr. Marta Gregorčič, vodja Sektorja za socialne politike UMAR. Kljub nizki brezposelnosti in socialnim transferjem še vedno več kot 100.000 ljudi potrebuje tudi materialno pomoč kot so riž, olje, sol. Vsaj 123.000 jih puščamo v dolgotrajni revščini, ta vse bolj postaja generacijska. Pogovarjamo se le o dohodkovni revščini, a nanjo močno vplivajo stanovanjska, prometna in energetska revščina, ki predvsem ljudem z najnižjimi dohodki močno krojijo življenje.
Poročilo o razvoju, ki ga vsako leto pripravi Urad za makroekonomske analize in razvoj, je verjetno najbolj celovita analiza razvoja države z vidika gospodarskega razvoja, produktivnosti, socialnega razvoja, okoljskega vidika in z vidika upravljanja države pri nas. Iz kompleksnih podatkov iz najrazličnejših baz, raziskav in statistik se med drugim izrisujejo tudi socialna slika, kakovost življenja ter pomanjkljivosti in trendi, ki bi jih tako vlada kot družba v celoti morali jemati kot jasne opozorilne znake za čim hitrejše ukrepanje.
53 let po ustanovitvi ena najbolj prepoznavnih humanitarnih organizacij za pomoč otrokom pri nas, ZPM Ljubljana Moste Polje, dobiva novo ime. Po več pobudah in nekajletnih pripravah so organi upravljanja soglasno sklenili, da bo sprememba imena, ki po novem obsega tudi ime dolgoletne sekretarke in zdaj predsednice Anite Ogulin, pripomogla k večji prepoznavnosti, poudarila vseslovenskost vseh dejavnosti, s katerimi pomagajo otrokom in družinam po vsej državi, in preprečevala zamenjavo z organizacijami s podobnim imenom.
Dijakinje in dijaki so letošnji spomladanski izpitni rok včeraj odprli z esejem pri slovenščini, sledi pa še dober mesec in pol reševanja maturitetnih pol. Že tako zelo stresno obdobje pa je še nekoliko stresnejše za tiste, ki jim konvencionalni okvir mature ni pisan na kožo: tako imenovani zrelostni izpit bi namreč uspešneje reševali s prilagoditvami, kot so uporaba barvnih folij, posebnih LOOP slušalk, ki blažijo motnjo pozornosti, in podobnega. Gre za vizualno majhne predmete, ki pa lahko znatno zmanjšajo vrzel diskriminacije.
Rekordno nizko stopnjo brezposelnosti in veliko povpraševanje po kadrih bi zlahka lahko razumeli kot znak, da zaposleni ljudje s svojo plačo lahko živijo vsaj znosno življenje, tudi zato, ker se je minimalna plača v zadnjem času vendarle nekoliko zvišala. Toda pri humanitarnih organizacijah opozarjajo, da je vse več prosilcev za pomoč zaposlenih in to za polni delovni čas, ne nujno z nizko izobrazbo in ne na najnižjih delovnih mestih, pa vendar ne zmorejo več plačevati osnovnih življenjskih stroškov. Pri ZPM Moste, kjer vodijo tudi program Botrstvo, opažajo, da se še posebej izrazito stiske kažejo v enostarševskih družinah in da zaposleni še težje priznavajo, da ne zmorejo preživeti. Takšna je tudi zgodba mame osnovnošolca, ki se je zaradi zelo nizke plače z otrokom v zadnjih štirih letih že petič prisiljena seliti. Nekaj podatkov o tem, koliko zaposlenih prejema minimalno plačo in kakšne so plačne razlike v javnem in zasebnem sektorju, poda analitik za področje trga dela in plač z Urada za makroekonomske analize in razvoj RS Mitja Perko.
Amerikanizacija, vsakodnevni novi trendi na Instagramu in TikToku ... Po besedah mladih vse več težav osnovnošolk in osnovnošolcev izhaja iz družbenih omrežij, kjer je sprejeto celo zahrbtno obnašanje drug do drugega. Pri tem pa še vedno, kljub zavedanju, vse aplikacije s težavo izbrišemo. "Med sabo se primerjamo v skoraj vsem; kdo je boljši v športu, kdo lepše izgleda, kdo je višji, ima lepše oči, lase, ocene," povedo devetošolci z ljubljanskih in okoliških osnovnih šol.
Po maminem nenadnem odhodu sta Lana in njen brat živela z očetom in bolno babico in čeprav ji je bilo le sedem let, je oče vse več gospodinjskih in drugih bremen prelagal nanjo. "V bistvu si že celo sredno šolo želim in komaj čakam, da bo prišel trenutek, ko se ne bom več rabila vrniti domov, v to kričanje, ko ne vem, ali bom morala klicati policijo ali ne, ali bom morala bežati ali ne. In to mi je največja motivacija, da delam šolo, ker vem, da hočem čim prej iti na svoje," pravi dijakinja Lana, odličnjakinja, ki z bratom in očetom živi na propadajoči kmetiji. Po maminem odhodu je kljub mladosti vrsto let sama skrbela za nepokretno babico in prenašala vse večje nasilje. Obupno slabe so tudi bivanjske razmere, živi v mrzli podstrešni sobi nad garažo, v objektu, ločenem od hiše, brez sanitarij, vode in zadostnega ogrevanja. Vsak konec tedna se iz dijaškega doma vse težje vrača domov: "Vse me mine, res, tako mi je težko, ko se spomnim, da ni hrane, da ni tople vode, da pridem po celem tednu v sobo, ki je mrzla, pozimi je tudi samo dve stopinji in rabi veliko časa, da se zgreje, da ne vem, koliko odej naj še dam nase, ker se zbudim premražena…"
Tokratna sogovornica je z odliko končala tako srednjo strokovno šolo in tudi poklicno maturo, a ker si je izbrala študij, na katerem je pogoj za vpis splošna matura, se je vpisala v celoletni maturitetni tečaj, ki je uradna priprava na ta zrelostni izpit. Tečaj je sicer brezplačen, a je za dijake, ki doma nimajo finančne podpore, vseeno težko dosegljiv, ker za leto takega izobraževanja niso upravičeni do štipendije, subvencija za bivanje v dijaških domovih pa ne glede na socialno-ekonomsko stanje in na dolgoletno opozarjanje na ta problem, še vedno sploh ne obstaja. Na pristojnem ministrstvu trdijo, da to ni težava, saj da so tečaji vsakomur dosegljivi z dnevno vožnjo, pa tudi zanimanja zanje ni prav veliko. Velik pa je osip med vpisanimi dijaki, ki ob nerednem obiskovanju tečaja takoj izgubijo status dijaka.
Epidemija lova na petice, vse večja razslojenost srednješolcev, upad števila gimnazijcev iz družin z nižjim socialno-ekonomskim statusom, v dve- in triletnih srednješolskih programih vpisanih le odstotek najbogatejših otrok. To so skrb zbujajoče teme, o katerih smo že poročali, tokrat pa pred 34. nacionalnim Otroškim parlamentom o njih ter žal marsikateri drugi debatiramo z devetošolkami in devetošolci iz ljubljanskih in okoliških osnovnih šol. Kako bi mladi zmanjšali stres v šolah, kako bi izboljšali svoj odnos s starši in sovrstniki?
Predvsem delo na terenu z družinami, z obiski njihovih domov, z osebno oceno stanja in s pogovorom, veliko lažje odkrije nakopičene težave družin. Starši namreč v prošnjah za pomoč pogosto navajajo le del težav, stik z njimi pa lahko za začetnimi problemi počasi naplavi še mnogo skritih. Če strokovni sodelavci ZPM Moste Polje takrat lahko takoj pomagajo, s tem velikokrat preprečijo povečevanje nastalih stroškov in predvsem stisk in težav. Prav takim hitrim pomočem bo odslej namenjen poseben Anitin sklad.
Nekdanji košarkar Goran Dragić s svojo ekipo zavzeto pripravlja dobrodelni dogodek, ki ga je naznanil v začetku letošnjega leta. Na tem se bodo v prijateljskem duhu pomerili številni košarkarski zvezdniki iz lige NBA. Zlati kapetan slovenske reprezentance bo del zbranih sredstev, iz naslova prodanih vstopnic, namenil svoji fundaciji preko katere obnavlja košarkarska igrišča po Sloveniji, večji del pa programu Botrstvo v športu, kjer je kot ambasador nasledil kolesarskega zvezdnika Primoža Rogliča.
Odhod iz nasilnega razmerja je zelo zahteven korak, ki ga zmorejo redke žrtve, praviloma ženske, življenje po njem pa je pogosto zelo težko. Sogovornica se je z dvema otrokoma najprej umaknila v varno hišo, po odhodu iz nje pa se je spoprijemala z neštetimi težavami, tudi sistemskimi, najtežje je pri iskanju stanovanja in varstvu otrok. Ker je zaradi višjih dodatkov prisiljena delati skoraj same nočne izmene, dnevno spi le nekaj ur, kljub popolni izčrpanosti pa druge rešitve kot življenje v premajhnem in plesni polnem stanovanju in nenehnem odrekanju sploh nima.
Od oskrbe lastnih otrok, nato do lastnih staršev. Vzdrževanje članov družine v večini primerov pade na ženske. V duhu praznovanja mednarodnega dneva žensk je tokratna oddaja Botrstvo namenjena vedno bolj aktualni problematiki skrbstvenem dela kot nevidnega dela žensk. Zakaj ostaja nevidno in neplačano? Tradicija pravi, da preprosto zato, ker ženske skrbijo iz dobrosrčnosti. O razsežnostih in posledicah skrbstvenega dela smo se pogovarjali z dolgoletno raziskovalko na tem področju dr. Majdo Hrženjak.
Smo sredi akcije 40 dni brez alkohola, ki je izraz solidarnosti z vsemi, ki trpijo zaradi njega. Zaradi stigme je pogosto težko poiskati pomoč, alkoholizem v družini pa zaznamuje otroke tudi v njihovi odrasli dobi. Stroka opozarja, da imamo dva skrajna profila mladih, ki živijo v družini, kjer čezmerno pijejo - pridne, tihe, zelo motivirane dijake in učence, ki prikrivajo družinsko sramoto, in tiste, ki z različnimi oblikami prestopniškega vedenja kričijo po pomoči.
Tudi za tretjino slabše gibalne sposobnosti šolarjev in dijakov, ki bodo drastično zmanjšale njihovo uspešnost predvsem v slabše plačanih in storitvenih poklicih, slabši so učni dosežki, vse več otrok je kljub gibanju zasedenih, mnogi so treniranje športov zamenjali za igranje igric, štejemo že vsaj štiri izgubljene generacije, ki primanjkljajev v gibalni sposobnosti ne bodo več nadomestile, ker se ne šolajo več.
Pred izobrazbeno oziroma poklicno odločitvijo bo v prihodnjih tednih nova generacija osnovnošolcev in dijakov. V pomoč jim bodo informativni dnevi, ki bodo na srednjih šolah in fakultetah potekali ta konec tedna. Vpisnih mest je za vse dovolj, a možnosti za vpis na katero izmed bolj zaželenih šol je vse manj. Najprej zato, ker je generacija devetošolcev zelo številna, drugič pa, ker vse višje povprečne ocene v šolah in s tem pridobljene točke vse bolj omejujejo vpis na zahtevnejše poklicne šole, predvsem pa na gimnazije. Recimo na ljubljanskih prostora za otroke z uspehom, ki smo mu nekoč rekli prav dober, tako rekoč ni več. Še večja težava je, da se v srednji šoli otroci že močno razslojijo in da je med gimnazijci zelo malo otrok iz družin z nižjim socialno ekonomskim statusom, v dve- in triletnih srednješolskih programih pa je vpisan le odstotek najbogatejših otrok. To je problem, na katerega že vrsto let opozarjajo tudi pri Državnem izpitnem centru.
V več kot desetletju srečevanja z otroki in mladostniki iz programa Botrstvo smo le redko naleteli na tako nepopisno slabe bivanjske razmere, kot so v hiši, v kateri z očetom živita najstnika Lovro in Anže. Če bi temu sploh lahko rekli hiša. Med lesenimi deskami zunanjih sten skoraj stoletje stare, pretežno lesene stavbe, so ponekod špranje tako široke, da je videti zunanjo svetlobo. Tudi skozi podnice in strop pronica ledeno mrzel zrak. Fanta, ki jima je pred desetletjem umrla mama, odraščata v skrajno bednih razmerah, zato si - skupaj z očetom - silno želijo prenove. Večino del skušajo postoriti sami, a čeprav oče dela v tovarni v štirih izmenah in občasno opravi še kakšno honorarno delo, priznava, da je dohodkov premalo za nakup vsaj najosnovnejšega materiala.
Čeprav se morda ob spremljanju medijev zdi oddaljeno, pa nasilje ni le pred našim pragom, ampak je žal še preveč zakoreninjeno v naši družbi. Predstavimo osebno zgodbo mame verbalno nadlegovanega otroka. Na podlagi občutkov, ki jih doživljajo nadlegovani otroci, je na Fakulteti za družbene vede nastala njena razstava z naslovom Lej, kakšen si – seveda v odrasli interpretaciji otroških čustev. Zakaj je kljub medijski izpostavljenosti nasilja v šolah in izobraževanju to še vedno prisotno? Kaj lahko naredi starš, če prepozna stisko svojega otroka in kaj lahko nenazadnje naredi družba, da bi se vsi naučili strpno sobivati z mnogimi medsebojnimi razlikami?
"Ko sem gledala posnetke juda, sem si rekla, da mene že nihče ne bo tako metal po tleh," svoje prve vtise po povabilu, naj se pridruži skupini za opolnomočenje žensk skozi trening juda, pove Ana, ena tistih, ki se je pred dobrim letom prvič v življenju znašla na tatamiju. Ob njej je bila skupina žensk, ki so šle skozi trpke življenjske izkušnje, izkusile begunstvo, nasilje v partnerskih zvezah ali kakšno od zlorab.
Včasih je res nepredstavljivo, kako lahko en sam dogodek za vedno spremeni življenje družine, da iz uspešnega poslovnega življenja sčasoma zdrsne do točke, ko iz donatorjev sama postane prejemnica pomoči. A pot je k sreči lahko tudi obratna in naša sogovornika sta po nekaj letih prejemanja pomoči za svoja otroka zdaj lahko postala botra majhnemu fantku ter se tako pridružila več kot 10.000 botrom v projektu Botrstvo v Sloveniji.
Neveljaven email naslov