Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Družina gospe Anke dvema otrokoma botruje že od samih začetkov tega projekta, otroke iz Botrstva pa gospa Anka vseskozi brezplačno vključuje tudi v svoje, sicer plačljive pedagoške projekte. A pomoč otrokom je jeseni dobila povsem drugačno razsežnost: v svojo petčlansko družino so sprejeli še dve begunski deklici. Ta izkušnja, ki ji sogovornica pravi izstop iz cone udobja, prinaša korenite spremembe v vsakodnevnem družinskem življenju, pa tudi spremembe v razmišljanju o humanitarnosti in medsebojnih odnosih…
Ko v humanitarnosti izstopiš iz cone udobja …
Ankina družina je že od samih začetkov tega projekta botra dvema otrokoma, sčasoma pa je dobrodelnost presegla običajne načine pomoči otrokom: ne le tako, da Anka tudi v svoje, sicer plačljive pedagoške projekte, ves čas brezplačno vključuje otroke iz Botrstva, pač pa tudi tako, da je v svojo petčlansko družino sprejela dve begunski deklici.
“Deklici sem poznala, še preden sta potrebovali pomoč. Ko sem izvedela, da zanju nujno iščejo skrbnika, sem takoj rekla, da lahko živita pri nas. Kot mama sem mislila le na to, kaj če bi se moji otroci kdaj znašli v situaciji, da bi potrebovali pomoč. Kaj bi si kot mama želela zanje? Nič drugega kot to, da jim nekdo pomaga normalno živeti, da bodo oblečeni, obuti, da ne bodo lačni, da jih ne bo strah, da se bo zanje poskrbelo. Ne glede na to, da je življenje s petimi otroki seveda zelo stresno, smo se odločili, da jim to lahko ponudimo,” opiše odločitev, ki ni primerljiva z ničemer, kar je sicer humanitarno naravnana družina počela do takrat.
“Prek Botrstva in drugih projektov, ki jih vodim sama, smo se seveda srečevali z zbiranjem sredstev, potrebščin, oblačil in podobnih reči in to je v bistvu zelo zelo preprosta oblika pomoči. V trenutku, ko pa se ti odločiš, da boš sprejel otroka v družino, pa se vse spremeni: odrečeš se prostemu času, družina trenutno nikamor ne more iz države, treba imeti dovolj velik avto, premagovati številne ovire v komunikaciji, saj se doma nenadoma sporazumevamo kar v treh jezikih, srečujemo se s slovensko birokracijo, socialno službo …”
In prvič so se srečali tudi s tem, kaj pomeni imeti nekoliko drugačnega otroka v našem šolskem sistemu. In tudi tukaj smo morali zapustiti cono udobja: “Šele z vključitvijo teh deklic v običajno osnovno šolo sem spoznala, kako šolski sistem ne podpira prav dobro nekoliko drugačnih otrok. Seveda to ne velja za vse šole kar vsepovprek, ponekod so jim naklonjeni bolj, drugod manj. Že pri šolanju starejše hčerke, ki je mojo pomoč potrebovala izjemno redko, sem se spraševala, kako je otrokom, ki take pomoči nimajo. Jaz, ki sem visoko izobražena, pedagogika pa je tudi moje poklicno področje, sem ji lahko pomagala. A kaj se zgodi z otrokom denimo čistilke ali koga, ki prihaja iz druge države, ki morda sploh ne zna jezika? Kakšno pomoč bodo dobili njihovi otroci? Spraševala sem se, ali ni mar šolski sistem ta, ki bi jim moral pomagati. Podpreti bi jih morali učitelji, ne pa starši, ki so zdaj prisiljeni sedeti z njimi in jih poučevati! Zdaj, ko z deklicama vsak dan sedim ure in ure ob učenju, delanju nalog in privajanju na sistem, sem vse bolj prepričana, da je to prelaganje odgovornosti na starše velik problem šolskega sistema. Kajti tudi otroci, ki take pomoči doma nimajo, potrebujejo prihodnost! Morajo nekaj narediti iz sebe in le tako se bo tudi družba lahko razvijala v pozitivni smeri. Vsi nadpovprečni bodo v življenju zelo verjetno uspeli, s pomočjo učitelja ali brez nje. Seveda pa je veliko lažje delati z vodljivimi otroki kot pa s tistimi, ki imajo kakšne težave.”
Anka skozi to izkušnjo pomoči pri šolanju deklicama seveda govori predvsem o vseh socialno ranljivih otrocih, ne glede na to, kaj jih je pripeljalo v neenakovreden položaj z vrstniki. Njihova družina ima zdaj, ko so deklici prešolali, z novo šolo zelo dobre izkušnje. A kot pravi sogovornica, tudi zato, ker sami še vedno vlagajo ogromno truda in časa in morda tudi zato, ker sta deklici edini tak primer na šoli.
Kljub temu pa je to, da veliko otrok ostaja prepuščenih sposobnosti in iznajdljivosti ali pač neiznajdljivosti staršev, po mnenju sogovornice povsem zgrešeno: “Morda se niti ne zavedamo, kam s tem, ko takim otrokom ne pomagamo, peljemo tudi sami sebe in svojo prihodnost. Tudi otroci iz bogatih družin se morajo zavedati, da s tem, ko pomagajo šibkejšim, pomembno sooblikujejo družbo. Če jim ne bomo pomagali, bomo skupaj z njimi šli v napačno smer. Vsi namreč živimo le na enem planetu in moramo sodelovati in se podpirati na poti razvoja.”
“Družbene vrednote so zelo zašle. To še posebej občutim, ker delam v zasebnem šolstvu, kamor sicer ves čas vključujemo tudi otroke iz Botrstva. Tudi zato, da bi otroci iz bogatejših družin dobili jasen signal, da niso eni in edini na svetu, da so tudi otroci, ki ne potujejo na Maldive, ki si ne morejo kupiti česarkoli in morda potrebujejo tudi drugačne vrste pomoči. A so kljub temu enako pametni, enako sposobni in če jim ponudimo pravo pomoč, tudi enako uspešni kot oni, ki so imeli že v začetku boljše možnosti.”
Tega se premalo zavedamo prav povsod, meni Anka. Prepričana je, da je medsebojna pomoč in sodelovanje vseh, ki si kadarkoli in kakorkoli na življenjski poti lahko pomagajo, ključno sporočilo za vse nas in seveda tudi za njune otroke in za deklici, ki imata v njihovi družini začasni dom: “Želim si, da se moji otroci naučijo empatije, da spoznajo, da je bolj od vsega na svetu pomembno naučiti se pomagati drug drugemu v stiski. Verjamem, da se to vedno povrne. Največ, kar ti dobrodelnost lahko da, pa je samozavedanje, da si naredil največ za nekoga drugega. Lepi pa so tudi trenutki kot smo ga imeli prejšnji teden, ko smo dobili pisemce zahvale otroka, ki smo ga obdarili v akciji Trije zimski botri. Trije stavki zahvale ti zelo polepšajo dan in si vesel, da si nekomu polepšal trenutek. Tudi s tem vzgajamo svoje otroke, ko smo vedeli, da nekomu v stiski lahko pomagamo!”
Družina naše sogovornice je s svojo pomočjo med tistimi, ki so pomagali, da je projekt Botrstvo po petih letih, kar ga podpiramo na Valu 202, zdavnaj presegel osnovno idejo finančne pomoči s 30 evri mesečno in postal projekt celostne pomoči, številnih priložnosti in prizadevanj za sistemsko pomoč otrokom. Torej za tako, ki lahko doseže prav vse pomoči potrebne in ne le tistih, ki so v projekt vključeni.
Doslej je vsaj nekaj časa pomoč Botrstva dobivalo skoraj 8000 otrok, zdaj jih je vanj vključenih 5120, na svojega botra pa jih danes čaka še 30. Več številk in zgodb vam bomo nanizali v prihodnjih tednih, ko bomo obeležili 5. obletnico podpore Vala 202 temu projektu.
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Družina gospe Anke dvema otrokoma botruje že od samih začetkov tega projekta, otroke iz Botrstva pa gospa Anka vseskozi brezplačno vključuje tudi v svoje, sicer plačljive pedagoške projekte. A pomoč otrokom je jeseni dobila povsem drugačno razsežnost: v svojo petčlansko družino so sprejeli še dve begunski deklici. Ta izkušnja, ki ji sogovornica pravi izstop iz cone udobja, prinaša korenite spremembe v vsakodnevnem družinskem življenju, pa tudi spremembe v razmišljanju o humanitarnosti in medsebojnih odnosih…
Ko v humanitarnosti izstopiš iz cone udobja …
Ankina družina je že od samih začetkov tega projekta botra dvema otrokoma, sčasoma pa je dobrodelnost presegla običajne načine pomoči otrokom: ne le tako, da Anka tudi v svoje, sicer plačljive pedagoške projekte, ves čas brezplačno vključuje otroke iz Botrstva, pač pa tudi tako, da je v svojo petčlansko družino sprejela dve begunski deklici.
“Deklici sem poznala, še preden sta potrebovali pomoč. Ko sem izvedela, da zanju nujno iščejo skrbnika, sem takoj rekla, da lahko živita pri nas. Kot mama sem mislila le na to, kaj če bi se moji otroci kdaj znašli v situaciji, da bi potrebovali pomoč. Kaj bi si kot mama želela zanje? Nič drugega kot to, da jim nekdo pomaga normalno živeti, da bodo oblečeni, obuti, da ne bodo lačni, da jih ne bo strah, da se bo zanje poskrbelo. Ne glede na to, da je življenje s petimi otroki seveda zelo stresno, smo se odločili, da jim to lahko ponudimo,” opiše odločitev, ki ni primerljiva z ničemer, kar je sicer humanitarno naravnana družina počela do takrat.
“Prek Botrstva in drugih projektov, ki jih vodim sama, smo se seveda srečevali z zbiranjem sredstev, potrebščin, oblačil in podobnih reči in to je v bistvu zelo zelo preprosta oblika pomoči. V trenutku, ko pa se ti odločiš, da boš sprejel otroka v družino, pa se vse spremeni: odrečeš se prostemu času, družina trenutno nikamor ne more iz države, treba imeti dovolj velik avto, premagovati številne ovire v komunikaciji, saj se doma nenadoma sporazumevamo kar v treh jezikih, srečujemo se s slovensko birokracijo, socialno službo …”
In prvič so se srečali tudi s tem, kaj pomeni imeti nekoliko drugačnega otroka v našem šolskem sistemu. In tudi tukaj smo morali zapustiti cono udobja: “Šele z vključitvijo teh deklic v običajno osnovno šolo sem spoznala, kako šolski sistem ne podpira prav dobro nekoliko drugačnih otrok. Seveda to ne velja za vse šole kar vsepovprek, ponekod so jim naklonjeni bolj, drugod manj. Že pri šolanju starejše hčerke, ki je mojo pomoč potrebovala izjemno redko, sem se spraševala, kako je otrokom, ki take pomoči nimajo. Jaz, ki sem visoko izobražena, pedagogika pa je tudi moje poklicno področje, sem ji lahko pomagala. A kaj se zgodi z otrokom denimo čistilke ali koga, ki prihaja iz druge države, ki morda sploh ne zna jezika? Kakšno pomoč bodo dobili njihovi otroci? Spraševala sem se, ali ni mar šolski sistem ta, ki bi jim moral pomagati. Podpreti bi jih morali učitelji, ne pa starši, ki so zdaj prisiljeni sedeti z njimi in jih poučevati! Zdaj, ko z deklicama vsak dan sedim ure in ure ob učenju, delanju nalog in privajanju na sistem, sem vse bolj prepričana, da je to prelaganje odgovornosti na starše velik problem šolskega sistema. Kajti tudi otroci, ki take pomoči doma nimajo, potrebujejo prihodnost! Morajo nekaj narediti iz sebe in le tako se bo tudi družba lahko razvijala v pozitivni smeri. Vsi nadpovprečni bodo v življenju zelo verjetno uspeli, s pomočjo učitelja ali brez nje. Seveda pa je veliko lažje delati z vodljivimi otroki kot pa s tistimi, ki imajo kakšne težave.”
Anka skozi to izkušnjo pomoči pri šolanju deklicama seveda govori predvsem o vseh socialno ranljivih otrocih, ne glede na to, kaj jih je pripeljalo v neenakovreden položaj z vrstniki. Njihova družina ima zdaj, ko so deklici prešolali, z novo šolo zelo dobre izkušnje. A kot pravi sogovornica, tudi zato, ker sami še vedno vlagajo ogromno truda in časa in morda tudi zato, ker sta deklici edini tak primer na šoli.
Kljub temu pa je to, da veliko otrok ostaja prepuščenih sposobnosti in iznajdljivosti ali pač neiznajdljivosti staršev, po mnenju sogovornice povsem zgrešeno: “Morda se niti ne zavedamo, kam s tem, ko takim otrokom ne pomagamo, peljemo tudi sami sebe in svojo prihodnost. Tudi otroci iz bogatih družin se morajo zavedati, da s tem, ko pomagajo šibkejšim, pomembno sooblikujejo družbo. Če jim ne bomo pomagali, bomo skupaj z njimi šli v napačno smer. Vsi namreč živimo le na enem planetu in moramo sodelovati in se podpirati na poti razvoja.”
“Družbene vrednote so zelo zašle. To še posebej občutim, ker delam v zasebnem šolstvu, kamor sicer ves čas vključujemo tudi otroke iz Botrstva. Tudi zato, da bi otroci iz bogatejših družin dobili jasen signal, da niso eni in edini na svetu, da so tudi otroci, ki ne potujejo na Maldive, ki si ne morejo kupiti česarkoli in morda potrebujejo tudi drugačne vrste pomoči. A so kljub temu enako pametni, enako sposobni in če jim ponudimo pravo pomoč, tudi enako uspešni kot oni, ki so imeli že v začetku boljše možnosti.”
Tega se premalo zavedamo prav povsod, meni Anka. Prepričana je, da je medsebojna pomoč in sodelovanje vseh, ki si kadarkoli in kakorkoli na življenjski poti lahko pomagajo, ključno sporočilo za vse nas in seveda tudi za njune otroke in za deklici, ki imata v njihovi družini začasni dom: “Želim si, da se moji otroci naučijo empatije, da spoznajo, da je bolj od vsega na svetu pomembno naučiti se pomagati drug drugemu v stiski. Verjamem, da se to vedno povrne. Največ, kar ti dobrodelnost lahko da, pa je samozavedanje, da si naredil največ za nekoga drugega. Lepi pa so tudi trenutki kot smo ga imeli prejšnji teden, ko smo dobili pisemce zahvale otroka, ki smo ga obdarili v akciji Trije zimski botri. Trije stavki zahvale ti zelo polepšajo dan in si vesel, da si nekomu polepšal trenutek. Tudi s tem vzgajamo svoje otroke, ko smo vedeli, da nekomu v stiski lahko pomagamo!”
Družina naše sogovornice je s svojo pomočjo med tistimi, ki so pomagali, da je projekt Botrstvo po petih letih, kar ga podpiramo na Valu 202, zdavnaj presegel osnovno idejo finančne pomoči s 30 evri mesečno in postal projekt celostne pomoči, številnih priložnosti in prizadevanj za sistemsko pomoč otrokom. Torej za tako, ki lahko doseže prav vse pomoči potrebne in ne le tistih, ki so v projekt vključeni.
Doslej je vsaj nekaj časa pomoč Botrstva dobivalo skoraj 8000 otrok, zdaj jih je vanj vključenih 5120, na svojega botra pa jih danes čaka še 30. Več številk in zgodb vam bomo nanizali v prihodnjih tednih, ko bomo obeležili 5. obletnico podpore Vala 202 temu projektu.
Novoletna zaobljuba Maje Peharc za leto 2018 je bila: vse leto brez novega kosa oblačila, nakita ali obutve. Bilo je leto polno skušnjav, v katerem jo je podpirala in zanjo navijala tudi slovenska tviteraška skupnost. Ta je na 366. dan akcije močno podprla tvit z dokazilom, da je tisoč evrov za projekt Botrstvo že nakazanih. A njena misija se ni končala že z nakupom prvega para nogavic: k (finančni) podpori je povabila prijatelje, dobila nekaj sledilcev, ki se različnim stvarem odpovedujejo letos, skupaj s partnerjem pa sta sprejela za številne presenetljivo odločitev.
Kaja svojega očeta ne pozna, vse otroštvo in tudi življenje pa ji je zaznamoval očim, ki je po letih nasilja pred njenimi oči in očmi mlajšega brata umoril njuno mamo. Takrat sedemletna deklica je klicala policijo in bila edina opora bratcu, s katerim so jo še isti dan poslali v rejništvo k povsem neznanim ljudem, pri katerih sta ostala vrsto let. In imela samo drug drugega. Po spletu naključij zdaj skorajda nimata stikov in tako je Kaja še toliko bolj sama pred naslednjim velikim korakom: morebitno odločitvijo za študij in samostojno življenje.
Odličen in odmeven poletni počitniški poskus - združiti počitniško varstvo otrok in bivanje starostnikov- so v Domu Danice Vogrinec ponovili tudi med zimskimi počitnicami. Brezplačno počitniško varstvo je tudi tokrat pripravil Večgeneracijski center Štajerska. Polona Lah, ki ga vodi, je za svoj družbeni in dobrodelni angažma lani postala Ime meseca na Valu 202, kasneje pa je na izboru revije Zarja prejela naziv Ženska leta 2018. S predstavniki centra, mentorji, prostovoljci in stanovalci Doma Danice Vogrinec ter z otroki - Nejo, Zojo, Mijo, Nejcem in Matevžem - se je pred dnevi družila tudi Irena Kodrič Cizerl. Z njeno pomočjo boste doživeli utrip tega medgeneracijskega druženja, dajanja in sprejemanja, obudili pa bomo tudi nekaj spominov o preživljanju počitnic nekoč.
V družbi je veliko vrst nasilja in vse več se o njem govori. A če mislite, da je bilo o nasilju v družinah povedano že vse in da znamo tudi učinkovito ukrepati – pomislite še enkrat. Nedavno, na še enem od številnih posvetov o nasilju, tokrat v organizaciji društva Beli obroč, smo namreč slišali priznanje: po večini prepričujemo že prepričane. A prišli so jasna diagnoza in pozivi: ker v državi pristojnim prevečkrat zmanjka specifičnih znanj, žrtve ne dobijo pravih informacij in so prepuščene same sebi – zato je nujno vlagati v izobraževanje. Slišali pa smo tudi ljudi, ki se jim je uspelo izviti iz začaranega kroga.
Že tretje leto Dijaški sklad projekta Botrstvo omogoča dijakom subvencioniranje bivanja v dijaških domovih. Več kot 100 se jih letos tudi z njihovo pomočjo lahko šola na želenih šolah, in sicer brez skrbi, da bi plačilo doma obremenjevalo njihove družine.
Štirinajstletni Mitja obiskuje četrti razred osnovne šole s prilagojenim programom. Poleg nepremagljivih učnih težav se zdi, da je nepremagljiva tudi revščina, v kateri živi z brezposelnima staršema. Skoraj stoletje in pol stare kamnite hiše tudi s tremi pečmi ni mogoče ogreti, dež skozi luknjasto streho zamaka prastaro električno napeljavo. Ker so brez kopalnice, se najstnik umiva sredi kuhinje v plastični banjici, v kateri se je kopal že kot otrok. In ker nimajo kopalnice, Mitjev starejši brat, ki zaradi težke motnje v duševnem zdravju živi v posebnem centru, že vrsto let ne more domov, niti na krajši obisk. Njihova zgodba je posebej žalostna zato, ker so z nepopisnim varčevanjem in s pomočjo drugih uspeli kupiti precej gradbenega materiala in opreme, a nimajo denarja za plačilo mojstrov.
Zgodba Žige, Luke in njune mame, predstavljena pred dobrima dvema letoma, je ena tistih, ki kaže, kako zelo dobrodošla in dolgotrajna je pomoč, ki jo poslušalci prispevate ob objavi njihovih zgodb. Zbrana pomoč jim še vedno močno lajša vsakdan, v veliko oporo pa so jim sporočila podpore, ki so jih prejeli. »Vsa pisma znam na pamet, neštetokrat sem jih prebrala, še zdaj mi dajejo moč," pravi mama. Kako živijo danes?
Končala se je nekajdnevna humanitarna akcija v spomin na lani umrlega mladega mariborskega humanitarca Roka Černica. Akcijo je organiziralo mariborsko društvo za pomoč brezdomcem Humanitarček, ki je z Rokom večkrat sodelovalo, med pobudniki pa je bila predsednica društva Ninna Kozorog. Za zbiranje izključno nogavic za brezdomce so se odločili zato, ker si je Rok lani zadal, da bo to zimo zanje zbral vsaj 1000 parov. Žal zime ni dočakal, so pa ljudje iz vseh koncev Slovenije in Evrope z mislijo nanj to delo opravili v preteklih dneh in zbrali več kot 6500 parov nogavic. Nogavice so zbirali na treh mestih v Mariboru in enem v Ljubljani, po pošti pa so pripotovale iz različnih mest, vse od Idrije do Kočevja, paketi so prispeli tudi iz Trsta, Nemčije, Finske, Švedske, Srbije in celo iz Avstralije. Petdeset parov nogavic so napletle članice Združenja pohorskih kmečkih žena. Med donacijami pa se ne znajdejo vedno le stvari, ki so še uporabne, zato so se člani društva Humanitarček odločili, da na to temnejšo plat humanitarnosti opozorijo tudi javno.
Kar nekaj Imen meseca na Valu 202 je bilo izbranih prav zaradi humanitarnih dejanj posameznikov. Med njimi sta tudi mlada zdravnica in vodja društva Humanitarček Ninna Kozorog in nogometni navdušenec in humanitarec Rok Černic. Njune humanitarne akcije na štajerskem koncu so se pogosto prepletale, vse do Rokove nenadne smrti lani poleti. V Humanitarčku so se zato odločili, da bodo vsako leto, ob Rokovem rojstnem dnevu, pripravili spominsko humanitarno akcijo zbiranja izključno toplih nogavic. Rokovanju, ki se začne 16. 1., se z zbirnim mestom za pomoč brezdomcem pridružuje tudi Botrstvo. Rokovanje, humanitarna akcija v spomin Roku Černicu in v opomin, kako kratko je življenje in kako pomembna je humanitarna pomoč. Roka Černica, takrat še dijaka mariborske ekonomske šole in navdušenca NK Maribor, ste na Valu 202 prvič lahko spoznali septembra 2015, ko ste ga poslušalci izbrali za Ime meseca. Rok je namreč na spletni dražbi je prodal dva dresa in kopačke iz svoje velike zbirke in tako zbral 1430 evrov. Kljub socialni stiski, ki sta jo preživljala z mamo, je del izkupička poklonil društvu Žvižgač, ki je pomagalo njemu, del pa namenil otrokom, ki potrebujejo osnovna sredstva za preživetje.
Številne lutkovne in gledališke predstave, plavanje v bazenih ali zdraviliščih, izleti po Sloveniji, koncerti in kino predstave so naredili to zimo čarobnejšo za otroke in njihove družine iz projekta Botrstvo. Cilj akcije Čarobna zima so namreč prav skupna doživetja. Doslej se je dogodkov udeležilo več kot 560 družin in tako so bili praznični in počitniški dnevi lažji in prijetnejši za več kot 2400 tistih, ki si takih doživetij zaradi finančnih stisk nikakor ne bi mogli privoščiti.
Vse leto je izbor Imena tednov, ki prek izbranih imen mesecev pripelje tudi do Imena leta, tesno prepleten tudi s projektom Botrstvo. Tudi imena mesecev letošnjega izbora smo zato povprašali, kakšen je njihov pogled na ta projekt.
Več kot 2300 otrok iz botrstva je skupaj s svojimi družinami že lahko doživelo čarobnost te zime ali pa jih to čaka v prihodnjih dneh. Z zbranimi donacijami so namreč pri Botrstvu kupili vstopnice za različne priredite in jih podarili tistim, ki si skupnih izletov, predstav, športnih užitkov in drugih doživetij nikakor ne morejo privoščiti. Med prostovoljci in spremljevalci, ki so pomemben člen med donatorji in prejemniki, je bila vso lansko zimo tudi Andreja Vrbančič. Geslo BOTER5, poslano na številko na 1919 je le ena od poti, kako lahko podprete akcijo Čarobna zima, ki omogoča prav skupna doživetja staršev in otrok. Donacije v poljubnem znesku je zelo preprosto mogoče podariti tudi prek aplikacije na spletni strani čarobnazima.si
Akcija Čarobna zima je zasnovana tako, da otrokom ogled prireditev, kratke izlete ali sodelovanje v aktivnostih omogoča skupaj z njihovimi družinami. Za vse družinske člane je to velikokrat sploh edina priložnost, da skupaj izkusijo tako prijetna doživetja. Akcija Čarobna zima bo trajala vse do konca zime, več o njej najdete na spletni strani. Tam je na zelo preprost način z le nekaj kliki mogoče donirati poljubni znesek.
V Večgeneracijskem centru Skupna točka ZPM Ljubljana Moste-Polje se je zaključila okrogla miza z naslovom Pravo ali prav
“Ko smo šli na prvo prireditev, gledališko predstavo z obiskom dedka Mraza, so mi tekle solze in imela sem kar kurjo polt. Zato, ker je bilo nekomu mar za nas,” v spominih na prvo akcijo Čarobna zima mamo treh otrok znova oblijejo solze. Možnost, da so skupaj z mamo lahko obiskali prireditve, je bila neizmerna sreča tudi za mlajša otroka, za katerima so burni časi ločitve, selitev, pomanjkanja, stisk in strahov. “Obiskali smo tudi kopališče in sta lahko fanta v šoli povedala, da sta tudi ona bila nekje in sta imela lepe praznike. Hvala vsem donatorjem, ki razumejo, koliko nam to pomeni,” je hvaležna mama, ki sama preživlja tri otroke. In razumevanje tistih, ki donirajo, je res ključno. Čarobno zimo lahko podprete s posebnim nakazilom na spletni strani čarobnazima.si ali s poslanim geslom Boter5 na številko 1919.
Nova spletna stran projekta Botrstvo odslej omogoča tudi ustvarjanje kampanij. To pomeni, da ima vsakdo možnost z nekaj kliki odpreti posebno kampanjo, v kateri se sredstva zbirajo za izbrani namen. Ta možnost je namenjena predvsem tistim, ko bi namesto daril zase želeli raje obdarovati tiste, ki tako pomoč potrebujejo, pa tudi ob trenutkih, ko se družina želi odreči darovanju cvetja in sveč v humanitarne namene.
Skozi leta obstoja tega najbolj prepoznavnega humanitarnega projekta za pomoč otrokom pri nas, je tudi Botrstvo močno razvejalo svojo dejavnost. Začetni ideji, da boter mesečno pomaga svojemu varovancu s 30 evri nakazila, so se prav na pobudo botrov pridružile še možnosti dodatne pomoči, tudi novoletnega obdarovanja otrok. In prav zdaj je najboljši čas, da tisti botri, ki to želijo, svojim varovancem pomagajo tudi na ta način.
Ko je kmalu po 40. letu starosti Gašperjevo in Rokovo mamo zadela možganska kap, je družina ostala brez edine, čeprav minimalne plače. Njun oče kot invalid 3. kategorije s številnimi poškodbami in boleznimi že vrsto let ni zaposljiv. V času nekajmesečne rehabilitacije je mama izgubila pravico do socialne pomoči, ko Gašper zaradi stresa ni zmogel končati letnika, je še sam izgubil štipendijo. Postali so ujetniki sistema socialnih pomoči, ki v še tako tragičnih situacijah ne odstopa od birokratskih pravil. Začeli so se izklopi elektrike in opozorila pred izgubo najemniškega stanovanja, ki je v obupno slabem stanju in nima nobenega ogrevanja. Čeprav je premajhno, razpadajoče, mrzlo in z opremo, ki sodi samo še na odpad, je njihov edini dom. Da bi ga obdržali, so močno varčevali tudi pri hrani, a izvršbe so neusmiljene. Gašper, ki je v nogometu kar preskočil nekaj starostnih kategorij, pa nujno potrebuje pomoč pri nakupu nujne športne opreme.
25-letni študent David Florjančič, ki piše magisterij iz fizike, je mladenič z izjemno misijo. Že vsa študijska leta namreč z inštrukcijami prostovoljno pomaga otrokom iz projekta Botrstvo. Inštruiral je številne otroke, njegova želja pa je vselej bila, da mu dodelijo tiste najbolj socialno izključene, od katerih so vsi dvignili roke in jim pripisali ničelne možnosti za uspeh. David pa je vanje verjel. Tudi zato, ker ni zgolj inštruktor šolskih predmetov, pač pa jim skozi proces inštruiranja postane tudi življenjski mentor. Vsi odpisani otroci, ki so vztrajali, so uspešno izdelali razred, mnogim je dal zalet za pogumnejše nadaljevanje šolanja.
V mesecu, ki se izteka, smo obeležili tudi Svetovni dan revščine. Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi tudi projekt Botrstvo, so zato opozorili na številne posledice, ki jih revščina tudi dolgoročno pušča med vsemi generacijami, še posebej pa med otroki in mladostniki. Med strokovnjaki, ki na njen vpliv že dolgo opozarjajo, je tudi današnji sogovornik doc. dr. Srečo Dragoš iz Fakultete za socialno delo. V pogovoru z Anjo Hlača Ferjančič je najprej navedel podatek, da so evropske države seveda med najbogatejšimi na svetu in da je Sloveniji delež revnih malenkost nižji od evropskega povprečja tudi med njimi med tistimi z manj revščine.
Neveljaven email naslov