Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Družina gospe Anke dvema otrokoma botruje že od samih začetkov tega projekta, otroke iz Botrstva pa gospa Anka vseskozi brezplačno vključuje tudi v svoje, sicer plačljive pedagoške projekte. A pomoč otrokom je jeseni dobila povsem drugačno razsežnost: v svojo petčlansko družino so sprejeli še dve begunski deklici. Ta izkušnja, ki ji sogovornica pravi izstop iz cone udobja, prinaša korenite spremembe v vsakodnevnem družinskem življenju, pa tudi spremembe v razmišljanju o humanitarnosti in medsebojnih odnosih…
Ko v humanitarnosti izstopiš iz cone udobja …
Ankina družina je že od samih začetkov tega projekta botra dvema otrokoma, sčasoma pa je dobrodelnost presegla običajne načine pomoči otrokom: ne le tako, da Anka tudi v svoje, sicer plačljive pedagoške projekte, ves čas brezplačno vključuje otroke iz Botrstva, pač pa tudi tako, da je v svojo petčlansko družino sprejela dve begunski deklici.
“Deklici sem poznala, še preden sta potrebovali pomoč. Ko sem izvedela, da zanju nujno iščejo skrbnika, sem takoj rekla, da lahko živita pri nas. Kot mama sem mislila le na to, kaj če bi se moji otroci kdaj znašli v situaciji, da bi potrebovali pomoč. Kaj bi si kot mama želela zanje? Nič drugega kot to, da jim nekdo pomaga normalno živeti, da bodo oblečeni, obuti, da ne bodo lačni, da jih ne bo strah, da se bo zanje poskrbelo. Ne glede na to, da je življenje s petimi otroki seveda zelo stresno, smo se odločili, da jim to lahko ponudimo,” opiše odločitev, ki ni primerljiva z ničemer, kar je sicer humanitarno naravnana družina počela do takrat.
“Prek Botrstva in drugih projektov, ki jih vodim sama, smo se seveda srečevali z zbiranjem sredstev, potrebščin, oblačil in podobnih reči in to je v bistvu zelo zelo preprosta oblika pomoči. V trenutku, ko pa se ti odločiš, da boš sprejel otroka v družino, pa se vse spremeni: odrečeš se prostemu času, družina trenutno nikamor ne more iz države, treba imeti dovolj velik avto, premagovati številne ovire v komunikaciji, saj se doma nenadoma sporazumevamo kar v treh jezikih, srečujemo se s slovensko birokracijo, socialno službo …”
In prvič so se srečali tudi s tem, kaj pomeni imeti nekoliko drugačnega otroka v našem šolskem sistemu. In tudi tukaj smo morali zapustiti cono udobja: “Šele z vključitvijo teh deklic v običajno osnovno šolo sem spoznala, kako šolski sistem ne podpira prav dobro nekoliko drugačnih otrok. Seveda to ne velja za vse šole kar vsepovprek, ponekod so jim naklonjeni bolj, drugod manj. Že pri šolanju starejše hčerke, ki je mojo pomoč potrebovala izjemno redko, sem se spraševala, kako je otrokom, ki take pomoči nimajo. Jaz, ki sem visoko izobražena, pedagogika pa je tudi moje poklicno področje, sem ji lahko pomagala. A kaj se zgodi z otrokom denimo čistilke ali koga, ki prihaja iz druge države, ki morda sploh ne zna jezika? Kakšno pomoč bodo dobili njihovi otroci? Spraševala sem se, ali ni mar šolski sistem ta, ki bi jim moral pomagati. Podpreti bi jih morali učitelji, ne pa starši, ki so zdaj prisiljeni sedeti z njimi in jih poučevati! Zdaj, ko z deklicama vsak dan sedim ure in ure ob učenju, delanju nalog in privajanju na sistem, sem vse bolj prepričana, da je to prelaganje odgovornosti na starše velik problem šolskega sistema. Kajti tudi otroci, ki take pomoči doma nimajo, potrebujejo prihodnost! Morajo nekaj narediti iz sebe in le tako se bo tudi družba lahko razvijala v pozitivni smeri. Vsi nadpovprečni bodo v življenju zelo verjetno uspeli, s pomočjo učitelja ali brez nje. Seveda pa je veliko lažje delati z vodljivimi otroki kot pa s tistimi, ki imajo kakšne težave.”
Anka skozi to izkušnjo pomoči pri šolanju deklicama seveda govori predvsem o vseh socialno ranljivih otrocih, ne glede na to, kaj jih je pripeljalo v neenakovreden položaj z vrstniki. Njihova družina ima zdaj, ko so deklici prešolali, z novo šolo zelo dobre izkušnje. A kot pravi sogovornica, tudi zato, ker sami še vedno vlagajo ogromno truda in časa in morda tudi zato, ker sta deklici edini tak primer na šoli.
Kljub temu pa je to, da veliko otrok ostaja prepuščenih sposobnosti in iznajdljivosti ali pač neiznajdljivosti staršev, po mnenju sogovornice povsem zgrešeno: “Morda se niti ne zavedamo, kam s tem, ko takim otrokom ne pomagamo, peljemo tudi sami sebe in svojo prihodnost. Tudi otroci iz bogatih družin se morajo zavedati, da s tem, ko pomagajo šibkejšim, pomembno sooblikujejo družbo. Če jim ne bomo pomagali, bomo skupaj z njimi šli v napačno smer. Vsi namreč živimo le na enem planetu in moramo sodelovati in se podpirati na poti razvoja.”
“Družbene vrednote so zelo zašle. To še posebej občutim, ker delam v zasebnem šolstvu, kamor sicer ves čas vključujemo tudi otroke iz Botrstva. Tudi zato, da bi otroci iz bogatejših družin dobili jasen signal, da niso eni in edini na svetu, da so tudi otroci, ki ne potujejo na Maldive, ki si ne morejo kupiti česarkoli in morda potrebujejo tudi drugačne vrste pomoči. A so kljub temu enako pametni, enako sposobni in če jim ponudimo pravo pomoč, tudi enako uspešni kot oni, ki so imeli že v začetku boljše možnosti.”
Tega se premalo zavedamo prav povsod, meni Anka. Prepričana je, da je medsebojna pomoč in sodelovanje vseh, ki si kadarkoli in kakorkoli na življenjski poti lahko pomagajo, ključno sporočilo za vse nas in seveda tudi za njune otroke in za deklici, ki imata v njihovi družini začasni dom: “Želim si, da se moji otroci naučijo empatije, da spoznajo, da je bolj od vsega na svetu pomembno naučiti se pomagati drug drugemu v stiski. Verjamem, da se to vedno povrne. Največ, kar ti dobrodelnost lahko da, pa je samozavedanje, da si naredil največ za nekoga drugega. Lepi pa so tudi trenutki kot smo ga imeli prejšnji teden, ko smo dobili pisemce zahvale otroka, ki smo ga obdarili v akciji Trije zimski botri. Trije stavki zahvale ti zelo polepšajo dan in si vesel, da si nekomu polepšal trenutek. Tudi s tem vzgajamo svoje otroke, ko smo vedeli, da nekomu v stiski lahko pomagamo!”
Družina naše sogovornice je s svojo pomočjo med tistimi, ki so pomagali, da je projekt Botrstvo po petih letih, kar ga podpiramo na Valu 202, zdavnaj presegel osnovno idejo finančne pomoči s 30 evri mesečno in postal projekt celostne pomoči, številnih priložnosti in prizadevanj za sistemsko pomoč otrokom. Torej za tako, ki lahko doseže prav vse pomoči potrebne in ne le tistih, ki so v projekt vključeni.
Doslej je vsaj nekaj časa pomoč Botrstva dobivalo skoraj 8000 otrok, zdaj jih je vanj vključenih 5120, na svojega botra pa jih danes čaka še 30. Več številk in zgodb vam bomo nanizali v prihodnjih tednih, ko bomo obeležili 5. obletnico podpore Vala 202 temu projektu.
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Družina gospe Anke dvema otrokoma botruje že od samih začetkov tega projekta, otroke iz Botrstva pa gospa Anka vseskozi brezplačno vključuje tudi v svoje, sicer plačljive pedagoške projekte. A pomoč otrokom je jeseni dobila povsem drugačno razsežnost: v svojo petčlansko družino so sprejeli še dve begunski deklici. Ta izkušnja, ki ji sogovornica pravi izstop iz cone udobja, prinaša korenite spremembe v vsakodnevnem družinskem življenju, pa tudi spremembe v razmišljanju o humanitarnosti in medsebojnih odnosih…
Ko v humanitarnosti izstopiš iz cone udobja …
Ankina družina je že od samih začetkov tega projekta botra dvema otrokoma, sčasoma pa je dobrodelnost presegla običajne načine pomoči otrokom: ne le tako, da Anka tudi v svoje, sicer plačljive pedagoške projekte, ves čas brezplačno vključuje otroke iz Botrstva, pač pa tudi tako, da je v svojo petčlansko družino sprejela dve begunski deklici.
“Deklici sem poznala, še preden sta potrebovali pomoč. Ko sem izvedela, da zanju nujno iščejo skrbnika, sem takoj rekla, da lahko živita pri nas. Kot mama sem mislila le na to, kaj če bi se moji otroci kdaj znašli v situaciji, da bi potrebovali pomoč. Kaj bi si kot mama želela zanje? Nič drugega kot to, da jim nekdo pomaga normalno živeti, da bodo oblečeni, obuti, da ne bodo lačni, da jih ne bo strah, da se bo zanje poskrbelo. Ne glede na to, da je življenje s petimi otroki seveda zelo stresno, smo se odločili, da jim to lahko ponudimo,” opiše odločitev, ki ni primerljiva z ničemer, kar je sicer humanitarno naravnana družina počela do takrat.
“Prek Botrstva in drugih projektov, ki jih vodim sama, smo se seveda srečevali z zbiranjem sredstev, potrebščin, oblačil in podobnih reči in to je v bistvu zelo zelo preprosta oblika pomoči. V trenutku, ko pa se ti odločiš, da boš sprejel otroka v družino, pa se vse spremeni: odrečeš se prostemu času, družina trenutno nikamor ne more iz države, treba imeti dovolj velik avto, premagovati številne ovire v komunikaciji, saj se doma nenadoma sporazumevamo kar v treh jezikih, srečujemo se s slovensko birokracijo, socialno službo …”
In prvič so se srečali tudi s tem, kaj pomeni imeti nekoliko drugačnega otroka v našem šolskem sistemu. In tudi tukaj smo morali zapustiti cono udobja: “Šele z vključitvijo teh deklic v običajno osnovno šolo sem spoznala, kako šolski sistem ne podpira prav dobro nekoliko drugačnih otrok. Seveda to ne velja za vse šole kar vsepovprek, ponekod so jim naklonjeni bolj, drugod manj. Že pri šolanju starejše hčerke, ki je mojo pomoč potrebovala izjemno redko, sem se spraševala, kako je otrokom, ki take pomoči nimajo. Jaz, ki sem visoko izobražena, pedagogika pa je tudi moje poklicno področje, sem ji lahko pomagala. A kaj se zgodi z otrokom denimo čistilke ali koga, ki prihaja iz druge države, ki morda sploh ne zna jezika? Kakšno pomoč bodo dobili njihovi otroci? Spraševala sem se, ali ni mar šolski sistem ta, ki bi jim moral pomagati. Podpreti bi jih morali učitelji, ne pa starši, ki so zdaj prisiljeni sedeti z njimi in jih poučevati! Zdaj, ko z deklicama vsak dan sedim ure in ure ob učenju, delanju nalog in privajanju na sistem, sem vse bolj prepričana, da je to prelaganje odgovornosti na starše velik problem šolskega sistema. Kajti tudi otroci, ki take pomoči doma nimajo, potrebujejo prihodnost! Morajo nekaj narediti iz sebe in le tako se bo tudi družba lahko razvijala v pozitivni smeri. Vsi nadpovprečni bodo v življenju zelo verjetno uspeli, s pomočjo učitelja ali brez nje. Seveda pa je veliko lažje delati z vodljivimi otroki kot pa s tistimi, ki imajo kakšne težave.”
Anka skozi to izkušnjo pomoči pri šolanju deklicama seveda govori predvsem o vseh socialno ranljivih otrocih, ne glede na to, kaj jih je pripeljalo v neenakovreden položaj z vrstniki. Njihova družina ima zdaj, ko so deklici prešolali, z novo šolo zelo dobre izkušnje. A kot pravi sogovornica, tudi zato, ker sami še vedno vlagajo ogromno truda in časa in morda tudi zato, ker sta deklici edini tak primer na šoli.
Kljub temu pa je to, da veliko otrok ostaja prepuščenih sposobnosti in iznajdljivosti ali pač neiznajdljivosti staršev, po mnenju sogovornice povsem zgrešeno: “Morda se niti ne zavedamo, kam s tem, ko takim otrokom ne pomagamo, peljemo tudi sami sebe in svojo prihodnost. Tudi otroci iz bogatih družin se morajo zavedati, da s tem, ko pomagajo šibkejšim, pomembno sooblikujejo družbo. Če jim ne bomo pomagali, bomo skupaj z njimi šli v napačno smer. Vsi namreč živimo le na enem planetu in moramo sodelovati in se podpirati na poti razvoja.”
“Družbene vrednote so zelo zašle. To še posebej občutim, ker delam v zasebnem šolstvu, kamor sicer ves čas vključujemo tudi otroke iz Botrstva. Tudi zato, da bi otroci iz bogatejših družin dobili jasen signal, da niso eni in edini na svetu, da so tudi otroci, ki ne potujejo na Maldive, ki si ne morejo kupiti česarkoli in morda potrebujejo tudi drugačne vrste pomoči. A so kljub temu enako pametni, enako sposobni in če jim ponudimo pravo pomoč, tudi enako uspešni kot oni, ki so imeli že v začetku boljše možnosti.”
Tega se premalo zavedamo prav povsod, meni Anka. Prepričana je, da je medsebojna pomoč in sodelovanje vseh, ki si kadarkoli in kakorkoli na življenjski poti lahko pomagajo, ključno sporočilo za vse nas in seveda tudi za njune otroke in za deklici, ki imata v njihovi družini začasni dom: “Želim si, da se moji otroci naučijo empatije, da spoznajo, da je bolj od vsega na svetu pomembno naučiti se pomagati drug drugemu v stiski. Verjamem, da se to vedno povrne. Največ, kar ti dobrodelnost lahko da, pa je samozavedanje, da si naredil največ za nekoga drugega. Lepi pa so tudi trenutki kot smo ga imeli prejšnji teden, ko smo dobili pisemce zahvale otroka, ki smo ga obdarili v akciji Trije zimski botri. Trije stavki zahvale ti zelo polepšajo dan in si vesel, da si nekomu polepšal trenutek. Tudi s tem vzgajamo svoje otroke, ko smo vedeli, da nekomu v stiski lahko pomagamo!”
Družina naše sogovornice je s svojo pomočjo med tistimi, ki so pomagali, da je projekt Botrstvo po petih letih, kar ga podpiramo na Valu 202, zdavnaj presegel osnovno idejo finančne pomoči s 30 evri mesečno in postal projekt celostne pomoči, številnih priložnosti in prizadevanj za sistemsko pomoč otrokom. Torej za tako, ki lahko doseže prav vse pomoči potrebne in ne le tistih, ki so v projekt vključeni.
Doslej je vsaj nekaj časa pomoč Botrstva dobivalo skoraj 8000 otrok, zdaj jih je vanj vključenih 5120, na svojega botra pa jih danes čaka še 30. Več številk in zgodb vam bomo nanizali v prihodnjih tednih, ko bomo obeležili 5. obletnico podpore Vala 202 temu projektu.
Na pobudo “treh dobrih botrov je več kot 1000 prostovoljcev pomagalo pripraviti darila uza več kot 1000 otrok!
Na pobudo “treh dobrih botrov je več kot 1000 prostovoljcev pomagalo pripraviti darila uza več kot 1000 otrok!
Z donatorji in koordinatorji projekta Botrstvo smo se pogovarjali o preteklem delu in napovedih za prihodnost.
Tari, osemletni svetlolasi tretješolki, že od zgodnjega otroštva življenje kroji predvsem bolezen. Ta ji vse bolj odvzema sposobnost gibanja, zdaj ne zmore več stati, roke vse bolj izgubljajo moč, prstki pa spretnost … Tara je vse bolj je odvisna od pomoči mame in očeta, ki pa bijeta bitko ne le z boleznijo, pač pa tudi s hudim pomanjkanjem. Oče je zdravje pustil na gradbišču, mama ob tako bolnem otroku službe sploh ni našla, zdaj je brezposeln še Tarin starejši brat …
Tri mlade mame Alia, Ana in Vanja so že lani s pomočjo prostovoljcev pomagale na poseben način obdarovati otroke v stiski, čeprav ne one, ne darovalci, otrok osebno niso spoznali. Akcija, ki so jo v sodelovanju s CSD-ji in območnimi organizacijami ZPMS z vseh koncev države, je bila res velik organizacijski zalogaj, a je zadovoljstvo ob dejstvu, da so razveselile več kot 500 otrok, res odtehtalo ves trud. Letos se jim spet obetajo neprespane noči in še večji organizacijski podvig, saj je že prispelih pisemc veliko več kot lani. Hkrati pa so pisma tudi drugačna, razpon želja otrok je veliko večji kot lani. In tudi same so si ob tem morale zastaviti vprašanje: imajo otroci iz socialnega dna “pravico” do razkoš(nejš)ih daril? Smejo vsaj božične želje preseči vsakdan, v katerem so otroku nedosegljivi že čokolino, pašteta in topli škorenjčki? Si sme otrok vsaj pri dedku mrazu zaželeti nekaj, kar je zanj povsem nedosegljivo, za sošolce pa samoumevno? In kaj bi pravzaprav pomenilo, če bi si otroci v socialni stiski še pri pisanju iskrenih želja dobrim možem želeli le še hrano?
Leto po objavi zgodbe Leona in Maje družine še ni uspela rešiti prav vseh težav, ki so jih pripeljale tako daleč, da so bili takrat brez hrane, pred vnovičnim izklopom elektrike in ogrevanja, pa tudi pred izgubo stanovanja, vendar prav zaradi pomoči poslušalcev lahko živijo nekoliko mirneje. Ker njun oče zdaj kot prostovoljec sam pomaga drugim, je zelo zanimiv tudi njegov pogled na revščino.
Leto po objavi zgodbe Leona in Maje družine še ni uspela rešiti prav vseh težav, ki so jih pripeljale tako daleč, da so bili takrat brez hrane, pred vnovičnim izklopom elektrike in ogrevanja, pa tudi pred izgubo stanovanja, vendar prav zaradi pomoči poslušalcev lahko živijo nekoliko mirneje. Ker njun oče zdaj kot prostovoljec sam pomaga drugim, je zelo zanimiv tudi njegov pogled na revščino.
Med 55.000 otrok, ki jih statistični podatki potiskajo pod prag revščine in na stisko katerih te dni še posebej opozarjajo humanitarne organizacije, sodijo tudi Nika, Katja in Uroš. Zaradi pogosto bolne Nike je mama brezposelna, z očetom stikov skorajda nimajo več, socialni dohodki in 80 evrov preživnine za vse tri otroke pa pomeni, da položnice že dolgo niso plačane. Ko smo jih obiskali, jih je najbolj skrbelo, da bodo izgubili stanovanje, nekaj dni kasneje pa so že prejeli nalog za deložacijo: majhno podstrešno stanovanje morajo zaradi dolgov izprazniti prav danes ...
Nedavno je Unicef predstavil poročilo o naraščujoči revščini med otroki v skupini 41 najrazvitejših držav. Revščina ponekod, tudi v Sloveniji, narašča.V najrazvitejših državah je kar 76,5 milijona otrok, ki živijo v revščini.
Nedavno je Unicef predstavil poročilo o naraščujoči revščini med otroki v skupini 41 najrazvitejših držav. Revščina ponekod, tudi v Sloveniji, narašča.V najrazvitejših državah je kar 76,5 milijona otrok, ki živijo v revščini.
Nedavno je Unicef predstavil poročilo o naraščujoči revščini med otroki v skupini 41 najrazvitejših držav. Revščina ponekod, tudi v Sloveniji, narašča.V najrazvitejših državah je kar 76,5 milijona otrok, ki živijo v revščini.
V okviru Tedna otroka je Zveza prijateljev mladine Moste - Polje organizirala brezplačni kopalni izlet v vodni park Bohinj.
V zaključni oddaji o pomenu obšolskih dejavnosti, ki jih otrokom lahko financirate v okviru projekta Botrstvo, smo ponovno opozorili na zgodbo mladega nadebudnega smučarja Davida ter opozorili, da ste zagotovili sredstva za dejavnosti kar 21 otrok. Hvala vsem, ki pomagate!
Težko otroštvo je pogosta označba razmer, ko otroci živijo bistveno slabše od vrstnikov zatradi hudih materialnih stisk, bolezni ali smrti staršev ali drugih bližnjih, lastnih bolezni, pomanjkanja družinske podpore, ljubezni, vse pogosteje celo osnovnih dobrin kot so hrana, ogrevanje in potrebščine za šolanje. Na srečo imamo tudi pozitivne vzglede ...
Uršina družina živi brez očeta, a tako rekoč tudi brez mame, ki vseskozi v več izmenah dela slabo plačana dela, da bi le lahko zaslužila dovolj za preživetje svojih deklet. Ne morejo si privoščiti, da bi deklici obiskovali obšolske dejavnosti.
Davida, trinajstletnika iz socialnega dna, so v šolskem športnem krožku poznali predvsem kot tistega, ki se je vanj vpisal zato, da bo tudi tam nagajal in motil druge kot je to počel pri šolskem pouku. Odkar se je prvič postavil na smuči, pa je povsem drugačen – izjemno discipliniran in uspešen smučar tudi na državnih tekmah, ki je veliko uspešnejši tudi v šoli. Za učitelje je njegov primer dokaz, kako zelo lahko šport pomaga otroku v socialni stiski. Smučanje mu pomeni ne le izjemno veselje in razvijanje nedvomnega talenta, pač pa tudi beg od vsega hudega, kar se je dogajalo doma.
V oddajah Botrstva bomo v prihodnjih tednih, v času, ko potekajo vpisi v raznolike, a žal vse pogosteje tudi plačljive obšolske dejavnosti , nekoliko bolj intenzivno opozarjali na to, da je udejstvovanje otrok iz socialnega dna v takih dejavnosti izjemno pomembno in daleč od razkošja oz. luksuza. Za otroke, ki iz dneva v dan čutijo neenakost v šoli in ki pogosto doma nimajo prav nobene pomoči pri šolskih obveznosti in so tudi zato v šoli včasih manj uspešni kot bi lahko bili, je to namreč priložnost, da so v nečem pa le boljši tudi od premožnih vrstnikov... Danes pojasnimo, kako je mogoče pomagati nekaterim otrokom, ki po mnenju strokovnih sodelavcev ZPM Ljubljana Moste Polje zaradi že izkazanih talentov ali res hudih socialnih stisk še posebej potrebujejo pomoč pri plačilu dejavnosti.
Kakšen je bil uspeh zbiranja sredstev za počitnice otrok, vključenih v projekt Botrstvo v Sloveniji? Koliko jih je lahko prav zaradi številnih poslanih SMS-ov in res uspešne dobrodelne dražbe dresa (zdaj tudi uradno) najboljšega evropskega, po mnenju mnogih pa tudi svetovnega nogometaša Cristiana Ronalda, letos prvič videlo morje ter preživelo nekaj počitniških dni v gorah?
V Sloveniji je veliko otrok, ki zaradi materialne stiske ne morejo na počitnice, v šolo v naravi ali na tabor. Nekateri med njimi sploh še niso videli morja. Zveza prijateljev mladine Slovenije se je (v sodelovanju z Valom 202) zato domislila projekta Botrstvo v Sloveniji. 131 otrok je tako minuli teden letovalo v Zambratiji v hrvaški Istri. Med temi so bile tudi žrtve poplav iz Obrenovca. V Zambratijo se je odpravila Jana Samsa.
"Prvi dan je najpomembneje, kakšne znamke mobilni telefon je kdo prinesel s seboj. Čez nekaj dni pozabijo ne le, kdo ima najboljšega, ampak tudi, da jih sploh imajo s seboj," opisuje vzgojiteljica Jana enega od pomenov, ki jih ima združevanje otrok iz različnih socialnih okolij na letovanjih, t.i. kolonijah, ki jih organizirajo številna društva, tudi ZPM.
Neveljaven email naslov